UPRS Sodba IV U 147/2018-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z odločbo št. 705-471/2012 z dne 8. 8. 2018 odločila, da se A.A., upravitelju v postopkih zaradi insolventnosti, ker ne izpolnjuje več pogoja vrednosti javnega zaupanja za opravljanje funkcije upravitelja, na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 109. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se A.A. v treh delovnih dneh po izdaji te odločbe izbriše iz seznama upraviteljev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje in v 3. točki, da stroški postopka niso nastali.

2A.A. je bilo dne .... 2000 izdano dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, na podlagi katerega je bil vpisan v seznam upraviteljev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje v skladu s 113. členom ZFPPIPP, pod številko L ....

3Tožena stranka je pojasnila, da se je ministrstvo v začetku marca 2018 preko objav v medijih seznanilo z odvzemom prostosti upravitelju A.A., zaradi suma zlorabe položaja in jemanja podkupnine pri opravljanju funkcije upravitelja v stečajnem postopku podjetja B. Istočasno se je iz objav v medijih seznanila, da naj bi bil upravitelj A.A. v predkazenskem postopku že v letu 2015, ker naj bi se tega leta zoper njega vložila kazenskega ovadba.

4Po seznanitvi z navedenimi okoliščinami je tožena stranka za pojasnila zaprosila Okrožno sodišče v Celju, Okrožno sodišče v Ljubljani in Vrhovno državno tožilstvo RS in od Okrožnega sodišča v Celju pridobila pojasnilo (12. 3. 2018), da je zoper tožnika pri Okrožnem sodišču v Celju v teku kazenski postopek - kazenska zadeva, opr. št. I Kpr .../2016, zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem in četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in da je bila v tem postopku pravnomočno uvedena preiskava s sklepom preiskovalne sodnice I Kpr .../2016 z dne 28. 10. 2016, ki je postal pravnomočen 14. 12. 2016. Okrožno sodišče v Ljubljani je v zvezi z zadevo B. ministrstvu 13. 3. 2018 posredovalo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks .../2018 z dne 12. 3. 2018, s katerim je bila zavrnjena pritožba upravitelja A.A. zoper sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani o odreditvi pripora, št. X Kpd .../2018 z dne 9. 3. 2018. Pritožba zoper ta sklep ni mogoča, kar pomeni, da je skladno z določbo drugega odstavka 132. člena ZKP sklep o odreditvi pripora postal pravnomočen.

5V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da je A.A. na ministrstvo 9. 3. 2017 posredoval dopis, v katerem je zaprosil za začasno ustavitev dodeljevanja novih zadev za obdobje šest mesecev in predlagal, da izda odločbo o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novih zadevah, na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Na podlagi obvestil sodišč je minister na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, dne 15. 3. 2018, po uradni dolžnosti izdal odločbo o začasni zaustavitvi imenovanja upravitelja A.A. v novih zadevah. Sodišča so na tej podlagi A.A. razrešila tudi v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je že bil imenovan za upravitelja, istočasno pa je dne 5. 4. 2018 z odločbo št. 705-471/2012/11 minister zavrnil predlog A.A. za začasno zaustavitev dodeljevanja novih zadev.

6Po seznanitvi z dejstvom, da se zoper upravitelja A.A. vodita dva kazenska postopka, je minister upoštevaje dodatne informacije, in sicer, da naj bil A.A. tudi veliki davčni dolžnik, začel s postopkom preverjanja, ali imenovani sploh še izpolnjuje vse pogoje za ohranitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja po drugem odstavku 108. člena ZFPPIPP.

7V okviru nadzorstvene funkcije iz drugega odstavka 106. člena ZFPPIPP je minister z dopisom 8. 3. 2018 zaprosil Finančno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) za podatke o finančnem poslovanju upravitelja, ki je dne 14. 3. 2018 pojasnila, da A.A. na dan 14. 3. 2018 ni imel plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznosti obveznih dajatev, ki so na dan 4. 6. 2018 znašale že 920.503,99 EUR. Nadalje je ministrstvo pridobilo tudi podatke prekrškovnega organa v postopkih, ki se vodijo v zvezi z upravljanjem funkcije upravitelja. Iz prejetih podatkov izhaja, da mu je bila zaradi kršitve 371. člena ZFPIPP, ki jo je pri opravljanju nalog upravitelja v stečajnem postopku nad družbo C., d.d., opr. št. St .../2013, tožnik storil s tem, ko ločitvenemu upniku, Z. banki, d.d., v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa o prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki je postal pravnomočen 3. 8. 2017, ni pravočasno plačal zneska terjatve v višini 211.744,28 EUR, to je najkasneje do dne 11. 8. 2017, ampak šele dne 22. 8. 2017, s čimer je storil prekršek po enajsti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP. Z odločbo o prekršku z dne 7. 3. 2018 mu je bila izrečena globa v višini 800,00 EUR; prav tako mu je bila zaradi storitve dveh prekrškov po šesti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP, z odločbo, št. 477-199/2017/6 z dne 28. 2. 2018, izrečena globa v znesku 1.600,00 EUR (dvakrat po 800,00 EUR), zato ker je pri opravljanju nalog upravitelja v stečajnem postopku nad D., d.o.o., opr. št. St .../2012, opravil plačila tako, da je iz stečajne mase v okviru prve alineje drugega odstavka 357. člena ZFPPIPP izplačal stroške v višjem znesku, kot so bili vključeni v potrjen predračun stroškov stečajnega postopka; da sta mu bila zaradi dveh prekrškov storjenih pri opravljanju funkcije upravitelja v stečajnem postopku nad E., d.o.o., opr. št. St .../2014 z odločbo o prekršku št. 477-199/2017/6 z dne 28. 2. 2018, izrečena dva opomina, in sicer zaradi kršitve 353. člena ZFPPIPP, ker je opravil plačila tako, da je iz stečajne mase v okviru prve alineje drugega odstavka 357. člena ZFPPIPP izplačal stroške v višjem znesku. kot so bili vključeni v potrjen predračun stroškov stečajnega postopka.

