VSL Sklep II Cp 1491/2021

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo.

1Tožnica pred pravdnim sodišče zahteva odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo, ki je bila posledica kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč določbo 14. člena ZPP (identično dejansko stanje) in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter s pomočjo postavljenih izvedencev prisodilo tožnici odškodnino v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka) in stroške postopka v višini 642,87 EUR (II. točka izreka). V presežku (do zahtevanih 17.000,00 EUR) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica se zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v preostalem delu. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za strah (1.500,00 EUR namesto vtoževanih 3.000,00 EUR) in za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnega dostojanstva (1.000,00 EUR namesto vtoževanih 9.000,00 EUR). Strah je bil pri tožnici prisoten pol leta, vsaj trikrat pa je doživela hud strah. Posledica tega je posttravmatska slika, kar je potrdil tudi izvedenec psihologije. Intenziteto strahu so potrdile tudi ostale priče, kar pomeni, da je tožnica z zadostno stopnjo dokazala obstoj strahu, za katerega je sodišče prenizko prisodilo odškodnino. Enako velja za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnega dostojanstva. Sodišče prve stopnje je napravilo napačen zaključek, da nasilništva ni opazil nihče razen samih akterjev. Tožnica je trpela, se počutila nevredno, ponižano, razvrednoteno. To so zaznale tako priče, kot izvedenci, angažirani v kazenskem postopku. Duševne bolečine so tako še hujše, ker je toženec izvrševal navedena dejanja v prisotnosti tretjih oseb. Tožnica izpodbija tudi stroškovni del sodbe, in sicer navaja, da je uspela z 72% tožbenega zahtevka, in ne zgolj s 44%.

4Zoper sodbo sodišča prve stopnje (I. in II. točko) se je pritožil tudi toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, na katerega se nanaša pritožba, zavrne, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožnik opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Ne strinja se z zaključki sodišča glede pravočasnosti tožbe, dovoljenosti spremembe tožbe, ugotovljene odgovornosti toženca in soodgovornosti tožnice ter s samo višino odškodnine. Pritožnik graja neizvedbo neposrednega zaslišanja predlaganih prič in očita sodišču prve stopnje kršitev določb pravdnega postopka in pravice do izjave. Priče bi lahko izpovedale glede soodgovornosti tožnice in nasploh o (ne)nastali škodi. Poudarja, da je pravdno sodišče na kazensko sodbo vezano zgolj glede dejanskega stanja, ki je zajeto v izreku kazenske sodbe, in ne glede celotne dejanske podlage, ki jo zatrjuje tožnica v tožbi. V zvezi s tem delom bi morale biti tožničine trditve podvržene enakim procesom presoje, kot da ne bi bilo kazenske obsodilne sodbe. Glede škode, ki ni zajeta v obsodilni sodbi kazenskega sodišča, velja splošni triletni zastaralni rok, ki pa je že potekel. Nadalje toženec izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede spremembe tožbe. Ni jasno, kaj in v kakšni meri je sodišče prve stopnje upoštevalo kot spremembo tožbe, poudarja, da je spremembi nasprotoval. Glede višine odškodnine navaja, da je v zvezi s tem tožnica podala pavšalne in ne konkretizirane trditve. Sodišče je vseeno prisodilo toženici odškodnino za nepremoženjsko škodo za vse vtoževane postavke in to v višini, ki bistveno odstopa od sodne prakse. Izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje in ugotovitve izvedenca.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Toženčevi očitki nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje v zvezi s spremembo tožbe so neutemeljeni. Tožnica je v tožbi navedla dejansko stanje (poglavitna dejstva, ki so bila ugotovljena v kazenskem postopku), na podlagi katerega zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo (po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ)). Na prvem naroku je navedla, da modificira svoj zahtevek na način, da del odškodnine za nepremoženjsko škodo iztožuje na podlagi 181. člena OZ. Res je, da se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do te modifikacije in da sodba vsebuje tudi teoretično nepravilne zaključke.¹ Vendar relevantne kršitve sodišče prve stopnje s tem ni storilo. Z opisano modifikacijo tožnica namreč ni spremenila tožbe. Dejanska podlaga zahtevka in iztoževana vsota sta ostali enaki, spremenila se je le pravna kvalifikacija (argumentacija) za eno od postavk nepremoženjske škode, na kar pa sodišče niti ni vezano. Do spremembe tožbe torej ni prišlo in je pritožbeni očitek neutemeljen.

7Prav tako so neutemeljeni toženčevi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje preširoko tolmačilo 14. člen ZPP in vključilo med dejstva, na katera je vezano, tudi tista, ki niso eksplicitno zajeta v izreku kazenske obsodilne sodbe. Pritožnikova razlaga je preozka in je v nasprotju s sodno prakso. Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje vezano na vsa dejanja toženca, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče in so bila podlaga za obsodilni izrek.² S tem pa je neutemeljen tudi očitek glede zastaranja zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o ugovoru zastaranja in svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo. Določba 1. odstavka 353. člena OZ³ velja za vso škodo, ki jo iztožuje tožnica.

