VSRS Sodba XI Ips 25329/2021

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

A.

1Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 10. 8. 2021 zoper obdolžene D. M., S. P., E. K., S. B., D. M. in S. K. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pripor podaljšalo še za tri mesece, to je do 14. 11. 2021 do 05.01 ure.

2Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti:

– obdolženi D. M. in njegova zagovornica, ki uveljavljata vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, obdolženčeva zagovornica pa tudi kršitev 22. člena Ustave RS, pri čemer obdolženi D. M. Vrhovnemu sodišču predlaga odpravo pripora ali pa vsaj odreditev hišnega pripora, njegova zagovornica pa spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog SDT za podaljšanje pripora z dne 21. 7. 2021 zavrne, podrejeno naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo prvostopenjsko odločanje, skrajno podrejeno pa naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor nadomesti s hišnim priporom;

- zagovornica obdolženega S. P., ki uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče njeni zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženega odpravi.

3Na zahteve sta skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila:

- vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi obdolženega D. M. in njegove zagovornice zavrne. Po njegovih navedbah je obdolženčeva zagovornica istovrstne kršitve neuspešno uveljavljala že v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o odreditev pripora, v okviru katerih je Vrhovno sodišče pritrdilo ugotovitvam sodišč o obstoju utemeljenega suma in podanih pripornih razlogih. Dejansko stanje se po oceni vrhovnega državnega tožilca ni spremenilo v smeri, ki bi narekovala odpravo pripora za tega obdolženca, izpodbijani sklep pa je zadostno obrazložen glede vseh zahtevanih pogojev za pripor.

- vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornice obdolženega S. P. zavrne. Po njegovi oceni je izpodbijani sklep prepričljivo obrazložen glede vseh pogojev za podaljšanje pripora zoper tega obdolženca, hkrati pa odgovarja tudi na vse obrambne trditve.

4Zagovornica obdolženega S. P. v izjavi vztraja pri podani zahtevi in poudarja, da je obdolženec z listinami dokazal, da je stičišče vseh njegovih interesov v Sloveniji, česar tožilstvo ne zanika; da se nikoli ni ukvarjal z nezakonito dejavnostjo in da se je prostovoljno odzval na klic kriminalistov, pri čemer njegovo tuje državljanstvo ne more utemeljevati begosumnosti. Obdolženi D. M. in njegova zagovornica se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

K zahtevi obdolženega D. M. in njegove zagovornice:

5Vložnika izpodbijata obstoj vseh pogojev za podaljšanje pripora. Zagovorničini očitki so prvenstveno usmerjeni v obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki po stališču obrambe nima ustreznih, določnih, konkretnih in razumljivih razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. člena Ustave RS. Vložnica uveljavlja kršitev 200. in 201. člena ZKP, kolikor izpodbija obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov, ter kršitev 199a. in drugega odstavka 192. člena ZKP, kolikor se zavzema za odreditev milejšega ukrepa. Mestoma zatrjuje tudi razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po njenem prepričanju pripeljal do kršitve kazenskega zakona. Vsem navedenim očitkom se po svoji vsebini pridružuje tudi obdolženi D. M., zato je Vrhovno sodišče obe zahtevi obravnavalo skupaj in na zatrjevane kršitve odgovarja skozi enotno obrazložitev.

