VSM Sodba I Cp 705/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se v točki III izreka znesek 5.414,18 EUR nadomesti z zneskom 4.794,46 EUR.

II. V preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača odškodnino v znesku 53.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 5.414,18 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe glede prisojenega zneska 33.370,00 EUR je pritožbo vložila toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je tožniku po vseh postavkah prisodilo previsoko odškodnino ter se zavzema za njeno znižanje. Meni, da tekom postopka in po izdaji sodbe nesporno plačan znesek odškodnine 50.000,00 EUR predstavlja pravično in primerno odškodnino, do katere je upravičen tožnik v posledici škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem premalo upoštevalo, da iz izvidov kontrolnih pregledov v letu 2016, ki jih v mnenju povzema tudi sodni izvedenec, izhaja, da je tožnik subjektivno brez večjih težav in v kolikor bi v tem času trpel bolečine srednje hude intenzitete, bi bilo to zagotovo zabeleženo. Tožniku sta bila v tem obdobju predpisana Analgin in Lekadol, ki sta analgetika, namenjena lajšanju blagih do srednje močnih telesnih bolečin in še to v količinah, ki so zadoščale le za 5 do 10 dni v decembru 2016, v ostalih obdobjih po tem pa tožniku analgetiki niso bili predpisani. Tožnik v svoji izpovedbi hude telesne bolečine opisuje le v obdobju neposredno po škodnem dogodku v obdobju, ko je bil hospitaliziran. Sodišče glede ocene telesnih bolečin nekritično povzema mnenje izvedenca, pri čemer že izvedenec sam pojasni, da ocene bolečin ni mogoče povsem objektivizirati. Tudi za pretrpljen strah je tožniku bila prisojena previsoka odškodnina, prav tako pa je obrazložitev v zvezi s tem neobrazložena, nejasna. Sodišče trajanja strahu časovno ne opredeli, zgolj na podlagi medicinskih terminov pa ni mogoče ugotoviti, kako dolgo je tožnik trpel primarni in sekundarni strah. Sodišče tudi ne obrazloži, v kolikšni meri je strah porušil tožnikovo duševno ravnovesje in za koliko časa, kar so pomembne okoliščine, ki vplivajo na oceno strahu ter posledično tudi na višino prisojene odškodnine. Pretirana je tudi ocena skaženosti. Tožnik sicer res ima številne brazgotine na trebuhu vendar je potrebno upoštevati, da je trebuh ponavadi pokrit z oblačili in brazgotin v običajnih življenjskih situacijah navzven ni videti. Tožnik lahko zaradi skaženosti trpi le takrat, ko so brazgotine vidne, kar je običajno le v poletnih mesecih. Tožnik je starejši moški, slednji pa zunanjemu izgledu običajno ne posvečajo več tolikšne pozornosti, kot mlajši ljudje. Pretirana je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje bi v namen individualizacije odškodnine moralo upoštevati tožnikovo starost in njegove življenjske aktivnosti pred škodnim dogodkom. Tožnik je izpovedal, da je delo v službi prilagodil novim zmožnostim, da ga v primeru, če je dlje časa v sklonjenem položaju „veže“ preko trebuha, drugih omejitev pa ni opisoval. Prenehal naj bi opravljati popoldansko dejavnost, pri čemer pa ni izkazal, kakšno delo je dejansko opravljal in v kakšnem obsegu. Po mnenju sodišča tožnik ni več zmožen opravljati rekreativnih dejavnosti, vendar pa je prikrajšanje lahko prisotno le, če se je tožnik pred škodnim dogodkom s takšnimi aktivnostmi sploh ukvarjal. Sodišče pri tem ni kritično presojalo, niti ugotavljalo, kakšne so bile konkretne tožnikove aktivnosti. Po mnenju izvedenca je zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožniku na področju življenja doma in v medsebojnih stikih ter odnosih blago, kot zmerno pa ga ocenjuje na področju gibanja najpomembnejših področjih – delo in pridobitne dejavnosti ter življenje v skupnosti. Glede uporabljene klasifikacije prizadetosti je slednja pri tožniku na spodnji meji razpona med 25% in 49% skupne okrnjenosti funkcioniranja, zaradi česar je odškodnina pretirana. Toženka meni, da predstavlja že plačana odškodnina v skupnem znesku 50.000,00 EUR primerno odškodnino za utrpljeno škodo. Pritožba ne soglaša s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj meni, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov sestave predpravdnega odškodninskega zahtevka in stroškov sestave pritožbe na pritožbeno komisijo (ki so vsebovani že v stroških sestave odškodninskega zahtevka). Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in znižanje odškodnine za znesek 33.370,00 EUR s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik odgovora na pritožbo toženke ni podal.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo (razen v zvezi s pravdnimi stroški, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6Temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen, zato se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z višino odškodnine. Glede na dejanske okoliščine primera in glede na ugotovitve v postopku je zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 84.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v znesku 41.000,00 EUR, 4.000,00 EUR za pretrpljen strah, 35.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti.