8Pač pa je utemeljen toženčev očitek o kršitvi pravice do kontradiktornega obravnavanja zaradi zavrnitve njegovega dokaznega predloga o neposrednem zaslišanju predlaganih prič. Toženec je že v odgovoru na tožbo in na prvem pripravljalnem naroku predlagal in utemeljil svoj predlog, da sodišče prve stopnje neposredno zasliši predlagane priče, čeprav so bile že zaslišane v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega.⁴ Predlagane priče naj bi izpovedale o dejstvih, ki so relevantna glede soodgovornosti tožnice in glede okoliščin, ki lahko vplivajo na odmero odškodnine. Kljub vezanosti na kazensko obsodilno sodbo je ugovor o soodgovornosti oškodovanca dovoljen, saj je to vprašanje za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja nepomembno.⁵ Tudi v primerih, kot je ta, sodna praksa dopušča izjemne situacije, kjer lahko govorimo tudi o soodgovornosti oškodovanca; ta ni nujno povsem izključena.⁶ S tem ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, ampak zgolj prebralo zapisnik zaslišanja iz kazenskega postopka, ne da bi obe stranki s tem soglašali, je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

9Obrazložitev sodišča prve stopnje⁷ o neizvedbi dokaznega predloga vsebuje več napak. Prvič, izpodbijana sodba vsebuje vnaprejšnjo dokazno oceno. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza glede soodgovornosti tožnice in zaključilo, da je bila njena negativna komunikacija v razmerju s tožencem le njen čustveni odziv, je vnaprej ovrednotilo dokazno vrednost predlaganih dokazov. Druga napaka v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov pa je v tem, da toženec ni predlagal neposrednega zaslišanja prič zgolj glede dokazovanja soodgovornosti tožnice, ampak tudi glede okoliščin, ki so pomembne za ugotavljanje obsega nepremoženjske škode.

10Ne gre pa le za vprašanje (vnaprejšnje) dokazne ocene, temveč za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene. Zgolj branje pisne izjave priče iz kazenskega postopka ne more vedno nadomestiti predlaganega neposrednega zaslišanja, saj so procesne garancije, vloga udeležencev ter nenazadnje dokazna tema v pravdnem postopku drugačni. Vnaprejšnje prognoziranje, da neizvedeni dokaz, tudi če bi ga sodišče izvedlo, ne bi mogel spremeniti sprejete dokazne ocene, v tem primeru, kot je pojasnjeno, ne predstavlja upravičenega razloga za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče. Pri oblikovanju dokazne ocene je pomembno tudi načelo neposrednosti. To terja, da sodišče (senat ali sodnik posameznik) s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in da nato isto sodišče (senat ali sodnik posameznik) na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in sprejme odločitev v zadevi. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost ne izoblikuje le po izrečenih besedah, pač pa tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd. Ocena verodostojnosti zaslišanih prič lahko temelji tudi na okoliščinah, ki jih lahko zazna le sodnik, ki je opravil zaslišanje.⁸

11Ker je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka, je bilo treba ugoditi pritožbama obeh strank ter sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). S pritožbenimi razlogi tožnice, ki se nanašajo le na višino odškodnine, se zato po načelu ekonomičnosti pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje bo moralo tožencu omogočiti dokazovanje tožničine sokrivde z izvedbo predlaganih dokazov, nato pa ponovno odločiti tako o temelju kot o višini zahtevka.

12Pomanjkljivosti oz. napak, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, ne bi bilo primerno odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem, saj bi to bistveno, nesorazmerno, poseglo v pravico do pritožbe obeh pravdnih strank. Gre za obsežen del dokaznega postopka, ki še ni bil izveden in ni funkcija pritožbenega sodišča, da v celoti nadomešča prvostopenjsko, pač pa da ga kontrolira in korigira. Poleg tega bo dokazna ocena kompletna šele v primerjavi z že slišanimi izpovedbami obeh pravdnih strank, ki bi ju sicer moralo pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ponovno zaslišati.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Sklep o spremembi tožbe ni procesni sklep, na katerega sodišče prve stopnje ni vezano, temveč je sklep, ki ga sodišče ne more več spremeniti; Glej Aleš Galič, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 205.
² To pa vključuje več nasilnih dejanj toženca in ne zgolj dve, kot to napačno zatrjuje pritožba tožene stranke.
³ Zastaranje odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, je vezano na zastaranje kazenskega pregona.
⁴ Gre za večje število prič in sicer: A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G.
⁵ Glej Dragica Wedam Lukič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, prva knjiga, str. 143.
⁶ Prim npr. VSL Sodba I Cp 1295/2017 z dne 20. 12. 2017, VSL Sodba I Cp 166/2017 z dne 10. 5. 2017, VSL sodba II Cp 3000/2013 z dne 26. 3. 2014.
⁷ Točka 3 obrazložitve na 4. strani.
⁸ Povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 4/2021.