VSC Sodba PRp 88/2021

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti delno spremeni

- v delu glede določitve sankcije za prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa tako, da se obdolženki za ta prekršek določi globa po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v višini 120,00 EUR

- v delu glede izreka sankcij tako, da se obdolženki izreče enotna globa v višini 2.237,29 EUR

- v delu glede stroškov postopka tako, da je dolžna plačati sodno takso v višini 333,73 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrškov po dvanajstem odstavku 107. člena, 3. točki petega odstavka 46. člena, devetem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ji za vsakega izmed prekrškov določilo globo in stranske sankcije, nato pa na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.367,29 EUR, v katero je vštelo čas pridržanja do 12 ur v znesku 20,00 EUR, ter 26 kazenskih točk v cestnem prometu za prekrške storjene z motornim vozilom B kategorije. Obdolženki je tudi naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 346,73 EUR, pričnine v višini 2,56 EUR ter izvedenskega mnenja v višini 334,70 EUR, glede ostalih stroškov pa sklenilo, da bo o njih odločilo, ko bodo ti znani.

2Zoper sodbo se pritožuje zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženko ustavi.

3Pritožba ni utemeljena, vendar je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kot nedvomno ugotovilo, da je obdolženka 29. 8. 2020 ob 20.47 uri bila udeležena v cestnem prometu kot voznica osebnega avtomobila, in sicer je vozila lastni osebni avtomobil po M. cesti v naselju ..., iz smeri K. proti A. Pri tem so policisti z laserskim merilnikom hitrosti izmerili, da je obdolženka vozila s hitrostjo najmanj 63 km/h, s čimer je prekoračila dovoljeno hitrost vožnje v naselju za najmanj 13 km/h. Policisti so jo zaradi predočitve storjenega prekrška ustavljali s predpisanim znakom, vendar obdolženka ni ustavila na znak policista, temveč je z vožnjo nadaljevala v smeri proti A. Zaradi navedenega sta se policista zapeljala za obdolženko, jo dohitela na semaforiziranem križišču in jo ustavljala z modrimi lučmi in kratkim zvočnim signalom, nakar je obdolženka ustavila na avtobusnem postajališču, kjer je bil z njo izveden nadaljnji postopek, v okviru katerega ji je bil najprej predočen rezultat meritve hitrosti, nato pa odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Tega je sicer večkrat neuspešno opravljala, saj je izpihala premalo količino zraka, da bi elektronski alkotest pokazal rezultat. Po večkratnem neuspešnem pihanju pa je obdolženka preizkus alkoholiziranosti odločno odklonila, se začela s policistoma prepirati ter ju zmerjati z besedama ″kurbe in prasca″.

5V zvezi s prekrškom neustavitve na znak policista je obdolženka v zagovoru trdila, da je na mestu, kjer jo je ustavljal policist, dovozna cesta in da je nameravala ustaviti malo naprej od mesta ustavljanja, kjer je avtobusno postajališče, ker ni želela ovirati prometa na tej cesti. Sodišče prve stopnje je take navedbe ocenilo kot sprenevedanje, saj je verjelo prepričljivima izpovedbama zaslišanih policistov, da je na mestu, kjer je policist ustavljal obdolženko, dovozna cesta do hotela, ki je dovolj široka in varna za ustavitev in kjer tudi sicer večkrat izvajajo kontrole prometa in ustavljajo voznike. Ob hkratnem upoštevanju, da naj bi obdolženka po ustavitvi policistu izjavila, da ni ustavila zato, ker ju ni videla (medtem ko je v zagovoru trdila drugače) in da je zoper obdolženko do 13. 3. 2020 bil v veljavi ukrep odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je življenjsko in izkustveno sprejemljivo sklepanje sodišča prve stopnje, da je obdolženka nadaljevala svojo vožnjo z namenom poskusa izogniti se policijski kontroli in ne zaradi tega, ker mesto ustavljanja ni bilo primerno za ustavitev in da je pri tem ravnala z direktnim naklepom. Zaključki sodišča prve stopnje glede dokazanosti prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, ki temeljijo na pravilni oceni zagovora in izvedenih dokazov, so po oceni pritožbenega sodišča razumljivi in prepričljivi, in jih pritožbene navedbe, da naj policista ne bi stala oz. ustavljala vozil na primernem mestu, ker sta s svojo postavitvijo motila druge udeležence v cestnem prometu, ki so imeli namen zapeljati iz izvozne ceste na dvopasovnico, ter ponavljanje navedb, ki jih je obdolženka podala v zagovoru, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprepričljivega, ne more omajati.