8Dejstvo, da je A.A. davčni dolžnik in da FURS zoper njega vodi postopek davčne izvršbe ter da ga je prekrškovni organ v treh stečajnih postopkih v katerih opravljal funkcijo upravitelja spoznal za odgovornega storitve več prekrškov, so ministru utrdila prepričanje, da je A.A. za ohranitev dovoljenja za upravitelja ne izpolnjuje pogoja javnega zaupanja.

9Dokončno je neizpolnjevanje pogoja javnega zaupanja tožena stranka potrdila na podlagi ravnanja A.A. ob uvedbi kazenskega postopka v kazenski zadevi, opr. št. I Kpr .../2016, saj je A.A. kot strokovnjak na področju insolvenčne zakonodaje brez dvoma vedel, da pravnomočno uvedena preiskava zoper upravitelja v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP predstavlja podlago za izdajo odločbe o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novi zadevah za čas trajanja kazenskega postopka ter da posledično to pomeni tudi razrešitev v vseh postopkih zaradi insolventnosti v katerih je bil upravitelj imenovan. O tej okoliščini ni obvestil ministrstva, celo nasprotno, kljub zavedanju obstoja razloga zaradi katerega začasno ne bi smel opravljati nalog upravitelja je A.A. to dejstvo zamolčal in v obdobju od 14. 12. 2016 prevzel v delo več kot 20 novih stečajnih postopkov, kar nedvomno kaže na njegovo nestrokovno, nevestno in nepošteno ravnanje. Na nevrednost javnega zaupanja pa še dodatno kaže tudi njegovo aktivno ravnanje, ko je 9. 3. 2018, torej več kot 15 mesecev po pravnomočni uvedbi kazenskega postopka v zgornji zadevi in po odvzemu prostosti v kazenski zadevi B., na ministrstvo 9. 3. 2018 vložil zahtevo za začasno ustavitev imenovanja upravitelja v novih zadevah za obdobje 6 mesecev, na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP, po tem, ko je postalo javno znano, da mu je bila odvzeta prostost in da sodišče v kazenski zadevi, št. X Kpd .../2018 odloča o odreditvi pripora zoper njega (ki je bil za tem tudi pravnomočno odrejen). Navedeno predstavlja dodatni, samostojni razlog za začasno ustavitev imenovanja upravitelja A.A. v novih zadevah, na podlagi 3. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP in po tem, ko je ministrstvo že samo posredovalo dopis Okrožnemu sodišču v Celju, v katerem je poizvedovalo za informacijami, ali je bil zoper A.A. uveden kazenski postopek.

10Odločba na podlagi 2. točke in 3. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP, ki jo minister izda po uradni dolžnosti, pomeni ustavitev imenovanja upravitelja v novih zadevah do pravnomočnega končanja kazenskega postopka oziroma pravnomočnosti odločbe o odpravi pripora in minister v tem primeru ne more izdati odločbe zgolj za 6 mesecev, kot je predlagal A.A., hkrati pa za razliko od odločbe o začasni ustavitvi imenovanja upravitelja v novih zadevah, na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP, povzroči, da sodišče v posledici take odločbe razreši upravitelja v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja (deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP). Zato je minister njegov predlog zavrnil, zoper odločbo o zavrnitvi z dne 5. 4. 2018 pa A.A. ni vložil pravnega sredstva.