Glede obstoja utemeljenega suma

6Zagovorničino zatrjevanje, da v izpodbijanem sklepu ni zadostno opredeljen in obrazložen dokazni standard utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, še posebej, ker sklep o uvedbi preiskave ni pravnomočen, je neutemeljeno. Vrhovno sodišče je v 10. točki izpodbijanega sklepa strnjeno povzelo kazenskopravni očitek, ki se nanaša na obdolženega D. M., hkrati pa določno in jasno opredelilo osrednje dokazno gradivo, ki podpira sklepanje o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da se Vrhovno sodišče v bistvenem opira na: (i) informacije D. N. in z njegove strani opravljene prepoznave, (ii) tovorne listine in drugo pripadajočo dokumentacijo, ki potrjuje opravljene prevoze v zatrjevanih obdobjih in naj bi podpirala D. N. navedbe, (iii) fotografije, med katerimi je D. N. evidenca o opravljenih vožnjah, količinah in vrsti drog, ter tista, ki izkazuje točno lokacijo prevzema drog v Španiji in D. N. komunikacijo z drugimi člani združbe, (iv) dodatno pa še na izsledke tajnega opazovanja (zaznano enkratno druženje D. M. s soobdolženim K., ki naj bi bil vodja hudodelske združbe) in prestreženo komunikacijo med D. M. in S .P. o prevozu vozila iz Srbije v Španijo, kar naj bi izkazovalo njegovo nadaljnje sodelovanje z ostalimi člani združbe tudi po tem, ko je bil umaknjen iz Španije. V razlogih izpodbijanega sklepa je obrazloženo, da so vsa obdolžencu očitana posamezna izvršitvena ravnanja, skupaj z dokaznim gradivom, natančno navedena v pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora (vsebinsko enako pa tudi v sklepu o uvedbi preiskave) in da Vrhovno sodišče to argumentacijo sprejema ter se nanjo sklicuje, saj odločanje o podaljšanju pripora ni namenjeno "obrednemu, kompulzivnemu ponavljanju argumentacije o že ugotovljenih dejstvih, ampak presoji, ali so podane kakšne nove okoliščine, do katerih je prišlo med postopkom in ki omajejo obstoj utemeljenega suma". V sklepu je citirana tudi relevantna ustavna praksa, po kateri je zlasti pomembno, da je utemeljen sum še posebej skrbno obrazložen v sklepu o odreditvi pripora, izdanim pred pravnomočno uvedbo kazenskega postopka.

7Obrazložitev, kot jo vsebuje izpodbijani sklep, ustreza merilom presoje utemeljenega suma, torej suma ravnanja, ki ga je mogoče opisati, pravno opredeliti, izraziti (obrazložiti) in preveriti v sodnem postopku. Vrhovno sodišče se pri presoji pripornih pogojev ni zgolj posplošeno sklicevalo na nepravnomočen sklep o uvedbi preiskave in neobrazloženo naštevalo dokaznega gradiva v podporo utemeljenemu sumu, kot skuša prikazati obramba, temveč je skozi razloge sklepa nanizalo vse osrednje dokazne vire in iz njih izhajajoče okoliščine, ki so ključne pri presoji zahtevanega dokaznega standarda za podaljšanje pripora. Pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da Vrhovno sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti. Izpodbijana obrazložitev tem kriterijem zadosti, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave RS ni podana.

8Zagovornica zastopa stališče, da utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ni podan. Njena bistvena teza je, da ustne kazenske ovadbe D. N. ne zadoščajo za sklep o obstoju utemeljenega suma, ker niso podprte z nobenimi kontrolnimi, materialnimi in personalnimi dokazi. V tej zvezi utemeljuje, da gradivo, na katerega se opira izpodbijani sklep, ne potrjuje ničesar in ne izkazuje zatrjevanega prometa s prepovedanimi drogami. Obdolženi D. M. v zahtevi trdi, da očitanega kaznivega dejanja ni storil in pri tem v bistvenem poudarja, da (zgolj) na podlagi lažnivih navedb D. N. ne morejo biti izpolnjeni pogoji za podaljšanje pripora.

9Ta izvajanja so neutemeljena, saj v izpodbijanem sklepu našteto dokazno gradivo (D. N. izjave, podkrepljene z datumsko ujemajočo se prevozno dokumentacijo in drugimi že omenjenimi dokazi) podpira razumno sklepanje, da je verjetnost, da je obdolženi D. M. storil očitano kaznivo dejanje, večja, kot da ga ni, kar z drugimi besedami pomeni, da je dokazni standard za podaljšanje pripora iz prvega odstavka 201. člena ZKP podan. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 25329/2021 z dne 24. 6. 2021 obrazložilo, da presoja utemeljenega suma ne zajema ocenjevanja dokazne vrednosti posameznih dokazov v spisu, ampak je omejena na ugotavljanje, ali iz zbranih podatkov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. V konkretni kazenski zadevi bo dokazno vrednotenje D. N. izjav in ostalih zbranih podatkov (vsebine prestrežene komunikacije, izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, dokazne vrednosti fotografij itd.) predmet nadaljnjega postopka, ko se bodo v izpodbijanem sklepu naštete okoliščine lahko potrdile ali ovrgle, v fazi odločanja o priporu pa razlogi, kot jih navaja izpodbijani sklep, za dokazni standard utemeljenega suma zadoščajo. Vložnika s ponujanjem drugačnih dokaznih zaključkov zakonitosti izpodbijanega sklepa ne moreta omajati - prvenstveno zato, ker ugotavljanje utemeljenega suma ne zajema ocenjevanja in presoje verodostojnosti posameznih dokazov, dalje pa tudi zato, ker v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nasprotovanje dejanskim ugotovitvam izpodbijanega sklepa ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Zagovornica v zvezi z informacijami, ki jih je policiji podal D. N., uveljavlja, da kazenska ovadba ni procesno veljaven dokaz za dokazovanje dejstev, ki so v njej navedena. Na te trditve že izpodbijani sklep odgovarja, da D. N. naznanil, čeprav so poimenovana „kazenske ovadbe“, ni mogoče enačiti s kazensko ovadbo, ki jo vloži policija (17. točka obrazložitve). Po uveljavljenem stališču sodne prakse se tovrstna naznanila lahko uporabijo pri presoji utemeljenosti suma oziroma pri odločanju o priporu,¹ zato vložnica na opisan način prvega pogoja za podaljšanje pripora ne more omajati.

