VSM Sodba I Cp 541/2021

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče pod točko I. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) zahtevala ugotovitev ničnosti sporazuma o razdelitvi premoženja za življenja, sklenjenega dne 15. 2. 1999 med toženo stranko ( v nadaljevanju toženec) kot prevzemnikom in tožnikoma kot izročevalcema in s katerima sta izročevalca prenesla lastninsko pravico na nepremičninah v katastrski občini S. skupaj s pripadajočimi sestavinami premičninami in pritiklinami ter vzpostavitev v zemljiški knjigi prvotnega zemljiškoknjižnega stanja, vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov za vsakega do 1/2. Pod točko II. pa je sodišče ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, in sicer je razvezalo sporazum o razdelitvi premoženja za življenja, sklenjen dne 15. 2. 1999 med pravdnimi strankami ter naložilo tožencu izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo ponovno vzpostavila lastninska pravica na ime tožnikov za vsakega do 1/2 pri parcelah št. 943/1, 943/2, 943/3, 943/4, 1084/1, 1084/6, 945/2, 947/3, 1030, 1032, 1034/1, 1034/2 in 1034/3, vse k. o. A., ter pod točko III. odločilo, da je toženec dolžan povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.406,48 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju (odločba Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 265/2018 z dne 1. 8. 2018).

2Zoper citirano sodbo vlagata pritožbo tožnika z navedbo, da jo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. V uvodu na kratko povzemata vsebino Izročilne pogodbe z dne 15. 2. 1999 (v nadaljevanju Sporazum) ter navajata, da so bile pravdne stranke v prvih dveh letih v dobrih odnosih, a to ne pomeni, da je toženec sporazum ti dve leti tudi dejansko izpolnjeval. To po njunem izhaja tudi iz izpovedi pravdnih strank. Tožnika sta bila sposobna skrbeti zase, zato ju tudi ni motilo, da je življenje teklo tako kot je teklo do sklenitve sporazuma. Kljub poslabšanju odnosov sta še vedno imela upanje, da bo toženec pričel skrbeti zanju, ko bosta pomoč tudi dejansko potrebovala. Ob številnih grožnjah s strani toženca, da ju bo vrgel iz hiše, izsiljevanja za denar, zlorabi alkohola in dejstvu, da ne moreta več skrbeti zase, ker sta stara in onemogla, od sklenitve sporazume je poteklo 21 let in spoznanju, da toženec njima ne pomaga, da je nepremičnine, tudi hišo, v kateri prebivata, obremenil, jima ni ostalo drugega, kot vložiti to tožbo. Menita, da je toženec sklenil sporazum z nedopustnim nagibom izigrati tožnika, da sta mu na podlagi lažnih obljub o pomoči in skupnem življenju prenesla svoje premoženje, katerega je v nadaljevanju obremenil. V nadaljevanju podajata svojo presojo nedopustnosti nagiba in menita, da ne gre za napako pri izpolnitvi, temveč za napako pri sklepanju pogodbe, zaradi česar je posledično tak sporazum ničen. Poudarjata, da namen tožbe ni bil izigravanje upnikov, s tožencem nimata stikov, se ga bojita in nista vedela, da bo slednji tožbeni zahtevek pripoznal. Glede podrednega tožbenega zahtevka navajata, da gre v zadevi za dalj časa trajajočo obveznost, za katero načeloma velja, da razveza učinkuje za vnaprej, a v konkretnem primeru toženec ni izpolnil še ničesar. Dobrih odnosov in dejanske izpolnitve obveznosti ni mogoče enačiti, zato bi morala razveza učinkovati ex tunc. Pravilo o ex tunc očinku razveze pogodbe velja tudi za trajajoče obveznosti, če se te še niso začele izpolnjevati, torej če do neizpolnitve pride že na začetku, kot v konkretnem primeru. Z uresničitvijo podrednega zahtevka, kjer razveza učinkuje ex nunc, bosta tožnika še v bolj ranljivem položaju, kot sta bila pred vložitvijo tožbe. Služnost na lastni stvari ni mogoča, kar pomeni, da bo ta avtomatično po zakonu prenehala. Nepremičnine so obremenjene, zato bosta v primeru prodaje ostala brez doma.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev navedlo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter o tožbenem zahtevku pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava ter nestrinjanje z dokazno oceno niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje ter v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene očitke¹.

5Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so podlaga izpodbijane odločitve, so sledeče:

- Toženec je na naroku 28. 1. 2019 zahtevek tožnikov na ugotovitev ničnosti sporazuma (izročilne pogodbe) in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pripoznal in sodišče je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugotovilo ničnost sporazuma in odločilo, da se pri nepremičninah, ki jih je na njegovi podlagi pridobil toženec, vpiše lastninska pravica v korist tožnikov. Sodba je postala pravnomočna in je bila izvedena v zemljiški knjigi.

- Vrhovno državno tožilstvo RS je vložilo zoper pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje z napotilom, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, zaradi suma zlorabe pravdnega postopka z namenom oškodovanja toženčevih upnikov, opraviti poizvedovalni postopek.

- Upnica A. A., je dne 14.5. 2013 zoper toženca (dolžnika) vložila predlog za izvršbo terjatve v znesku 47.530,18 EUR s pripadki, in sicer z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin, ki jih je toženec pridobil s spornim sporazumom in je bila v zemljiški knjigi vknjižena zaznamba sklepa o izvršbi in ustanovljena prisilna hipoteka.

