VSL Sodba in sklep I Cpg 454/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka (sklep o stroških) spremeni tako, da sta toženca dolžna v 15 dneh povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 5.665,03 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka in morata v 15 dneh tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.066,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Uvodno

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je plovilo katamaran ..., identifikacijska št.: ..., vpisano v vložku št. ... pri luški kapitaniji Zadar, katerega lastnica je druga toženka, premoženje nezakonitega izvora (I. točka izreka). Premoženje pod točko I. se drugi toženki odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije (II. točka izreka). Zoper prvega toženca je zavrnilo zahtevek v delu, ki se glasi: „Premoženje, navedeno pod točko I. izreka, se prvemu tožencu odvzame.“ (III. točka izreka). Tožencema je naložilo še povračilo pravdnih stroškov v višini 5.943,73 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožujeta toženca in višjemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila sta stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena glede stroškovne odločitve.

5Tožnica je vložila tožbo na podlagi Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora – ZOPNI zoper prvega toženca A. A. in zoper drugo toženko, ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Hrvaški. Zahtevala je ugotovitev, da je zgoraj navedeno plovilo - katamaran, v lasti druge toženke, premoženje nezakonitega izvora in da se drugi toženki odvzame ter postane last Republike Slovenije. Trdila je, da je zoper prvega toženca potekal predkazenski postopek zaradi kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, ki predstavlja eno od kataloških kaznivih dejanj po ZOPNI. V skladu z ZOPNI je bila zoper prvega toženca opravljena finančna preiskava, v kateri je bilo ugotovljeno nesorazmerje med obsegom premoženja in prihodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, v obdobju od 2012 do 2017 v višini 154.605,57 EUR. Prvi toženec je zakoniti zastopnik in edini družbenik druge toženke, zaradi česar ta predstavlja ožjo povezano osebo. Finančna sredstva za nakup katamarana je zagotovil prvi toženec, ki jih je nakazoval na račun druge toženke. V katamaran so bila naknadno vložena še dodatna sredstva (napredni pomorski sistemi) v vrednosti vsaj 35.000,00 EUR. Niti toženec niti toženka nista izkazovala zakonitih prihodkov s katerimi bi lahko financirala nakup katamarana.

6Toženca sta se branila, da je sredstva za nakup katamarana prvi toženec prejel prejela od svojih staršev B. B. in C. C., ki sta gotovino dvignila iz svojih bančnih računov in jo hranila doma, preden sta jo izročila tožencu. Sredstva za nadgradnjo katamarana pa so bila pridobljena iz naslova oddajanja le tega v najem.

Glede pasivne legitimacije in pristojnosti sodišča

7Pritožba ponavlja ugovora pasivne legitimacije in mednarodne pristojnosti sodišča, ki ju je podala že na prvi stopnji. Navaja, da je bil prvi toženec zajet s tožbo zgolj za utemeljitev pristojnosti slovenskega sodišča. Ker ni lastnik premoženja, zoper njega ni podlage za tožbo. Opozarja na sodno prasko VSL I Cpg 302/2019 po kateri stranka postopka ni oseba, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, če je to premoženje že predhodno odsvojila. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije bi bilo treba tožbo zoper prvega toženca zavreči.

8Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je ugovor (stvarne) pasivne legitimacije materialnopravni ugovor, saj z njim tožena stranka trdi, da ni nosilka obveznosti iz materialnopravnega razmerja. V primeru, da je tak ugovor utemeljen se tožbeni zahtevek zavrne in ne zavrže kot navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v dajatvenem delu zoper prvega toženca zavrnilo. Zato pritožba v tem delu niti nima pravnega interesa, če s tem cilja na ugovor pasivne legitimacije glede dajatvenega zahtevka. Pritožba ne more doseči zavrnitve ugotovitvenega dela zahtevka zgolj v razmerju do prvega toženca, saj bi s tem prišlo do protislovja v samem izreku sodbe, kjer bi se nezakonitost izvora premoženja ugotovila zgolj v razmerju do druge toženke ne pa do prvega toženca.