11Zagovornica v zvezi z obstojem utemeljenega suma trdi še, da (nepravnomočen) sklep o uvedbi preiskave, na katerega se nekritično sklicuje izpodbijani sklep o podaljšanju pripora, nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne navaja nobenih konkretnih in preverljivih dokazov, ki bi potrjevali D. N. izjave. Te navedbe po vsebini vnovič merijo na neverodostojnost D. N. izjav, katerih presoja ni predmet odločanja o priporu, poleg tega pa postopek s tem izrednim pravnim sredstvom ni namenjen preizkušanju zakonitosti sklepa o uvedbi preiskave. Obe zahtevi mestoma zatrjujeta tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi rezultirala v kršitvi kazenskega zakona, ker obdolženi D. M. očitno ni uresničil zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Vložnika na ta način v bistvu trdita, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ugotovljena, s čimer po vsebini uveljavljata razlog, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

Glede pripornih razlogov

12Vložnica trdi, da izpodbijani sklep glede pripornega razloga begosumnosti navaja samo nepotrjene in nepreverljive trditve, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razloge izpodbijanega sklepa označuje za nerazumljive, pomanjkljive, nejasne, nerazumne in brez podlage v podatkih spisa. Vrhovnemu sodišču očita, da v sklepu ni navedlo razlogov, ki bi se navezovali konkretno na obdolženca D. M. Vsebinsko uveljavlja, da obdolženca vse vezi povezujejo z Republiko Slovenijo (državljanstvo, prebivališče, zunajzakonska skupnost, zaposlitev), zato priporni razlog begosumnosti ni podan. Pojasnjuje tudi, da je obdolženi bivališče v Frankfurtu na Majni prijavil izključno zaradi iskanja redne zaposlitve, ki je ni dobil, poleg tega pa gre za bivališče znotraj EU, ki ne more izkazovati njegove begosumnosti. Temu se s svojimi navedbami pridružuje tudi obdolženi D. M., ki v bistvenem trdi, da ima sam normalno urejeno življenje, da ne potuje in ne beži pred ničemer.

13Vrhovno sodišče je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, določno in jasno opredelilo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na obstoj pripornega razloga begosumnosti za obdolženega D. M. Pri presoji je izhajalo iz ugotovitve, da naj bi imel obdolženi zveze na območju Španije in Srbije, da naj bi si med izvrševanjem kaznivih dejanj pridobil precejšnja finančna sredstva in da naj mu prilagajanje na življenje v tujini ne bi bilo tuje. To je povezalo z delovanjem hudodelske združbe, v katero naj bi bil vpet obdolženi (ta naj bi delovala izredno organizirano, koordinirano in samozaščitno, svoje člane pa naj bi ščitila tudi tako, da jim pomaga pri skrivanju in priskrbi ponarejene dokumente), težo očitanega kaznivega dejanja in dejstvom, da so številni člani združbe, za katere je moč sklepati, da je z njimi obdolženec povezan, na prostosti in se skrivajo, kar omogoča razumno sklepanje, da bi z njimi na prostosti ponovno vzpostavil povezavo in bi mu ti nudili pomoč pri skrivanju. Vrhovno sodišče se je dodatno oprlo na okoliščino, da je bila obdolžencu zasežena dokumentacija, ki izkazuje prijavo prebivališča v Frankfurtu na Majni, kar vse ob hkratnem upoštevanju visoke predpisane kazni za očitano kaznivo dejanje izkazuje realno nevarnost, da bi obdolženec v primeru odprave pripora pobegnil ali se skril ter na ta način onemogočil oziroma skrajno otežil potek kazenskega postopka.

