VSM Sodba I Cp 649/2021

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek poslej glasi:

„I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

"Tožena stranka je dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 4.072,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2019 dalje do plačila, izvršilne stroške v višini 46,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 1.852,04 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 275,40 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen (točka I izreka), odločitev o višini zahtevka in stroških je pridržalo za končno odločitev (točka II izreka).

2Zoper vmesno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo in se v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe sploh ni opredelilo do navedb toženca, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, hkrati pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre pri poškodovanju vozila za običajno neposlovno odškodninsko odgovornost povzročitelja nasproti lastniku vozila in za običajno premoženjsko škodo, ki je nastala lastniku vozila. Družbi R.B.S.A., Bančna podružnica L. je nastala škoda v zvezi s toženčevim delom pri družbi E.I. d.o.o.. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju toženčeve odškodninske odgovornosti upoštevati tudi določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki omejuje odgovornost delavcev za škodo povzročeno pri delu oziroma v zvezi z delom. Gre za škodo tretji osebi, saj toženec ni bil v nobenem razmerju z družbo R.B.S.A., Bančna podružnica L. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da za škodo odgovarja toženčev delodajalec, ne glede na sklenjeno pogodbo o kasko zavarovanju in zahtevek zavrniti. Določba 147. člena OZ je lex specialis glede na določbo tretjega odstavka 357. člena OZ. V kolikor vozilo ne bi bilo kasko zavarovano, bi družba R.B.S.A., Bančna podružnica L. nastalo škodo lahko terjala od povzročitelja. V takem primeru ni nobenega dvoma, da bi se pri odločanju uporabila določba 147. člena OZ. Zaradi prehoda terjatve na tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) se položaj toženca ne sme poslabšati. Sodišče prve stopnje je prestrogo presojalo obveznost toženca seznaniti se z dokumenti in vrsto zavarovanja vozila. Toženec v okviru svojih delovnih obveznosti ni bil dolžan vedeti, ali je vozilo, ki ga je vozil po navodilu delodajalca, last slednjega ali ne. Prav tako ni bil dolžan samoiniciativno opravljati poizvedb glede morebitnega obstoja sklenjenega kasko zavarovanja, saj to ni potrebno za udeležbo vozila v prometu. Toženec je bil dolžan vedeti le, ali je vozilo obvezno zavarovano. Obveznost delodajalca je bila, da toženca seznani s kasko zavarovanjem in obveznostmi v primeru prometne nesreče ter mu da navodila, kako ravnati. Pritožba nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja. Meni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, in sicer da gre za terjatev iz zavarovalne pogodbe in ne za subrogacijo. Posledično je zmotno uporabilo 3 letni zastaralni rok iz 357. člena OZ in ne 6 mesečnega iz četrtega odstavka 147. člena OZ. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice. Toženec se ni izmikal preizkusu alkoholiziranosti. Kot je bilo ugotovljeno tekom postopka, izmikanje preizkusu alkoholiziranosti ni bil razlog, zakaj policija ni bila obveščena, ampak je tako odločil toženčev delodajalec. V konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je podana domneva, da je tožnik v času škodnega dogodka vozil pod vplivom alkohola. Ta domneva je bila izpodbita z izpovedbo priče B.J. in toženca. Toženec je dokazal, da v času nesreče ni vozil pod vplivom alkohola in posledično ne more izgubiti zavarovalnih pravic. Sodišče prve stopnje se do izpovedbe B.J., da toženec ni pil alkohola sploh ni opredelilo, niti ni pravilno upoštevalo vloge, ki jo je slednji kot direktor oziroma delodajalec toženca imel v škodnem dogodku. On je bil tisti, ki je poklical klicni center tožnice in toženca ni seznanil s tem, da je klicni center zahteval obvestitev policije ter se odločil, da policije ne bo poklical. Toženec ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sklicevanje na navodila delodajalca ne more iti na škodo tožnice. Prav tako ne more iti na škodo toženca, ki je kot zaposleni le sledil navodilom delodajalca. Sodišče prve stopnje je dalo prednost in varstvo tožnici. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo odločitve v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi zatrjevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, nato pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja:

6Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožnice po temelju utemeljen. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je dne 4. 1. 2018 ob 17 uri v kraju L. v Avstriji prišlo do prometne nesreče, v kateri je bilo poškodovano vozilo Renault Trafic Furgon, ki ga je vozil toženec, ki je bil v času prometne nesreče zaposlen pri družbi E.I. d.o.o.. Med pravdnima strankama je bilo sporno, na kakšni podlagi in če sploh je toženec (kot voznik) odgovoren za povrnitev nastale škode na vozilu.

7Lastnica vozila v času škodnega dogodka je bila družba R.B.S.A. Bančna podružnica L. (v nadaljevanju lizingodajalec), ki je imela z družbo E.I. d.o.o. (v tem primeru lizingojemalec) sklenjeno lizing pogodbo z dne 3. 5. 2017. E.I. d.o.o. je kot lizingojemalec in zavarovalec sklenil s tožnico avtomobilsko zavarovanje v korist lizingodajalca in zavarovanca. Vozilo je bilo zavarovano tudi iz naslova avtomobilskega kaska po pogojih PG-aka/16-5 (v nadaljevanju Splošni pogoji).

8Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sklenjena zavarovalna pogodba zavezuje zavarovalnico, zavarovanca in tudi zavarovalca. Lizingojemalec predstavlja sozavarovano osebo, ki kot pravna oseba uporablja vozilo v okviru svoje dejavnosti in ga vozijo zaposleni, ki so v takem primeru prav tako sozavarovane osebe. Toženec je v času škodnega dogodka vozilo upravljal na podlagi izdanega potnega naloga v službene namene in je posledično bil sozavarovana oseba, za katero tožnica kot zavarovalnica priznava kritje škode, kot izhaja iz 11. člena Splošnih pogojev,¹ hkrati pa toženca zavezujejo tudi pogodbena določila.

9V skladu z 12. členom Splošnih pogojev je izključeno zavarovalno kritje oziroma zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec ali voznik zavarovanega vozila (toženec) vozilo upravljal pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. V skladu s točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev se šteje, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni, konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnjo alkoholiziranosti v trenutku nastanka zavarovalnega primera.

10Tožnica je škodo na vozilu izplačala v skladu s tretjim odstavkom 12. člena Splošnih pogojev, upoštevaje, da je vozilo last lizingodajalca, sedaj pa v skladu s 13. členom Splošnih pogojev terja povračilo od toženca, ki je kot sozavarovana oseba izgubil pravice, ker ni poklical policije in meni, da se je vzpostavila domneva, da je vozil pod vplivom alkohola. Sklicuje se na kršitev 28. člena Splošnih pogojev, v skladu s katerim naj bi bil toženec dolžan o prometni nesreči takoj obvestiti policijo.

11Kot izhaja iz točke 20 obrazložitve vmesne sodbe, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da se toženec s tem, ko ni poklical policije, ni želel izogniti preizkusu alkoholiziranosti, ampak je le upošteval navodila svojega delodajalca, ki se je želel izogniti dodatnim stroškom in morebitnim težavam pri ugotavljanju veljavnosti delovnih dovoljenj, nato pa zaključilo, da ni pomembno, ali policija ni bila poklicana, ker se je tako odločil toženčev delodajalec in je toženec upošteval njegova navodila, saj bi jo kot voznik v skladu s Splošnimi pogoji moral poklicati sam toženec. Ker slednji policije, kljub izrecnim navodilom s strani asistenčnega klicnega centra tožnice ni poklical, to ne more biti v škodo tožnici. Takšen zaključek ni pravilen.

12Sodišče prve stopnje je tekom postopka ugotovilo, da se s klicnim centrom tožnice ni pogovarjal toženec, ampak njegov delodajalec oziroma direktor B.J., ki je prevzel urejanje zadev v zvezi s škodnim dogodkom in se odločil, da policije ne bo poklical. Navedena priča je izpovedala, da toženec ni vozil pod vplivom alkohola, česar sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Prav tako ni presojalo, ali je tožnica dokazala, da se je toženec s tem, ker ni poklical policije, izmikal preiskavi alkoholiziranosti oziroma je kako drugače onemogočal ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnjo alkoholiziranosti v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Zgolj s tem, ko toženec o prometni nesreči ni obvestil policije, domneva njegove alkoholiziranosti namreč še ni bila vzpostavljena, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

13Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Dejstvo, da toženec o prometni nesreči ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic.² Zaradi enakega razloga neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ki v skladu s točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.³

14Za konkretno presojo je pomembno, da toženec po prometni nesreči niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije, ker je šlo za prometno nesrečo I. kategorije. Kot izhaja iz 4. točke drugega odstavka 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), je dolžan udeleženec prometne nesreče obvestiti policijo, razen pri prometni nesreči I. kategorije (le materialna škoda). Obveznost obvestitve policije ni določena niti v okviru točke 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki predpostavlja domnevo voznikove alkoholiziranosti. Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala na 28. člen Splošnih pogojev, ki obravnava zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru in v točki 3 prvega odstavka določa, da mora zavarovanec "o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, tatvine, vlomske in roparske tatvine, ropa in prometne nesreče, takoj poklicati policijo ter navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile v zavarovalnem primeru." Zgolj iz razloga, ker je bil toženec kot voznik udeležen v prometni nesreči, še ni bil dolžan obvestiti policije, saj "ustrezni predpisi" tega v primeru prometne nesreče I. kategorije ne določajo.