9ZOPNI v 26. členu določa, da se postopek začne s tožbo, ki jo tožeča stranka vloži zoper lastnika kot toženo stranko. Kljub temu, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je v tožbi zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora, treba zajeti tudi osebo, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje.¹ Drugačno stališče pa je bilo zavzeto v zadevi VSL I Cpg 302/2019, kjer je višje sodišče zaključilo, da ni pogojev za nujno sosporništvo prvotnega lastnika premoženja z osebami na katere je bilo premoženje preneseno. Treba pa je omeniti, da je bila situacija v tisti zadevi ravno obratna. Toženca sta trdila, da bi moral biti prvotni lastnik, zoper katerega je tudi potekala finančna preiskava, zajet s tožbo kot nujni sospornik, vendar ni bil.

10V konkretni zadevi višje sodišče sledi večinski sodni praksi. Zaradi ugotovitvenega dela zahtevka je pravilno, da je s tožbo zajeta tudi oseba, ki je primarni pridobitelj premoženja, tudi če je premoženje pred tem že odsvojila na ožje povezano osebo. Prvi toženec je namreč imel status osumljenca v predkazenskem postopku in zoper njega se je začela finančna preiskava. Kot tak je oseba, najtesneje povezana z vprašanjem nezakonitosti izvora premoženja in je pasivno legitimirana zaradi tega, ker mora sodba vsebovati tudi ugotovitveni del, da je premoženje nezakonitega izvora (prim. prvi odstavek 34. člena ZOPNI).

11Pritožba nadalje vztraja tudi z ugovorom mednarodne nepristojnosti slovenskega sodišča in uporabe slovenskega prava. Do ugovorov tožencev se je sodišče prve stopnje že obširno opredelilo. Obrazložitev zakaj ugovor nepirstojnosti ni utemeljen sprejema tudi višje sodišče. V konkretni zadevi se je v postopku začasnega zavarovanja tudi že višje sodišče izreklo, da je slovensko sodišče pristojno, čeprav gre za stvar, ki se nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. V skladu s sodno prakso pristojnost sodišča Republike Slovenije ni izključena samo zaradi tega, ker se stvar nahaja na ozemlju druge države.² V postopku po ZOPNI ne gre za klasičen civilnopravni spor glede lastninske pravice na stvari, ampak po vsebini za oblastveni akt, s katerim se odvzame premoženje nezakonitega izvora. Zaradi podane pasivne legitimacije prvega toženca, ki je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je pristojnost slovenskega sodišča podana. Zaradi statusa prvega toženca je slovensko sodišče na podlagi atrakcije pristojnosti tudi pristojno za sojenje zoper drugo toženko, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje (49. člen ZMZPP).

12Iz teh razlogov so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da v danem primeru ne pride v poštev uporaba slovenskega prava, ampak bi moralo sodišče uporabiti hrvaško pravo zaradi lege stvari (18. člen ZMZPP). Kot rečeno v postopku po ZOPNI ne gre za klasični lastninsko pravni (civilni) spor, za katerega se uporabljajo določbe civilnopravnih (stvarnopravnih) predpisov, ampak za oblastveni akt države, s katerim slednja preprečuje pridobivanje in uporabo nezakonito pridobljenega premoženja. Država namreč ne zasleduje zasebnopravnega interesa po lastninski pravici ampak javnopravnega.

Glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke

13Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančne stroke, ki sta ga toženca predlagala z namenom, da preveri pravilnost metode neto vrednosti, ki jo je za ugotavljanje višine nezakonito pridobljenega premoženja uporabil FURS. Navaja, da je finančno poročilo primerljivo z zunajsodno pridobljenim izvedenskim mnenjem ene stranke. Zavrnitev dokaznega predloga je bila neutemeljena in neustrezno obrazložena.