- Tožnika sta vložila zoper upnico toženca tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe ter uspela in sicer sta s sodbo na podlagi pripoznave izkazala, da imata na nepremičninah lastninsko pravico, ki ima prednost pred upničino poplačilno pravico na podlagi v izvršbi pridobljene hipoteke.

- V poizvedovalnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec dolga do upnice še ni poplačal, da je sporazum sklenil, ker je imel za to interes, saj je v času sklenitve sporazuma živel doma, da je mislil graditi ter da ga ni sklenil z namenom, da bi starša ogoljufal, da se je sporazum približno dve leti izpolnjeval, da tožnika uveljavljata ničnost sporazuma 20 let po njegovi sklenitvi, da pripoznava zahtevka na ugotovitev ničnosti, kar je podlaga za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v drugem pravdnem postopku, preprečuje izvršbo v izvršilnem postopku.

6Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravni kvalifikaciji zgoraj povzetega dejanskega stanja, tako glede zaključka, da toženčeva pripoznava primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sporazuma nasprotuje določbi 3. člena ZPP, zato sodišče takšnega razpolaganja ne sme dopustiti, kot zaključku o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na ničnost spornega sporazuma.

7Tožnika tudi v pritožbi vztrajata, da sta z navedbami, ki sta jih dokazala:„ da toženec ni nikoli imel namena skrbeti zanju, ampak se je želel zgolj brezplačno obogatiti z njunim premoženjem, da je bil sporazum sklenjen z namenom izigrati tožnika, da sta mu na podlagi lažnih obljub o pomoči in skupnem življenju prenesla vso svoje premoženje, katerega je tudi v nadaljevanju obremenil“, izkazala obstoj nedopustnega nagiba. Sodišče druge stopnje ta pritožbeni očitek zavrača kot neutemeljen.

8Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 39. členu določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična. Glede tega je stališče novejše sodne prakse in pravne teorije² jasno. Ničnost je sklenitvena napaka, ker na pogodbo kot pravni posel vplivajo le tista dejstva in okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe. V nasprotju s pravno logiko pogodbenega prava bi bilo, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla po tem, ko je bila pogodba ne le sklenjena, ampak se je tudi že izvajala. Nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Nična je le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (prvi in drugi odstavek 40. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da nagib, zaradi katerega so tožnika in toženec sklenili sporno pogodbo, ni nedopusten, zato sporazum iz tega razloga ne more biti ničen. Iz pogodbenih določb jasno izhaja, da je bil skupen namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe takšen, kot ga je opredelilo prvostopenjsko sodišče, torej izročitev celotnega kmečkega posestva v zameno za izročnino (causa acquirendi). Sodišče prve stopnje je v točki 11 navedlo jasne in prepričljive razloge za zaključek, da se je sporazum na začetku izpolnjeval ter, da je do poslabšanja odnosov med pravdnimi strankami ter do neizpolnjevanja prevzetih obveznosti, izhajajočih iz sporazuma, prišlo več kot dve leti po sklenitvi sporazuma.

9Zato je sodišče pravilno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, saj so tožencu očitani neizpolnjevanje obveznosti, ki so bile dogovorjene v izročilni pogodbi in nesporazumi z izročiteljema, lahko le razlog za razvezo sporazuma, ne morejo pa biti podlaga za ugotovitev njegove ničnosti, za kar se zavzema pritožba. Enako velja tudi za vse očitke tožnikov o ravnanjih toženca: da mu za tožnika ni mar, da se je odselil na svoje in ju pustil sama, ju ne obiskuje, jima ne pomaga. Tudi iz tega razloga tožencu ni mogoče odvzeti lastninske pravice na podlagi ugotovljene ničnosti pogodbe. Ta pogodbena sankcija je po stališču sodne prakse in pravne teorije sredstvo, ki ga lahko utemelji izrazit javni interes ali kršitev temeljnih moralnih vrednot oziroma norm.³ Izročitelja (tožnika) imata za pričakovanja, ki so se izjalovila po sklenitvi pogodbe, ker prevzemnik (toženec) ni izpolnjeval obveznosti po sporazumu, na podlagi drugega odstavka 555. člena OZ podlago za preklic izročilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da gre tožnikoma pravica do sodne razveze sporazuma, z učinkom za naprej (ex nunc). Ob nespornih dejstvih, da je od sklenitve sporazuma minilo 20 let, da tožnika vse do leta 2018 nista vložila ustrezne tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 11. člena ZPP in stališča sodne prakse in odločilo, da je mogoče sporazum zaradi neizpolnjevanja razvezati z učinkom za naprej⁴. Kljub zavedanju sodišča druge stopnje, da bodo tožnikoma nepremičnine vrnjene s vpisano hipoteko, ustanovljeno s sklepom o izvršbi zoper toženca kot dolžnika, ugotovljena relevantna dejstva ne omogočajo razveze sporazuma z učinkom ex tunc.

10Glede na obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

11Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka (določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Določba 360. člena ZPP.
² VSRS II Ips 218/2017, II Ips 23/2018, članek L. Varinellija, Problem odpada in pomanjkanja pravne podlage, Pravna praksa št. 35/2017.
³ Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, Komentar dr. A. Polajnar Pavčnik k 86. členu.
⁴ III I ps 56/2014, VSL sodba I CP 589/2018.