UPRS Sodba IV U 59/2018-9

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4937-465/2017-1 z dne 8. 5. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine v 1. točki odločil, da se zoper dolžnika A.A., kot odgovorno osebo družbe A. d.o.o. C., na podlagi enotnega izvršilnega naslova Bundeszentralamt fur Steuern, De-Nemčija, Finanzamt Oranienburg, Heinrich-Gruber-Platz 3,16515 Oranienburg, št. DE_S1316SI1700025_20170406_UIPE_1 z dne 6. 4. 2017, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 8. 5. 2017 skupaj z obrestmi in stroški davčne izvršbe znaša 28.386,80 EUR. V 2. točki izreka je določil način vplačila neporavnane obveznosti ter odločil, da se izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri SKB banki, d.d. Ljubljana.

2Odločitev je prvostopenjski organ utemeljil z ugotovitvijo, da Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), kot pristojni organ zaprošene države, v skladu z določbami 214. in 216. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), daje upravno pomoč pristojnemu organu članice EU, ki se izvaja na podlagi zaprosila za izterjavo. Slednjo je pristojni organ oddal 6. 4. 2017 zoper dolžnika A.A. iz C., kot odgovorno osebo A., d.o.o., C.. V skladu s prvim odstavkom 234. člena ZDavP-2 organ države prosilke k zaprosilu za izterjavo priloži izvršilni naslov, ki predstavlja veljavni izvršilni naslov v skladu s 3. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Davčni organ na podlagi zaprosila organa države prosilke opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU, v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na izvršbo. Na podlagi 239. člena ZDavP-2 se davščine, katerih obveznost za plačilo je nastala v drugi državi članici EU, v zvezi z vrstnim redom poplačila obravnavajo kot davek po ZDavP-2.

3Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Zavrnil je pritožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost izvršilnega naslova, enotnega izvršilnega naslova ali vročitev. Iz spisa zadeve namreč izhaja, da je prvostopenjski organ upošteval enotni izvršilni naslov organa države prosilke z dne 6. 4. 2017, iz katerega izhaja, da je pritožnik dolžnik davka iz plač za obdobje 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, s sklicem 3053/657/01417 H z dne 29. 4. 2016. Pritožnika se tako terja za davek, kot ga je navedel organ države prosilke v enotnem izvršilnem naslovu ter je v izpodbijanem sklepu naveden na strani 2, z izvršljivostjo 27. 6. 2016. Slednje tudi pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe pritožnika glede izvršljivosti izvršilnega naslova. Tako iz določb ZDavP-2 kot tudi Direktive Sveta 2010/24/EU (v nadaljevanju Direktiva) o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi in izvedbene uredbe Komisije (EU), št. 1189/2011 z dne 18. 11. 2011 o določitvi podrobnih pravil v zvezi z nekaterimi določbami Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi ne izhaja, da bi moral biti v zaprosilu obvezno naveden tudi podatek o vročitvi, iz predmetnega enotnega izvršilnega naslova pa je razvidno, da je bil izvršilni naslov v državi prosilki vročen 30. 5. 2016.

4Pritožnika se po podatkih spisa zadeve terja za dolg družbe, katere odgovorna oseba je bil, in sicer za davek iz plač za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Pritožbeni organ glede na že navedeno, meni, da mora pritožnik ugovore glede tega, ali je odgovoren za obveznosti družbe A., d.o.o., kot tudi glede tega, ali je izvršilni naslov pravilen, podati pri organu države prosilke. Pritožnikovi ugovori tako predstavljajo ugovore glede veljavnosti oziroma zakonitosti izvršilnega naslova, odločanje o slednjem pa ni v pristojnosti prvostopnega zaprošenega davčnega organa, niti pritožbenega organa. V postopku davčne izvršbe tudi po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, prav tako pa iz določb ZDavP-2 in Direktive ne izhaja, da bi moral biti sklepu o izvršbi priložen izvršilni naslov.

5Pritožbeni organ nadalje pojasnjuje, da v določbah ZDavP-2, kot tudi v Direktivi ni določeno, da bi bilo zaprosilo priloga sklepa o izvršbi. Navedena predpisa tudi ne določata, da bi moral biti sklepu o izvršbi priložen prvotni izvršilni naslov, ali da bi moral biti priložen zaprosilu. Ali podatki navedeni v izreku izpodbijanega sklepa ustrezajo podatkom zaprosila organa države prosilke, pa lahko pritožnik preveri z vpogledom v spis zadeve pri organu prve stopnje, na podlagi 82. člena ZUP.

