VSRS Sodba II Ips 139/2008

Revizija se zavrne.

Bistveno iz kronologije dosedanjega postopka

1Tožniki so bili ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ/91) dne 19. 10. 1991 imetniki stanovanjske pravice na posamičnih stanovanjih v T., ki so bila (oziroma z uveljavitvijo SZ/91 postala) last tožene stranke. Ta stanovanja so tožniki nameravali odkupiti, vendar je pisno zahtevo za odkup v prekluzivnem 2-letnem roku (v času od 19. 10. 1991 do 19. 10. 1993) podal le eden od tožnikov – osmi tožnik, medtem ko so bili preostali tožniki ustno seznanjeni z razlogi predstavnika tožene stranke za njeno zavračanje zahtev za odkup stanovanj, oprtimi na trditev, da so objekti, v katerih so ta stanovanja, predvideni za rušenje (kar bi toženo stranko odvezovalo dolžnosti prodaje glede na določbo 129. člena SZ/91). V času po izteku 30-dnevnega roka, ki ga je v primeru pravočasne vložitve zahteve za odkup od tedaj dalje imela na razpolago tožena stranka za prodajo (to je najpozneje 18. 11. 1993), do izteka 5-letnega zastaralnega roka za vložitev tožb od tedaj naprej (to je do 18. 11. 1998) tožniki (nobeden od njih, torej niti osmi tožnik) niso storili ničesar – namreč tožb na sklenitev prodajnih pogodb pod ugodnimi pogoji iz SZ/91 niso vložili. Tožbo za odkup so vložili šele 16. 11. 2004, vendar so z njo zahtevali odkup stanovanj pod pogoji SZ, ki so jim bila v letih od 2001 do 2003 dodeljena kot nadomestna najemna stanovanja v posledici rušenja stanovanjskih objektov ...

2S sodbo sodišča prve stopnje, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje, so bili zahtevki tožnikov (razen šeste tožnice, ki je tožbo med postopkom na prvi stopnji umaknila) zavrnjeni z obrazložitvijo, da tožniki zahteve za odkup stanovanj, na katerih so bili imetniki stanovanjske pravice, niso vložili (nikoli – zlasti pa ne pravočasno, znotraj 2-letnega roka od uveljavitve SZ/91); zahtevek edinega od tožnikov, ki je to vendarle storil pravočasno (osmi tožnik), pa je bil zavrnjen iz razloga zastaranja (poteka 5-letnega zastaralnega roka).

Navedbe revidentov

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo prva dva tožnika, tretji tožnik, četrti tožnik, peta tožnica in sedma tožnica. Kot revizijska razloga uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Vztrajajo pri trditvi, da so njihovi zahtevki, ki jih uveljavljajo s tožbo v tej pravdi, „zapadli“ šele s tem, ko je tožena stranka tožnikom zagotovila nadomestna stanovanja in da zastaranje zato ni začelo teči že s potekom roka za vložitev zahtev za odkup prvotno obstoječih stanovanj (na katerih so imeli stanovanjsko pravico ob uveljavitvi SZ/91). Tožniki menijo, da je pravica do odkupa stanovanja po namenu zakonodajalca zapadla šele po tem, ko je bila za stanovanje sklenjena najemna pogodba in je stanovanjska pravica (zaradi tega) že prenehala, sklenitev najemne pogodbe za stanovanje pa da je bila mišljena kot predpostavka za naknadno sklenitev prodajne pogodbe. V oporo tej nosilni tezi nizajo tožniki v reviziji obširne razloge – sklicujoč se med drugim na nujnost upoštevanja namena zakonodajalca in zgodovinskih okoliščin, v katerih se je sprejemal SZ/91, na pomen poimenovanja nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice z upoštevanjem sklenitve najemne pogodbe kot zakonsko predvidenega trenutka prenehanja stanovanjske pravice in različnost dolžine rokov za uveljavitev njihovih pravic do najema oziroma odkupa stanovanja (primerjava določb 147. člena v zvezi s 141. členom ter 117. člena SZ/91), na odločbo VS RS II Ips 291/98, na povezanost upravičenj do najema nadomestnega stanovanja in do odkupa nadomestnega stanovanja in drugo. Poudarjajo, da v tej zadevi tožniki niso vtoževali abstraktne pravice, da jim tožena stranka omogoči prodajo kateregakoli nadomestnega stanovanja, temveč so vtoževali konkretno obveznost tožene stranke prodati jim konkretna nadomestna stanovanja, ki jim jih je zagotovila; možnost uveljavitve te pravice pa so tožniki pridobili šele po tem, ko jim je tožena stranka nadomestna stanovanja oddala v najem in je zato šele tedaj začelo teči zastaranje. Kot revizijski razlog zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa očitajo revidenti sodišču druge stopnje z obrazložitvijo, da ni presodilo drugega sklopa pritožbenih navedb, v katerem so tožniki nasprotovali prvostopenjski utemeljitvi odločitve za zavrnitev njihovih zahtevkov z domnevno zamudo 2-letnega prekluzivnega roka v zvezi z vložitvijo zahtev za odkup stanovanj; o tem ni v sodbi sodišča druge stopnje nobenih razlogov. Revidenti predlagajo razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču.

