UPRS sodba I U 1408/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Upravna enota Ljubljana (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica upravičena do povrnitve vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 21,38 m2 v pritličju stavbe na naslovu ... (prej na naslovu ...) v Ž. v skupni višini 2.282,41 EUR s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od dne 5. 1. 1999 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavezanca za povrnitev vlaganj v skupni višini 2.282,41 EUR sta dediča po pokojnih upravičencih do denacionalizacije A.A., umrli dne 8. 9. 1986, in B.B., umrlem dne 6. 10. 1987, in sicer C.C. in D.D., vsak do deleža 1/2, to je vsak v višini 1.141,21 EUR. Navedena zneska sta zavezanca za povrnitev vlaganj dolžna izplačati vlagateljici zahtevka v 10 enakih zaporednih letnih obrokih, skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od dne 5. 1. 1999 dalje do plačila in se obračunavajo dekurzivno na konformni način. Prvi obrok zapade v plačilo zadnji dan meseca, v katerem postane ta odločba pravnomočna, vsak nadaljnji obrok pa na isti datum tekočega leta, pod izvršbo (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso zaznamovani.

Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 5. 1. 1999 na podlagi 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) vložila zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v poslovno stanovanjski stavbi na naslovu ... (prej na naslovu ...) v Ž. V vlogi je navedla, da je najemnica tega poslovnega prostora, kar dokazuje najemna pogodba. Navedla je še, da zahteva povrnitev vlaganj v celoti, za opravljena velika adaptacijska dela v omenjenem poslovnem prostoru, ter da je bila stavba, v kateri je poslovni prostor, zgrajena leta 1936 in njena kakovost ni več zadoščala vsem tehničnim, požarnim in sanitarnim predpisom. V zadevi vrnitve zadevne poslovno stanovanjske stavbe, je bilo z odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Ljubljana Bežigrad, št. ... z dne 26. 11. 1993, ki je postala pravnomočna dne 15. 3. 1994, odločeno, da se upravičencema A.A., umrli dne 8. 9. 1987, in B.B., umrlemu dne 6. 10. 1987, z dnem pravnomočnosti navedene odločbe vrne v last, vsakemu do ene polovice, med drugim poslovni prostor v pritličju v izmeri 21,38 m2, ter v last in posest med drugim parcelo št. 922 stavbišče s hišo, 245 m2, dvorišče 151 m2, vl. št. 762, k.o. ..., na katerem stoji omenjena stavba. Upravni organ je pridobil sklepa o dedovanju po pokojnih upravičencih in ugotovil, da je dedič celotne zapuščine, ki predstavlja v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, po pok. A.A. njen sin C.C., ter da je zakoniti dedič celotne zapuščine, ki predstavlja v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, po pok. B.B. njegov nečak D.D. V postopku povrnitve vlaganj najemojemalcev v denacionalizirano nepremičnino so na podlagi določb 60. člena ZDen denacionalizacijski upravičenci zavezanci za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino. Glede na dejstvo, da sta denacionalizacijska upravičenca v tej zadevi pokojna, sta zavezanca za povrnitev vlaganj v navedeni poslovni prostor pravna naslednika oziroma dediča denacionalizacijskih upravičencev. Tožnica je zahtevo za povrnitev vlaganj vložila na podlagi določb 25. člena ZDen. Slednji v sedmem odstavku določa, da lahko fizične osebe, v primeru, da je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi njihovih vlaganj, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti. Ker upravni organ ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za oceno oziroma izračun vrednosti poslovnega prostora, ki je predmet tega postopka, je s sklepom z dne 9. 6. 