VSL sodba II Cpg 1145/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska
2.988,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila;

- v IV. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 563,86 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 489,50 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v še ne razveljavljenem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 351/2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 2.988,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi 527,02 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper II. in IV. točko izreka se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da večkrat očitanih nasprotij med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in drugih kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni našlo. Pri tem toženi stranki pojasnjuje, da je kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP lahko podana zgolj v primerih, ko ima odločba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. To je nosilni del citirane kršitve.(1) O takšnih pomanjkljivostih v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Izpodbijana sodba je obrazložena, argumentirana in brez dvoma omogoča pritožbeni preizkus.

6Nadaljnji očitki, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje (da je parcialno povzelo izpovedi prič in na njihovi podlagi ni napravilo zadostne dokazne ocene) se nanašajo na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Ker obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP), skladno z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, to ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Višje sodišče se zato do pritožbenih navedb, ki uveljavljajo ta pritožbeni razlog, ni vsebinsko opredeljevalo. Prav tako se ni vsebinsko opredeljevalo do očitkov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi S. A., da je bil J. d. o. o. dobavitelj tožeče stranke in je zato za zamudo odgovorna ona. Za odločitev v obravnavani zadevi ti niso relevantni, saj tožena stranka navedb o tem, da J. d. o. o. ni bil njen dobavitelj, ni podala. Celo obratno, trdila je, da je takoj po prejemu naročila tožeče stranke, prav ona podala naročilo družbi J. d. o. o. Kot poudarja pritožba sama, pa trditvene podlage z dokazi ni mogoče nadomeščati.

7Tudi z zaključkom, da med pravdnima strankama ni spora glede obstoja pogodbe o dobavi sveč, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Takšne kršitve niso storjene niti z ugotovitvijo, da to izhaja iz navedb tožene stranke, da je takoj po prejemu naročila tožnici povedala, da ne more prevzeti odgovornosti za pravočasno dobavo. Hkrati s tem je namreč povedala tudi, da je takoj po tem, ko je prejela naročilo tožeče stranke, podala naročilo za material dobavitelju (J. d. o. o.). Višje sodišče tako pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da je pogodba o dobavi sveč bila sklenjena (to je tudi sicer zaključek dejanske narave, ki ga v obravnavanem primeru s pritožbo ni mogoče izpodbiti). Pri tem dodaja, da na takšen zaključek ne moreta vplivati izpovedi A. A. in S. A., da naročilo tožeče stranke s strani tožene ni bilo potrjeno kot običajno, ker je obstajala negotovost v zvezi z možnostjo pravočasne dobave. Dejstvo je, da je tožena stranka naročilo izpolnila. Da ga je sprejela tako ne more biti sporno. Sporno je zgolj to, ali je bila naročilo dolžna izpolniti v v njem navedenem roku in ali je, ker ji to ni uspelo, dolžna plačati pogodbeno kazen.

8V zvezi s tem pritožba pravilno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da naj bi tožena stranka tožečo takoj ob prejemu naročila seznanila z okoliščino, da dobava v zahtevanem roku morda ne bo mogoča. Gre za kršitev 8. (in ne 15.) točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je višje sodišče lahko odpravilo samo (1. odstavek 354. člena ZPP). Navedbe (in dokazi) pravdnih strank v zvezi s to okoliščino so diametralno nasprotni – tožena stranka trdi, da je bilo obvestilo dano (kar so potrdile tudi z njene strani predlagane priče), tožeča stranka pa, da ga ni prejela (S. K. je povedal, da mu je tožena stranka vse do tedna dni pred zahtevano dobavo zagotavljala, da bo naročilo pravilno izpolnila). Ker gre za ugovor tožene stranke, je dokazno breme o njegovi utemeljenosti na njej. Po oceni pritožbenega sodišča takšnemu bremenu ni zadostila. Iz njenih navedb izhaja, da je naročila tožeči stranki potrjevala pisno (po faksu). Tako bi bilo življenjsko in logično, da bi tudi v primeru zavrnitve naročila oziroma v primeru, da bi v zvezi z njim imela kakšne pomisleke, to tožeči stranki sporočila po isti poti (ne pa, da bi podala nadaljnje naročilo svojemu dobavitelju). Zgolj izpoved prič (A. A. in S. A.) tako ne zadostuje za zaključek, da je obvestilo bilo dano. Ugovor, da se tožena stranka z rokom dobave ni strinjala in je o tem obvestila tožečo stranko, posledično ni utemeljen.

9Tudi z zaključkom, da je dobava sveč predmet krovne pogodbe D1/2006 z dne 14. 2. 2006 (priloga A4), sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno očitane kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedlo je, da je šlo v obravnavanem primeru za dobavo elektronskega modula, ki je bil vgrajen v svečo – torej, da je dejansko šlo za dobavo modula. Sveča v katero je bil vgrajen pa nesporno predstavlja del svečarskega programa. Šlo je torej za dobavo elektronskega modula za svečarski program. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je s pritožbo ni mogoče izpodbiti. V posledici takšne odločitve pa je nedvomno pravilen tudi zaključek, da je uporaba krovne pogodbe utemeljena. Na to ne vpliva niti določba njenega 14. člena, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo prenehala z lastno proizvodnjo svečarske dejavnosti na področju izdelave nagrobnih sveč. V obravnavanem primeru namreč ne gre za izdelovanje nagrobnih sveč, temveč zgolj za izdelavo modula in njegovo vgradnjo v plastično ohišje sveče.

