VDSS Sodba Psp 170/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 31. 8. 2020, št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 10. 2018 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je največja zmota invalidske komisije I. stopnje povzet izvid iz decembra 2012, ko je bil pregledan zaradi kroničnih bolezni v kolenskih sklepih, predvsem desno. Na RTG obeh kolen je opisana huda gonartroza desno in preartroza levo. Sprašuje se zakaj invalidska komisija ni ugotavljala, zakaj ima podobno poškodbo levega kolena, ki v nesreči 1967 ni bilo poškodovano. Sama poškodba je nastala zaradi prevelike obremenitve obeh kolen pri opravljanju dela. Iz predloženih izvidov je jasno razvidno, da je imel dve leti po nesreči 2 cm krajšo nogo, sedaj pa je noga krajša še za dodatno 2 cm. 20 let po nesreči je za nadaljnje poškodbe kriva obremenitev noge v zvezi z delom, saj je po poklicu soboslikar in pleskar. Na tem delu je bil dnevno izpostavljen hoji s pleskarsko lestvijo, ki je hudo obremenjevala koleni obeh nog. Zato ni čudno, da ortoped navaja v izvidu z dne 23. 10. 2012 obrabo obeh kolen. Vprašanje je tudi glede izgube sluha. V vseh izvidih je navedeno, da je do poslabšanja prišlo zaradi dela v ropotu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 31. 8. 2020, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 10. 2018. S slednjo odločbo je toženec odločil, da zavarovanec, sedaj tožnik, nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, nastalo dne 10. 6. 1989 kot posledica bolezni. V tej zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana višja telesna okvara kot 30 % in ali je upravičen do invalidnine za telesno okvaro.

6Ker se je postopek pri tožencu za uveljavljanje pravice do invalidnine za telesno okvaro začel 14. 6. 2018, pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. 1. 2013. V prehodni določbi tretjega odstavka 403. člena je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Po ZPIZ-2 tako ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

7Po določbi 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki se uporablja v skladu z določbo 390. člena ZPIZ-2, je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne.

8Posamezno telesno okvaro pa je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam). Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Seznamu. V kolikor določena stanja v Seznamu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlago za priznanje pravice do invalidnine pa le, če je vzrok nastanka telesne okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.

9V obravnavanem primeru je tožnikovo zdravstveno stanje in obstoj telesne okvare v predsodnem postopku ocenjevala najprej invalidska komisija I. stopnje dne 27. 9. 2018, ki je na podlagi dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu ocenila, da pri tožniku obstaja telesna okvara 30 % iz leta 1989 zaradi prikrajšave desne noge. Dodatna telesna okvara glede kolena ne obstaja, saj je koleno še stabilno in brez kontrakture. Enako invalidska komisija II. stopnje 17. 8. 2020 ni ugotovila višjega odstotka telesne okvare kot 30 %, saj je menila, da pri tožniku ne gre za nepregibnost kolenskega sklepa, omenjeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo panatomske ali funkcijske okvare ali zelo razmajan kolenski sklep.

10Iz dokumentacije, ki jo je povzela invalidska komisija II. stopnje izhaja, da je specialist na slikovni diagnostiki desnega kolena ugotavljal hude obrabne spremembe, na desnem gležnju brez svežih travmatskih sprememb, vidno je nekaj obrabe z lateralne strani. Na RTG obeh kolen je opisana huda gonartroza desno in preartroza levo. V statusu je opisano, da samostojno hodi, kolki so prosto gibljivi. V desnem kolenu je bila fleksija 10/120, koleno je 20 stopinj v varusu, zadebeljeno, deformirano, levo koleno je evtermično, fleksija je 0/130, IA so bile prisotne motilitetne krepitacije.