14Vrhovno sodišče je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti na povzete dejanske ugotovitve izpodbijanega sklepa vezano, zato pomislekov obrambe, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali popolno ugotovljena, ne more vsebinsko presojati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornica z očitkom o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dejansko nasprotuje posameznim dejstvom, na katera se opira izpodbijani sklep, kar pomeni, da pod videzom zatrjevanja procesne kršitve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sklepanje sodišč o obstoju begosumnosti je vselej verjetnostno sklepanje, ki v predmetni zadevi temelji na zatrjevani (na ravni utemeljenega suma izkazani) vpetosti obdolženega D. M. v delovanje hudodelske združbe; na samozaščitnem delovanju te združbe in na obdolženčevih povezavah s tujino, kar vse je bilo presojano na individualni ravni za konkretnega obdolženca in v medsebojni povezavi omogoča razumno sklepanje o realni nevarnosti njegovega pobega, kot jo zahteva 1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP.

15Zagovornica glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da v izpodbijanem sklepu niso navedene nobene objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale ta priporni razlog. V zahtevi izpostavlja zlasti časovno oddaljenost od zadnjega obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja (tj. novembra 2019) in poudarja, da s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v letu 2020 pri obdolžencu ni bilo zaznanega nobenega kaznivega ravnanja. Svoja izvajanja opira na ustavno odločbo Up-984/2019 z nosilnim stališčem, da je časovna dimenzija dogajanja lahko odločilna pri presoji ponovitvene nevarnosti, zato morajo sodišča to okoliščino obrazloženo pretehtati. Vrhovno sodišče se do trditev obrambe v tej smeri po njenem prepričanju ni opredelilo, zato poleg bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS.

16Vložničini očitki so neutemeljeni, saj izpodbijani sklep pri presoji ponovitvene nevarnosti izrecno poudarja, da naj bi obdolženi D. M. tudi po umiku iz Španije zaradi prijetja K., torej po zadnjem očitanem izvršitvenem ravnanju, ostal v stikih z drugimi člani združbe, in sicer naj bi po navedbah soobdolženega A. B. bil prav D. M. tisti, kateremu je izočal denar v zvezi s trgovino z mamili, nadalje pa naj bi na obdolženčeve nadaljnje stike z drugimi člani združbe kazal tudi dogovor s S. P. glede dostave vozila iz Srbije v Španijo. Vrhovno sodišče se je pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprlo na težo očitanega kaznivega dejanja, obdolženčevo disciplinirano sodelovanje pri utečeni in dobro organizirani dejavnosti hudodelske združbe, njegove lukrativne nagibe, število izvršitvenih ravnanj ter visoko stopnjo vztrajnosti, kar vse skupaj z že omenjenimi stiki z drugimi člani združbe po tem, ko naj bi bil umaknjen iz Španije, utrjuje realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj tudi v prihodnje. Ta je še dodatno podkrepljena z dejstvom, da naj bi bili številni člani združbe na prostosti, in okoliščino, da naj bi imela združba izjemne sposobnosti prestrukturiranja. Povzeta obrazložitev izpodbijanega sklepa pokaže, da je Vrhovno sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti opredelilo tako objektivne okoliščine, vezane na očitano kaznivo dejanje, kot tudi subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na konkretnega obdolženca, na podlagi katerih je nato napravilo razumen in primerno obrazložen sklep o obstoju pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Časovna oddaljenost zadnjega očitanega izvršitvenega ravnanja, postavljena v kontekst zatrjevanih obdolženčevih nadaljnjih stikov z drugimi člani združbe, presoje glede pripornega razloga ponovitveni nevarnosti ne omaje. Verjetnost ponovitve kaznivih dejanj pa je lahko, kot navaja 6. točka izpodbijanega sklepa, nižja v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi (prim. sklep Up-205/95 z dne 9. 4. 1996, tč. 7).

