UPRS sodba II U 3/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se psa Karo št. mikročipa ... v centralnem registru psov (CRP) označi za nevarnega (1. točka izreka). Lastnici psa A.A. (tožnici) se odreja, da je pes na javnem mestu na povodcu in opremljen z nagobčnikom, psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam mlajšim od 16 let (2. točka izreka). Lastnica je dolžna osebe, ki jim zaupa psa v oskrbo ali novega lastnika, seznaniti pred tem o obveznostih in ukrepih iz te odločbe (3. točka izreka). Pritožba ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov iz predhodnih točk (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ, na podlagi prijave priče dogodka B.B. (v nadaljevanju "prijavitelj") o napadu treh psov na njegovega psa dne 13. 3. 2008 ob 7. uri na ... ulici v C. pričel inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti. Prijavitelj v prijavi navaja, da je prišlo do napada, ko je eden izmed treh psov pod nadzorstvom tožnice (zavezanke) pričel vleči na povodcu proti njegovemu psu, ostala dva sta mu sledila, potem pa so vsi trije ogrizli njegovega psa. Prijavi je priložil dokument o zdravljenju poškodovanega psa Kida, ki ga je izdala Veterinarska ambulanta D. d.o.o. z dne 13. 3. 2008 in iz katerega izhaja, da je bil pes Kido zdravljen zaradi poškodbe (rane) z lokalno anastezijo in so mu bila dana določena zdravila. Kot je bilo ugotovljeno v postopku, je pri poškodbi psa Kida šlo za tri ugrizne rane, ki so jih veterinarji morali šivati. V času, ko je prijavitelj podal izjavo (dne 4. 6. 2008) so znaki poškodbe še vedno vidni. Čeprav so bili v času spornega dogodka v tožničini posesti vsi trije psi (ki so napadli psa Kida), pa je tožnica sama lastnica le enega od njih in sicer 6,5 let stare psice Kare, pasme ameriški staffordshirski terier. Lastnik drugih dveh psov je E.E. V dokaznem postopku je bilo, kljub tožničinim nasprotnim izjavam, nedvomno ugotovljeno, da so navedeni trije psi napadli psa Kida, ko jih je tožnica vodila na povodcu. To (poleg drugih navedenih dokazov) izhaja tudi iz opravičila, ki ga je tožnica osebno pisno poslala prijavitelju. Zaradi tega dogodka je policija tudi sprožila postopek o prekršku. Napad psov je lahko nevaren tako za živali, kot tudi za človeka, pasma staffordshirski terier pa ima še posebej izrazit nagon za boj z drugimi psi (predniki teh psov so bili vzrejeni za borbe z biki in drugimi psi) in se šteje, da so smrtno nevarni za druge pse. V primeru, ko so drugi psi vodeni poleg agresivnih psov, le-ti sledijo krdelnemu nagonu in posnemajo vodilnega napadalca, še posebej, če jih skrbnik ne obvladuje sočasno, kot se je to zgodilo v tem primeru. O napadalnem obnašanju treh obravnavanih psov zgovorno priča tudi obvestilo Policijske postaje Maribor, iz katerega izhaja, da so isti psi samo 4 dni po tem dogodku, v neposredni bližini iste lokacije, ponovno napadli drugega psa - avganskega hrta, ki ni znan kot napadalen pes. Takrat je bil vodnik istih treh psov lastnik drugih dveh psov E.E. Tudi zaradi tega drugega postopka policija vodi postopek o prekršku. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv, UPB-2, Ur. list RS št. 43/07) v 23. točki 5. člena definira nevarnega psa kot tistega, ki je ugriznil človeka ali žival. Veterinarska uprava RS (VURS) vnese podatke o ugrizih v centralni register psov (CPR) skladno s petim odstavkom 26.a člena ZZZiv. Ker vsi trije psi ustrezajo definiciji nevarnega psa, so podatki o ugrizu vneseni ločeno za vsakega lastnika posebej v uradno evidenci CRP, kar povzema 1. točka izreka. Ukrep se izvaja na psu in je ob spremembi lastništva to breme – zaradi zaščite javnega interesa – treba prenesti