6Pritožbeni organ je pojasnil tudi, da se Direktiva 2010/24/EU nanaša na vzajemno pomoč med organi, ne pa tudi na zadeve, ki iz te ne izhajajo. Direktiva tako zgolj določa, kaj mora zaprosilo za izterjavo spremljati, in sicer enotni izvršilni naslov. Iz drugega odstavka 14. člena Direktive je nadalje razvidno, kaj konkretno je pristojnost organa zaprošene države, in sicer je ta pristojen glede sporov v zvezi s postopki izvršbe.

7V predmetni zadevi je prvostopenjski organ v izreku izpodbijanega sklepa navedel vse obvezne sestavine, ki jih mora imeti sklep o izvršbi po določbah ZDavP-2. Iz določb drugega odstavka 14. člena Direktive izhaja tudi, da se upošteva v postopku izvršbe nacionalne predpise države članice zaprošenega organa, torej ZDavP-2. Ne v Direktivi, niti v ZDavP-2, pa ni določeno, da bi moral zaprošeni organ karkoli vročati dolžniku, če ni bil za to tudi zaprošen (8. in 9. člen Direktive). V predmetni zadevi se izvršilni naslov z dne 29. 4. 2016, ki se nanaša na davek iz plač za obdobje 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, ni vročal po organu prve stopnje, ampak iz zaprosila organa države prosilke izhaja, da je tega vročil 30. 5. 2016 sam nemški organ in da je postal izvršljiv 27. 6. 2016. Na podlagi navedenega tudi ni podan razlog, da bi moral sedaj prvostopenjski organ vročiti prvotni izvršilni naslov v slovenskem jeziku.

8V nadaljevanju je drugostopenjski organ pritožniku pojasnil tudi, da Direktiva 76/308/EGS na katero se sklicuje, ne velja več od 29. 6. 2008, zato je tudi pritožnikovo navajanje, kaj mora biti priloženo zaprosilu, nepravilno, prav tako pa pritožnik nepravilno razume prvi odstavek 5. člena Direktive 76/308/EGS, ki se je nanašal na zaprosilo za vročanje, kot se na slednje nanaša tudi določba 229. člena ZDavP-2. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU (SEU) v zadevi Milan Kyrian (št. C-233/08 z dne 14. 1. 2010) in poudarja, da v predmetni zadevi prvostopenjski davčni organ ni bil zaprošen za vročanje in tudi ni vročal aktov nemškega državnega organa, ki bi bili v nemškem jeziku, zato tudi ni podan razlog za kakršnokoli preverjanje, ali je bila vročitev opravljena po predpisih, ki veljajo v Sloveniji, kot tudi ne v kakšnem jeziku je bil izvršilni naslov. Pritožniku je drugostopenjski organ pojasnil tudi, da je za odločanje o zadržanju izvršbe pristojen prvostopenjski organ.

