UPRS sodba I U 2179/2009

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom B.B. se zavrne.

Ministrstvo za gospodarstvo je (kot drugostopni organ) z izpodbijano odločbo spremenilo 1. točko izreka prvostopne odločbe tako, da je odločilo, da se upravičencu A.A. nepremično premoženje podržavljenega podjetja A., vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice do idealnega deleža 2546/10000 na nepremičninah, vpisanih v vl.št. 1517 k.o. ... kot družbena lastnina v upravljanju podjetja B., in sicer na parc. št. 977/1–dvorišče, poslovna stavba, stanovanjska stavba, tri gospodarska poslopja in na parc. št. 978/2–dvorišče. Prvostopni organ je na navedenih nepremičninah vzpostavil lastninsko pravico do deleža 2836/10000. V nespremenjenem delu izreka svoje odločbe je odločil še, da je zavezanec za vrnitev premoženja B., d.d., ki je dolžna predati denacionalizirano premoženje v upravljanje skrbniku za posebne primere v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka), kot skrbnika za posebne primere določil C.C. (3. točka izreka), odločil, da Okrajno sodišče v Ljubljani po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiško-knjižnega stanja (4. točka izreka), ugotovil, da je odločeno o denacionalizacijskem zahtevku v celoti (5. točka izreka) in da stroški upravnega organa niso zaznamovani, ter odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka). V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je odločil o vrnitvi nepremičnin podržavljenega podjetja, katerega vrnitev so vlagatelji zahtevali v sodnem (premično premoženje podjetja) in v upravnem postopku (nepremičnine podjetja). Odločil je v obsegu razlike do vrednosti ugotovljene neto aktive podjetja. To je ugotovilo že Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Nz 759/93 z dne 5. 9. 2000 v višini 878.575,83 $. Vrednost nepremičnin podjetja, ugotovljena ob podržavljenju v višini 3.480.02,00 din, znaša po ugotovitvah upravnega organa v revalorizirani višini 382.802,20 $ ali 585.742,47 DEM. Ker je bila celotna pasiva podjetja upoštevana v sodnem postopku, predstavlja vrednost nepremičnin preostali del aktive, do katere je denacionalizacija upravičena. Vrednost nepremičnin ob vračanju je ocenila cenilka gradbene stroke. Po ugotovitvah prvostopnega organa znaša denacionalizacijskemu upravičencu pripadajoči delež na parc. št. 977/1 in 978/2, upoštevajoč sedanjo vrednost nepremičnin 2.065.019,32 DEM (brez vrednosti tretjega nadstropja stavbe Mariborska 4, za kar je bil zahtevek umaknjen) in revalorizirane vrednosti zneska 382.802,20 $ 2836/10000. Organ pojasnjuje, da v ocenjeni sedanji vrednosti nepremičnin ni upoštevano tretje nadstropje stavbe Mariborska 4. Ker se upravičencu ne vračajo posamične nepremičnine (konkretna stanovanja), ne more priti do dvakratnega vračila istega premoženja ali posega v pravice kupcev stanovanj v tretjem nadstropju. Njihove pogodbe, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, ker na stavbi ni vzpostavljena etažna lastnina, se bodo upoštevale v postopku razdružitve solastnine, ki pa ni predmet denacionalizacije. Odločitev ne posega niti v obstoječa najemna razmerja in pravice do odkupa stanovanj. Prvostopni organ je presojal tudi obstoj ovir za vrnitev po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in ugotovil, da zavezanec, B., d.d., le-teh ni izkazala. Po ugotovitvah drugostopnega organa je prvostopni organ sledil zahtevku vlagateljev, modificiranem 6. 2. 