4V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega ZPP je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Za nosilno tezo revidentov, po kateri naj bi bila predhodna sklenitev najemne pogodbe za stanovanje (šele s sklenitvijo katere naj bi postali „prejšnji imetniki stanovanjske pravice“) nujna predpostavka oziroma pogoj za možnost uspešne uveljavitve naknadne zahteve za sklenitev prodajne pogodbe (glede tedaj po njihovem mnenju že „konkretnega nadomestnega stanovanja“), ni nobene zakonske opore v določbah SZ/91. V poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš je z določbo prvega odstavka 117. člena SZ/91 pojem „prejšnjega imetnika stanovanjske pravice“ jasno in za potrebe uporabe tega zakona univerzalno definiran: to je namreč tisti, ki je imel pravico imetnika stanovanjske pravice „na dan uveljavitve tega zakona“, torej na dan 19. 10. 1991 (in ne morda tisti, ki je postal „prejšnji“ imetnik stanovanjske pravice zaradi sklenitve najemne pogodbe).

7Po določbi prvega odstavka 129. člena SZ/91 lastniki res niso dolžni prodati stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje; vendar je to ugovorni razlog na strani tožene stranke, ki tožnikov ne odvezuje obveznosti upoštevanja roka iz 123. člena istega zakona, po katerem lahko „prejšnji imetnik stanovanjske pravice“ uveljavlja pravico do nakupa stanovanja ... v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Prav spoštovanje tega roka tožnike legitimira k zahtevi za nakup „drugega primernega stanovanja“ pod pogoji, ki jih v tem poglavju o privatizaciji določa ta zakon. Določba drugega odstavka 129. člena SZ/91 spričo njene jasnosti ne dopušča nobene drugačne razlage od gramatikalne: lastniki stanovanj v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje, so dolžni omogočiti nakup drugega primernega stanovanja „prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki v dveh letih po uveljavitvi tega zakona zahteva nakup takega stanovanja“. Enako je zapisano tudi v obrazložitvi sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 291/98 in zato ni jasno, na kaj merijo tožniki z vztrajnim sklicevanjem (tudi še v reviziji) na ta judikat.

8Glede na doslej obrazloženo se izkaže za materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje o upoštevnosti splošnega petletnega zastaralnega roka ter o začetku teka tega roka prvi dan po dnevu, ko bi tožniki imeli pravico terjati izpolnitev zakonsko predvidene kontrahirne obveznosti tožene stranke (prvi odstavek 361. člena za obravnavn primer še aktualnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). To pravico bi tožniki pridobili, če bi uveljavljali pravico do nakupa stanovanj v dveh letih po uveljavitvi SZ/91 (prekluzivni rok iz 123. člena istega zakona) in če tožena stranka v 30 dneh od vložitve njihovih zahtev za odkup (rok iz petega odstavka 117. člena SZ/91) prodajnih pogodb z njimi ne bi sklenila oziroma če jim ne bi omogočila nakupa drugih primernih stanovanj (129. člen SZ/91). Glede na neizpodbojno dejansko ugotovitev v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP), da nobeden od revidentov zahteve za odkup do 19. 10. 1993 ni vložil, sta sodišči prve in druge stopnje na povsem abstraktni oziroma hipotetični ravni šteli 19. 11. 1993 kot skrajni in za tožnike najugodnejši dan za začetek teka petletnega zastaralnega roka, ki se je iztekel 18. 11. 1998, medtem ko so tožniki vložili tožbo šele 16. 11. 2004.

9Ob takem materialnopravnem pristopu sodišč prve in druge stopnje pa se izkaže za neutemeljenega tudi revizijski očitek procesnopravne narave, namenjen sodišču druge stopnje. Če je v obrazložitvi sodbe slednjega izostala presoja pritožbene graje stališča sodišča prve stopnje o zamudi tožnikov dveletnega prekluzivnega roka, je to za izpodbijano pravnomočno odločitev brez slehernega pomena, saj ta ne bi mogla biti drugačna niti v primeru, če revidenti tega roka ne bi zamudili.

10Ker uveljavljani revizijski razlogi – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.