14Sodišče prve stopnje je v 40. in 41. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Pojasnilo je, da sta toženca ugovarjala, da izsledki finančne preiskave ne upoštevajo življenjskih stroškov, vendar pa iz poročila izhaja, da so bili iz bančnega računa prvega toženca opravljeni dvigi gotovine, v skupni višini 44.822,15 EUR, davčni organ pa je v izračunu nesorazmernosti upošteval, da so bili izdatki za življenjske stroške plačani iz teh sredstev. Ugotovitvam finančne preiskave tekom postopka toženca nista ugovarjala, niti se prvi toženec tega ni poslužil pred vložitvijo tožbe, za kar ima možnost po zakonu (17.a člen ZOPNI). Toženca sta zgolj oporekala, da ni pravilna metoda neto izračuna neto vrednosti (brez konkretizacije zakaj) in da niso bili upoštevani življenjski stroški. Glede slednjega je sodišče že obrazložilo, da so bili upoštevani v poročilu. Takšen dokazni predlog je tudi po presoji višjega sodišča nesubstanciran, zato je njegova zavrnitev s strani sodišča prve stopnje pravilna in so pritožbeni očitki neutemeljeni.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega procesnega vodstva

15Postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI temelji na obrnjenem dokaznem bremenu. Če je vzpostavljena domneva o nezakonitem izvoru premoženja (drugi odstavek 5. člena ZOPNI), mora toženec dokazati, da je do premoženja prišla na zakonit način ali (v primeru prenosa na ožjo povezano osebo) da je ta zanj plačala dejansko vrednost.

16V finančni preiskavi je bilo ugotovljeno, da se je v preiskovanem obdobju (1. 1. 2012 do 31. 12. 2017) neto premoženje prvega toženca povečalo za 131.749,60 EUR³, k čemer se prišteje še 45.610,28 EUR iz naslova porabe za kritje življenjskih in drugih stroškov. Od seštevka teh dveh vrednosti se odšteje 22.754,31 EUR iz naslova napovedanih dohodkov in neobdavčljivih dohodkov. Tako znaša vrednost premoženja prvega toženca, za katerega velja domneva o nezakonitosti izvora, 154.605,57 EUR.

17Prvi toženec se je branil, da je sredstva za nakup katamarana v letu 2016 prejel od staršev, ki sta mu želela omogočiti pridobivanje dohodkov, saj je zaradi delne slepote težko zaposljiv. Oče je imel gradbeno podjetje v Italiji, medtem ko je mama poleg rednega dela še dodatno zaslužila s preprodajo oblačil iz Italije. Oba sta gotovino hranila doma. Razpolagala sta z 202.235,34 EUR prihrankov in od tega 118.7500,00 EUR izročila tožencu.

18Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženčev oče res imel gradbeno podjetje v Italiji in je v obdobju od 1. 1. 2007 do 11. 1. 2011 izkazoval gotovinske dvige v višini 107.540,00 EUR. Vendar pa je družba imela redne prilive zgolj v letih 2007 in 2008 in tudi zatrjevani dvigi izvirajo iz tega obdobja. Kasnejših prilivov praktično ni bilo.

19Glede prihodkov toženčeve mame, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izpiski transakcijskega računa za obdobje od 16. 3. 2001 do 6. 7. 2012 izkazujejo prilive v višini 94.695,34 EUR. Vendar pa so izkazani tudi redni odlivi, zaradi česar ni mogoč zaključek, da celoten priliv predstavlja privarčevana sredstva. Večina pologov gotovine je bila opravljena med leti 2001 in 2007.⁴

20Drugih prilivov v vmesenem obdobju med 2012 in 2016 toženca nista zatrjevala, pri tem pa ni upoštevala nobenih življenjskih stroškov in drugih izdatkov. Tako naj bi se očetovi prihodki iz Italije doma v gotovini hranili kar 8 let, mamini prihranki pa po zaprtju računa 4 leta. Sodišče prve stopnje je zato smatralo takšne navedbe za neprepričljive in nelogične, v smislu da bi se posamezni zneski dvigovali iz računa z namenom hrambe in ne za potrebe rednih življenjskih stroškov. Toženca nista podala nobenih navedb o stroških gospodinjstva v katerem sta starša ves čas skrbela za prvega toženca in do leta 2010 tudi za njegovega brata. Poleg tega iz izpovedbe mame toženca izhaja, da naj bi del njenih pologov na računu predstavljala tudi gotovina, ki jo je sicer že prej iz svojega računa dvignil oče prvega toženca. Iz izpovedbe mame prvega toženca, ki sicer nima opore v trditvah ali drugih dokazih, izhaja, da naj bi družina živela skromno in znašajo njeni mesečni stroški 600 – 700 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje ni štelo za verjetno, da bi vsa dvignjena sredstva ostala neporabljena doma, brez izkazanih življenjskih stroškov. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je zaključilo, da tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve o nezakonitem izvoru premoženja.

21Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se je družina vsa leta preživljala zgolj z dvignjenimi gotovinskimi prihranki. Življenjski stroški so se pokrivali iz dohodkov iz dela, saj je bila mama redno zaposlena, zraven pa je delala tudi na črno (čiščenje stanovanj, preprodaja oblačil iz Italije in druga priložnostna dela). Občasno je bil zaposlen tudi prvi toženec. Opozarja na izpovedbo mame, da je imela za prihodke iz dela odprt račun pri Banki A., pri Banki B. d. d. pa je imela zgolj privarčevana sredstva. Tudi, če bi se preživljali zgolj s privarčevanimi sredstvi, bi to še vedno zadoščalo, da bi preostanek izročila tožencu. Iz izpovedbe mame namreč izhaja, da so bili mesečni življenjski stroški družine cca. 700,00 EUR, kar bi v obdobju od 2011 do 2016 zneslo cca. 42.000,00 EUR. V tej zvezi pritožba sodišču prve stopnje očita tudi kršitev materialnega procesnega vodstva, saj sodišče tožencev ni pozvalo k dodatnemu zatrjevanju dejstev ali predložitvi dokazov. Prilaga izpiske ZPIZ za mamo toženca iz katerih izhajajo podatki o plačah, nadomestilih in pokojninskih osnovah za 24 let iz katerih izhaja, da je imela mama toženca vsa leta plačo okoli 500,00 EUR mesečno.

22Višje sodišče poudarja, da sta bila toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopana po kvalificiranem pooblaščencu – odvetniku. V skladu s sodno prakso je materialno procesno vodstvo v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju dejstev in dokazovanju le-teh. Za kršitev določb ZPP kot opustitev tega pooblastila gre v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravnorelevnantna dejstva in zanje ponudila dokaze. Aktivnost sodišča je obratno sorazmerna s stopnjo skrbnosti, ki se pričakuje od stranke. Pri presoji kriterija skrbnosti se upošteva tudi dejstvo zastopanosti stranke po kvalificiranem pooblaščencu (odvetnik). Razjasnjevala dolžnost sodišča do stranke pa odpade, če jo na pomanjkljivosti o odločilnih dejstvih opozori že nasprotna stranka.⁵

23Glede vprašanja zakonitosti izvora premoženja sta toženca na prvi stopnji ponudila izjemno skopo trditveno podlago. Navajala sta le, da je prvi toženec sredstva prejel od staršev na že zgoraj naveden način in v navedenih zneskih, da je mama toženca imela v določenem obdobju najet bančni sef, kjer je hranila gotovino, kasneje pa doma zaradi finančne krize in negotove usode bank. Sredstva pa sta izročila prvemu tožencu za začetek poslovanja druge toženke in nakup katamarana. Izostale so vsakršne trditve o drugih bančnih računih, višini plač mame toženca in življenjskih stroškov ter standarda družine v obravnavnem obdobju. Izpovedba priče kot dokazno sredstvo ne more nadomestiti odsotnosti trditev.

24Na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 180-181) je tožnica opozorila na časovni razkorak med zadnjim dvigom gotovine in nakupom katamarana, da toženca nista upoštevala nobenih življenjskih stroškov, ki jih je družina nedvomno imela, ter da nista predložila pogodbe o najemu bančnega sefa, pri tem pa opozorila na nelogičnost, da se denar ne bi hranil na bančnem računu zaradi obresti. Toženca na te navedbe nista odgovorila. Zato je treba šteti, da sta bila na pomanjkljivost trditev toženca opozorjena že na podlagi teh navedb, zaradi česar ni mogoče slediti očitkom o kršitvi materialnega procesnega vodstva. Dejstva, ki jih navaja pritožba glede drugega bančnega računa mame prvega toženca in o višini njene plače za obdobje 24 let predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj navedenih dejstev toženca nista zatrjevala v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP).