11ZFPPIPP med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo dovoljenja za upravitelja, v 7. točki drugega odstavka 108. člena, določa tudi pogoj „vrednosti javnega zaupanja“ in vsebino te določbe konkretizira podrobneje v tretjem odstavku 108. člena istega zakona, v skladu s katerim pogoja ne izpolnjuje tisti, za katerega je na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da funkcije upravitelja ne bo opravljal strokovno, pošteno in vestno, ali je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti. Prav tako zakon v 2. točki prvega odstavka 109. člena določa, da minister upravitelju odvzame dovoljenje, če ugotovi da ne izpolnjuje pogojev iz 3., 4., 5., 6. ali 7. točke drugega odstavka 108. člena zakona. Zakon merilo, kdo ne izpolnjuje pogoja vrednosti javnega zaupanja določa v tretjem odstavku 108. člena in glede na dejstvo, da je namen funkcije upravitelja v tem, da upravitelj kot organ postopka zaradi insolventnosti vodi postopke insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa pri procesnih in drugih pravnih dejanjih, upoštevaje okoliščino, da je A.A. davčni dolžnik in da se zoper njega vodi postopek davčne izvršbe ter da je bil v več prekrškovnih postopkih spoznan za odgovornega storitve prekrškov v zvezi z opravljanjem funkcije upravitelja in še ključno, kljub temu, da se je gotovo kot strokovnjak s področja insolvenčnega prava zavedal, da začet kazenski postopek zoper njega predstavlja okoliščino, ki zahteva začasno zaustavitev imenovanja in razrešitev v vseh že začetih postopkih v katerih je bil imenovan, pa tega dejstva oziroma okoliščine ni sporočil ministrstvu, je minister prepričan, da za A.A. na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja ni več mogoče sklepati, da funkcijo upravitelja še naprej opravljal strokovno, vestno in pošteno. Ni namreč pričakovati, da bi posameznik, ki svojih poslov ne vodi gospodarno in skladno s pravnim redom, in sicer konkretno, da ne ravna v skladu z davčno zakonodajo in prostovoljno ne izpolnjuje svojih finančnih obveznosti, lahko tovrstne posle strokovno, pošteno in vestno vodil za subjekte, ki so se zaradi svojega preteklega neustreznega poslovanja zašli v postopkih insolventnosti. Da A.A. ni več mogoče zaupati, da v bodoče insolventne postopke vodil strokovno, vestno in pošteno, kaže tudi dejstvo, da je bil zaradi nepravilnega in v nasprotju z zakoni in s sklepi sodišča vodenja stečajnih postopkov, torej zaradi nestrokovnega in nevestnega dela, večkrat obravnavan pred prekrškovnim organom in mu je bila večkrat izrečena tudi globa. Ravnanja s katerim je bil pravnomočno obsojen za odgovornega ne predstavljajo zgolj zamude roka za opravo opravil in s tem ravnanje v nasprotju z načelom hitrosti postopka (takšno ravnanje je bilo ugotovljeno v prekrškovni zadevi povezani z ravnanji v stečaju St 2586/2013), ampak predstavljajo previsoka in v nasprotju s potrjenim predračunom stroškov postopka odmerjena izplačila stroškov v njegovo korist, zaradi česar je bilo posledično kršeno temeljno načelo insolventnih postopkov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnika (47. člen ZFPPIPP), upniki pa bi bili v primeru, da ta ravnanja upravitelja ne bi bila ugotovljena, lahko oškodovani.

12V skladu z določili procesnega zakona je minister o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah seznanil upravitelja A.A. in mu v seznanitev posredoval vso pridobljeno dokumentacijo in mu dal možnost, da v 15 dneh poda svoj odgovor.

13V odgovoru je A.A. 7. 5. 2018 prerekal navedbe in ugotovitve ministra, še posebej očitke povezane s kazenskim postopkom iz leta 2015, ki naj bi zoper njega tekel zaradi izstavljanja lažnih računov odvetnikom, stečajnim upraviteljem in računovodjem, za katere je navedel, da ne držijo. Kot neutemeljenega je prerekal tudi očitek, da ministrstva kljub poznavanju določil ZFPPIPP ni sam obvestil o teku kazenskih postopkov zoper njega, čeprav je vedel, kakšne posledice ti postopki prinašajo. Zatrdil je, da je to storil z dopisom z dne 9. 3. 2018, ki ga je izročil na vložišče ministrstva, v katerem je ministrstvo sam seznanil s tekom kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju I Kpr .../2016 in o uvedbi preiskave v zadevi I Kpd .../2018, zaradi katerih je sam podal predlog, da se njegovo imenovanje za upravitelja v novih zadevah začasno ustavi za obdobje šest mesecev. Četudi tega dejstva ne bi sporočil ministrstvu, to ne more predstavljati kršitve zakona, ker ZFPPIPP tovrstnega ravnanja ne opredeljuje kot kršitev in zanj ne predvideva sankcije. Nadalje je v svojem odgovoru prerekal tudi dejstvo, da je davčni dolžnik. Postopek pred FURS še ni pravnomočno zaključen, ampak je zgolj dokončen. Glede ugotovljenih nepravilnosti in izrečenih kazni v prekrškovnih postopkih je izjavil, da je šlo za prekrške povezane z zamudami rokov, ki ne morejo predstavljati kršitve „javnega zaupanja“. V zvezi s članstvom v upravnem odboru Zbornice upraviteljev je A.A. nadalje pojasnil, da je sam predlagal svojo razrešitev, ki je bila na skupščini tudi sprejeta. Minister se je o tem, da ne izpolnjuje več pogoja vrednosti javnega zaupanja, odločil že vnaprej, ne da bi mu dal možnost izjasnitve oziroma ne da bi slišal še drugo plat zgodbe, kar predstavlja kršitev zakonodaje, zato je v izogib tej situaciji predlagal, da ministrstvo pridobi spis I Kpr .../2016, na podlagi katerega se bodo potrdile njegove navedbe v tem odgovoru. Poskus njegove razrešitve zaradi teka kazenskega postopka pa je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ker to pomeni vnaprejšnjo prepoved opravljanja poklica stečajnega upravitelja, ki ne temelji na pravnomočno sodni odločbi.