17Zagovornica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ko trdi, da prevoz domnevno prirejenega vozila iz Srbije v Španijo in popolnoma neverodostojna (nekonsistentna) izpovedba soobdolženega A. B. ne moreta podpirati sklepanja o obdolženčevi ponovitvene nevarnosti. Enako velja za očitek, da trditve izpodbijanega sklepa o obdolženčevih lukrativnih nagibih nimajo dokazne podlage (češ da D. N. tega ni povedal in da tudi iz drugih dokazov ni razvidna obdolženčeva udeležba pri delitvi dobička), saj pomenijo te navedbe po svoji vsebini nasprotovanje dejstvom, ki jih navaja izpodbijani sklep, kar v tem postopku ni dopustno. Da bi šlo za kakršnokoli protispisnost pa vložnica konkretizirano, kot to zahteva prvi odstavek 424. člena ZKP, ne trdi.

Glede neogibnosti pripora

18Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. člena Ustave RS z zatrjevanjem, da izpodbijani sklep nima razlogov o sorazmernosti in neogibnosti pripora, ki bi se nanašali konkretno na obdolženega D. M. oziroma so ti razlogi zelo skopi in pavšalni. Vrhovno sodišče na zagovorničin predlog, naj se pripor nadomesti s hišnim priporom, ni odgovorilo, zato sklepu manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Zagovornica trdi, da pripor ni neogiben in sorazmeren ukrep, ker (i) se obdolžencu prvič v življenju očita storitev kaznivega dejanja, (ii) je od zadnjega očitanega izvršitvenega ravnanja minilo 18 mesecev in da v tem času ni storil nobenega kaznivega dejanja in (iii) ker predmetnega kaznivega dejanja ne more izvrševati od doma.

19Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Vrhovno sodišče neogibnost pripora presojalo v 35. točki izpodbijanega sklepa in se oprlo po eni strani na izkazano stopnjo begosumnosti vseh obdolžencev, zaradi katere njihove navzočnosti v postopku ni mogoče zagotoviti z nobenim od milejših ukrepov, po drugi strani pa na ugotovitev, da predstavljata kokain in heroin posebej nevarna mamila, zato je zaradi preprečitve škodljivih posledic za potencialne uživalce drog podaljšanje pripora nujno. Nazadnje je pretehtalo tudi sorazmernost ukrepa, kjer je bila odločilna zlasti teža očitanega dejanja ter potreba po zagotavljanju navzočnosti obdolžencev na sojenju in varovanje zdravja uživalcev. Povzeti razlogi izpodbijanega sklepa pokažejo, da je Vrhovno sodišče neogibnost pripora kot najstrožjega ukrepa zoper obdolženca pretehtalo in svojo presojo obrazložilo. Zagovornica argumentacijo izpodbijanega sklepa zavrača, vendar to ne more predstavljati podlage za uveljavljanje kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe. Po ustaljeni praksi utemeljitev neogibnosti pripora zajema tudi zavrnitev odreditve milejšega pripora,² obrazložitev izpodbijanega sklepa pa je dovolj konkretizirana, da je v njej mogoče prepoznati utemeljitev neogibnosti pripora zoper obdolženega D. M., katere razumnost sprejema v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi Vrhovno sodišče. Zagovornica se tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom zavzema za odreditev milejšega pripora, vendar svojimi izvajanji – zlasti ob upoštevanju obdolženčevih zatrjevanih stikov z drugimi člani združbe po zadnjem očitanem izvršitvenem ravnanju in dejstvu, da bi njihova kriptirana komunikacija in koordinacija lahko potekala tudi na daljavo – ne more biti uspešna.

K zahtevi zagovornice obdolženega S. P.:

20Zagovornica obdolženega S. P. utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja izrecno ne izpodbija, čeprav skozi svoja izvajanja pri pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti trdi, da obdolženi očitanega kaznivega dejanja ni storil in da temeljijo očitki izključno na D. N. izjavi. Na ta način zahteva zakonitosti izpodbijanega sklepa ne omaje, saj je (zlasti) v 11. točki obrazložitve konkretno navedeno, zakaj in na kakšni podlagi je očitek storitve kaznivega dejanja na ravni utemeljenega suma za obdolženega S. P. izkazan.