25Na podlagi povedanega zato pritožba ne more uspeti s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka zaradi odsotnosti materialnega procesnega vodstva.

Glede stroškov postopka

26Pritožba graja tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da bi lahko sodišče k plačilu stroškov zavezalo le drugo toženko ne pa prvega toženca, saj slednji ni pasivno legitimiran, poleg tega pa je bil dajatveni zahtevek zoper njega zavrnjen.

27Glede pasivne legitimacije prvega toženca se je višje sodišče že izreklo. V postopku je tožnica uspela v celoti, saj je sodišče ugotovilo, da je katamaran premoženje nezakonitega izvora in odredilo njegov odvzem. Pritožbi ni mogoče pritrditi, da je prvi toženec v postopku uspel, čeprav je bil dajatveni zahtevek zoper njega zavrnjen.

28Neutemeljene so pritožbene navedbe glede neobrazloženosti odločitve o stroških postopka. Sodišče je navedlo pravno podlago za odločitev, katere stroške je priznalo, podlago v tarifni številki Odvetniške tarife in znesek. S tem je zadostilo zahtevam glede obrazložitve sklepa o stroških postopka.

29Pritožbi tudi ni mogoče slediti, da sta bila dopisa z dne 27. 8. 2019 (list. št. 95) in 3. 7. 2019 (list št. 59), ki sta bila vsak ovrednoten z 50 točk, nepotrebna. Z njimi je tožnica dostavila potrebne prevode v hrvaški jezik, zato ni mogoče zaključiti, da so bili nepotrebni.

30Utemeljeno pa pritožba opozarja, na napačno ovrednotenje storitev glede na Odvetniško tarifo (OT). Vrednost spornega predmeta v zadevi je znašala 154.605,57 EUR. Glede na vrednosti v tabeli tar. št. 18 OT znaša vrednost storitve 1.400 točk in ne 1.500 točk in tudi ne 1.100 točk kot navaja pritožba. Tožnica je zato upravičena do povračila stroškov za tožbo (tar. št. 18 OT) 1.400 točk, dopisa sodišču (tar. št. 39/3 OT) skupno 100 točk, 1.400 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 700 točk za odgovor na ugovor druge toženke (tar. št. 27/7 OT), 750 točk odgovor na pritožbo druge toženke (tar. št 27/6 OT)⁶, 700 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT), 1.400 točk za zastopanje na naroku (tar. št. 20/1 OT), 700 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 20/2 OT), materialne stroške 81,5 točk (11. člen OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 4.338,90 EUR, k temu pa se prištejejo še stroški za prevajalske storitve 1.326,13 EUR. Skupno znašajo stroški tožeče stranke torej 5.665,03 EUR.

Sklepno

31S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Z izjemo stroškovne odločitve so pritožbeni razlogi neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

32S pritožbo je pritožnica uspela zgolj v zanemarljivem delu glede stroškovne odločitve. Zato toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka, morata pa povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 1.750 točk za odgovor na pritožbo (OT) in 27,5 točk za materialne stroški v skladu z 11. členom OT. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožnice znašajo 1.066,50 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ Tako sodbi VSL I Cpg 573/2016 in VSL I Cp 1941/2020.
² Sklepi VSL I Cp 1518/2017, I Cp 2603/2017 in Cpg 736/2019.
³ Kar vključuje: terjatev iz naslova posojila drugi toženki 129.069,04 EUR, lastniški delež v drugi toženki 2.681,18 EUR in bančne obresti 34,18 EUR.
⁴ V letu 2008 je bil opravljen zgolj en polog v višini 4.000,00 EUR, v letu 2009 ni bilo nobenega pologa gotovine, v letu 2010 je bil opravljen en polog v višini 1.000,00 EUR, v letu 2011 v višini 2.850,00 EUR in v letu 2012 v višini 1.000,00 EUR.
⁵ Glej npr. Sklep VSL I Cp 66/2010, Sklep VSRS II Ips 119/2015 in Sodbo VSRS II Ips 163/2012.
⁶ Glede na tar. št. 27/6 OT bi tožnica lahko priglasila stroške po vrednosti v tabeli v tar. št. 18, vendar je sodišče omejeno z višino priglašenih stroškov.