2009, in odločil v obsegu zahtevka. Pravilno je ugotovil vrednost nepremičnin na dan izdaje odločbe, nepravilno pa je izračunal delež solastnine upravičenca, saj je upošteval zgolj med strankami v postopku nesporno vrednost nepremičnin, ne pa, da se solastninska pravica v zemljiško knjigo vpiše v deležu, ki gre posameznemu solastniku v razmerju do celote. Pri določitvi idealnega deleža je treba upoštevati tudi vrednost tretjega nadstropja stavbe Mariborska 4, ki znaša 235.500,00 DEM. Drugostopni organ je cenilko pozval, da poda skupno vrednost vseh nepremičnin-zemljišč in objektov, ki tvorijo parc. št. 977/1 in 978/2. Ta je po njenem pojasnilu 2.300.519,32 DEM. Upoštevajoč navedeno je drugostopni organ izračunal, da gre upravičencu na nepremičninah solastninska pravica do deleža 2546/10000. Strinjal se je z argumentacijo prvostopnega organa, da v pravice kupcev stanovanj s sprejeto odločitvijo ni poseženo. Za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom je po določbah Stvarnopravnega zakonika potreben veljaven pravni posel in vpis v zemljiško knjigo. Tega pa kupci, ki zato še niso lastniki, ne morejo doseči, dokler denacionalizacijski postopek ne bo pravnomočno zaključen.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve ustave, materialnega zakona in zakona o upravnem postopku. Ugovarja, da upravna organa ne upoštevata lastninske pravice zavezanca oziroma fizičnih lastnikov stanovanj. Solastninsko pravico za denacionalizacijskega upravičenca sta vzpostavila tudi na delu nepremičnine, ki ni bil nikoli v njegovi lasti, niti ni bil predmet denacionalizacije. Drugostopni organ napačno razume določbe o idealnih solastninskih deležih. Stranka navaja, da je v pravdah opr. št. V P 773/93 in VP 754/93 pripoznala zahtevke za prodajo dveh stanovanj, preostali dve stanovanji pa sta bili prodani brez spora. V skladu s predpisi, veljavnimi leta 1998 in 1999, so kupci pridobili lastninsko pravico na stanovanjih, saj vpis v zemljiško knjigo ni bil pogoj za njeno pridobitev. To zahtevo je vzpostavil šele Stvarnopravni zakonik. Zato je vprašljivo stališče, da kupci niso pridobili lastninske pravice. Vsekakor pa so dobili pričakovano pravico (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 220/2006), da se bo po zaključku denacionalizacijskega postopka njihova lastninska pravica vpisala v zemljiško knjigo. To pa je glede na odločitev upravnih organov postalo nemogoče. Z njo upravna organa uvajata na strani prodajalca solastnike, kar pa je nemogoče in krši pravice kupcev, ki so svoje pogodbene obveznosti izpolnili. Lastninska pravica v pričakovanju se je odmaknila ad infinitum in postala povsem odvisna od (ne)sporazumov v zapuščinskem postopku in nato še v postopku razdružitve. S tem uresničitev pravice, da postanejo zemljiško-knjižni lastniki in uresničijo pravice po pogodbah, sklenjenih pred 10 leti in več, postanejo odmaknjene in njihova realizacija negotova. ZDen ne dopušča nove nacionalizacije nepremičnin in tudi ne vračanje nepremičnin v lasti fizičnih oseb. Upravna organa sta odločila tudi preko zahtevka predlagateljev, ki so zahtevali vrnitev nacionaliziranega premoženja podjetja, upravna organa pa sta vrnila tudi premoženje, ki ni bilo nacionalizirano. Določbe ZUP sta kršila tudi zato, ker v postopku niso sodelovale osebe (kupci stanovanj), v katerih pravice sta s svojimi odločitvami posegla. Po mnenju tožeče stranke stavbe na parc. št. 977/1 ni mogoče vračati v naravi z vzpostavitvijo solastninskega deleža, temveč upravičencu pripada le odškodnina v obveznicah RS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in obe odločbi odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe ter naložitev njenih stroškov tožeči