11Iz navedene dokumentacije izhaja, da ima tožnik zdravstvene težave s koleni, vendar pa za nobeno od teh stanj v Seznamu ni določene telesne okvare. V poglavju VII Spodnje okončine v točki B "Funkcijske motnje" so od točke 9 do vključno točke 12 določene telesne okvare za motnje kolenskega sklepa in sicer za nepregibnost kolenskega sklepa v ugodnem položaju, pri čemer je položaj kolenskega sklepa ugoden pod kotom od 175 stopinj do 150 stopinj, nadalje je določena telesna okvara za nepregibnost kolenskega sklepa v neugodnem položaju, pri čemer se za nepregibnost kolenskega sklepa v iztegnjenem položaju ali v kotu od 150 do 120 stopinj vzame 40 %, za nepregibnost kolena v kotu od 120 do 90 stopinj se vzame 50 %, za nepregibnost kolena v kotu pod 90 stopinj pa se vzame 60 % (točka a in točka b). Poleg tega je v točki c določena omejena gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo po anatomski ali funkcijski okvari, pri čemer se šteje, da je gibljivost kolenskega sklepa omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj, fleksija pa je mogoča do 90 stopinj. Nadalje je v točki d določena telesna okvara za zelo razmajan kolenski sklep, ker je potreben aparat. Nobeno od teh stanj pri tožniku ni podano in tega niti tožnik ne zatrjuje. Pod točko 12 navedenega poglavja je določena telesna okvara za skrajšanje noge in sicer je pod to točko določeno, da je za skrajšanje noge od 4 cm do 7 cm podana 30 % telesna okvara. To pa je telesna okvara, ki je pri tožniku ugotovljena zaradi skrajšanja noge za 5 cm.

12V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Oba izvedenska organa tožene stranke sta tožnikovo zdravstveno stanje ugotovila na podlagi predložene dokumentacije, ki je v posameznem izvedenskem mnenju tudi v celoti povzeta. Na podlagi medicinske dokumentacije in izvidov specialistov sta izvedenska organa pravilno ocenila obstoj telesne okvare pri tožniku. Iz dodatnega pojasnila zdravnice izvedenke invalidske komisije II. stopnje z dne 19. 11. 2020 prepričljivo izhaja, da je vzrok 30 % telesne okvare zaradi skrajšave desne noge poškodba izven dela, kot je bilo ugotovljeno že v izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje dne 10. 6. 1989. Pri tožniku invalidski komisiji nista ugotovili druge telesne okvare na desni niti levi spodnji okončini. V izvidu ortopeda z dne 3. 12. 1988 je v anamnezi navedeno, da ima tožnik od prometne nesreče v letu 1967 težave tudi z desnim kolenom, ki si ga je kasneje večkrat poškodoval. Ortoped je v statusu opisal, da je kolenski sklep v varus deformaciji in da je huda deformacija desnega patelofemoralnega sklepa ter podal mnenje, da gre za degenerativno prizadetost desnega kolena kot posledico slabo saniranega zloma stegnenice. Enakega mnenja je bila tudi zdravnica izvedenka, ki je 19. 11. 2020 pojasnila, da gre pri tožniku na desni spodnji okončini za stanje po zlomu desne stegnenice, ki ga je utrpel v prometni nesreči zunaj dela leta 1967 in se je zarasel v varus položaj, kar je vzrok prikrajšave desne noge. Zdravnica izvedenka je upoštevala še izvid ortopeda z dne 17. 6. 2012, izvid kirurga z dne 10. 4. 2017 in izvid osebnega pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje 27. 9. 2018 ter pojasnila, da glede na opisano gibljivost nista izpolnjena funkcionalna kriterija veljavnega Seznama za priznanje telesne okvare za desno koleno.

13V zvezi s težavi s sluhom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v predsodnem postopku težav s sluhom sploh ni navajal, niti ni v zvezi s temi težavami predložil izvidov, pač pa izvide z dne 23. 10. 2012, 17. 12. 2012 in 10. 4. 2017, ki se nanašajo na težave z nogo. Tožnik je izvide glede sluha prvič predložil šele v sodnem postopku 16. 10. 2020. Ker sodišče v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih presoja lahko le dejansko stanje, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb toženca, izvidi predloženi šele v sodnem postopku za odločitev ne morejo biti relevantni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvidov, ki jih toženec ni ocenjeval po pristojnih izvedenskih organih, ne more šele prvič ocenjevati sodišče, ker bi s tem prevzelo naloge upravnega organa. To pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedopustno. Pritožbene navedbe v zvezi z izgubo sluha so v konkretnem primeru neutemeljene in neupoštevne.

14Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.

15Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje v 81. členu ZDSS-1 imelo vso podlago za zaključek, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.