6Tudi pritožbenemu ponavljanju navedb iz zagovora, da je vozila po omejitvah in da ni prekoračila dovoljene hitrosti vožnje, da ji policista nista ponudila prav nobenega dokaza iz naprave za merjenje hitrosti in ure, ko naj bi bila meritev opravljena, da bi bilo nedvoumno izkazano, da je bila izmerjena hitrost vožnje njenega vozila, da policistova usposobljenost za ravnanje z laserskim merilnikom hitrosti ne izkazuje, da je kritičnega dne meril hitrost obdolženke in jo izmeril pravilno ter da za zapisnik o meritvah hitrosti ni mogoče šteti, da izkazuje resničnost v njem navedenih dejstev, saj ne gre za javno listino v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku, ni mogoče priznati pritožbenega uspeha. Policista sta namreč prepričljivo in skladno izpovedala, da je meritve hitrosti izvajal policist V. P., ki je opravil strokovno usposabljanje za uporabo laserskega merilnika hitrosti, da je bil obdolženki rezultat meritve predočen na laserskem merilniku hitrosti neposredno po ustavitvi in postopku ugotavljanja identitete, da se z njim ni strinjala, izpovedbi policistov pa sta skladni tudi z vsebino zapisnika o meritvah hitrosti, za katerega je sicer že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da nima značaja javne listine, vendar vseeno predstavlja dovoljen dokaz. Sodišče prve stopnje glede na vsebino izvedenih dokazov in obdolženkin zagovor ni imelo nobene podlage za dvom o tem, da je hitrost vožnje, ki je bila pokazana obdolženki po zaustavitvi, bila izmerjena prav njej in da je meritev bila izvedena pravilno. Zato je pravilno ocenilo obdolženkine navedbe v zagovoru kot sprenevedanje in poskus, da bi se ob zavedanju, da je imela odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja s preizkusno dobo do 13. 3. 2020, izognila posledicam svojega ravnanja. Odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženka storila prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP in pri tem ravnala z eventualnim naklepom, saj se je zavedala, da lahko s prehitro vožnjo stori prekršek, pa je v to privolila, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7Kot pravilno pa pritožbeno sodišče ocenjuje tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženki v celoti dokazana tudi storitev prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, ki ga stori voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega ali desetega odstavka tega člena. Tretji odstavek 107. člena ZPrCP določa, da mora udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po odredbi policista. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje. Če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa, mu policist odredi strokovni pregled. Če zdravnik, ki opravi strokovni pregled, ugotovi, da je pod vplivom alkohola, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa začasno odvzame vozniško dovoljenje. Policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca. Četrti odstavek 107. člena ZPrCP pa nadalje določa, da za odklonitev preizkusa ali strokovnega pregleda šteje poleg neposredne odklonitve tudi ravnanje udeleženca v cestnem prometu, s katerim ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa oziroma strokovnega pregleda ali poškoduje oziroma uniči vzorec za analizo.

8Obdolženka je v zagovoru trdila, da preizkusa alkoholiziranosti ni odklonila, temveč ga ni mogla opraviti, ker se ji je tisti dan zlomil del proteze in je ni mogla namestiti v usta ter posledično ni mogla pravilno in dovolj dolgo pihati v napravo, da je policistoma to povedala, a je nista hotela slišati, temveč sta trdila, da je odklonila alkotest. Po mnenju obrambe pa bi morala policista v takem primeru obdolženki odrediti strokovni pregled, ker je povsem očitno, da preizkusa ni opravila po navodilih proizvajalca, ker ni dovolj dolgo pihala v napravo.