2008 odločil, da se izvede dokaz s sodno izvedenko in cenilko E.E. Omenjena je v cenitvenem poročilu ugotovila in ocenila stanje ter vrednost predmetnega poslovnega prostora ob nacionalizaciji in stanje ter vrednost tega poslovnega prostora ob denacionalizaciji, kot to določa 44. člen ZDen, pri čemer je upoštevala vsa vlaganja brez opreme. Ugotovila je, da je bila vrednost poslovnega prostora ob nacionalizaciji 20.535 DEM ter da je vrednost poslovnega prostora ob denacionalizaciji 24.999 DEM. Upravni organ se pri tem sklicuje na sedmi odstavek 25. člena ZDen, iz katerega izhaja, da so fizične osebe upravičene do povrnitve vlaganj samo v primeru, kadar se je vrednost nepremičnine po podržavljenju povečala in to do višine povečane vrednosti. V danem primeru navedeno pomeni, da je tožnica lahko upravičena do povrnitve vlaganj največ v višini 2.282,41 EUR, kot je ugotovljena povečana vrednost navedenega poslovnega prostora od podržavljenja do denacionalizacije. Upravni organ zavrača stališče tožnice, ki je v postopku vztrajala, da bi bilo treba v konkretni zadevi upoštevati dejansko vrednost vlaganj, ne pa vrednosti, izračunane po t.i. točkovni metodi, saj je vlaganja plačevala po dejanski vrednosti, ne pa po točkovni vrednosti. Tožnica je menila, da ji gre po 7. odstavku 25. člena ZDen pravica do povrnitve vlaganj v celoti ter da se je tržna vrednost predmetnega poslovnega prostora zaradi njenih vlaganj tudi bistveno zvišala. Rok plačila ugotovljenih vlaganj pa je upravni organ določil v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZDen, ki določa, da rok plačila odškodnine ne sme biti krajši od 10 let. Pri določitvi obresti pa je upravni organ uporabil isto višino (6%) ter način izračuna, kot je predviden za odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe po tretjem odstavku 45. člena ZDen ter v 7. členu Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96), ki v drugem odstavku določa, da se obresti obračunavajo dekurzivno na konformni način. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. ... z dne 25. 5. 2009.

Tožnica zoper navedeno odločitev vlaga tožbo. V tožbi navaja, da pravni temelj povrnitve vlaganj v dani zadevi ni sporen, se pa tožnica ne strinja z višino vlaganj, obrestnim delom in paricijskim rokom. Glede višine priznanih vlaganj tožnica uvodoma pojasnjuje, da sta v konkretni zadevi sporni dve pravni vprašanji. Prvo je, kaj je predmet povrnitve vlaganj po določbah ZDen, drugo pa je, po kakšni metodi se vlaganja vrednotijo. Upravni organ je tožnici kot predmet povrnitve vlaganj priznal razliko v vrednosti poslovnega prostora po stanju v času vračanja in po stanju v času podržavljenja. Tožnica pa vztraja, da ji gre pravica do povrnitve vlaganj do celote, torej da je upravičena tudi do povrnitve tistih vlaganj, s katerimi je poslovni prostor obnovila do stanja, v kakršnem je bil v času podržavljenja. Po normalnem teku stvari bi se stanje slehernega denacionaliziranega poslovnega prostora v času od podržavljenja pa do denacionalizacije slabšalo zaradi obrabe in staranja stavbe kot celote. V danem primeru denacionalizacijski zavezanec spornega poslovnega prostora ni investicijsko vzdrževal, temveč ga je pustil propadati tako, da ga je tožnica pridobila v najem v popolnoma nerabnem in dotrajanem stanju, vanj pa vložila svoja lastna sredstva in poslovni prostor spravila v stanje, v kakršnem je danes. To stanje je sicer le malenkost boljše od stanja, v kakršnem je bil poslovni prostor podržavljen, je pa bistveno boljše od stanja, v kakršnem bi poslovni prostor ostal, če tožnica vanj ne bi vlagala. Glede na navedeno nikakor ne drži naziranje upravnih organov v predhodnem upravnem postopku, češ, da denacionalizacijski upravičenec z vrnitvijo poslovnega prostora ni bil obogaten na račun vlaganj tožnice tudi v tistem delu, v katerem je tožnica z lastnimi vlaganji spravila poslovni prostor v stanje, v kakršnem je bil poslovni prostor v času podržavljenja. Ravno tako ne drži naziranje upravnih organov v predhodnem upravnem postopku, češ, da tožnica ni prikrajšana oz. da denacionalizacijski upravičenec ni obogaten zato, ker naj bi tožnica vlagala zato, da bo lahko sama opravljala poslovno dejavnost v poslovnem prostoru. Tožnica je bila namreč v tem poslovnem prostoru najemnica, najemnik pa po veljavnih predpisih ni bil dolžan vzdrževati poslovnega prostora ali ga obnavljati, temveč je bil k temu vselej zavezan lastnik poslovnega prostora. Tolmačenje določbe sedmega odstavka 