9Tožnik v vloženi tožbi odločitvi obeh upravnih organov nasprotuje, ker sta zmotni in v nasprotju z določbami ZDavP-2. Tako iz sklepa kot tudi iz odločbe tožene stranke izhaja, da se je tožena stranka pri sprejemanju svojih odločitev opirala na enotni izvršilni naslov nemškega davčnega organa, kar ni točno. Kot izhaja iz podatkov izpodbijane odločbe in sklepa, se številka akta DE_S1316SI700025_20170406_UIPE_1 z dne 6. 4. 20147 ne nanaša na enotni izvršilni naslov, ampak je to številka zaprosila davčnega organa države prosilke. Številka enotnega izvršilnega naslova niti tožniku niti toženi stranki nista znana. Tožnik enotnega izvršilnega naslova nemškega davčnega organa ni nikoli prejel in tudi v zvezi s tem v predmetni davčni zadevi ni nobenega dokaza. Zato enotni izvršilni naslov, na katerega se tožena stranka sklicuje, sploh ni mogel postati izvršljiv in tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo sklepa o davčni izvršbi. Tožena stranka bi morala pred izdajo tega sklepa preveriti, ali je enotni izvršilni naslov postal izvršljiv oziroma bi ji ga morala, v skladu z določbami ZDavP-2 vročiti. Njeno zatrjevanje, da je bil izvršilni naslov vročen tožniku v Nemčiji dne 30. 5. 2016, nima nobenega dokaza, sploh pa ne more zavezancu, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, nemški davčni organ vročati pisanja v Nemčiji. Delavci, na katere naj bi se nanašalo plačilo obveznosti, so bili zaposleni pri slovenskem podjetju in napoteni na delo v Nemčijo. Podjetje A. d.o.o. v Nemčiji ni imelo registriranega nobenega naslova za sprejemanje pisanj, niti pooblaščene osebe v zvezi s tem, zato gre za zavajanje nemškega davčnega organa, da je bil izvršilni naslov vročen v Nemčiji 30. 5. 2016. Tudi sicer je družba A. d.o.o. poslala delavce v Nemčijo v letu 2012, za obdobje 4 mesecev in ne za celo leto 2013. Da ji izvršilni naslov ni bil vročen, izhaja tudi iz opomina davčnega organa Oranienburg, datiranega z dne 19. 7. 2016. V kolikor bi organ države prosilke družbi A. d.o.o. izročil izvršilni naslov 30. 5. 2016 v Nemčiji, kakor navaja pritožbeni organ, ne bi tožniku pošiljal še opomina za neplačane davke. Ker tožniku izvršilni naslov za izterjavo ni bil izročen na zahtevani način, ni bila podana procesna predpostavka za izvršljivost odločbe organa države prosilke, glede na določbo 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izvršljivost odločbe, ki je vezana na pravilno vročitev odločbe stranki, pa je procesna predpostavka za nadaljevanje izvršbe, ki mora biti ugotovljena na način, ki je zakonsko predpisan. Ugotavljanje izvršljivosti odločbe kot procesne predpostavke pa ne pomeni poseganja v vsebino izvršilnega naslova, kot zmotno meni pritožbeni organ. Glede na navedeno, da se terjatev nanaša na izterjavo davkov iz leta 2012, saj so bili delavci družbe A. d.o.o., napoteni na delo v Nemčijo v letu 2012 in to le za obdobje štirih mesecev in ne od 1. 1 .2013 do 31. 12. 2013, kot navaja nemški davčni organ, pa je terjatev že tako ali tako zastarala.

10V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da ne drži trditev tožene stranke, da bi bilo treba zaprosilu priložiti izvršilni naslov. Na podlagi 234. člena ZDavP-2 mora biti zaprosilu za izterjavo priložena uradna ali overjena kopija sklepa oziroma drugega izvršilnega naslova, ki ga izda organ države prosilke. Organ države prosilke lahko zaprosi za izterjavo, če je v državi prosilki začel ustrezne postopke zanjo, ki so mu na voljo na podlagi sklepa oziroma izvršilnih naslovov iz prvega odstavka 234. člena ZDavP-2, pa do poplačila terjatev ni prišlo v celoti. Poleg tega pa tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja tudi, da bi se tožnik lahko sam prepričal, ali navedeni podatki v izreku izpodbijanega sklepa ustrezajo podatkom zaprosila organa države prosilke tako, da bi vpogledal v spis zadeve pri organu prve stopnje. Ta vpogled je bil tožniku onemogočen.

11V kolikor pa bi držale trditve tožene stranke, da ni nikjer določeno, da bi moral biti sklepu o izvršbi priložen prvotni izvršilni naslov, pa tožnik ravno iz tega razloga meni, da se tožena stranka ne more sklicevati na številko enotnega izvršilnega naslova z dne 6. 4. 2017, saj iz vsebine izpodbijanega sklepa in odločbe izhaja, da to ni datum enotnega izvršilnega naslova, ampak datum zaprosila.