10Zakaj je tožena stranka plačala znesek 600,00 EUR, ki ga je tožeča stranka od nje zahtevala z računom št. 93001 z dne 26. 11. 2009, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Ugotoviti je bilo potrebno zgolj, ali je tožeča stranka plačilo tega zneska zahtevala kot plačilo pogodbene kazni in posledično, ali je toženo stranko pravočasno (torej nemudoma) obvestila o tem, da si pridržuje pravico do uveljavitve pogodbene kazni.

11V 5. odstavku 251. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je določena domneva, da se pogodbi zvesta stranka odpove pravici do pogodbene kazni s tem, ko sprejme izpolnitev obveznosti. To domnevo lahko ovrže če nemudoma izjavi, da vztraja (tudi) pri plačilu pogodbene kazni. Pritožba pravilno opozarja, da je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem dejstvom na tožeči stranki. Ta bi uspela, če bi svoje trditve o tem argumentirala in dokazala tako, da bi bil izključen vsak razumen dvom o njihovi resničnosti.

12Nesporno je, da je bila tožna stranka (najpozneje s prejemom prej citiranega računa) seznanjena s tem, da tožeča stranka od nje zahteva plačilo zneska 600,00 EUR. To pa ne pomeni, da je bila seznanjena tudi z dejstvom, da si tožeča stranka pridržuje pravico do obračuna pogodbene kazni, dogovorjene v 9. členu krovne pogodbe. Pritožba namreč utemeljeno izpostavlja, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da plačila zneska 600,00 EUR sploh ni zahtevala kot dela pogodbene kazni (ne glede na to, kako je račun naslovljen) – ves čas namreč zatrjuje ravno obratno, da ni šlo za pogodbeno kazen, temveč za plačilo zneska, ki ga je sama plačala svojemu dobavitelju (torej za neke vrste odškodnino). Zgolj dejstvo, da je citiran račun izstavila (in da ga je tožena stranka plačala), tako ne pomeni, da je toženko nemudoma obvestila o tem, da bo uveljavila (tudi) pogodbeno kazen.(2)

13Tožeča stranka je v zvezi s podajo obvestila o pridržanju pravice do pogodbene kazni navedla zgolj, da je po telefonu, takoj po ugotovitvi prepozne dobave blaga, tožeči stranki sporočila, da bo uveljavila pogodbeno kazen. Kljub opozorilom tožene stranke, da takšne navedbe niso dovolj določne, da bi jih lahko argumentirano prerekala, ni navedla kdo, kdaj in komu je takšno obvestilo podal. Sodišče prve stopnje je tako z ugotovitvami, da ga je na zadnji dan roka (oz. celo zadnji delovni dan pred nastopom zamude) podal S. K., najverjetneje A. A., prekoračilo trditveno podlago, ki jo je podala tožeča stranka.(3) Takšni zaključki izhajajo zgolj iz zaslišanja K. Kot je že bilo obrazloženo, dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage pravdnih strank. Sodišče prve stopnje zato teh dejstev, ne bi smelo ugotoviti.

14Tožeča stranka s tem, ko ni zatrjevala niti datuma niti okoliščin, kdaj je uveljavljala pogodbeno kazen ni prepričala pritožbenega sodišča, da je bilo obvestilo podano pravočasno. Pri tem velja dodati, da so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da so nesmiselne trditve tožeče stranke, da je toženo stranko takoj obvestila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, čeprav je v tistem času ni imela namena uveljaviti, ampak se je za to odločila šele po tem, ko ji je tožena stranka zaračunala zamudne obresti za plačilo blaga.

15Posledice nedokazanosti in nezatrjevanja nekega dejstva zadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in v skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. člen ZPP) tudi dokazati. Pravila o dokaznem bremenu je potrebno obravnavati kot pravila materialnega prava.(4) Ker je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme napačno porazdelilo, je torej zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP. Skladno s 355. členom ZPP je višje sodišče zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremembi sodbe s svojim zahtevkom v celoti propadla, zato mora toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Sodišče je slednje odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah. Toženi stranki je priznalo 563,86 EUR pravdnih stroškov (specifikacija v sodbi sodišča prve stopnje).

17Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela zato ji mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer 196,80 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV ter sodno takso v višini 225,00 EUR, kar skupaj znese 489,50 EUR.

18Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločal sodnik posameznik.

------------------------

(1) Glej: J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 306 do 311.

(2) Takšna izjava mora namreč biti jasna in izrecna. Ker tožeča stranka zatrjuje, da je zahtevo za povračilo zneska, ki ga je zaradi zamude od nje zahteval njen naročnik podala poleg obvestila o pridržanju pogodbene kazni (da je torej šlo za dve izjavi), bi morala dokazati tudi, da je bilo pravočasno dano to obvestilo.

(3) Navedba „takoj ob ugotovitvi zamude“ (pri čemer tožeča stranka ne pove kdaj je zamudo ugotovila) namreč ne pomeni, da je bilo to storjeno na zadnji delovni dan pred nastopom zamude, navedb o tem kdo in komu je izjavo podal pa tožeča stranka ni podala.

(4) Tako tudi VS RS v sklepu VIII Ips 18/2005.