21Jedro zagovorničine zahteve se nanaša na izpodbijanje obeh pripornih razlogov in presoje nujnosti oziroma sorazmernosti ukrepa. Vložnica prvenstveno poudarja 18 mesečno časovno oddaljenost zadnjega obdolžencu očitanega kaznivega ravnanja in citira že omenjeno ustavno odločbo Up-984/2019, ki obravnava daljši časovni odmik storitve kaznivega dejanja od odločanja o priporu. Vrhovnemu sodišču očita, da se do argumentov obrambe glede nujnosti in sorazmernosti pripora v tej smeri ni opredelilo, zato uveljavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.

22Zatrjevana kršitev ni podana, saj je Vrhovno sodišče okoliščino časovne oddaljenosti zadnjega očitanega izvršitvenega ravnanja izrecno presojalo, in sicer z vidika obdolženčeve ponovitvene nevarnosti v 22. točki sklepa, z vidika neogibnosti pripora pa v točkah 32. do 35. sklepa (za S. P. zlasti v 34. točki sklepa). Izpodbijani sklep z razumnimi razlogi, ki jih v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti sprejema tudi Vrhovno sodišče, utemeljuje, da naj bi obdolženi z izvrševanjem kriminalne dejavnosti ne prenehal zaradi lastne odločitve, temveč zaradi začasnega prestrukturiranja hudodelske združbe. Gre za pomembno okoliščino, ki vpliva tudi na presojo pogojev za podaljšanje pripora, zato vložnica ne more uspeti s trditvami, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan in da pripor ni nujno potreben, ker obdolženec v času izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni izvrševal nobenih kaznivih dejanj.

23Vložnica razlogom izpodbijanega sklepa glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti nasprotuje z zatrjevanjem, da očitek kaznivega dejanja temelji samo na D. N. izjavi; da ni nobenega dokaza za trditev, da naj bi se številni člani združbe skrivali oziroma bili na begu; da ni razvidno, iz česa naj bi izhajalo utemeljeno sklepanje, da naj bi se obdolženi S. P. v primeru izpustitve iz pripora povezal z drugimi člani hudodelske združbe; in da je sodišče morda napravilo sklepe za drugega S. P., ne za konkretnega obdolženca.

24Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Vrhovno sodišče sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo tako na objektivne okoliščine, ki so vezane na očitano, na ravni utemeljenega suma izkazano kaznivo dejanje, kot tudi na subjektivne okoliščine, ki zadevajo konkretnega obdolženca. Ugotovilo je, da naj bi obdolženec S. P. deloval v dobro organizirani in utečeni dejavnosti, ki je zanj pomenila dober posel; da naj bi se številni člani združbe skrivali oziroma bili na begu, zato je utemeljeno sklepati, da bi se obdolženec v primeru odprave pripora z njimi povezal; da naj z izvrševanjem kriminalne dejavnosti ne bi prenehal po lastni volji, ampak zaradi začasnega prestrukturiranja združbe; in da naj bi zadržal tudi kriptiran telefon, kar vse so po oceni izpodbijanega sklepa okoliščine, ki jih je treba presojati v medsebojni povezavi in ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost.

25Kar se tiče identitete obdolženca, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, o njej ne more biti dvoma, saj Vrhovno sodišče poleg imena navaja tudi obdolženčev ... vzdevek ..., medtem ko naj bi imel soobdolženi S. P. vzdevek .... Tudi razlogi, ki jih v utemeljitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti navaja izpodbijani sklep, se v medsebojni povezavi izkažejo kot razumni in skladni z ustavnosodnimi standardi (6. točka izpodbijanega sklepa), zato zatrjevana kršitev 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni podana. Kolikor zagovornica nasprotuje dejanskim ugotovitvam, ki jih je Vrhovno sodišče napravilo na podlagi spisa, tega v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Njenim trditvam, da obdolženec ni bil nikoli v kontaktu z nobenim članom hudodelske združbe in da nikogar ne pozna, pa nasprotuje na ravni utemeljenega suma izkazana obdolženčeva vpetost v hudodelsko združbo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče razumno sklepalo tudi na potencialno povezovanje obdolženca z drugimi člani, ki so na prostosti ali na begu, če bi bil sam izpuščen na prostost.