12Tožnik se v zvezi s trditvami tožene stranke v izpodbijanih upravnih odločbah upravičeno sprašuje, na kakšen način lahko tožena stranka v postopku dajanja pomoči tujim davčnim organom sploh deluje, v kolikor nima možnosti preverjanja ali je enotni izvršilni naslov utemeljen oziroma izvršljiv. Splošno pravilo je, da je izvršljivost vezana na pravilno vročitev, kar je procesna predpostavka za nadaljevanje izvršbe. Prav tako opozarja, da je prvi korak k izvršitvi terjatve v okviru vzajemne pomoči po prepričanju tožeče stranke prav to, da se zaprošenemu organu izroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih lahko izda država članica prosilka. V nasprotnem primeru lahko pride do hudih zlorab in do kršenja postopkovnih pravil in onemogočenja uveljavljanja pravnih sredstev zavezancev, zato morajo biti tudi vsi spremljajoči dokumenti prevedeni v uradni jezik Republike Slovenije. Na podlagi 214. člena ZDavP-2 je slovenski pristojni organ nudil pravno pomoč pristojnemu organu druge države članice EU, na podlagi njegovega popolnega zaprosila, pri čemer je treba vročiti vse dokumente, povezane z davčno obveznostjo davčnega zavezanca v drugi državi članici.

13Sodišču tožnik predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov odloči, da se sklep tožene stranke o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odpravi, predlaga vrnitev zarubljenih denarnih sredstev in povrnitev stroškov postopka.

14Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega akta, hkrati pa ponovno pojasnjuje, da prvostopenjski davčni organ ni bil pozvan s strani organa prosilke k vročanju izvršilnih naslovov, zato tudi niso podani pogoji za upoštevanje v RS veljavnih predpisov o vročanju.

15Prav tako tožena stranka ne vidi ovire za vročanje s strani nemškega davčnega organa zavezancu s sedežem v RS in meni, da so v zvezi s tem tožnikove navedbe pavšalne. Tudi v drugem odstavku 92. člena ZUP je določeno, da se fizičnim pravnim osebam v tujini vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba določa drugače. Tožena stranka tudi ne zapiše, da zaprosilu ni treba priložiti enotnega izvršilnega naslova, v odločbi z dne 9. 1. 2018 je tožniku pojasnjeno samo, da iz ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral biti sklepu o izvršbi priložen izvršilni naslov.

16V nadaljevanju je tožena stranka tožniku pojasnila, da se je davčni organ skliceval na izvršilni naslov in ne na enotni izvršilni naslov ter se obenem sklicevala na vprašanje preverjanja izvršljivosti, ki ga je pojasnila na 4. strani odločbe z dne 22. 2. 2018. Navedla je tudi, da tožnik lahko izpodbija klavzulo izvršljivosti izvršilnega naslova pri nemškem davčnem organu, ki je zaprosil za izvršbo in da ugotavljanje izvršljivosti izvršilnega naslova sicer res ne predstavlja poseganja v vsebino tega, predstavljalo pa bi v tem primeru poseganje v pristojnost davčnega organa druge države, glede na to, da je vročitev opravil slednji in ne FURS. Tožnik pa tudi brez kakršnihkoli argumentov, ki bi imeli podlago v predpisih, prvič ugovarja zastaranje. Tožena stranka glede slednjega zgolj opominja, da iz zaprosila izhaja podatek nastop zastaranja šele 31. 12. 2021. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

17Tožba je utemeljena.

18V obravnavani zadevi je med strankama upravnega spora sporno, ali je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi na premičnine, zoper dolžnika A.A., kot odgovorno osebo družbe A. d.o.o. C., izdan skladno z ZDavP-2.

19Sodišče strankama upravnega spora uvodoma pojasnjuje, da pravno podlago za odločanje v zadevi predstavljajo (med drugim) določbe četrtega dela ZDavP-2, z naslovom „Mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah“ in v tem okviru določbe 1. poglavja istega predpisa „Upravna pomoč pri izterjavi davščin državam članicam EU“. Gre za določbe, ki so (2. člen ZDavP-2) v pravni red Republike Slovenije prevzele med drugim tudi vsebino Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, UL L 84, 31. 3. 2010 (v nadaljevanju Direktiva). Ker se stranki upravnega spora sklicujeta tudi na Direktivo Sveta z dne 15. 3. 1967 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del sistema financiranja Evropskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin, s spremembami (UL L 73, str. 18, v nadaljevanju Direktiva Sveta 76/308/EGS), sodišče pojasnjuje, da je prenehanje veljavnosti te direktive določila Direktiva Sveta 2008755/ES z dne 26. 5. 2008, nadomestila pa jo je Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010.

20V obravnavani zadevi iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil, ob upoštevanju določb 214. člena, 216. člena in 234. člena ZDavP-2, izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova Bundeszentralamt fur Steuern, De-Nemčija, Finanzamt Oranienburg, Heinrich-Gruber-Platz 3,16515 Oranienburg, številka DE_S1316SI1700025_20170406_UIPE_1 z dne 6. 4. 2017, torej na podlagi zaprosila za izterjavo države prosilke, Nemčije.