14Glede navedb A.A. v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah nadzora, ministrstvo pojasnjuje, da postopek preverjanja izpolnjevanja vseh pogojev za ohranitev njegovega dovoljenja za upravitelje ne temelji na dveh kazenskih postopkih, ki se vodita zoper njega, ampak na drugih nespornih okoliščinah. Res je minister s postopkom začel po tem, ko je bil obveščen o teku dveh kazenskih postopkov zoper A.A. in ko se je seznanil z dejstvom, da je A.A. davčni dolžnik. Odločitve o tem, da ne izpolnjuje več pogojev za ohranitev dovoljenja pa ne opira na pravnomočno uvedene kazenske postopke, ampak na druge nesporne ugotovljene okoliščine, in sicer, da A.A. ni obvestil ministrstva o teku kazenskih postopkov in s tem o obstoju okoliščine, ki mu preprečuje opravljanje funkcije upravitelja v že začetih postopkih in prepoved dodeljevanje novih zadev, kar je posledično vodilo v to, da je neupravičeno prevzel v delo več kot 20 novih zadev; da je davčni dolžnik in da je bil v prekrškovnih postopkih ugotovljeno, da je v zvezi z opravljanjem funkcije upravitelja storil več prekrškov, kar vse skupaj daje zadostno podlago za sklepanje, da upravitelj svojega dela tudi v bodoče ne bo opravljal strokovno, vestno in pošteno. V zvezi s tem minister dodatno pojasnjuje, da v primeru odvzema dovoljenja za upravitelja ne gre za poseg v pravico do zagotavljanja svobode dela iz 49. člena Ustave RS, ker funkcija upravitelja ni poklic, postati in ostati stečajni upravitelj pa ni upraviteljeva pravica (sklep Ustavnega sodišča RS, Up-104/97 z dne 15. 7. 1998). Tudi navajanja A.A., da odločitev o odvzemu dovoljenja lahko predstavlja kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS so neutemeljena, saj očitki glede nevrednosti javnega zaupanja ne temeljijo na uvedbi dveh kazenskih postopkov.

15Tožena stranka je zavrnila tudi navedbe, da pred odločitvijo tožniku ni dala možnosti izjave. Ta možnost je bila tožniku dana z dopisom št. 705-471/2012 z dne 17. 4. 2018. Prav tako je tožena stranka odgovorila na zatrjevanje A.A., da ni pravilna ugotovitev, da ni sam obvestil ministrstva o teku dveh kazenskih postopkov zoper njega, ker je to storil z dopisom z dne 9. 3. 2018, v katerem je predlagal tudi začasno ustavitev svojega imenovanja upravitelja v novih zadevah. Pojasnila je, da je iz listinske dokumentacije razvidno, da ministrstvo vse do marca 2018, ko je bilo obveščeno o vloženi obtožnici zoper upravitelja A.A. v zadevi Kpd .../2018, ni bilo seznanjeno s tekom drugega kazenskega postopka zoper njega, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. I Kpr .../2016. Ministrstvo bi moralo po pravnomočno uvedeni preiskavi zoper upravitelja A.A. v tej zadevi, v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, s tem dnem izdati odločbo o začasni ustavitvi njegovega imenovanja za upravitelja v novih zadevah. Ker s tem dejstvom ni bilo seznanjeno, tega ni moglo storiti in je upravitelj funkcijo opravljal še naprej, čeprav so nastopili zakonski pogoji za izdajo odločbe o začasni ustavitvi imenovanja in v posledici o njegovi razrešitvi v vseh ostalih postopkih. Ministrstvo meni, da bi A.A. o tem dejstvu moral obvestiti ministrstvo sam in to takoj za tem, ko je ugotovil, da tega ni storilo že pristojno sodišče, ne pa tedaj, ko je izvedel, da je tek kazenskih postopkov zoper njega postal javno znan.

16Tožena stranka je pri svoji odločitvi, kot dodaten razlog zakaj bi A.A. moral po pravnomočni uvedbi kazenskega postopka ravnati drugače, upoštevala tudi, da imenovani funkcijo stečajnega upravitelja opravlja že več kot 15 let in da je bil imenovan tudi za člana upravnega odbora Zbornice stečajnih upraviteljev. Našteva naloge članov upravnega odbora, katerega član je bil tudi stečajni upravitelj A.A. in navaja, da bi bila njegova dolžnost, da skrbi za videz in dobre poslovne prakse upraviteljev. A.A. je imel močno vlogo pri nadzorstvenih funkcijah Zbornice upraviteljev Slovenije in posledično tudi vpogled v druge postopke zaradi insolventnosti, kar od njega zahteva visoke standarde ravnanja, tako v postopkih, ki jih vodi, kot tudi zunaj njih, saj poleg tega, da opravlja javno funkcijo, opravlja oziroma je opravljal pomembno funkcijo v zbornici, ki je tudi nosilec javnih pooblastil. Hkrati pa njegove delovne izkušnje, več desetletno vodenje insolventnih postopkov in poznavanja zakonodaje ter ocenjevanje dobrih in slabih praks upraviteljev, še dodatno zahtevajo, da kot strokovnjak na tem področju ravna v skladu z ZFPPIPP. To pomeni, da bi A.A. takoj ob nastopu zakonskih pogojev moral prenehati opravljati funkcijo stečajnega upravitelja in posledično to dejstvo sporočiti predsedniku Zbornice upraviteljev Slovenije.

