VSC Sklep Cp 461/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju v I. točki izreka sklenilo, da zapuščina zapustnice po doslej znanih podatkih obsega sorazmerni del neizplačanih pokojninskih prejemkov pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje višini 861,45 EUR (1.), da zapustnica ni napravila oporoke, bila je vdova, od zakonitih dedičev je zapustila dediča I. dednega reda hčer B. B., ... in sina F. Š., ... (2.), da sta zapustnica A.Š. in hči B. B. dne 28. 5. 2001 v obliki notarskega zapisa št. SV 298/2001 sklenili sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, po katerem je B. B. po materi A. Š. v celoti dedno odpravljena in iz naslova dedovanja po materini smrti nima pravice ničesar zahtevati (3.). V II. točki izreka je za dediča na podlagi zakona razglasilo zapustničinega sina F. Š. do celote zapuščine, v III. točki izreka je sklenilo, da je po pravnomočnosti tega sklepa s terjatvijo do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova sorazmernega dela neizplačanih pokojninskih prejemkov dedič upravičen razpolagati v celoti.

2Zoper sklep o dedovanju se dedič F. Š. po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju – ZD). Navaja, da je sodišče uvodoma ugotovilo, da zapuščina po doslej znanih podatkih obsega sorazmeren del neizplačanih pokojninskih prejemkov pri ZPIZ, podatka o denarnih sredstvih, ki jih je imela pokojnica, sodišče ni povzemalo, zaradi česar dejansko stanje ostaja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, sodišče je kršilo 162. člen ZD, podatki o TRR-ju zapustnice na dan smrti se nahajajo v spisu. Navaja, da zapustnica ob smrti ni imela nepremičnega premoženja. Slednjega je za časa življenja v celoti odtujila z izročilno pogodbo z dne 28. 5. 2001 A.K. vnukinji pokojne ter hčerki B. B. (hčere pokojne), ki se je s sporazumom o neuvedenem dedovanju dedovanju po materi odpovedala. Pritožnik je tekom zapuščinske obravnave postavil trditev, da s citirano izročilno pogodbo ni bil seznanjen niti z njo ni soglašal. Izpostavlja določbo 547. člena Obligacijskega zakonika in navaja, da je A. K. potomka A. Š., je njena vnukinja, pritožnik pa je nujni dedič po pokojni. Glede na to, da je bilo z izročilno pogodbo odtujeno nepremično premoženje pokojne, ki po oceni iz same pogodbe vrednoti na 6,000.000,00 SIT (25.037,56 EUR), zapuščina po pokojni pa znaša zgolj 861,45 EUR, je jasno, da je nujni delež dediča – pritožnika prikrajšan. Zaradi prikrajšanja nujnega deleža, na podlagi česar bi bilo potrebno opraviti vrnitev daril v zapuščino, sodišče ni moglo pravilno ugotoviti obsega zapuščine, zato bi moralo dediča F. Š. napotiti na pot pravde. S tem, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo, je zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbi 210. člena ZD in 175. člena ZD, saj je zapisalo, da A. K. ni stranka postopka, zato niso izpolnjeni pogoji za prekinitev zapuščinskega postopka. Skladno z določilom 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, torej dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež. Sodišče na pot pravde napoti stranko, katere pravica je manj verjetna (213/I ZD). V predmetnem zapuščinskem postopku je po navedbi pritožbe sporen obseg zapuščine, pravica F. Š. – pritožnika je manj verjetna, A. K. je dedinja po pokojni A. Š. (sporazum o neuvedenemu dedovanju med pokojno in B.), zato bi A. K. morala biti stranka tega zapuščinskega postopka, sodišče je k zapuščini ni vabilo, s čimer je napačno uporabilo določbe ZD. Četudi pa A. K. ne bi bila stranka postopka, to ne pomeni, da pritožnik zoper slednjo ne more uveljavljati zahtevkov, ki mu kot nujnemu dediču gredo. V kolikor bi sledili jezikovni razlagi 210. člena ZD, kot ga glede strank povzema sodišče, bi se dopustilo izigravanje instituta nujnega deleža, kar pa ni dopustno. Glede na navedeno bi moralo sodišče dediča – pritožnika napotiti na pot pravde z zahtevkom za zavrnitev darila v zapuščino in sicer za znesek nujnega deleža, ki dediču pripada, zahtevek bi naperil zoper A. K., kot potomko zapustnice. Ker slednjega sodišče ni storilo, obseg zapuščine ostaja sporen, posledično pa je kršeno tudi določilo 162. člena ZD. Pritožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi.

