145. člen ZPIZ-1

Vrste in stopnje telesnih okvar določa Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar v Seznamu telesnih okvar. Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro je torej najprej potrebno, da gre za telesno okvaro, kot je le-ta določena v že omenjenem Seznamu TO. Tožnik ima zaradi zdravstvenega stanja oteženo aktivnost in je pri njem potreben večji napor pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Glavni razlog za to je debelost, vendar pa debelost ni stanje, za katero bi se lahko ugotovilo telesno okvaro po že omenjenem Seznamu TO. Ugotovljene okvare gibal, kjer so v ospredju bolečine v nogah in križu z dobro ohranjeno gibljivostjo v sklepih, nadalje sindrom obstruktivne apneje v spanju, lažja motnja pljučne funkcije in srčno popuščanje, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku ne pomenijo telesne okvare, kot so le-te določene v Seznamu TO.

Pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen. Šele od uveljavitve ZPIZ-2J (tj. 7. 8. 2021) je torej podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine zaradi telesne okvare, ki je posledica bolezni, kot je to pri tožnici.

Pravica do invalidnine za telesno okvaro gre zavarovancu ob izpolnitvi naslednjih pogojev in sicer, da obstaja telesna okvara določene stopnje, nadalje, da je telesna okvara nastala med zavarovanjem oziroma uživanjem pokojnine in da so izpolnjeni predpisani pogoji dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali bolezni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja telesnih okvar razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F). V sestavi navedene komisije so sodelovali izvedenci in sicer specialistka kardiologije in vaskularne medicine, specialist urolog in specialist ortopedije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 4. 1. 2024 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le-te opredeljene v že omenjenem Seznamu telesnih okvar. Sodišče prve stopnje je omenjene izvedence tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja ter svoje ugotovitve tudi strokovno

Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodi

Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

V tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je izrecno določeno, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Telesne okvare so bile namreč glede na materialno pravno ureditev v določbi 403. člena izločene iz tega sistema in niso predstavljale več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tudi niso več urejale pravice do invalidnine.

Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019, dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 in dne 21. 6. 2020 podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu.

Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.

Po ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje, ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

Glede na dne 8. 8. 2017 vloženo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine, pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Po ZPIZ-2 ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

Pri razsoji konkretne zadeve je potrebno izhajati iz 403. člena ZPIZ-2, po katerem do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO) pravico do invalidnine pridobijo v skladu z določbami 143. do 145. in 147. do 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Po definiciji iz 143. člena ZPIZ-1 je TO podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost ali ne. TO seveda ni mogoče ugotavljati neposredno po 1. odst. 143. člena ZPIZ-1, temveč le za stanja, pod pogoji in v višini, določeni v Seznamu TO, ki se še vedno uporablja. Za nadaljnjo uporabo Seznama TO ni bistveno, da ni bil realiziran 3. odst. 143. člena ZPIZ-1, ki je predvidel, da vrste in odstotke TO določi minister za delo po predhodnem mnenju ministra za zdravstvo, niti doslej 1. odst. 403. člena ZPIZ-2. Do sprejema novega

Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.

Tako iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje, kot tudi iz mnenja invalidske komisije prve stopnje izhaja, da je pri tožniku podana organska osebnostna motnja. Gre torej za bolezen, ki kot taka tudi ni vključena v Seznam telesnih okvar. V predmetni zadevi tako niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da za presojo zadeve po ZPIZ-1, ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro 10. 2. 2017, ko je že veljal ZPIZ-2, ni podlage. Po ZPIZ-2 pa tožnik za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, nastalo zaradi poškodbe izven dela, ne izpolnjuje pogojev.

Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.

Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.