21ZDavP-2 v 231. členu (zaprosilo za izterjavo) določa, da davčni organ na podlagi zaprosila organa države prosilke opravi izterjavo davščine iz 215. člena (tudi davke in carine iz 1. točke prvega odstavka tega člena), v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Prvi odstavek 234. člena ZDavP-2 (pogoji in vsebina zaprosila za izterjavo), pa določa, da je treba zaprosilu priložiti enotni izvršilni naslov in druge dokumente v zvezi s terjatvijo, izdane v državi prosilki in da posebna listina, na podlagi katere bi se priznal, dopolnil ali nadomestil izvršilni naslov, ni potrebna. V določbi drugega odstavka istega člena pa je določeno, da organ države prosilke lahko predloži zaprosilo za izterjavo, če se davščina ali izvršilni naslov ne izpodbija v državi prosilki, razen v primerih iz petega odstavka 240. člena tega zakona, in je v državi prosilki začel ustrezne postopke za izterjavo, ki so mu na voljo, pa do poplačila davščin ni prišlo v celoti, razen če je očitno, da v državi prosilki ni sredstev, ki bi jih lahko izterjali, ali da takšni postopki ne bi zagotovili plačila davščine v celoti, in ima organ države prosilke na voljo podatke, v skladu s katerimi ima dolžnik sredstva v Republiki Sloveniji ali če bi uporaba takšnih postopkov v državi prosilki povzročila nesorazmerne težave.

22Sodišče po vpogledu v listine priloženega upravnega spisa ugotavlja, da jim je priloženo (elektronski izpis) zaprosilo za izterjavo št. 3053/657701417 H, v katerem so navedeni podatki tožnika, kot fizične osebe, ki jo zadeva zaprosilo ter drugi pomembni podatki o zadevnem zaprosilu in/ali osebni podatki družbe A. d.o.o., s pojasnilom, da se tožnik smatra za odgovorno osebo za celoten dolg, da odgovorna oseba za dolg dolguje enako obveznost kot družba sama in da je vsak dolžnik (odgovorna oseba ali družba) vsak neodvisno odgovoren za celotni dolgovani znesek, plačilo ene solidarno odgovorne osebe pa zmanjša ali ustrezno ugasne odgovornost drugega solidarnega zavezanca. V zaprosilu je naveden tudi datum izdaje 6. 4. 2017, podatek, da se terjatev obravnava kot prvotna terjatev, za katero obstaja izvršilni naslov, s sklicem na terjatev št. 3053/657701417 H in podatkom o nazivu davka Haftungsanspruch aus dem haftungsbescheid vom 29. 4. 2016-Lohnsteuer 2013-davek iz plač za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Naveden je tudi datum nastanka terjatve 29. 4. 2016 ter datum izvršljivosti 27. 6. 2016, datum zastaranja 31. 12. 2021 ter znesek dolgovane obveznosti. V zaprosilu je naveden tudi datum vročitve prvotnega izvršilnega naslova v državi članici prosilki Nemčiji 30. 5. 2016.

23Sodišče ob upoštevanju podatkov iz zaprosila in listin upravnega spisa ugotavlja, da se upravni organ v izpodbijanem aktu ni opredelil do vprašanja, ali so bili v zaprošeni državi, v Republiki Sloveniji, izpolnjeni pogoji za ugoditev zaprosilu iz drugega odstavka 234. člena ZDavP-2. Prav tako sodišče ugotavlja, da zaprosilu ni priložen enotni izvršilni naslov iz prvega odstavka 234. člena ZDavP-2 oziroma izvršilni naslov iz 12. člena Direktive, čeprav prvostopenjski organ izrecno navaja, da je ta zaprosilu bil priložen. Zaradi jasnosti pomena izraza „enotni izvršilni naslov“ sodišče pojasnjuje, da ga ZDavP-2 definira v določbi 213.a člena, kjer določa, da je enotni izvršilni naslov akt, ki vsebuje podrobnejše podatke v zvezi z izvršilnim naslovom ali terjatvijo v državi prosilki in predstavlja edino podlago za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi in obenem ugotavlja, da morebitna nepravilna uporaba pojma izvršilni in enotni izvršilni naslov v obravnavani zadevi na samo pravilnost odločitve ne more vplivati.