stranki. Navaja, da so vlagatelji zahtevek utesnili za tretje nadstropje stavbe Mariborska 4, zato se z denacionalizacijsko odločbo ne posega v lastninsko pravico tretjih oseb. Parc. št. 977/1 je zajeta v odločbo le toliko, kolikor jo je upravni organ moral upoštevati pri določitvi idealnega deleža, ki gre denacionalizacijskemu upravičencu. Stanovanja, nastala s preureditvijo ali nadzidavo niso postala nova nepremičnina, ki bi bila samostojen predmet lastninske pravice, pač pa so njihovi kupci pridobili zgolj solastnino. Solastnik pa nima izključne pravice na realnem delu stvari. Stanovanja, nadzidana po podržavljenju, so bila upoštevana pri ugotovitvi vrednosti celotne nepremičnine. Upravni organ je ugotovil, da znaša njihova vrednost 4.235.500,00 DEM. Iz odgovora cenilke pa je razvidno, da predstavlja delež teh stanovanj 10,24% celotne vrednosti nepremičnine. Pomembno je tudi, da je izvedenka ugotovila, da so bili objekti in zemljišča po metodologiji ZDen ovrednoteni skupaj in jih ni mogoče ločiti. Z ugotovitvijo, da znaša preostala vrednost neto čiste aktive podjetja glede na skupno vrednost nepremičnin 25,46% njihove vrednosti oziroma 2546/10000, ni moglo priti do posega v lastninsko pravico fizičnih lastnikov stanovanj, saj idealni delež, ki se vrača, skupaj z idealnim deležem lastnikov, ki so fizične osebe, ne presega celoto. Delež denacionalizacijskega upravičenca skupaj z vrednostjo deleža fizičnih oseb dosega 35,70% celotne vrednosti nepremičnin. Ker se denacionalizacijskemu upravičencu vrača del podjetja vrednostno v idealnem deležu na nepremičnini, ki skupaj z idealnim deležem fizičnih oseb ne dosega niti celotne nepremičnine, ne more priti do posega v lastninsko pravico preostalih lastnikov, s katerimi so bile sklenjene kupoprodajne pogodbe. Solastno premoženje še ni bilo razdeljeno in bo to treba urediti, kar pa ni v pristojnosti upravnega organa. Pri odločitvi je bilo spoštovano tudi načelo, da objekta ni mogoče vrniti v izključno last in posest, če je bil bistveno spremenjen zaradi dozidav, nadzidav in drugih investicijskih vlaganj. Izvedensko mnenje dokazuje, da se z nadzidavo nepremičnina ni bistveno spremenila in je bila zato možna vrnitev v deležu v naravi, za kar je podlaga v 38. členu ZDen.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijanih odločb in predloženega upravnega spisa izhajajo dejstva, ki jih tožeča stranka ne prereka: zahtevane nepremičnine so vpisane v vl. št. 1517 k.o. ... v izključni lastnini (zemljiškoknjižni izpisek), zahtevek za vrnitev tretjega nadstropja stavbe Mariborska 4 so predlagatelji umaknili (sklep z dne 8. 6. 1998), vrednost vseh nepremičnin ob vračanju je 2.300.519,32 DEM, revalorizirana vrednost podržavljenih nepremičnin pa 585.742,47 DEM (cenitev cenilke in izračun upravnega organa).

Upoštevajoč navedena dejstva je po presoji sodišča odločitev, da se upravičencu vrne solastninski delež 2546/10000 na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 1517 k.o. ..., pravilna. Tretje nadstropje stavbe Mariborska 4 v denacionalizacijskem zahtevku, o katerem je bilo odločeno, ni bilo zajeto, kar je v odločitvi ustrezno upoštevano. Zato je neutemeljen očitek o kršitvi ustavne lastninske pravice oziroma 16. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nadalj.). Glede na navedeno upravni organ tudi ni kršil določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadalj.), če v postopek ni pritegnil oseb, ki so za stanovanja v tretjem nadstropju sklenile kupne pogodbe, saj te pravnega interesa za udeležbo v denacionalizacijskem postopku nimajo.

