234. člen ZDavP-2

Prvotni izvršilni naslov, ki je v madžarskem jeziku, ni izvršilni naslov v konkretni izvršilni zadevi, tega namreč predstavlja enotni izvršilni naslov, ki pa ga je tožnik prejel v slovenskem jeziku. Zoper enotni izvršilni naslov ni dovoljeno pravno sredstvo zoper izvršilni naslov.

Sklep o izvršbi je bil zoper tožnika izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova, ki je bil priložen zaprosilu za izterjavo. Tožnikova materialnopravna obveznost za plačilo izterjevanih davščin izhaja iz izvršilnega naslova in ne iz sklepa o izvršbi, zato odprava sklepa o izvršbi ne posega v obstoj te tožnikove obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 v obdobju od odprave odločbe, ki je izvršilni naslov, do izdaje nove odločbe davčni organ ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. Tožnik v času pred odločitvijo v ponovnem postopku ne more uspešno uveljavljati vrnitve na podlagi odpravljenega sklepa o izvršbi izterjanih zneskov. Tega ne narekuje niti okoliščina, da sklep o izvršbi v obravnavanem primeru ni bil izdan na podlagi davčnega obračuna ali odmerne odločbe domačega davčnega organa, ampak je bil izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova iz določb Direktive in Izvedbene uredbe. Določbe ZDavP-2 se uporabljajo tudi v takšnem primeru.

Iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje, vendar se tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe. Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države članice.

Čeprav iz zaprosila za izterjavo izhaja podatek o vročitvi izvršilnega naslova v državi članici prosilki, Nemčiji, v upravnem spisu ni podatka oziroma dokazila o vročitvi izvršilnega naslova, niti podatka o jeziku, v katerem je bil slednji vročen, niti ni bil priložen izvršilni naslov, zato je sodišče presodilo, da podatki spisa ne zadoščajo za pravilno in skladno z določbami ZDavP-2 izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Pravilno je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke.

Davčni organ države prosilke (Nemčija) je pristojnemu organu Republike Slovenije podal zaprosilo za izterjavo terjatev s priloženim enotnim izvršilnim naslovom. Ker je iz podatkov, s katerimi je razpolagal prvostopenjski davčni organ ob sprejemu izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi razvidna oznaka akta, ki dovoljuje izvršbo, datum vročitve akta naslovniku, datum izvršljivosti ter znesek glavnice iz obresti tere dejstvo, da dolgovana obveznost do izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana, je pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.