VSM Sklep IV Kp 56154/2020

Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženo V. B na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev pred drugega sodnika.

3Pritožba je utemeljena.

4Okrajni državni tožilec graja procesno situacijo, ki je nastopila na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2021, ko je sodišče prve stopnje po končanem dokaznem postopku in izvedenih zaključnih besedah strank v sodni spis sprejelo listinski dokaz (sms sporočila pod prilogo B2), ki ga je predložil zagovornik obdolženke. Navedena sms sporočila je sodišče prve stopnje nato izvedlo kot dokaz, saj jih je v dokazne namene prebralo, kot je to razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 6. 2021 in točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takoj zatem, ko je sodišče prve stopnje v dokazne namene prebralo sms sporočila, je okrajni državni tožilec v tej zvezi predlagal zaslišanje priče B. P., čemur sodišče prve stopnje (z neobrazloženim sklepom) ni ugodilo. Nadalje je okrajni državni tožilec navedel še, da želi spremeniti obtožni predlog, česar sodišče prve stopnje prav tako ni dovolilo in svojo odločitev primarno utemeljilo s pojasnilom, da je bil dokazni postopek že končan.

5V opisanem ravnanju sodišča prve stopnje okrajni državni tožilec utemeljeno prepozna bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč s svojim postopanjem med glavno obravnavo kršilo več določb ZKP (bodisi jih ni uporabilo bodisi jih je uporabilo nepravilno), pri čemer sta narava in skupni učinek teh kršitev takšna, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

6Določba prvega odstavka 351. člena ZKP razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku omogoča, da že končani dokazni postopek dopolni, če po izvajanjih strank, zagovornika ter oškodovanca oceni, da je treba izvesti še kakšne dokaze, ki so bili med dokaznim postopkom zavrnjeni, ali so bili predlagani šele v končnih govorih.¹ Čeprav sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi formalno ni odločilo, da se že končani dokazni postopek dopolni (peti odstavek 299. člena ZKP), je s tem, ko je dokaznemu predlogu zagovornika ugodilo in v dokazne namene prebralo predložena sms sporočila, kazenski postopek de facto vrnilo v fazo dokazovanja in ga dopolnilo. Kot v pritožbi pravilno opozarja okrajni državni tožilec, pa je takšno vrnitev kazenskega postopka v fazo dokazovanja omogočilo zgolj obrambi, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti kazenskega postopka, s katerim se tožilcu in obdolžencu zagotavlja položaj enakopravnih strank (prvi odstavek 16. člena ZKP). Sodišče namreč ne more objektivno razsoditi, če ne sliši stališč obeh strank, zato je njuna enakopravnost nujen element poštenega sojenja. Slednjemu sodišče prve stopnje ni zadostilo, saj je na eni strani ugodilo dokaznemu predlogu obrambe po branju sms sporočil in v nadaljevanju nanje oprlo svojo sodno odločbo (točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko je na drugi strani z neobrazloženim sklepom na glavni obravnavi zavrnilo dokazni predlog okrajnega državnega tožilca po zaslišanju priče B. P. (kot ključne obremenilne priče in domnevnega pošiljatelja navedenih sms sporočil). S takšnim postopanjem je onemogočilo kontradiktorno preveritev dejstev, ki bi jih naj sms sporočila izkazovala, pri čemer ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje ravno ta dejstva očitno ocenilo kot pomembna za pravilno razsojo (drugi odstavek 329. člena ZKP). Kot že navedeno, je namreč izpodbijano sodbo v vsebinskem delu oprlo prav na ta sms sporočila in okoliščino, da sta bila obdolženka in priča B. P. tudi po razhodu v dobrem odnosu in sta imela dobro komunikacijo, zaradi česar je med drugim verjelo obdolženki in ne priči. Zato je pritrditi okrajnemu državnemu tožilcu, ki vse navedeno v pritožbi utemeljeno izpostavlja. V nasprotno ne morejo prepričati niti razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi sodišče prve stopnje poudarja nepotrebnost in neekonomičnost zaslišanja priče B. P., ki se je tedaj tudi nahajal v sodni dvorani. Sodišče mora namreč v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZKP enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist.

7Nadalje pritožbeno sodišče še pritrjuje očitku pritožbe, da je v obravnavani procesni situaciji sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 344. člena ZKP s tem, ko okrajnemu državnemu tožilcu ni dovolilo spremembe obtožnega predloga. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje kazenski postopek de facto vrnilo v fazo dokazovanja, zato je svojo odločitev napačno utemeljilo s pojasnilom, da je bil dokazni postopek tedaj že zaključen. Neutemeljeno pa je tudi zaključilo, da tožilčevo razpolaganje z obtožbo ni bilo več dovoljeno, ker vpogled v listino pod prilogo B2 dejanskega stanja v obtožnem predlogu ni v ničemer spreminjal. Takšna presoja namreč ne more biti pridržana sodišču, saj je obtožni predlog procesni akt tožilstva, s katerim lahko državni tožilec (in ne sodišče) prosto razpolaga. Državni tožilec ga lahko tako spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnega predloga, neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne. Zadošča njegova ocena že izvedenih dokazov, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Da za spremembo obtožbe zadošča že subjektivna ocena tožilca izhaja iz same dikcije prvega odstavka 344. člena ZKP, ki določa, da bo tožilec spremenil obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Sodišče torej nima podlage, da tožilcu ne dovoli spremembe obtožbe, razen če bi poskušal z zlorabo tega pooblastila spraviti obdolženca v neugodnejši procesni položaj ali mu neupravičeno otežiti obrambo.² Zaključek, da bi okrajni državni tožilec svoje pooblastilo poskušal zlorabiti, pa ne izhaja niti iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 6. 2021 niti iz izpodbijane sodbe. Ravno nasprotno. Aktivnost okrajnega državnega tožilca po spremembi obtožnega predloga je sledila novo izvedenemu dokazu na glavni obravnavi. Odločitve sodišča prve stopnje, ki spremembe obtožnega predloga ni dovolilo na podlagi zmotnega zaključka o zaključenem dokaznem postopku in lastne ocene dejanskega stanja, pa ne more omajati pojasnilo v izpodbijani sodbi, da državni tožilec predloga po spremembi obtožnega predloga ni obrazložil, saj slednji te možnosti niti ni imel, zato je prejudiciranje njegovih hipotetičnih ravnanj nedopustno.

8Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP je terjala ugoditev pritožbenim navedbam okrajnega državnega tožilca, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP je pritožbeno sodišče odredilo, da se glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem bo pozorno tudi na preostale pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati.

¹ Prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 727.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020, tč. 17.