Zmotno tožeča stranka meni, da je upravni organ odločil preko zahtevka predlagateljev. Iz zapisnika obravnave dne 6. 2. 2009 izhaja, da se je denacionalizacijski zahtevek glasil na vrnitev nepremičnin parc. št. 977/1 in 978/2 vl. št. 1517 k.o. ... v ustreznem solastninskem deležu. Glede na zemljiškoknjižno stanje navedenih nepremičnin je bila tudi po mnenju sodišča le odločitev o tako oblikovanem zahtevku sposobna izvršitve v zemljiški knjigi. Stavba Mariborska 4 ni vpisana kot etažna lastnina. Takšnega vpisa predlagatelji tudi ne bi mogli izposlovati; po prvem odstavku 188. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in nadalj.) dovoli zemljiškoknjižno sodišče vpis etažne lastnine na predlog lastnika oziroma solastnika zemljiške parcele, na kateri je zgrajena zgradba, na kateri se oblikuje etažna lastnina. Podlaga za oblikovanje etažne lastnine je enostranski pravni posel lastnika nepremičnine o oblikovanju etažne lastnine, sporazum vseh solastnikov nepremičnine o delitvi solastnine v etažno lastnino ali pravnomočna sodna odločba, izdana v nepravdnem postopku (108., 109. in 110. člen člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ, Uradni list RS, 87/02). Predpogoj za vpis etažne lastnine pa je izveden postopek vpisa stavbe in njenih delov v kataster stavb, ki se začne na zahtevo investitorja gradnje, lastnika stavbne parcele, lastnika stavbe ali dela stavbe, uporabnika stavbe ali dela stavbe ali upravnika stavbe (81. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/06 in nadalj.). Navedenim zakonskim zahtevam predlagatelji ne morejo zadostiti. Z umikom zahtevka za vrnitev tretjega nadstropja stavbe Mariborska 4 so vlagatelji izrazili voljo, da se ta del nepremičnine ne upošteva v obsegu vračanja. Ker pa ne more hkrati obstajati etažna lastnina posameznega dela stavbe, na preostalem pa solastnina (kakršen je po denacionalizacijski zahtevek po obsegu zahtevanega premoženja), je bilo mogoče njihov zahtevek obravnavati le tako, da se je določil solastninski delež na celotni stavbi (glede na to, da je solastninski delež določen v razmerju s celoto, 65. člen SPZ), torej tako, da se je pri izračunu idealnega deleža, ki gre denacionalizacijskemu upravičencu, v celotni vrednosti nepremičnine upoštevalo tudi tretje nadstropje. Tako pa je delež določil drugostopni organ ter to v obrazložitvi svoje odločbe ustrezno pojasnil.

Po sodni presoji upravni organ s svojo odločitvijo ni kršil pravil o vračanju podržavljena premoženja in ne vzdrži tožbeni ugovor, da bi bilo vračilo predmetnega premoženja mogoče le v obveznicah RS. O možnosti vračanja stavbe, v kateri so bila po podržavljenju zgrajena nova stanovanja, v obliki solastnine, se je že izrekla upravnosodna praksa (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-237/97 z dne 12. 3. 1998). Glede navedb tožeče stranke, da je šele SPZ uvedel konstitutivnost zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice na podlagi pravnega posla, pa sodišče pripominja, da je tako določbo vseboval že Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 33. člen).

Pritrditi pa je tudi mnenju upravnega organa, da razmerij med solastniki ali etažnimi lastniki ni mogoče urejati v postopku denacionalizacije, temveč jih urejajo le ti sporazumno ali pa v ustreznih sodnih postopkih (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS 22. in 23 6 1993).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadalj. ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pravilen in da je odločba drugostopnega organa v zvezi z odločbo prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.