17Enako velja glede pravočasnega, vestnega in v skladu s pravnim redom izpolnjevanja njegovih davčnih obveznosti, za katere je ministrstvo pojasnilo, da lahko gre pri presoji obstoja pogoja vrednosti javnega zaupanja tudi za presojo več okoliščin hkrati, ki vsaka zase morda niti ne bi predstavljala dovolj trdnega razloga za odvzem dovoljenja, vse skupaj pa lahko pripelje do zaključka, da upravitelj ni več vreden javnega zaupanja. Davčni zavezanec mora davčni dolg poravnati, čeprav pritožbeni postopek še ni končan, A.A. pa bi grožnjo objave na seznamu davčnih dolžnikov lahko enostavno odvrnil od sebe tako, da bi dolg poravnal. Še toliko bolj pa je pomembno in povzroča negativni učinek v javnosti, če davčnega dolga prostovoljno ne poravnajo nosilci javnih pooblastil ali javnih funkcij, o čemer se je že tudi izrekla upravno-sodno praksa (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 226/2006 z dne 10. 11. 2007 in opr. št. I U 933/2014 z dne 21. 1. 2015). Tožena stranka se sklicuje tudi na pojasnila FURS-a, ki jih je pridobila v predhodnem postopku, iz katerih je razvidno, da so bile v davčnem postopku pri upravitelju A.A. ugotovljene določene nepravilnosti in odmerjene davčne obveznosti, ki jih ni prostovoljno poravnal, zato je bil upravitelj uvrščen na javno objavljen davčni seznam FURS-a. Nesporno dejstvo je, da A.A. nima poravnanih vseh davčnih obveznosti, na kar ne vpliva dejstvo, da postopek še ni bil pravnomočno zaključen, saj je za A.A. že obstajala obveznost poravnave omenjenih davkov.

18V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila tudi, da je pri presoji vrednosti javnega zaupanja treba upoštevati položaj, ki ga ima upravitelj insolvenčnih postopkov po določbah ZFPPIPP, zato je v okviru pravnega standarda vrednosti javnega zaupanja še toliko bolj pomembna okoliščina, da upravitelj v okviru poslovnega udejstvovanja ravna zakonito in izpolnjuje svoje obveznosti tako do države, kot do drugih poslovnih subjektov.

19Tako je ob že opisanem nepoštenem ravnanju upravitelja A.A., ki ni obvestil ministrstva o obstoju okoliščin, pri katerih začasno ne bi smel opravljati funkcije upravitelja, pač pa je v vmesnem obdobju neupravičeno prevzel v delo več kot 20 novih zadev, ob dodatnem dejstvu neplačanih davčnih obveznosti in uvrstitvi na seznam davčnih dolžnikov, ter ob upoštevanju dejstva, da je bil tudi spoznan za odgovornega storitve več prekrškov v stečajnih postopkih, ter da mu je bilo zaradi tega izrečenih več prekrškovnih sankcij, minister utrdil prepričanje, da da upravitelj svoje funkcije ne opravlja strokovno, vestno in pošteno in posledično že sedaj ne uživa več vrednosti javnega zaupanja in ni mogoče pričakovati niti, da bo funkcijo upravitelja strokovno, vestno in pošteno opravljal v bodoče. Na podlagi vseh navedenih okoliščin je minister za pravosodje zaključil, da A.A. ne izpolnjuje več vseh pogojev za imenovanje za upravitelja, ker ne izpolnjuje več pogoja vrednosti javnega zaupanja, zaradi česar se mu odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja in ga izbriše iz seznama upraviteljev.

20Tožnik vlaga tožbo iz razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pravice do zagotavljanja svobode dela v katero je bilo nesorazmerno poseženo, da je ukrep nesorazmeren in da ni primerljiv z drugimi ukrepi v podobnih primerih, kar vse narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

21V zvezi z navedbami v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik ni ravnal v skladu z določbami ZFPPIPP in ministrstva ni obvestil o nastopu vsebinskega razloga, da ne bi smel več opravljati funkcije upravitelja, opozarja, da funkcija upravitelja kot taka v zakonu ni opredeljena in da bi bil pravilen drug izraz. Upravitelj ni funkcionar in nima statusa funkcionarja, ampak uradne osebe v smislu določb kazenskega prava. Sicer pa zakon govori o dodeljevanju zadev stečajnemu upravitelju. Kot rdeča nit se vleče zatrjevanje ministra, da naj bi bilo ministrstvo z začetkom teka kazenskega postopka zoper upravitelja seznanjeno šele z obvestili preko medijev, kar ne drži. O stečajnem upravitelju oziroma o kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju so tedaj že poročali mediji, pa sodišče odreagiralo in ministrstvu ni poslalo obvestila o pravnomočni uvedbi kazenskega postopka. Ne drži in ni pravne podlage, ne po določbah ZFPPIPP, ne po določbah kateregakoli drugega zakona, da bi moral A.A. o tem obvestiti ministrstvo sam. Zakon izrecno nalaga, da je to stvar sodnika, ki vodi postopek. Sicer pa je iz seznanitve s spisovnim gradivom v kazenski zadevi I Kpr .../2016 razvidno, da je predsednik Okrožnega sodišča v Celju o tem poročal ministrstvu za pravosodje (X Kpr .../2018). Niti uradniki, niti funkcionarji ministrstva za pravosodje in funkcionarji sodne veje oblasti, nedela ali slabega dela, ne glede na vsebino zadeve, ne morejo prevaliti na A.A.