25. člena ZDen, za katerega se zavzema upravni organ, pomeni, da se v danem primeru denacionalizacijski upravičenec na račun tožnice neupravičeno obogati, brez, da bi bil za to dolžan tožnici povrniti tisto, kar je sama investirala v predmetni poslovni prostor. V korist denacionalizacijskega upravičenca so bila vsa tožničina vlaganja in ne le tista, s katerimi je izboljšala stanje poslovnega prostora glede na stanje v času podržavljenja. Takšno tolmačenje sedmega odstavka 25. člena ZDen je v očitnem nasprotju z osnovnim načelom ZDen, t.j. da se denacionalizacija ne sme opravljati v škodo zasebnega premoženja. Tožnica bi bila po splošnih pravilih upravičena do povrnitve vseh vlaganj, tako tistih, s katerimi je poslovni prostor spravila v stanje, kakršno je bilo ob podržavljenju, kot tistih, s katerimi je poslovni prostor spravila v boljše stanje. Z grajanim tolmačenjem določbe sedmega odstavka 25. člena ZDen pa se ta njen premoženjski zahtevek omejuje, torej se posega v njeno premoženje. Takšno tolmačenje je v nasprotju z ustavnopravno in konvencijsko zaščito premoženja, t.j. s 33. členom Ustave in členom P1-1 EKČP. Nadalje se tožnica ne more strinjati s tem, da se njena vlaganja vrednotijo po t.i. točkovni metodi. Dejanska vrednost tožničinih vložkov je namreč bistveno večja od vrednosti po t.i. točkovni metodi in tožnica vlaganj tudi ni plačevala po t.i. točkovni metodi, temveč po dejanski vrednosti. Zato tožnica upravnemu organu očita zmotno uporabo materialnega prava in v tej posledici nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica se tudi ne strinja z višino obrestne mere. Tožnica sicer meni, da je 6 % letna obrestna mera pravilna, vendar le za čas do zapadlosti posameznega obroka. V skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti (ZPOMZO-1) in v skladu s siceršnjimi obligacijsko pravnimi pravili se namreč sleherna zapadla denarna terjatev od zapadlosti dalje obrestuje z zamudnimi obrestmi po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Ker je upravni organ z izpodbijano odločbo določil redno obrestovanje tudi za čas po zapadlosti posameznega obroka, čeprav se glede glede na ZPOMZO-1 zapadle obveznosti vselej obrestujejo po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, je bilo tudi v obrestnem delu zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnica prav tako vztraja pri svojih ugovorih zoper dolžino izpolnitvenega roka, saj meni, da 25. člena ZDen ni mogoče tolmačiti tako, da začne izpolnitveni rok teči šele s pravnomočnostjo odločbe o povrnitvi vlaganj. V takem primeru bi se namreč omogočalo, da bodisi upravni organ z neupravičenim zavlačevanjem s postopkom, bodisi zavezanec za povrnitev vlaganj z neutemeljenimi pravnimi sredstvi, odlaga izpolnitev obveznosti in s tem vpliva na njeno vsebino, za kar je Ustavno sodišče prav na primeru plačevanja odškodnin denacionalizacijskim upravičencem že presodilo, da ni v skladu z Ustavo. Iz tretjega odstavka 25. člena ZDen izhaja, da je zakonodajalec ob sprejemu ZDen izhajal iz izhodišča, da bo o povrnitvi vlaganj odločeno s samo denacionalizacijsko odločbo, torej bi moral 10-letni rok po namenu zakonodajalca začeti teči s samo pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, s katero se nepremičnina vrne denacionalizacijskemu upravičencu. Tožnica pri tem v celoti zavrača razlogovanja pritožbenega organa, češ, da bi v takem primeru 10-letni rok potekel, še preden bi bilo odločeno o višini vlaganj. To sicer drži, vendar krivda za takšno situacijo ni na tožnici, temveč na strani upravnega organa, ki je dopolnilni postopek za povrnitev vlaganj zavlačeval tako nerazumno dolgo časa. Dejstvo, da je 10-letni rok v tem primeru že potekel, pa ne more vplivati na drugo, kot na to, da bi tožnica z izpodbijano odločbo zavezancu za povrnitev vlaganj naložila splošni 15-dnevni paricijski rok od pravnomočnosti odločbe, saj je specialni izpolnitveni rok, določen z materialnim predpisom, že zdavnaj pretekel. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu, toženi stranki pa naloži, da tožnici povrne stroške postopka.

