403. člen ZPIZ-2

Sodišče je dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku zavrnilo iz razloga, ker je menilo, da zaslišanje ni pomembno za odločbo. Zdravstveno stanje je namreč razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaza ustrezno obrazložilo in z zavrnitvijo ni kršilo določb postopka. Pri tožniku zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo "pomožna dela v gradbeništvu", zmožen pa je v polnem delovnem času opravljati drugo delo s stvarnimi razbremenitvami.

Tudi po podaji izvedenskega mnenja so ostale odločilne razlike med strokovnim stališčem toženca in sodnega izvedenca, zaradi česar bi moralo sodišče predlogu toženca za postavitev novega sodnega izvedenca ugoditi in mu zastaviti vprašanja, na podlagi katerih bi lahko razjasnilo razhajanja oziroma preverilo izpostavljene dvome v pravilnost strokovnih ugotovitev. Z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za postavitev drugega izvedenca, je sodišče toženca prikrajšalo za vsebinsko popolno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. Gre za v poseg v pravico toženca do izjave in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti ter so potrebne stvarne razbremenitve pri delu, kot jih je pred tem ugotovil in priznal že toženec. Je pa pri tožniku za razliko od odločitve toženca, ki je menil, da lahko tožnik drugo delo opravlja v polnem delovnem času, sodišče presodilo, da je potrebna tudi časovna razbremenitev. V tožnikovem primeru je potrebno, skladno s četrtim odstavkom 63. člena ZPIZ-2, upoštevati svoj poklic, pri čemer se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V okviru svojega poklica je torej potrebno upoštevati ne samo tožnikovo dejavnost, na podlagi katere je vključen v zavarovanje, temveč tudi njegovo izobrazbo in pridobljene delovne izkušnje.

Vrste in stopnje telesnih okvar določa Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar v Seznamu telesnih okvar. Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro je torej najprej potrebno, da gre za telesno okvaro, kot je le-ta določena v že omenjenem Seznamu TO. Tožnik ima zaradi zdravstvenega stanja oteženo aktivnost in je pri njem potreben večji napor pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Glavni razlog za to je debelost, vendar pa debelost ni stanje, za katero bi se lahko ugotovilo telesno okvaro po že omenjenem Seznamu TO. Ugotovljene okvare gibal, kjer so v ospredju bolečine v nogah in križu z dobro ohranjeno gibljivostjo v sklepih, nadalje sindrom obstruktivne apneje v spanju, lažja motnja pljučne funkcije in srčno popuščanje, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku ne pomenijo telesne okvare, kot so le-te določene v Seznamu TO.

V osmem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovanec, ki je bil do nastanka telesne okvare pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, nima pravice do invalidnine za telesno okvaro iz tretjega odstavka tega člena. V tej zadevi je odločilno zgolj vprašanje pretežnosti zavarovanja, torej ali je bil tožnik do nastanka telesne okvare zavarovan za ožji ali za širši obseg pravic. Tožnik uveljavlja, da sam ni sklenil zavarovanja, torej da se ni prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje in da take vključitve kasneje tudi ni odobril. S tem v zvezi je predlagal tudi izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. S tem je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja, da je prišlo do napak v zvezi z vključitvijo tožnika v obvezno zavarovanje.

V tej zadevi odločba ni bila izdana, torej pravica ni bila priznana, saj je zavarovanka pred izdajo odločbe umrla. S smrtjo zavarovanca pravica do invalidnine za telesno okvaro ugasne in je v njegovem imenu ne more uveljavljati nihče.

Pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen. Šele od uveljavitve ZPIZ-2J (tj. 7. 8. 2021) je torej podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine zaradi telesne okvare, ki je posledica bolezni, kot je to pri tožnici.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019.

Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev višje telesne okvare in priznanje višje invalidnine na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrnilo, tožbo glede zahtevanega dodatka za pomoč in postrežbo pa zaradi neobstoja procesne predpostavke za meritorno sojenje na podlagi 75. člena ZDSS‑1 zakonito zavrglo.

Pri tožnici ugotovljena telesna okvara ni posledica poklicne bolezni, temveč bolezni.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana izključno v 403. členu ZPIZ-2, po katerem je pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J pravico do invalidnine za telesno okvaro bilo mogoče priznati le, če je bila telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V nobenem primeru, tudi če bi bila ugotovljena 100 % telesna okvara zaradi bolezni ali poškodbe izven dela, pravice ni bilo mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da pri tožnici popolna nepregibnost desnega zapestja ni podana, pač pa je podana omejena gibljivost desnega zapestja težje stopnje. Za omejeno gibljivost pa za ročni sklep telesna okvara v Seznamu telesnih okvar ni določena. Sodni izvedenec je prepričljivo izpovedal, da pri tožnici ni podana niti popolna neuporabnost cele roke in torej ni podano stanje po 16. točki poglavja VI. B Seznama TO, da bi bila pri tožnici lahko ugotovljena uveljavljana telesna okvara.

Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.

V tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je izrecno določeno, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Telesne okvare so bile namreč glede na materialno pravno ureditev v določbi 403. člena izločene iz tega sistema in niso predstavljale več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tudi niso več urejale pravice do invalidnine.

Pri tožniku telesne okvare po Seznamu telesnih okvar ni mogoče ugotoviti po nobeni točki poglavja VI. Skladno s 7. točko navedenega poglavja bi bila 30 % telesna okvara podana v primeru, če bi pri tožniku prišlo do izgube devetih ali več prstnih členkov na prstih ene ali obeh rok. Kot je bilo ugotovljeno že v okviru postopka leta 1997, pa pri tožniku manjka manj kot devet falang prstov leve roke, torej členkov.

Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019, dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 in dne 21. 6. 2020 podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu.

Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je telesna okvara nastala kot posledica poškodbe pri delu. Posledično je zato pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.