7Toženka se v pritožbi zavzema za znižanje prisojene odškodnine za 33.370,00 EUR, saj meni, da tekom postopka na prvi stopnji in po prejemu sodbe nesporno plačan skupni znesek odškodnine 50.000,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje za posledice škodnega dogodka.

8Prisojena odškodnina v skupnem znesku 84.000,00 EUR po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo za posledice predmetnega škodnega dogodka in ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

9Tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno, z dodatnimi zapleti, bolečinsko obdobje je bilo intenzivno in zelo dolgo¹. Izvedenec A. A. je ocenil, da je pri tožniku šlo za hudo poškodbo trebuha in prsnega koša s pretrganjem debelega črevesa, strganjem mezenterija s krvavitvijo in zlomom prsnice ter več reber na desni strani. Pri tožniku se je razvil hemoragični šok, pljučnica², vnetje trebušne membrane, bil je večkrat operiran³, imel je odprto laparotomijsko rano, pokrito z vakuumskim sistemom, debelo črevo je bilo začasno (5 mesecev) izvedeno skozi trebušno steno navzven, potem pa je bilo ponovno prišito na danko, ostala je velika trebušna pooperativna kila, zaradi katere je tožnik dalj časa nosil kilni pas, hernioplastika je bila ojačana z mrežico, s čemer je bila rekonstruirana sprednja trebušna stena.

10Toženka se v pritožbi glede po njenem mnenju previsoke odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sklicuje le na to, da ker iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da je tožnik prejemal analgetike, posledično ni mogel trpeti telesnih bolečin v stopnji in trajanju, kot jih je ocenil izvedenec medicinske stroke. Prav tako omenja, da je tožnik izpovedal, da je hude telesne bolečine trpel le v času takoj po škodnem dogodku in ko je bil hospitaliziran ter sodišču prve stopnje očita, da nekritično povzema izvedensko mnenje, saj naj bi bilo tožnikovo subjektivno doživljanje telesnih bolečin drugačno. Toženka ne navaja, kolikšna naj bi bila po njenem mnenju primerna odškodnina, ampak zgolj pavšalno zatrjuje, da prisojena odškodnina odstopa od ostalih primerljivih podobnih primerov.

11Pritožba z takšnimi navedbami ne more biti uspešna. Prav nikakršnega nasprotja namreč ni med ugotovitvami izvedenca in tožnikovo izpovedbo, saj je izvedenec ocenil, da je tožnik trajne zelo hude in hude bolečine trpel v skupnem obdobju 44 dni in tožnikova izpovedba, da je hude telesne bolečine trpel le v času takoj po škodnem dogodku in ko je bil hospitaliziran, temu ne nasprotuje, saj je bil tožnik hospitaliziran 45 dni, kar je skladno z ugotovitvami izvedenca. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnik bolečin v obdobjih od 1. 4. 2017 do 23. 5. 2017 in od 22. 12. 2017 do 31. 1. 2018 bolečin ni trpel, ker iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da so mu niso bili predpisani analgetiki. Splošno znano je, da se analgetiki za lajšanje trajnih ali občasnih bolečin lažje do srednje stopnje lahko kupijo v lekarni. Četudi iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi bili tožniku predpisani analgetiki, to še ne pomeni, da telesnih bolečin (objektiviziranih s strani izvedenca medicinske stroke) v tem obdobju ni trpel.

12Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter številnih nevšečnosti med zdravljenjem⁴, sodišče druge stopnje soglaša s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino v znesku 41.000,00 EUR.

13Pritožba glede prisojene odškodnine za pretrpljen strah prav tako navaja, da je pretirana. Meni, da sodišče prve stopnje v tem delu sodbe ni obrazložilo tako, da bi bila jasna, saj ni časovno opredelilo trajanja strahu. Sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve govori o primarnem in sekundarnem strahu, ki ga je utrpel tožnik in se pri tem sklicuje na izvedensko mnenje ter na tožnikovo izpovedbo. Izvedenec v mnenju ni podal časovnih okvirov oziroma trajanja primarnega in sekundarnega strahu v urah, dneh, tednih ali mesecih, ampak je trajanje opisal glede na medicinsko dogajanje. To ne pomeni, da sodišče prve stopnje trajanja strahu časovno ni opredelilo, ampak ga je opredelilo opisno, kot izhaja iz izvedenskega mnenja.⁵ Toženka tekom postopka na ta način podanemu izvedenskemu mnenju ni oporekala ter po dopolnitvi le-tega ni predlagala ponovne dopolnitve, zato se sedaj neuspešno sklicuje na neustrezno opredelitev časovnega poteka oziroma trajanja strahu. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje poudarja, da je možno iz opisnega načina trajanja primarnega in sekundarnega strahu razbrati oziroma oceniti trajanje tudi časovno⁶, kar negira pritožben očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu nejasna oziroma sodba o tem nima razlogov.

14Po mnenju sodišča druge stopnje je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina za strah v znesku 4.000,00 EUR ustrezna in predstavlja primerno zadoščenje. Ne gre spregledati, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah (strah za življenje) in dolgotrajen sekundarni strah, ki je občasno še vedno prisoten, saj tožnika zaradi manjše kile na desni strani še vedno skrbi, ali bo s črevesjem ter z rekonstruirano trebušno steno vse v redu, ker ne želi imeti stome. Sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo tudi postravmatsko stresno motnjo, zaradi katere je bil tožnik v letih 2018 in 2019 dvakrat obravnavan pri psihiatru. Tožnik je v svoji izpovedbi izpostavil predvsem prometno nesrečo s smrtnim izidom, kar je vplivalo na njegovo doživljanje primarnega strahu, v zvezi s sekundarnim strahom pa je izpostavil strah, da mu stoma ne bi ostala vso življenje in strah pred vožnjo v avtomobilu ter podoživljanje dogodka v sanjah.

15Ni pritrditi pritožbenim navedbam toženke, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo obrazložilo razloge za prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, toženka ne soglaša z razlogi sodbe, kar pa še ne pomeni, da je zaradi tega podana neutemeljeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako objektivne, kot tudi subjektivne kriterije za prisojo odškodnine, upoštevaje ugotovitve izvedenca in tožnikovo izpovedbo,⁷ vidne spremembe v tožnikovi zunanjosti, ki pri drugih vzbujajo neprijeten občutek ali celo odpor ter po mnenju izvedenca izpolnjujejo kriterije skaženosti srednje do velike intenzivnosti. Sicer je res, da so drugim vidne le takrat, ko tožnik nima majice oziroma oblačil, vendar toženka spregleda, da so brazgotine vidne tožniku in njegovi ženi, zaradi česar se tožnik ves čas počuti manjvrednega, ne le „poleti, ko ga vidijo drugi ljudje“, kot skuša prikazati pritožba. Zmotno in v ničemer utemeljeno je zato prepričanje toženke, da brazgotine, ko so prekrite z oblačili, tožniku ne povzročajo duševnih bolečin in da manj trpi tudi zato, ker „je starejši moški, kateri zunanjemu izgledu običajno ne posvečajo več tolikšne pozornosti, kot mlajši ljudje“.

16V zvezi s odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti toženka v pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina previsoka, ker „sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove starosti in dejstva, da je tožnik obdržal zaposlitev, vendar na drugem delovnem mestu, ki ga zmore opravljati, saj drugih omejitev, kot da ga „veže“ preko trebuha, ko je dlje časa v sklonjenem položaju, tožnik ni opisal“.