9Poslujoča policista sta na zaslišanju potrdila, da je obdolženka sicer večkrat poskušala pihati, vendar ne glede na večkratna pojasnila policista V. P. o pravilnem načinu pihanja, ni mogla tako dolgo pihati oz. ni imela dovolj volumna, ki bi ga spravila v napravo, da bi ta pokazala rezultat meritve, na vprašanje policista V. P., ali ima kakšne zdravstvene težave pa je navajala, da ima le družinske težave ni da je imela že večkrat postopke s policisti. Čeprav obdolženka v postopku s policisti ni govorila o zdravstvenih težavah, niti o zlomljeni protezi, temveč je šele v zagovoru navajala, da ni mogla pravilno pihati, ker ni imela nameščene zgornje proteze, ki se ji je ravno tisti dan zlomila, je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca medicinske stroke za otorinolaringologijo in maksilofacialno kirurgijo prim. doc. dr. B. Č., dr. med., ki je v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi prepričljivo pojasnil, da bi obdolženka kljub okvari proteze lahko normalno opravila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da spodnji in zgornji zobni lok nimata nikakršnega vpliva na količino izdihanega zraka, da lahko tako nosilec totalne kot subtotalne proteze normalno pihata skozi usta, da sam govor nima nobene povezave s pihanjem in da stanje sluznice (zatrjevana poškodba na zgornji dlesni zaradi zloma proteze in ugotovljeno kronično vnetje) ne predstavlja nikakršne težave za pihanje, saj je kljub taki poškodbi in stanju sluznice zmogla zaobjeti ustnik z ustnicami in pihati v napravo.

10Zagovornik na straneh 5 do 9 pritožbe obsežno kritizira izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, vendar te navedbe predstavljajo zgolj (v pretežni meri dobesedno) ponovitev pripomb, ki jih je podal v zvezi z delom izvedenca že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Na pripombe na list. št. 59 do 63 spisa je že odgovoril izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja, pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja in predlog za določitev drugega izvedenca na list. št. 70 do 73 spisa pa je pravilno in prepričljivo zavrnilo sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje, da je izvedenec odgovoril na postavljena vprašanja in odgovore podrobno obrazložil v skladu s pravili znanosti in stroke, da sta njegova izvid in mnenje jasna in popolna in da vsebinsko nestrinjanje obdolženke z izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje novega oz. drugega izvedenca tj. izvedenca s področja druge medicinske specializacije. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je postavitev drugega izvedenca nepotrebna tudi zaradi dejstva, ker bi s tem obramba želela le dokazovati, da so za neuspešno opravljanje preizkusa alkoholiziranosti obstajali razlogi zdravstvene narave, kar bi bilo za odločitev v obravnavani zadevi relevantno le v primeru, če bi bilo izkazano, da se je obdolženka v postopku s policisti (tudi) sklicevala na zdravstvene razloge. Za nastop dolžnosti policista, da udeležencu cestnega prometa odredi strokovni pregled, ker iz zdravstvenih razlogov ne more opraviti preizkusa z elektronskim alkotestom, mora poleg samega obstoja razloga zdravstvene narave biti izkazano tudi, da je udeleženec cestnega prometa policista seznanil s takimi razlogi oz. se skliceval na zdravstvene razloge. Le v takem primeru bi policist imel podlago za odreditev strokovnega pregleda. Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da se v obravnavani zadevi obdolženka v postopku s policisti ni sklicevala na razloge zdravstvene narave niti po tem, ko je bila izrecno vprašana o tem, ali ima zdravstvene težave zaradi katerih ne more pravilno pihati v elektronski alkotest. Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo trditvam obdolženke v zagovoru, da je policistu povedala, da ne more pravilno pihati, ker se ji je zlomila začasna proteza, da se ji je žička zapiknila v dlesen in da ne more pravilno zaobjeti ustnika, tudi zaradi bolečine v dlesni. Take navedbe tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot neprepričljive, saj ni videti nobenega razumnega razloga, da policist ob taki izjavi obdolženki ne bi odredil strokovni pregled, poleg tega pa je vsebino take izjave obdolženka tekom postopka širila, saj je trditve, da je policistom povedala, da jo je žička zlomljene proteze zbodla v dlesen, podala šele po tem, ko je to izpostavil izvedenec v izvedenskem mnenju, ko je navedel anamnestične podatke. Pritožbene navedbe, da izpoved policista V. P., da je obdolženko po nepravilni uporabi alkotesta vprašal, ali ima zdravstvene težave, enostavno ne drži, pritožbeno sodišče šteje za neutemeljene, saj je glede na opisan potek postopka preizkusa z elektronskim alkotestom (ko je obdolženka večkrat neuspešno pihala v napravo) povsem logično in izkustveno sprejemljivo, da je policist preveril, ali obstajajo kakšni razlogi zdravstvene narave, da ne more opraviti preizkusa, prav tako pa je policist B. na izrecno vprašanje sodišča povedal, da obdolženka ni pojasnila zakaj ne more pihati.

