VSM Sklep I Ip 568/2021

I. Pritožba se zavrne in se v II., III. in IV. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru, razveljavilo sklep o izvršbi in ustavilo postopek za zamudne obresti od 18. 3. 2021 do plačila (I. točka izreka), v ostalem pa ugovor zavrnilo in odločilo, da mora dolžnica upnici povrniti stroške postopka v znesku 306,00 EUR (II., III. in IV. točka izreka).

2Dolžnica v pravočasni pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na določila Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ampak bi moralo uporabiti določilo 14.b člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po katerem se sankcija za prekršek izreče fizični osebi, če je ta izgubila status samostojnega podjetnika. Ker iz izvršilnega naslova izhaja, da je sodišče kaznovalo samostojno podjetnico, ki tedaj ni več obstajala, prekrškovni odločbi z dne 30. 9. 2020 in 12. 8. 2020 ne glasita na dolžnico in se nanjo s tem ne nanašata. Upnica bi morala izkazati prehod obveznosti nanjo. Meni, da stroški davčne izvršbe ne morejo biti zajeti v seznamu izvršilnih naslovov glede na določilo 9. točke drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Strošek odgovora na ugovor ni bil potreben. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnica v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in priglaša strošek odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in v izogib ponavljanju le še odgovarja na pritožbene navedbe:

6Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila ZGD-1, saj gre za matični predpis, ki ureja statusna vprašanja glede gospodarskih subjektov, med drugim tudi za samostojnega podjetnika. Opredeljuje ga kot fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena ZGD-1). Z vidika identifikacije pa je bistveno, da firma podjetnika vsebuje ime in priimek podjetnika (prvi odstavek 72. člena ZGD-1).

7ZP-1 navedena statusna vprašanja upošteva na način, da je z izgubo gospodarskega statusa samostojnega podjetnika kaznovanje usmerjeno še vedno v isti pravni subjekt, le da z opustitvijo navedbe firme, torej le z navedbo imena in priimka fizične osebe, ki je bil nosilec gospodarske dejavnosti (tretji odstavek 14.b člena ZP-1). Navedena ureditev sledi pojasnjeni ureditvi v ZGD-1. Drugačno razumevanje dolžnice, ki gospodarsko statusno obliko samostojnega podjetnika zmotno opredeljuje kot samostojni (drugi) pravni subjekt, ni utemeljeno. Ali prekrškovna odločba glasi na samostojnega podjetnika ali fizično osebo, ki je bila nosilec naveden gospodarske oblike, z vidika opredelitve osebe, ki ji je naloženo plačilo globe, kot dolžnika, ni bistveno. Imetnik obveznosti plačila je še vedno isti pravni subjekt.

8Prekrškovna odločba, ki prenehanja oblike samostojnega podjetnika ne upošteva, je sicer nedosledna z vidika pojasnjenih pravil gospodarskega prava, nikakor pa ne izgubi pomena primernega izvršilnega naslova (17. in 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), saj (ne)gospodarski status ne vpliva na identifikacijo pravnega subjekta fizične osebe, ki je edini nosilec naloženih obveznosti, s tem pa tudi edini dolžnik.

9Dolžnica se neutemeljeno sklicuje zgolj na določilo 9. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 in zato zmotno meni, da se seznam izvršilnih naslovov lahko nanaša izključno na davke, ne pa tudi stroške davčnega postopka. Če upoštevamo celotni sistem davčnega postopka, imajo stroški davčnega postopka enak pomen kot davek (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2), kar moramo upoštevati tudi pri razumevanju navedenega določila, ki opredeljuje seznam izvršilnih naslovov.

10Glede stroškovne odločitve sodišče druge stopnje ne more odgovoriti na posplošeno pritožbeno grajo, da strošek odgovora na ugovor ni bil potreben. Z odgovorom na ugovor se upnici zagotavlja pravica do sodelovanja v postopku, ki se nanaša tako na dejanska, kot tudi pravna vprašanja. Prekomerno omejena presoja, ki jo zmotno ponuja dolžnica, da je vsak odgovor nepotreben, ker mora sodišče sámo pravilno uporabiti materialno pravo, ni skladna z navedenim izhodiščem temeljnih procesnih jamstev. Res je, da vsak odgovor na ugovor ni vedno potreben, a bi morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirani očitek, da bi ga sodišče druge stopnje lahko podrobneje vsebinsko presodilo.

11Uradni preizkus, ki se nanaša na najpomembnejše procesne kršitve in pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ni pokazal nepravilnosti, kar velja tudi glede stroškovne odločitve.

12Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo, kot izhaja iz izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Dolžnica, ki ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Upničin strošek odgovora na pritožbo, v katerem je bilo podano le strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).