22Tistega dne ko je bilo izvedeno prvo zaslišanje, je v zadevi X Kpd .../2018 tožnik vložil na ministrstvo predlog za izdajo odločbe o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novih zadevah na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Seveda je bilo tedaj popolnoma jasno, da 112. člen vsebuje tudi deveti odstavek, ko je treba stečajnega upravitelja razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev.

23Minister za pravosodje v odločbi navaja, da kazenski postopki, ki sicer niso pravnomočni, niso toliko odločilni, kot je odločilno, da sam tožnik ni obvestil ministra o uvedbi preiskave. Ponovno navaja, da za tako ravnanje ne obstaja zakonska obveza tožnika.

24Meni tudi, da trditev, da je bil v postopku o prekršku zaradi zamude roka, ne predstavlja razloga za razrešitev. Nadalje se ministrstvo sklicuje na podatke FURS-a, da je A.A. izdajal lažne račune, zlasti pa da ti računi predstavljajo kriminalna dejanja odvetnikov, stečajnih upraviteljev in A.A. Ta dokument se mora nahajati v spisu, ki je podlaga za odločbo, kar se naj pogleda. V zadevi I Kpr .../2016 tega ni, ampak je govor izključno o trditvi, da gre za poneverbo, zato to ni podlaga za izdajo odločbe. Dejstvo je, da A.A., ki se je znašel v kazenskem postopku, ocenil, da je v zvezi s kazenskim postopkom dobro, da poda izjavo o začasni ustavitvi dodeljevanja novih zadev in v skladu z devetim odstavkom 112. člena ZFPPIPP tudi predlaga razrešitev v dosedanjih zadevah.

25Ko minister v odločbi opisuje sklep Ustavnega sodišča RS, Up-104/97 in se sklicuje, da v tem primeru funkcija upravitelja ni poklic, tožnik še enkrat zatrjuje, da ne gre za funkcionarja, ampak za delo, ki ga opravlja A.A.. Ta sklep Ustavnega sodišča ni identičen, saj gre za odstavitev stečajnega upravitelja, ne pa za izbris iz registra stečajnih upraviteljev oziroma odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja. Upravitelj je imenovan ali razrešen v konkretni zadevi, v tej izpodbijani odločbi pa gre za izpolnjevanje pogojev. V odločbi je torej zapisano, da razlog nevrednosti javnega zaupanja ne temelji na obstoju dveh uvedenih kazenskih postopkov, še več, očitki tudi ne temeljijo na nepravilnostih in ravnanjih, ki so predmet teh dveh kazenskih postopkov. Če to ni tista okoliščina, potem tudi ne drži očitek, da bi moral A.A. obveščati ministrstvo za pravosodje o uvedbi postopka. Razlog za razrešitev je lahko samo vsebinski in ne formalni.

26Tožnik se preživlja z delom stečajnega upravitelja, zato poseg v njegovo pravico do svobode dela ni sorazmeren in zatrjevanje dejstva, da je tožnik nevreden javnega zaupanja, ne zadošča za pokritje tega kriterija. Poseženo je tudi v domnevo nedolžnosti. Javno označevanje A.A. zaradi kazenskega postopka, da je kriminalec, pa seveda ne gre in ni upoštevno, ožigosanje pa seveda ni razlog „vznemirjanje javnosti“ in s tem nevrednosti javnega zaupanja. Tožnik je navedel tudi, da je davčni postopek končan znotraj upravnega postopka, še zdaleč pa ne na nivoju upravnega spora ali revizijskega postopka, tega odločba tudi ne zatrjuje, zato tudi iz tega vidika ni mogoče sprejeti trditve nevrednosti javnega zaupanja. Opozarja tudi, da bi morale biti v zvezi z uvedeno preiskavo posledice vezana na pravnomočno obsodbo.

27Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi. Priglaša stroške postopka.

28Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem se je obširno opredelila do tožnikovih navedb v tožbi. Uvodoma je pojasnila, da je minister tožniku odvzel dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja na podlagi 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP in ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje funkcije upravitelja, natančne pogoja iz 7. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP. Pravdni standard biti vreden javnega zaupanja je na abstraktni ravni opredeljen v tretjem odstavku 108. člena ZFPPIPP že s strani zakonodajalca. Določba 7. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP, v povezavi s tretjim odstavkom 108. člena ZFPPIPP, ki opredeljuje kdaj je upravitelj nevreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj v postopku zaradi insolventnosti, je nedoločen pravni pojem, ki ga minister odvzame dovoljenje iz tega razloga, v praksi razlaga in izvršuje na podlagi določenega polja proste presoje. Test presoje zakonitosti, ki ga sodišče uporabi v takih primerih je test očitne nerazumnosti, kar pomeni, da je odločitev na podlagi uporabe polja proste presoje nezakonita, če je očitno nerazumna (sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 933/2014 z dne 21. 1. 2015 in I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2015).

29Tožena stranka zato v nadaljevanju v celoti prereka navedbe tožnika v tožbi in zatrjuje, da je bila njena odločitev in razlogi v izpodbijani odločbi za odvzem dovoljenja tožniku pri presoji vrednosti javnega zaupanja in standardu strokovnega, poštenega in vestnega opravljanja službe, podprta z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ki so ministra utrdila v prepričanju, da oseba, ki tako ravna ne more več uživati javnega zaupanja. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, ponavlja razloge za svojo odločitev in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

30Tožba ni utemeljena.

31Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

32Odločitev je tožena stranka oprla na določbo 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP, ki določa, da minister, pristojen za pravosodje, upravitelju odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja, če se ugotovi, da ne izpolnjuje pogoja iz 3., 4., 5., 6. ali 7. točke drugega odstavka 108. člena tega zakona.

33V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je odločila, da tožnik, upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti, ne izpolnjuje več pogoja vrednosti javnega zaupanja za opravljanje funkcije upravitelja (7. točka drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP), zato se mu odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in se ga v treh delovnih dneh po izdaji odločbe izbriše iz seznama upraviteljev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje. Določbo pojasnjuje tretji odstavek 108. člena, ki določa, da pogoja iz 7. točke drugega odstavka tega člena ne izpolnjuje tisti, za katerega je na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da funkcije upravitelja ne bo opravljal strokovno, pošteno in vestno, ali kdor je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega od teh kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti: povzročitve smrti iz malomarnosti, hude telesne poškodbe, posebno hude telesne poškodbe, ogrožanja varnosti pri delu, prikrivanja, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti, pranja denarja, izdaje uradne tajnosti, povzročitve splošne nevarnosti ali izdaje državne tajnosti, in kazen še ni bila izbrisana iz kazenske evidence.

34V obravnavani zadevi odločitev o izpolnjevanju 7. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP temelji na podatku pridobljenem v okviru nadzorstvene funkcije iz drugega odstavka 106. člena ZFPPIPP, s katerim je FURS toženo stranko obvestil, da A.A. na dan 14. 3. 2018 ni imel plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznosti iz obveznih dajatev (v skupni višini 920.503,99 EUR), zato je bil zoper njega s sklepom z dne 27. 2. 2017 za dolg v višini 464.199,74 EUR, s sklepom z dne 17. 3. 2017 za dolg v višini 439.410,59 EUR in s sklepom z dne 29. 3. 2017 za dolg v višini 879.559,77 EUR sprožen postopek davčne izvršbe. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da davčni dolg tožnika bremeni kot fizično osebo, podatek pa je razviden tudi iz objave seznama neplačnikov - fizičnih oseb na spletni strani FURS.

35Tožena stranka je pridobila tudi podatek, da je tožnik zaradi kršitve 371. člena ZFPIPP, ki jo je storil pri opravljanju nalog upravitelja v stečajnem postopku nad družbo C. d.d., opr. št. St .../2013, s tem, ko ločitvenemu upniku, Z. banki, d.d., v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa o prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki je postal pravnomočen 3. 8. 2017, ni pravočasno plačal zneska terjatve v višini 211.744,28 EUR, to je najkasneje do dne 11. 8. 2017, ampak šele dne 22. 8. 2017, storil prekršek po enajsti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP in mu je bila v tej zvezi z odločbo o prekršku z dne 7. 3. 2018 izrečena globa v višini 800,00 EUR; prav tako mu je bila zaradi storitve dveh prekrškov po šesti alineji 3. točke prvega odstavka 489. člena ZFPPIPP, z odločbo, št. 477-199/2017/6 z dne 28. 2. 2018, izrečena globa v znesku 1.600,00 EUR (dvakrat po 800,00 EUR), zato ker pri opravljanju nalog upravitelja v stečajnem postopku nad D., d.o.o., opr. št. St .../2012, opravil plačila tako, da je iz stečajne mase v okviru prve alineje drugega odstavka 357. člena ZFPPIPP izplačal stroške v višjem znesku, kot so bili vključeni v potrjen predračun stroškov stečajnega postopka; da sta mu bila zaradi dveh prekrškov storjenih pri opravljanju funkcije upravitelja v stečajnem postopku nad E., d.o.o., opr. št. St .../2014 z odločbo o prekršku št. 477-199/2017/6 z dne 28. 2. 2018, izrečena dva opomina, in sicer zaradi kršitve 353. člena ZFPPIPP, ker je opravil plačila tako, da je iz stečajne mase v okviru prve alineje drugega odstavka 357. člena ZFPPIPP izplačal stroške v višjem znesku. kot so bili vključeni v potrjen predračun stroškov stečajnega postopka.

36Oba zgoraj navedena podatka sta bila tudi po presoji sodišča pravilno uporabljena pri razlagi nedoločnega pravnega pojma javnega zaupanja, kot ga pojasnjuje določba tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da so pričakovanja javnosti (splošne in strokovne), pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja vezana na njegove določene lastnosti, ki jih ni mogoče v celoti ločiti na njegove lastnosti kot fizične osebe ali tiste, ki jih izkaže pri opravljanju funkcije. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da stečajni upravitelj tudi s sposobnostjo vodenja svojih poslov (tudi izpolnjevanja davčnih obveznosti), izkazuje sposobnost, da bo tovrstne posle strokovno, pošteno in vestno vodil za subjekte v postopkih insolventnosti. Toliko bolj pa na neizpolnjevanje pravnega standarda iz tretjega odstavka 108. člena ZFIPPIPP kažejo izrečene sankcije v prekrškovnih postopkih, zaradi storitve prekrškov izrečenih v zvezi z opravljanjem funkcije stečajnega upravitelja.

