VSRS Sodba II Ips 970/2006

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 22.028,5€(prej 5,278.906,73 SIT) preostanka kupnine, določene v prodajni pogodbi z dne 14. 3. 1997. Ugotovilo je, da pravdni stranki nikdar po sklenitvi te pogodbe nista imeli namena spreminjati dogovorjene cene kupnine, vsebina njunih dogovarjanj v marcu leta 2000 je bila omejena izključno na možnost predčasnega plačila že določene obveznosti iz tretje alineje 5. točke omenjene pogodbe. Presodilo je, da toženki ne na podlagi dogovorjenega v tej pogodbi ne na podlagi zakona ne pripada nikakršen diskont v obliki pozitivnih obresti za predčasno plačilo, tožničinemu dopisu z dne 22. 3. 2000 o stanju poplačila po pogodbi pa tudi ni mogoče pripisati narave novostavljene ponudbe glede cene nepremičnine ali izjave o delnem odpustu dolga.

2Sodišče druge stopnje je s tako argumentacijo v celoti soglašalo. Zavrnilo je pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sodišču očita, da je pri presoji pravne narave sporne prodajne pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo, ko te pogodbe ni opredelilo kot t.i. mešane pogodbe, ki vsebuje elemente tako kupoprodajne kot posojilne pogodbe, pri čemer je sporen le njen posojilni, ne prodajni del. Meni, da je bila kupnina za nepremičnino v celoti plačana že z odobritvijo posojila, zato je med pravdnima strankama od tedaj dalje obstajalo le posojilno in ne več prodajno razmerje. Sporno je tako le vprašanje predčasnega odplačila posojila, ne kupnine, vsi razlogi, ki se nanašajo na slednjo, pa so zgrešeni in za zadevo nepomembni. Ker na isti materialnopravno zmotni podlagi temelji tudi tožba, je ta nesklepčna. Trdi, da je sodišče z ugotovitvijo o njenem neugovarjanju višini postavljenega zahtevka absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in jo prizadelo v njeni ustavni pravici iz 22. člena Ustave RS. Že v prvem stavku prve točke odgovora na tožbo je namreč navedla, da ugovarja tožbenemu zahtevku po temelju in po višini, zato je nasprotna ugotovitev sodišča napačna in ni v skladu z vsebino listin. Sploh pa so trditve v zvezi z višino tožbenega zahtevka in predložitev ustreznih dokazov zanje nekaj, kar bremeni tožnico, ne nje. Stališče Višjega sodišča v Ljubljani je zato v nasprotju z določbami o pravilih dokaznega bremena iz 7. in 212. člena ZPP, kar samo zase predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Meni tudi, da je tožničin zahtevek, postavljen v slovenski valuti, glede na pogodbeno dogovorjeno valutno klavzulo, postavljen napak. Nesporno v sodni praksi je, da v primerih, ko je med strankama dogovorjena valutna klavzula, upnik od dolžnika ne more zahtevati izpolnitve v tolarjih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ampak le v tuji valuti v tolarski protivrednosti na dan plačila. Odstop od take prakse bi moralo sodišče vsekakor razumno obrazložiti. Prav tako bi moralo pritožbeno sodišče v svoji odločbi v obrestnem delu upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 in v obrestnem delu ugodilnega dela izreka tek zakonskih zamudnih obresti spremeniti v skladu z izrekom prve točke te odločbe.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Glede na za Vrhovno sodišče zavezujoči dejanski substrat zadeve (tretji odstavek 370. člena ZPP), zlasti glede na dejstvo, da pravdni stranki v okviru medsebojne korespondence v marcu leta 2000 nista imeli namena spreminjati oziroma zniževati v prodajni pogodbi z dne 14. 3. 1997 dogovorjenega zneska kupnine, je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Besedilo drugega odstavka 5. točke pogodbe je jasno. Tako je v njem povsem nedvoumno predvidena možnost znižanja dogovorjenih zneskov kupnine za pozitivne obresti v višini TOM + 7 % na leto v primeru predčasnega plačila le za prva dva obroka kupnine, za kasnejša plačila pa ne. Zatorej to, kakšna je pravna narava – ali gre za odplačila kupnine ali morda za vračila prejetega posojila – zneskov, ki jih je morala toženka v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka iste točke pogodbe mesečno plačevati tožnici, za odločitev v zadevi sploh ni pomembno. Najmanj glavnico v višini 265.859,75 DEM ji je bila v vsakem primeru dolžna vrniti oziroma plačati. Prav tako pa večje koristi kot je bila ta, da ji za preostanek prvotno dogovorjenega šest let trajajočega odplačevalnega obdobja ni bilo treba plačati obresti po obrestni meri D + 9 %, s predčasnim plačilom ostanka dolga pač ni mogla doseči. Tožničin zmotni obračun plačil po pogodbi in posledična izdaja izbrisne pobotnice na morebitno zmanjšanje toženkine obveznosti ne moreta imeti nikakršnega vpliva.

7Neutemeljena sta tudi očitka o zmotni postavitvi zahtevka na podlagi pogodbene valutne klavzule in o zamejitvi teka zakonskih zamudnih obresti. Transformacija dolgovanega zneska iz tuje valute v domačo ob vložitvi tožbe je bila nujna, saj so v času veljavnosti Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/91 in nasl.) pogodbene stranke, ki so denarne obveznosti vezale na tujo valuto, lahko zahtevale izpolnitev le v tolarski protivrednosti dogovorjene valute. Način, ki ga je za oblikovanje zahtevka uporabila tožnica, to je preračun (v tuji valuti) dolgovanega zneska v SIT po tečaju, ki je veljal na dan zapadlosti, je v nasprotju s tistim, kar trdi toženka, ena izmed dveh možnosti, ki sta bili za to vseskozi na voljo. Glede zahtevanega posega v izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, pa revizijsko sodišče dodaja, da ta ni možen, saj do izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dne 12. 5. 2004 višina obresti še ni dosegla nominalnega zneska dolgovane glavnice.

8Navedeno kaže, da toženka pravde ni izgubila ne zaradi domnevnega neugovarjanja višini postavljenega zahtevka niti zato, ker bi morda sodišče glede tega nanjo namesto na tožnico prevalilo trditveno in dokazno breme, temveč zato, ker z argumentacijo, da tožnica do (celotnega) vtoževanega zneska ni upravičena, enostavno ni uspela. S procesnimi očitki, ki se vsi po vrsti nanašajo prav na vprašanje višine postavljenega zahtevka in tako zgrešijo bistvo zadeve, se revizijsko sodišče zato ni ukvarjalo.

9Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).