3V odgovoru na pritožbo hči zapustnice B. B. po pooblaščenki predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je sklep o dedovanju, ki je bil izdan po opravljeni zapuščinski obravnavi z dne 22. 4. 2021 in z dne 17. 6. 2021.

6Pritožbeno ni sporno, da zapustnica ni napravila oporoke. Pritožbeno tudi ni sporno, da je zapustnica z izročilno pogodbo v notarskem zapisu opr. št. SV 298/2001 z dne 28. 5. 2001 že v celoti razpolagala s svojim nepremičnim premoženjem in ga izročila prevzemnici A. K., ki je hči zapustničine hčerke B. B.. Prav tako pritožbeno ni sporno, da se je zapustničina hči B. B. v sporazumu o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sklenjenem med njo in materjo v notarskem zapisu SV 298/01 z dne 28. 5. 2001, odpovedala dedovanju po materi – sedaj zapustnici.

7Odpoved neuvedenem dedovanju ureja Zakon o dedovanju (ZD) v 137. členu. V tretjem odstavku 137. člena ZD je določeno, da če se je dediščini odpovedal potomec, velja taka odpoved tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni s sporazumom o odpovedi ali poznejšim sporazumom določeno kaj drugega. V sporazumu o odpovedi neuvedenemu dedovanju v notarskem zapisu SV 298/01 z dne 28. 5. 2001¹ ni določeno, da bi odpoved neuvedenemu dedovanju veljala samo za zapustničino hčer B. B., zato velja tudi za njene potomce, torej velja tudi za njeno hčer in zapustničino vnukinjo A. K.. Pravna posledica odpovedi dedovanju pa je, da tisti, ki se je dedovanju odpovedal, ni dedič. Zato pritožba zmotno navaja, da je zapustničina vnukinja A. K. dedinja po zapustnici in da bi morala biti stranka tega zapuščinskega postopka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 175. člena ZD.

8Pravilno je uporabilo tudi določbo 210. člena ZD, ko ni sledilo predlogu dediča F. Š. in ni prekinilo zapuščinskega postopka ter ga zaradi zatrjevanega prikrajšanja nujnega deleža napotilo na pravdo. Pravilno je pojasnilo, da na podlagi določbe 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica in tako ravna tudi takrat, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti pa vračunanje v dedni delež. Ker pa ob zgoraj obrazloženem zapustničina vnukinja A. K. ni dedinja po zapustnici, torej ni stranka tega zapuščinskega postopka, zato ni podlage za uporabo določbe 210. člena ZD in za prekinitev zapuščinskega postopka ter napotitev dediča na pot pravde, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče nepopolno oziroma zmotno ugotovilo obseg zapuščine. Obseg zapuščine ni ugotovljen v nasprotju s podatki spisa. V spisu je glede zapustničinih denarnih sredstev poleg podatka o neizplačanem pokojninskem prejemku v višini 861,45 EUR, ki ga je pri ugotovljenem obsegu zapuščine sodišče prve stopnje upoštevalo, le podatek o zaprtih transakcijskih računih zapustnice pri bankah². Tudi sicer pa je ob tem dodati, da je dedovanje univerzalno nasledstvo in dedič vstopi v vse pravice in obveznosti, ki jih je zapustnik imel ob smrti, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je (edini) dedič po zapustnici zapustničin sin F. Š. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zapuščino predstavlja obseg premoženja zapustnice ob smrti. V določbah ZD, ki urejajo izračunavanje nujnega deleža, pa ZD v 28. členu opredeljuje ugotovitev vrednosti zapuščine. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 162. člen ZD.

10Ob obrazloženem se tako pritožbeni razlogi pokažejo za neutemeljene, sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Postopkovnih kršitev pritožba konkretizirano ne očita, sodišče druge stopnje pa pritožbenem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi z določbo 163. člena ZD). Zato je pritožbo pritožnika zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Primerjaj notarski zapis opr. št. SV 298/01 z dne 28. 5. 2001 (list. št. 3 do 4 v spisu).
² Primerjaj list. št. 11 v spisu.