11Zagovornik v pritožbi sicer pravilno navaja, da je policist V. P. izpovedal, da je obdolženka večkrat pihala, a je imela premalo volumna, da bi ga spravila v napravo, da jo je zato opozoril na pravilno uporabo alkotesta, da je šlo za več neuspelih poskusov pihanja, vendar zmotno meni, da bi moral policist v takem primeru obdolženki odrediti strokovni pregled, ker preizkusa ni opravila po navodilih proizvajalca. Tretji odstavek 107. člena ZPrCP v zadnjem stavku sicer res določa, da policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca, vendar opisano ravnanje obdolženke v obravnavanem primeru, ko je večkrat pihala v alkotest, vendar kljub opozorilom nepravilno, pa za to ni imela objektivno opravičljivega razloga zdravstvene narave nedvomno sodi med primere ravnanj, ko udeleženec cestnega prometa ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa z elektronskim alkotestom, kar se v skladu s četrtim odstavkom 107. člena ZPrCP šteje kot posredna odklonitev. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da zaradi predhodne nepravilne uporabe alkotesta ni mogoče šteti, da je obdolženka odklonila preizkus z elektronskim alkotestom in da je naslednji korak na policiji, da odredi strokovni pregled. Zgolj dejstvo, da je obdolženka najprej pihala, čeprav nepravilno, ne pomeni, da ni mogoče uporabiti instituta odklonitve pihanja, kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi, saj je tako ravnanje mogoče opredeliti kot posredni odklon preizkusa. V drugačen zaključek ne prepričajo niti pritožbene navedbe, da so policisti najverjetne kasneje na postaji (po že končanem postopku) ugotovili, da so postopali nezakonito in da je zato policist V. P. pred sodiščem navajal, da je obdolženka hotela zapustiti kraj, kar se šteje kot odklon. V obdolžilnem predlogu se namreč obdolženki ne očita, da je odklonila preizkus z elektronskim alkotestom tako, da je želela zapustiti kraj postopka, pač pa je poskus zapustitve kraja postopka bil razlog za pridržanje obdolženke, očitek o odklonu preizkusa pa temelji na ravnanju obdolženke, ko je večkrat neuspešno poskušala opraviti preizkus, nazadnje pa se je razjezila in ga tudi izrecno odločno odklonila, prav tako pa ni želela podpisati zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki zgolj zaradi tega ni brez dokazne vrednosti, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje. Ob pravilni ugotovitvi, da so izkazani vsi objektivni zakonski znaki obdolženki očitanega prekrška, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženka za tak prekršek tudi odgovorna, saj se je kot voznica z dolgoletnim vozniškim stažom nedvomno zavedala, da mora opraviti preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in da odklonitev oprave preizkusa predstavlja prekršek, pa je kljub temu ravnala v nasprotju s policistovo odredbo in privolila v storitev prekrška, kar pomeni, da je ravnala z eventualnim naklepom.