26Kar se tiče pripornega razloga begosumnosti, vložnica poudarja, da obdolženi S. P. v Sloveniji živi že 10 let, ima delovno dovoljenje in opravlja delo kot voznik; da se je v maju 2021 sam odzval na klic kriminalistov in prišel v Slovenijo, česar ne bo storil, če bi bil begosumen; in da samo okoliščina, da je državljan Srbije, ne predpostavlja njegove begosumnosti, saj je središče njegovih ekonomskih in osebnih interesov v Sloveniji. Vse to bi moralo Vrhovno sodišče upoštevati, a se do naštetih okoliščin ni opredelilo.

27Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je Vrhovno sodišče odločilne razloge za obdolženčevo begosumnost nanizalo v 21. točki obrazložitve. Prvenstveno je ugotovilo, da je S. P. državljan Srbije, ki svojih državljanov ne izroča, nato pa dalo poudarek samozaščitnemu delovanju mednarodne hudodelske združbe, ki ščiti svojim člane in jim lahko omogoči dostop do ponarejenih dokumentov, kar bi obdolžencu lahko omogočalo beg; okoliščini, da ima S. P. dobre povezave v tujini in poznanstva ljudi, kamor se lahko zateče; in teži očitanega kaznivega dejanja z visoko predpisano zaporno kaznijo. V 31. točki izpodbijanega sklepa je izrecno obrazloženo, da zagovorniki obdolžencev s selektivno izbranimi okoliščinami izpodbijajo obstoj pripornih razlogov, kar vse je imelo Vrhovno sodišče pred očmi, ko je za vsakega posameznega obdolženca opravilo presojo obstoja pripornih razlogov in ugotovilo, da sta kljub drugačnemu naziranju obrambe oba priporna razloga pri vseh obdolžencih podana. Obrazložitev izpodbijanega sklepa na ta način v zadostni meri odgovarja na osrednjo obrambno tezo, da ima obdolženi S. P. središče svojih interesov v Sloveniji, saj so bili vsi zagovorničini pomisleki pretehtani in zavrnjeni kot neutemeljeni, v izpodbijanem sklepu pa je jasno in razumno obrazloženo tudi, katere so bile tiste okoliščine, ki so narekovale presojo v prid obstoja pripornega razloga begosumnosti.

28Zahteva zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more omajati s trditvami, da je obdolžencu onemogočena obramba, ker se pripor podaljšuje brez vsake realne podlage. Vrhovno sodišče je v razlogih sklepa navedlo jasne in določne razloge, ki utemeljujejo pogoje za podaljšanje pripora in sklepanje o njegovi begosumnosti; kolikor pa zagovornica z njimi ne soglaša oziroma s svojimi argumenti ni uspešna, to ne pomeni omejevanja njenih možnosti za obrambo obdolženca.

29Vložnica izpodbija ugotovitve Vrhovnega sodišča o tem, da naj bi imel obdolženec dostop do ponarejenih dokumentov (češ da teza temelji na pogovoru dveh drugih oseb, ki sta gledali Youtube), vendar s ponujanjem lastne interpretacije odločilnih dejstev ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri presoji obdolženčeve begosumnosti je v izpodbijanem sklepu v ospredju obdolženčeva (na ravni utemeljenega suma izkazana) vpetost v hudodelsko združbo, hkratna zatrjevana organiziranost združbe in koordinacija med člani pa omogočata razumno sklepanje o tem, da bi bilo v primeru odprave pripora ustrezno poskrbljeno tudi za obdolženca S. P. Vse okoliščine, ki jih v podporo obdolženčevi begosumnosti navaja izpodbijani sklep, je treba presojati v medsebojni povezavi in ne izolirano, kot to napravi vložnica, zato ne morejo biti uspešna izvajanja, da državljanstvo Srbije ne predpostavlja begosumnosti in da obdolženčeva poznanstva v tujini ne morejo biti zadosten razlog za utemeljitev begosumnosti. Nazadnje za presojo begosumnosti ne more biti odločilno zatrjevanje zahteve, da se je obdolženec prostovoljno odzval na klic policije, saj mu tedaj še ni bilo znano, da bo zoper njega začet kazenski postopek.

C.

30Zatrjevane kršitve zakona glede na navedeno niso podane, deloma pa vložniki uveljavljajo tudi nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče vse tri zahteve zavrnilo (425. člen ZKP).

31Če bo za obdolženca D. M.M in S. P. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 344/2004 z dne 2. 12. 2004.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 386/2004 z dne 30. 12. 2004, XI Ips 46879/2012-72 z dne 9. 10. 2012 in druge.