17Pritožbi ni pritrditi, saj „tožnikove edine omejitve pri delu ne predstavlja pritisk v trebuhu, ko je dlje časa sklonjen“, ampak se je tožnikovo življenje po nesreči korenito spremenilo, kar je sodišče prve stopnje jasno in natančno obrazložilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je zaprl svoj s.p.,⁸ v okviru katerega je prekrival strehe in nameščal žlebove, ker ni mogel več opravljati teh del, ki jih je opravljal pred nesrečo, omejen pa je tudi pri delu v službi, zaradi česar so ga premestili na drugo, slabše plačano delovno mesto⁹, saj zmore opravljati le lažja fizična dela¹⁰, z dvigovanjem bremen težkih le do 5 kg, brez del v globokem predklonu, itd., kar vse je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine pravilno upoštevalo. Iz tožnikove izpovedbe je povzelo, da delo opravlja s težavo in ob prisotnih bolečinah, iz izvedenskega mnenja pa, da lahko tožnik opravlja le najlažja fizična dela, zaradi težav oziroma slabše zmožnosti stabilizacije trupa le občasno v predklonu znotraj optimalnih kotov trupa, hodi lahko le s povečanimi napori na srednje razdalje (navkreber in navzdol), za daljšo hojo ni več sposoben. Tožnikove življenjske aktivnosti so bile sprva okrnjene v večji meri, kot so sedaj, kljub temu pa je potrebno upoštevati, da pred škodnim dogodkom tožnik ni imel omejitev pri delu in fizičnih aktivnostih, sedaj pa jih ima in se je posledično spremenilo njegovo življenje, kar mu povzroča duševne bolečine.

18Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, kakšne so bile konkretne tožnikove prostočasne aktivnosti med nesrečo, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je tožnik izpovedal, da je prenehal smučati in kolesariti. Izvedenec sicer res na splošno govori o tem, da tožnik ni več zmožen rekreativnih dejavnosti, pri katerih je potrebna uporaba trebušnih mišic za stabilizacijo trupa (smučanje, igre z žogo, daljši planinski izleti), a je bilo s tožnikovo izpovedbo razjasnjeno, kakšne dejavnosti je tožnik opustil. Povsem neumestne so pritožbene navedbe, da „je nemogoče, da je nekdo zaposlen, opravlja popoldansko obrtno dejavnost in se hkrati še aktivno ukvarja z raznimi športi“. Tožnik ni niti zatrjeval, da se je aktivno ukvarjal s kakšnim športom, ampak je izpovedal, da je pozimi z ženo smučal, kolesaril pa rekreativno, ko je imel čas, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

19Sodišče prve stopnje je prav tako upoštevalo tožnikovo starost, omejitve in zmanjšanje življenjske aktivnosti v posledici nesreče, izhajajoče iz izpovedbe tožnika in ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ki je tožnikove omejitve ocenil po različnih področjih,¹¹ glede skupne ocene tožnikovih omejitev pa je zaključil, da je tožnikovo funkcioniranje po nesreči povprečno okrnjeno v zmernem obsegu – to je stopnja 2, oziroma od 25 – 49%, kar označuje zmerno problematičnost, srednjo okvaro oziroma prizadetost, kar pomeni, da toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotovilo obsega prikrajšanja.

20Pritožbene navedbe toženke, da je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina nad zneskom 50.000,00 EUR pretirana, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo, upoštevaje določbo 179. člena OZ, stopnjo in trajanje pretrpljenih telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi skaženosti, upoštevalo pa je tudi določbo 182. člena OZ, saj bodo posledice škodnega dogodka trajale tudi v bodoče.