Ministrstvo v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranki z interesom D.D. in dr. C.C. v odgovoru na tožbo, podanem po odvetniku F.F., navajata, da menita, da je upravni organ v zadevi odločil v skladu s predpisi, pa tudi sodno prakso Upravnega sodišče RS, zaradi česar menita, da tožba ni utemeljena in predlagata, da jo sodišče zavrne.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odločanje o zahtevi tožnice za povrnitev vlaganj v poslovni prostor, ki je bil vrnjen v denacionalizacijskemu postopku. Materialnopravna podlaga za odločanje je določba 7. odstavka 25. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US). Po navedeni določbi ZDen lahko fizične osebe, ki so vlagale v vrnjeno nepremičnino, zahtevajo povrnitev tistih vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. Fizične osebe so tako upravičene do povrnitve vlaganj v primeru, kadar se je vrednost nepremičnine po podržavljenju povečala, in to do višine povečane vrednosti. To namreč sledi iz omenjenega 7. odstavka, pa tudi iz vsebine 25. člena kot celote ter v povezavi z ostalimi določbami ZDen, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti nepremičnin, ki se vračajo (44. člen) ter na pravice in obveznosti upravičencev in zavezancev, ki iz tega sledijo.

Zato je v postopkih, ko vlagatelj zahteva povrnitev svojih vlaganj, potrebno z upoštevanjem določbe 44. člena ZDen ugotoviti vrednost podržavljene nepremičnine v času podržavljenja in vrednost v času vračanja. To je bilo storjeno tudi v konkretni zadevi, ko je upravni organ, ob upoštevanju določbe 7. odstavka 25. člena ZDen, sledil v postopku pridobljenemu izvedeniškemu mnenju, na podlagi katerega je bila ugotovljena vrednost predmetnega poslovnega prostora ob podržavljenju in vrednost ob vračanju, v postopku ugotovljena vlaganja pa pomenijo razliko med ugotovljenima vrednostima. Slednja je bila v postopku pravilno ugotovljena, v skladu z ZDen in predpisom iz 2. odstavka 44. člena ZDen (Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, Uradni list SRS, št. 25/81), zaradi česar sodišče zavrača tožbene ugovore tožnice, ki se z načinom ugotovitve navedene vrednosti ne strinja. Ker je tak način ugotovitve vrednosti določen z ZDen, so neutemeljeni tožničini tožbeni ugovori, da je dejanska vrednost tožničinih vlaganj večja ter da navedenih vlaganj ni plačevala po t.i. točkovni metodi, temveč po dejanski vrednosti.

