VSM Sklep II Kp 18236/2019

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene D.P. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženo D.P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna oškodovanemu M.P. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.379,26 EUR. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolženki naložilo dodatni pogoj, da mora plačati oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, sicer bo pogojna obsodba preklicana in bo morala na prestajanje zaporne kazni. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega zakona, kršitev Ustave Republike Slovenije in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli ter zaradi višine kazni, kot navaja v uvodu pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče oprostilno sodbo.

3Pritožba zagovornika je utemeljena, višje sodišče pa je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo še nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki imajo za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4Zagovornik izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, iz njegovih pritožbenih navedb, ko trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo očitka, da je obdolženka dejanska poslovodja družbe G.D. d.o.o., pa je razbrati, da na ta način uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Višje sodišče se s pritožbenimi navedbami zagovornika strinja. Čeprav opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe obdolženki izrecno očita, da je kaznivo dejanje storila kot dejanska poslovodja v družbi G.D. d.o.o., sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov je takšno odločilno dejstvo sploh ugotavljalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč v tej zvezi navedlo, da obdolženka v inkriminiranem času ni bila niti direktorica niti zaposlena v navedeni družbi, medtem ko je zaključke o „dejanski poslovodji“ v nadaljevanju utemeljilo le z golim prepisom izreka obtožnega akta. S takšnim postopanjem sodišče prve stopnje ni zadostilo standardu obrazložene sodne odločbe v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, zato je pritrditi zagovorniku, ki razloge o odločilnem dejstvu, da je obdolženka dejanje storila kot dejanska poslovodja, utemeljeno pogreša. Glede na obrazloženo, torej v odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu, pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Istovrstno kršitev je višje sodišče ugotovilo tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP). V sodbi namreč niso navedeni nobeni konkretni razlogi glede očitka, da bi naj obdolženka oškodovancu prikrila, da je družba G.D. d.o.o. nesolventna in da ima neporavnane obveznosti do svojih dobaviteljev. Navedena dejstva so odločilna, saj predstavljajo obdolženkino preslepitveno ravnanje, to je ustvarjanje zmotne predstave o posameznih okoliščinah s prikrivanjem dejstev pri osebi, ki razpolaga s premoženjem, oziroma puščanje osebe v taki zmoti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo za vsakega od (v opisu kaznivega dejanja) očitanih ravnanj navesti konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o obstoju preslepitvenega ravnanja ter katero dokazno gradivo to potrjuje. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, temveč je tudi v tej zvezi opis kaznivega dejanja iz izreka zgolj prepisalo, kar za utemeljitev odločilnih dejstev ne zadošča. V posledici odsotnosti konkretnih razlogov o preslepitvenem ravnanju obdolženke, pa se kot nezadostna izkaže še utemeljitev sodišča prve stopnje glede obdolženkinega védenja, da do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo (saj je vedela, da je družba G.D. d.o.o. nesolventna, da ima neporavnane obveznosti do svojih dobaviteljev in da nima več odprtega transakcijskega računa). Namen preslepitve se kot psihični odnos storilca (kot stanje njegovega notranjega sveta) v zunanjem svetu odraža ravno v njegovem ravnanju (odločitvah) in nastalih posledicah. Zato je potrebno ugotavljanje ciljev, povezav oziroma vzročne zveze med posameznimi ravnanji in zavesti o posledicah takega ravnanja, pri čemer mora taki analizi slediti tudi ustrezna sinteza,¹ katere sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni napravilo.

7Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je višje sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve v nakazani smeri, kar pomeni ponovno skrbno presojo in oceno vseh izvedenih dokazov ter obrazložitev odločbe v skladu z zahtevami iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. Pri tem bo pozorno tudi na preostale pritožbene navedbe, s katerimi se višje sodišče glede na ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo.

¹ Devetak H., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 818.