24V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da bi morala tožena stranka preveriti izvršljivost izvršilnega naslova in ga tožniku tudi vročiti. Tožnik v tožbi oporeka ugotovitvi tožene stranke, ki temelji na podatkih zaprosila tožene stranke, da mu je bil (oziroma družbi A. d.o.o.) izvršilni naslov vročen 30. 5. 2016 v Nemčiji, ker v tej državi ni imel registriranega naslova za sprejem pisanj, ugovarja pa tudi vsebini izvršilnega naslova ter zato, ker kot direktor družbe ne po slovenskem, ne po nemškem pravu ne odgovarja za obveznosti družbe, tudi opredelitvi zavezanca v izvršilnem postopku. Tožnik v tožbi (in pritožbi) ugovarja tudi pravilnost vročitve izvršilnega naslova in meni, da izvršilni naslov ni postal izvršljiv, s tem pa ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vodenje izvršilnega postopka.

25Kot je sodišče že pojasnilo v točki 22., iz zaprosila za izterjavo izhaja podatek, da je bil izvršilni naslov tožniku vročen v državi članici prosilki, Nemčiji, dne 30. 5. 2016, v upravnem spisu pa ni podatka oziroma dokazila o vročitvi izvršilnega naslova, niti podatka o jeziku, v katerem je bil slednji vročen (na vročitev tega dokumenta v slovenskem jeziku izrecno opozarja tožnik v pritožbi), niti ni bil priložen izvršilni naslov, zato je sodišče presodilo, da podatki spisa ne zadoščajo za pravilno in skladno z določbami ZDavP-2 izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

26Ker mora tožena stranka v postopku izvršbe uporabiti določbe ZDavP-2, sodiščeopozarja, da iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje, vendar v zadevi, kot je obravnavana, tožena stranke ne more spregledati sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2012, v kateri je odločitev oprlo tudi na sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi C-233/08 (Milan Kyrian proti Celní úřad Tábor) z dne 14. 1. 2010, v kateri je to sodišče odločilo o predhodnem vprašanju, ki ga je postavilo Vrhovno upravno sodišče Republike Češke, in sicer, ali je treba člen 12(3) Direktive(3), razlagati tako, da so sodišča države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, pristojna, po eni strani za preverjanje izvršljivosti izvršilnega naslova za izterjavo in po drugi strani za ugotavljanje, ali je bil navedeni izvršilni naslov pravilno vročen dolžniku. Nadalje je odločilo tudi o predhodnem vprašanju, ali je mogoče vročitev izvršilnega naslova šteti za pravilno, če je bila opravljena na ozemlju države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, v jeziku, ki ga naslovnik ne razume in tudi ni uradni jezik navedene države članice.

27Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2012 odločilo (sodišče povzema vsebino te odločitve), da sodišče države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, lahko, kadar odloča o pravnem sredstvu, s katerim se izpodbija veljavnost ali pravilnost izvršilnih ukrepov, kot je vročitev izvršilnega naslova, preveri, ali so bili ti ukrepi pravilno izvedeni po zakonih in drugih predpisih navedene države članice. Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države članice. Naslovniku izvršilnega naslova mora biti omogočeno, da se zanesljivo seznani vsaj s predmetom in podlago zahtevka. S tem, ko revidentu izvršilni naslov za izterjavo ni bil vročen na zahtevani način, ni bila podana procesna predpostavka za izvršljivost odločbe organa države prosilke glede na določbo 282. člena ZUP, ki se po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom. Izvršljivost odločbe, ki je vezana na pravilno vročitev odločbe stranki, je procesna predpostavka za nadaljevanje izvršbe, ki mora biti ugotovljena na način, ki je zakonsko predpisan. Ugotavljanje izvršljivosti odločbe kot procesne predpostavke pa ne pomeni poseganja v vsebino izvršilnega naslova.

28Ker je bila glede na predstavljeno materialnopravno izhodišče Sodišča EU in Vrhovnega sodišča RS v prej navedeni zadevi, določba 282. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 nepravilno uporabljena, je po presoji sodišča tožena stranka sklep o dovolitvi izvršbe izdala preuranjeno, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

29Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

30Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Priglašene stroške za tožbo je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.

31Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.