Tožnica zmotno meni, da je povrnitev vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor utemeljena tudi glede tistega dela vlaganj, s katerimi ni izkazana povečana vrednost predmetnega poslovnega prostora. Za materialnopravno presojo upravičenosti zahtevka tožnice kot najemnice poslovnega prostora po zakonski določbi 7. odstavka 25. člena ZDen je bistvena ter pravno relevantna ugotovitev o tem, koliko se je vrednost predmetnega poslovnega prostora zaradi vlaganj najemnice kot fizične osebe povečala glede na njegovo vrednost ob podržavljenju. Sodišče zavrača tožbene ugovore tožnice, ki se z navedeno razlago in uporabo omenjene določbe ZDen ne strinja. Na podlagi navedene zakonske določbe imajo namreč najemniki zgolj pravico do povrnitve vloženih sredstev, kolikor se ta odražajo v povečani vrednosti stvari, v katero so sredstva vlagali (v konkretni zadevi v predmetni poslovni prostor), ne pa do večjih sredstev; morebitna večja vložena sredstva najemnika ne morejo vplivati na povrnitev vlaganj na podlagi 7. odstavka 25. člena ZDen pač pa bi lahko bila podlaga za zahtevek najemnika zoper najemodajalca oz. zavezanca za denacionalizacijo. Neutemeljeni so ob tem tožbeni ugovori tožnice, da naj bi na podlagi navedenega naziranja bil na račun tožničinih vlaganj denacionalizacijski upravičenec z vrnitvijo predmetnega poslovnega prostora obogaten.

Neutemeljeni so tudi tožničini tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izpolnitveni rok, pri čemer tožnica meni, da 25. člena ZDen ni mogoče tolmačiti tako, da začne izpolnitveni rok teči šele s pravnomočnostjo odločbe o povrnitvi vlaganj. ZDen ne določa izrecno v 7. odstavku 25. člena paricijskega roka, zato je po mnenju sodišča pravilno stališče upravnega organa, da se z uporabo analogije, za izpolnitev obveznosti iz 7. odstavka določi rok 10 let, ki izhaja iz 3. odstavka 25. člena ZDen (namreč za denacionalizacijskega upravičenca je obveznost iz 2. odstavka 25. člena ZDen istovrstna kot obveznost iz 7. odstavka 25. člena ZDen). Tretji odstavek 25. člena ZDen določa, da se rok plačila odškodnine, ki ne sme biti krajši od 10 let, in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji. Določba 3. odstavka 25. člena ZDen omogoča denacionalizacijskemu upravičencu, da odškodnino plača obročno, taka razlaga pa izhaja tudi iz 18. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996, ter iz upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (točka 19) tudi izhaja, da bi bila ureditev, ki bi zahtevala takojšnje plačilo odškodnine, v nasprotju z načelom pravičnosti, saj bi upravičenci v večini primerov glede na svoje premoženjsko stanje ne mogli izbrati tistega načina denacionalizacije, ki v največji meri zagotavlja popravo prizadejanih krivic – to pa je vračanje nepremičnin v naravi. Iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi tožnici, da bi navedeni rok (rok 10 let), ki je določen za izpolnitev obveznosti, začel teči že pred pravnomočnostjo odločbe, s katero je odločeno o povrnitvi vlaganj, oziroma, da bi moral navedeni rok začeti teči že s samo pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu (v konkretni zadevi je bil predmetni poslovni prostor vrnjen z odločbo o denacionalizaciji z dne 26. 11. 1993, ki je postala pravnomočna 15. 3. 1994), zaradi česar naj bi bilo po mnenju tožnice potrebno zavezancu naložiti le 15-dnevni paricijski rok.

Po določbi 3. odstavka 25. člena ZDen prepušča zakon natančnejšo določitev pogojev plačila odškodnine organu, ki odloča o denacionalizaciji. V odločbi o denacionalizaciji se po navedenem določi tako višina odškodnine, kot tudi začetek odplačevanja, dinamika plačil, višina obresti in upravičenca do odškodnine. Tožnica se sicer strinja z višino obrestne mere (6%), ki je določena v konkretni zadevi, vendar meni, da je navedena obrestna mera pravilna le za čas do zapadlosti posameznega obroka, po zapadlosti posameznega obroka pa bi morala biti po mnenju tožnice določena obrestna mera z zamudnimi obrestmi po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ obrestno mero v višini 6% določil glede na analogijo z obrestmi, ki jih ZDen določa v 45. členu za odškodnino v obveznicah. Glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih v tožbi uveljavlja tožnica (do katerih tožnica meni, da naj bi bila upravičena od zapadlosti posameznega obroka dalje), pa sodišče ugotavlja, da jih tožnica v postopku pred upravnim organom prve stopnje niti ni uveljavljala.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka:

Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.