21Sodišče prve stopnje je odmerilo pravično in primerno denarno odškodnino za posamezno vrsto škode, ustrezna je tudi višina odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti. Znesek 84.000,00 EUR predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 65,3 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji¹². Sodišče prve stopnje je upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da slednja ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Uporabilo je pravni standard pravične denarne odškodnine, v skladu s katerim je potrebno upoštevati subjektivne in objektivne kriterije ter nato opraviti tudi individualizacijo odškodnine v ožjem pomenu, glede na konkretnega oškodovanca. Odškodnina je primerljiva tudi s sodno prakso.¹³

22Je pa utemeljena pritožba toženke, ki se nanaša na priznanje za pravdo potrebnih pravdnih stroškov. Kot je razvidno iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tako 1.100 točk za predpravdni odškodninski zahtevek po tar. št. 38/1 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT (pri sporni vrednosti 88.500,00 EUR), kot tudi 1100 točk za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo pri toženki po tar. št. 38/1 OT v zvezi s tar. št. 18/3 OT (pri sporni vrednosti 58.500,00 EUR). Toženka ima prav, da tožniku pripada le povračilo stroškov predpravdnega odškodninskega zahtevka, ne pa tudi stroškov za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo. Prvi namreč predstavljajo stroške poskusa mirne rešitve spora, do povračila katerih je stranka v pravdnem postopku upravičena, vsi nadaljnji stroški (torej tudi stroški za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo) pa predstavljajo riziko stranke same in ne morejo biti del upravičeno nastalih predpravdnih stroškov, ki jih sodišča sicer priznavajo strankam.

23Tožnik je posledično upravičen do 1.100 točk pravdnih stroškov manj, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje, kar je skupaj 6.425 točk. K temu je potrebno prišteti še materialne stroške (2% od 1000 točk in 1% od 5.425 točk v skladu z 11. členom OT) v višini 74,2 točk, kar je skupaj 6.499,2 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 3.899,52 EUR, k čemur je prišteti 22% DDV v znesku 857,90 EUR, 1.227,00 EUR sodne takse za tožbo, 195,25 EUR izvedenine, 27,89 EUR izvedenine ter 325,00 EUR izvedenine, kar je skupaj 6.532,56 EUR. Glede na tožnikov 76,2% uspeh v postopku, je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 4.977,81 EUR, po pobotu s pravdnimi stroški toženke v znesku 183,35 EUR je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 4.794,46 in ne 5.414,18 EUR, kot mu je priznalo sodišče prve stopnje.

24Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je v točki III izreka znesek 5.414,18 EUR v izreku o stroških postopka nadomestilo z zneskom 4.794,46 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Ker je toženka s pritožbo uspela le glede pravdnih stroškov, ne pa tudi glede glavne stvari in v tem delu niso nastali posebni stroški, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Kot izhaja iz obširne obrazložitve iz točke 9 izpodbijane sodbe, je tožnik utrpel politravmo, šok zaradi krvavitve, pretrganje debelega črevesa na meji med sigmoidnim črevesom in danko, strganje trebušne membrane, zlom prsnice in serijski zlom desnih reber. Tožnik je trpel dolgotrajne bolečine različnih stopenj in številne nevšečnosti med zdravljenjem.
² Plevralni izliv je bil po drenažni cevki dreniran skozi steno prsnega koša.
³ Tožnik je bil 4 krat operiran v splošni anesteziji, 45 dni je bil hospitaliziran, od tega 7 dni intubiran, sediran in umetno ventiliran.
⁴ Kot podrobno izhajajo iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Iz točke 10 obrazložitve je razvidno, da je tožnik primarni strah trpel do intubacije (kar pomeni od trenutka oziroma nekaj sekund pred prometno nesrečo, ko se je zavedel, kaj se bo zgodilo, do prihoda v bolnišnico in intubacije, ko je bil v umetni komi), po tem pa je ves čas zdravljenja (in v lažji stopnji še danes) trpel sekundarni strah, najprej je bil intenziven (ves čas do zaprtja laparotomijske rane in ponovne kontinuitete črevesja, kar glede na časovni potek zdravljenja, izhajajoč iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, pomeni najmanj 5 mesecev. Po tem je bil strah manj intenziven do nadaljnjih operacij in bolj intenziven pred oziroma po operacijah. Po zadnji operaciji je sekundarni strah še vedno občasno prisoten, saj ima tožnik manjšo kilo na desni strani ob rekonstrukciji stene.
⁶ Izvedenec je v izvedenskem mnenju podrobno opisal časovni potek zdravljenja v dnevih, tednih in mesecih, kar daje podlago za oceno trajanja primarnega in sekundarnega strahu - glej prejšnjo opombo.
⁷ Kot je razvidno iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, gre pri tožniku za vidne spremembe v njegovi zunanjosti, ki vplivajo na njegovo psihično ravnotežje. Na trebuhu ima veliko brazgotin, popka ni, saj je izrezan. Najdaljša brazgotina je v dolžini 40 cm, okoli nje pa je še veliko krajših, razporejenih po celotni sprednji strani telesa in so ob odsotnosti popka take, da pri drugih vzbujajo neprijeten občutek ali celo odpor ter po mnenju izvedenca izpolnjujejo kriterije skaženosti srednje do velike intenzivnosti.
⁸ Tožnik je z listinskimi dokazi (priloge spisa št. A21 - A23) izkazal, da je opravljal popoldansko dejavnost oziroma slednjo po nesreči prenehal opravljati, o tem pa je tudi izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka.
⁹ Pred nesrečo je opravljal delo livarja, sedaj pa delo čistilca.
¹⁰ Iz točke 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da lahko tožnik opravlja le najlažja fizična dela, zaradi težav oziroma slabše zmožnosti stabilizacije trupa pa le občasno v predklonu znotraj optimalnih kotov trupa. Hodi lahko le s povečanimi napori na srednje razdalje (navkreber in navzdol), za daljšo hojo ni več sposoben.
¹¹ Iz točke 11 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zmerno omejen na najpomembnejših življenjskih področjih, to je „življenje v skupnosti, družbi in državi“, in sicer v svojem poklicnem življenju, popoldanski pridobitni dejavnosti, pri življenju in delu na kmetiji; na področju „življenje doma“ je njegova prikrajšanost blaga, ko s povečanimi napori opravlja domača dela, blago pa je okrnjen tudi na področjih „medsebojni stiki in odnosi“; na področju „učenja in uporabe znanja, sporazumevanja in skrbi zase“ pa ni omejen.
¹² V mesecu maju 2021 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.286,61 EUR.
¹³ V sodni praksi ni povsem identičnega primera. Primerjava z zadevo VSRS II Ips 290/2012 z dne 5. 9. 2013 pokaže, da je za primerljiv obseg škode (čeprav so bile poškodbe pri tožniku bolj življenjsko ogrožajoče kot v tem primeru, kjer je bil oškodovanec star 31 let, gre za podobno dolžino zdravljenja, telesnih bolečin, nevšečnosti (4 operacije, hospitalizacija v skupnem trajanju 30 dni, zdravljenje je trajalo leto in pol, hude trajne telesne bolečine so trajale od 30 – 33 dni, še vedno trpi občasne blage do zmerne bolečine, bil je v komi 14 dni) oškodovancu bila bolečine in prisojena odškodnina v skupni višini 62,7 povprečnih mesečnih neto plač.V zadevi VSRS II Ips 171/2005 z dne 25. 5. 2006, kjer je bila 30 let stara ženska poškodovana v prometni nesreči, ko je zaradi trčenja prišlo do pretresa možganov, ugotovljene so bile udarnine glave, prsnega koša, stegnenice, odrgnina na čelu in v zatilju, kasneje pa je bila potrjena tudi udarnina možganov (gre za lažje, čeprav drugačne poškodbe, ki pa so vseeno vplivale na oškodovankino zmanjšanje življenjske aktivnosti) bila prisojena odškodnina v skupni višini 62,46 povprečnih mesečnih neto plač.V zadevi VSRS II Ips 147/2014 z dne 26. 11. 2015, kjer je oškodovanec v posledici rudarske nesreče utrpel udarnino trebuha z raztrganino vranice, zlom enajstega rebra levo, udarnino in raztrganino leve ledvice in številne odrgnine po levi rami (lažje poškodbe kot tožnikove, zdravljenje je bilo zaključeno hitreje, krajša so bila bolečinska obdobja in intenziteta bolečin, veliko manjša skaženost, oškodovanec pri opravljanju dela nima tako velikih omejitev kot tožnik) ter je zaradi posledic poškodbe postal invalid III. kategorije, je bila prisojena odškodnina v skupni višini 53 povprečnih mesečnih neto plač.