15Domneva toženčeve alkoholiziranosti torej zgolj zaradi neobvestitve policije ni bila vzpostavljena. Je pa imela tožnica tekom tega postopka možnost navajati oziroma zatrjevati, da je toženec, kot voznik izgubil zavarovalne pravice, ker je vozil pod vplivom alkohola ali je onemogočal ugotavljanje alkoholiziranosti ter je izpolnjen pogoj iz 4.d točke 12. člena Splošnih pogojev. Kot izhaja iz navedb tožnice, slednja ni zatrjevala, da je tožnik vozil pod vplivom alkohola, niti ni podala navedb v smeri onemogočanja ugotavljanja alkoholiziranosti, ampak se je sklicevala le na kršitev splošnih pogojev in domnevo alkoholiziranosti, ker toženec ni poklical policije. Tožničine navedbe so premalo konkretizirane, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotavljati, ali je izpolnjen pogoj iz 4.d točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki glede na vsebino niti ne določa konkretne voznikove obveznosti v zvezi s preiskavo in ugotavljanjem alkoholiziranosti v primeru prometne nesreče I. kategorije. Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 120. člena OZ). Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ).⁴

16Tožnica ni izkazala, da je bila vzpostavljena domneva toženčeve alkoholiziranosti, niti ni izkazala, da je zavarovalno kritje zaradi tega izključeno, zato s tožbenim zahtevkom ne more biti uspešna oziroma temelj tožbenega zahtevka ni podan.

17Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). S preostalimi pritožbenimi navedbami se zaradi ugoditve pritožbi ni ukvarjalo.

18Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka.

19Tožnica s tožbo ni uspela ter je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je tožencu za postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani priznalo naslednje pravdne stroške: ugovor z dne 24. 9. 2018 po tar. št. 27/6 OT 300 točk, pritožba z dne 12. 10. 2018 po tar. št. 27/6 OT 300 točk, predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zahteva za razveljavitev, ugovor z dne 15. 10. 2018 po tar. št. 27/6 OT 300 točk, materialni stroški 2% po 11/3 členu OT v višini 18 točk, kar je skupaj 918 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 550,80 EUR. K temu je potrebno prišteti še takso za ugovor v znesku 55,00 EUR in takso za pritožbo v znesku 33,00 EUR ter 22% DDV v znesku 121,17 EUR, kar je skupaj 759,97 EUR.

Za postopek pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici je toženec upravičen do povrnitve naslednjih pravdnih stroškov: odgovor na tožbo z dne 12. 11. 2019 po tar. št. 19/1 OT v višini 300 točk, prva pripravljalna vloga z dne 2. 3. 2020 po tar. št. 19/1 OT v višini 300 točk, narok za glavno obravnavo dne 20. 8. 2020 po tar. št. 20/1 OT v višini 300 točk, narok za glavno obravnavo dne 13. 10. 2020 po tar. št. 20/1 v višini 150 točk, urnina po 6/1 členu OT v višini 100 točk, odsotnost iz pisarne po 6/4 členu OT v višini 40 točk, poziv priči I. z dne 29. 1. 2021 po tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk, poziv priči S. z dne 29. 1. 2021 po tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk, poziv priči M. z dne 29. 1. 2021 po tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk, narok za glavno obravnavo 3. 5. 2021 po tar. št. 20/1 OT v višini 150 točk, materialni stroški 2% po 11/3 členu OT v višini 28 točk, kar je skupaj 1428 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 856,80 EUR. K temu je potrebno prišteti še pričnino za pričo J. v višini 6,81 EUR, kilometrino toženca za 3 naroke za glavno obravnavo na relaciji Ogljenšak – Slovenska Bistrica – Ogljenšak (16 km x 0,37 EUR = 5,92 EUR x 3 = 17,76 EUR) in kilometrino substituta pooblaščenca za glavno obravnavo dne 20. 8. 2020 na relaciji Celje – Slovenska Bistrica – Celje (60 km x 0,37 EUR = 22,20 EUR) ter 22% DDV v znesku 188,50 EUR, kar je skupaj 1.092,07 EUR. Sodišče druge stopnje tožencu ni priznalo stroškov za posvet z dne 19. 8. 2020, saj so ti stroški zajeti v stroških sestave odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog. Prav tako je priznalo le 40 in ne priglašenih 80 točk za odsotnost iz pisarne, saj je čas potovanja iz Celja v Slovensko Bistrico le pol ure v eno smer.

20Seštevek pravdnih stroškov, do povrnitve katerih je upravičen toženec za postopek na prvi stopnji, znaša 1.852,04 EUR.

21Prav tako je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer priglašene stroške za pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk, 2% materialni stroški po 11/3 členu OT v višini 7,5 točk, kar je skupaj 382,5 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22% DDV v znesku 45,90 EUR, kar je skupaj 275,40 EUR. Ker toženec v pritožbi ni zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom stroškov, jih sodišče druge stopnje ni priznalo. Sodišče druge stopnje tožencu prav tako ni priznalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko, saj so morebitni stroški pogovora s stranko že zajeti v stroških sestave pritožbe.

¹ Iz 11. člena Splošnih pogojev izhaja: S tem zavarovanjem je krita tudi škoda, nastala zaradi nevarnosti splošnega in delnega avtomobilskega kaska za vozilo v prometu ali mirovanju, za katero je odgovorna oseba, kateri je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila, razen v primeru kaznivega dejanja zatajitve.
² Tako VSRS v sklepu II Ips 266/2018 z dne 29. 8. 2019.
³ Tako VSRS v sklepu II Ips 331/2013 z dne 1. 10. 2015.
⁴ Tako VSRS v sklepu II Ips 266/2018 z dne 29. 8. 2019.