12Glede na potek celotnega policijskega postopka pa pritožbeno sodišče ne dvomi niti v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je obdolženka razjezila in se začela nedostojno vesti do policistov ter ju zmerjati z besedami ″kurbe″ in ″prasca″. Te ugotovitve zagovornik izpodbija zgolj s splošnim zatrjevanjem, da so izpovedbe policistov o žalitvah čista izmišljotina in da za svoje trditve policista nista podala nobenih materialnih dokazov. V situacijah, kot je obravnavana, je težko pričakovati, da bi o nedostojnem vedenju do uradnih oseb in izrečenih besedah obstajali kakršnikoli materialni dokazi kot npr. video ali avdio posnetki in je najpogosteje edini dokaz zaslišanje prič – poslujočih policistov ter morebitnih drugih prič, če so te bile navzoče. Izpovedbe poslujočih policistov so povsem ustrezen in zakonit dokaz, ki so predmet dokazne presoje. Ker sta v nasprotju s pritožbenimi navedbami policista izrecno izpovedala, da ju je obdolženka po tem, ko ni mogla uspešno opraviti preizkusa z alkotestom, večkrat zmerjala (tako policist B.) oz. da se je razburila in ju pričela zmerjati s kurbama in prascema ter govorila, da njo ne bo nihče fukal (tako policist V. P.), ni nobenega dvoma o tem, da je s takim ravnanjem izpolnila objektivne zakonske znake prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, saj taka komunikacija nedvomno presega dopusten način izražanja nestrinjanja s potekom postopka. Nobenega dvoma pa ni niti o tem, da se je obdolženka zavedala, da se do uradnih oseb pri uradnem poslovanju ne sme vesti na nedostojen način in uporabljati žaljivke, vendar je to hotela storiti, kar pomeni, da je ravnala z direktnim naklepom.

13Upoštevajoč navedeno so v celoti neutemeljeni očitki, da je sodišče prve stopnje glede vseh obdolženki očitanih prekrškov zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku. Ker je sodišče prve stopnje povsem pravilno in utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca in svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi v tem delu absolutno bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni izkazana, niti ni imela zavrnitev takega dokaznega predloga za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

14V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih zagovornik zatrjuje, da obdolženka od storitve prekrška 1. 11. 2018, zaradi katerega ji je bilo tudi izrečeno prenehanje veljavnost vozniškega dovoljenja, ne uživa več alkohola, kar dokazuje s predložitvijo izvidov analize krvi, da ob policijskem postopku 29. 8. 2020 niso mogli biti prisotni znaki alkoholiziranosti, da od 26. 3. 2021, ko ji je bilo vrnjeno vozniško dovoljenje po začasnem odvzemu v predmetnem postopku, ni storila novega prekrška, da je od 3. 8. 2020 dalje zaposlena v F. d. o. o. zaradi česar nujno potrebuje vozniško dovoljenje in kar tudi kaže na to, da se ne vdaja alkoholu ter da je prestala težke življenjske izkušnje v družinskih odnosih, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nobena izmed teh okoliščin ne nakazuje na zmotnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dokazano, da je obdolženka storila očitane ji prekrške in da je zanje tudi odgovorna.

15Ob preizkusu obdolženki določenih in izrečenih sankcij, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolženki določilo globi za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 spodnji meji razpona tj. 1.200,00 EUR in 417,29 EUR, za prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP in devetem odstavku 27. člena ZPrCP pa v predpisani višini 250,00 EUR in 500,00 EUR. Prav tako ji je zakonito in utemeljeno določilo kazenske točke za posamezne prekrške ter ob pravilni uporabi 27. člena ZP-1 izreklo enotno globo v višini 2.367,29 EUR in stransko sankcijo 26 kazenskih točk v cestnem prometu. Kljub izpostavljanju različnih življenjskih okoliščin iz preteklosti in sedanjosti, v teh zatrjevanjih ni bilo najti takih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče šteti kot posebno olajševalne okoliščine in na njihovi podlagi omiliti katero od določenih sankcij oz. omiliti izrečeno enotno globo.

16Vendar pa je tekom postopka prišlo do spremembe zakona, ki določa prekršek, in sicer je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 123/2021 in se uporablja od 11. 8. 2021 dalje, prekršek prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje v naselju za več kot 10 km/h do 20 km/h predpisan v 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in zanj določena globa v višini 120,00 EUR in stranska sankcija 3 kazenske točke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZP-1 iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo v delu glede določitve globe za prekršek prekoračitve hitrosti vožnje v naselju, izreka enotne globe in posledično tudi glede stroškov postopka – sodne takse.

17Ker je pritožbeno sodišče odločilno delno v korist obdolženke, slednja ni dolžna plačati sodne takse za pritožbeni postopek (drugi odstavek 147. člena ZP-1).