37V tej zvezi sodišče pojasnjuje tudi, da tožnik v tožbi ne ugovarja podatku, da je (kot fizična oseba) davčni dolžnik, niti podatku, da mu je bila v zvezi z opravljanjem nalog upravitelja v stečajnem postopku, z odločbo o prekršku z dne 7. 3. 2018 in odločbo z dne 28. 2. 2018 izrečena sankcija, pojasnjuje pa, da gre v primeru davčnih postopkov še za nepravnomočno končane postopke, zato se tožena stranka nanje ne bi smela opreti. Sodišče navedeni tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Presoja vrednostnega standarda namreč ni vezana na način končanja postopkov (dokončnost), ampak na presojo (možnosti) vpliva teh postopkov na opravljanje funkcije stečajnega upravitelja.

38Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na tožnikovo ravnanje ob uvedbi kazenskega postopka v kazenski zadevi opr. št. I Kpr 23444/2016, na katerega je tožena stranka oprla razlago pojma vrednosti javnega zaupanja. Tožena stranka je tožniku pravilno pojasnila, da pravnomočno uvedena preiskava zoper upravitelja, v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP predstavlja podlago za izdajo odločbe o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novi zadevah za čas trajanja kazenskega postopka in posledično razrešitev v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil upravitelj imenovan. Sodišče sicer (enako kot je to storila že tožena stranka) pritrjuje tožniku, da iz zakona ne izhaja tožnikova izrecna obveznost seznanitve tožene stranke s podatkom o uvedbi kazenskega postopka v prej navedeni kazenski zadevi, soglaša pa ugotovitvijo tožene stranke, da je tožniku prej navedena določba morala biti znana, ampak je v obdobju po 14. 12. 2016, ko je postal sklep o uvedbi preiskave pravnomočen, to dejstvo zamolčal in kljub temu v delo prevzel več kot 20 novih stečajnih postopkov in s tem, ker ni več izpolnjeval javnega zaupanja v funkcijo, ki jo je opravljal, pomembno ogrozil izvedbo postopka zaradi insolventnosti in njegovo verodostojnost onkraj vsakega dvoma glede upravitelja v teh zadevah.

39Prav tako sodišče meni, da je tožena stranka, v okviru utemeljevanja pravnega standarda iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP, tožniku utemeljeno očitala, da je 9. 3. 2018 vložil zahtevo za začasno ustavitev imenovanja upravitelja v novih zadevah za obdobje 6 mesecev, na podlagi 2. točke prvega odstavka 112. člena ZFPPIPP, po tem, ko je postalo javno znano, da mu je bila odvzeta prostost in da sodišče v kazenski zadevi št. X Kpd .../2018 odloča o odreditvi pripora zoper njega. S takim ravnanjem je tudi po presoji sodišča izkazal dobro poznavanje določb ZFPPIPP, obenem pa, ob zavedanju posledic uvedbe preiskave v zadevi opr. št. I Kpr .../2016, tudi odnos do pravnega reda in selektivno upoštevanje upoštevanje določb ZFPPIPP.

40Tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da predpisi, ki urejajo npr. odvetništvo in notariat, oba sestavni del pravosodja, vežejo posledice storjenega kaznivega dejanja na pravnomočno obsodbo, zato je sporna ureditev nesorazmerna in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom.

41Sodišče tožniku, brez primerjave z ureditvijo postopka izbrisa iz imenika odvetnikov ali razrešitve notarja, ker za pravilnost odločitve v tem upravnem sporu ni relevantna, pojasnjuje, da je stečajni postopek sodni postopek, kar pomeni, da je standard pravilnosti in zakonitosti vodenja tega postopka, urejenega v ZFPPIPP, treba presojati z vidika narave tega postopka, tudi določbe pododdelka 3.6.1, Temeljna pravila o upravitelju in da ta ureditev po presoji sodišča ne posega v ustavno zagotovljeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Zgolj umestitev odvetništva in notariata v širši sklop pravosodja, namreč ne more utemeljiti pavšalno zatrjevane kršitve načela enakosti, toliko bolj zato, ker je tudi po presoji sodišča ustavno dopustna odločitev zakonodajalca, da sprejeto ureditev utemelji z vlogo stečajnega upravitelja v insolvenčnem postopku.

42Iz tega razloga tožena stranka tako v izpodbijanem aktu, kot odgovoru na tožbo, utemeljeno opozarja, da navedena ureditev, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, ni nesorazmerna in da gre za ureditev, ki jo zahteva ne samo položaj upravitelja insolvenčnih postopkov po določbah ZFPPIPP, ampak tudi pravno zaupanje vseh udeležencev v postopku v stečajnega upravitelja.

43Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, da je bilo z odločitvijo poseženo v tožnikovo svobodo dela, ker je opravljanje dela upravitelja tožnikov vir preživljanja. Svoboda dela iz 49. člena Ustave RS (pravica do proste izbire zaposlitve, pravica do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela) namreč ne more varovati pred zakonsko (dopustnimi) urejenimi načini prenehanja dela ali funkcije, v primeru kršitev posebnih pogojev za opravljanje določenega dela.

44Ker je po presoji sodišča tožena stranka neizpolnjevanje pogoja iz 7. točke drugega odstavka 108. člena pravilno utemeljila in iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi se sodišče v celoti strinja, odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja vrednosti javnega zaupanja, zato mu je bilo treba dovoljenje za opravljanje funkcije odvzeti in ga izbrisati iz seznama upraviteljev. Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da je bila tožniku v postopku zagotovljena pravica iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

45Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.