na morebitnega novega lastnika ali vse skrbnike, ki imajo psa v posesti in vodijo psa na javnem mestu. Za vse pse velja ukrep vodenja na povodcu na javnem mestu po tretjem odstavku 11. člena ZZZiv, za nevarne pse pa dodatno predpisuje določba 12. člena ZZZiv uporabo nagobčnika ter starostno mejo za skrbnika nevarnega psa. V obravnavanem primeru so določeni le ukrepi varovanja psa na javnem mestu, ker mora biti izrečeni ukrep sorazmeren in ker ni podatkov o ugrizih v domačem okolju, kot je to določeno v 2. točki izreka. Kljub temu se zavezanka v tej obrazložitvi seznanja z veljavnimi varstvenimi ukrepi, za katere naj poskrbi po svoji presoji upoštevajoč morebitno odgovornost za napad psa na druge v domačem okolju (zemljišče in stanovanjski prostori): da so psi zaprti v pesjaku ali objektu, ali so v ograjenem prostoru z ograjo visoko najmanj 1,8 m in označenem z opozorilnim znakom. Pritožba ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov po drugem odstavku 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS, Ur. list Rs št. 93/05). Odločba je izdana o uradni dolžnosti.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in tudi zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov, v obrazložitvi povzema relevantne določbe ZZZiv ter navaja, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in sloni na verodostojnih dokazih. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da upravni organ v izpodbijani odločbi ne ponuja dovolj dokazov in da so bile posledično kršene določbe prvega odstavka 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2), ker naj bi organ odločil le na podlagi verjetno izkazanih dejstev.

Tožnica v tožbi navaja, da bi se moral organ pred izdajo odločbe z gotovostjo prepričati, da je njena psica dejansko ugriznila človeka ali drugo žival, česar predloženi dokazi ne izkazujejo. Pri dokumentu o zdravljenju psa Kida, ki ga je izdala veterinarska ambulanta, organ ni pojasnil, za kakšen dokument gre, niti ali je sploh šlo za ugrizne rane. Izjave prijavitelja (priče) ni mogoče upoštevati kot odločilen dokaz o tem, da je ob spornem dogodku dejansko prišlo do ugrizov. Organ v zvezi s tem tožnice ni posebej zaslišal. Prvostopni organ napačno interpretira tožničin dopis prijavitelju z dne 13. 3. 2008, saj se je z njim želela le opravičiti, da je prišlo do neljubega dogodka, nikjer pa ni navedla, da bi njeni psi napadli prijaviteljevega psa. Prvostopni organ tudi ni jasno ugotovil, kateri pes naj bi dejansko ogrizel psa Kida, to se iz dokazov tudi ne da ugotoviti. Drugi postopki, ki so še v teku, za odločitev v tej zadevi niso relevantni. V zadevi gre za subjektivno in enostransko navajanje dejstev in pomanjkljivih dokazov, zato zakonskim pogojem in zahtevam glede ugotovitve resničnega dejanskega stanja zadeve po določbah ZUP in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. list RS št. 56/02 s spremembami) ni zadoščeno. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je inšpekcijski organ izpodbijano odločbo, s katero je tožničino psico Karo razglasil za nevarnega psa in temu primerno predpisal ukrepe varovanja, tudi po presoji sodišča izdal v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili, pri čemer je pravilno in celovito ugotovil dejansko in pravno stanje zadeve. Zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, ZUS-1). Tožbeni ugovori, v smislu katerih dejansko stanje zadeve ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, so zato neutemeljeni.

Skrbnik živali mora, v skladu z 11. členom ZZZiv z ustrezno vzgojo, šolanjem in drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Po določbi 23. točke 5. člena ZZZiv je okolici nevaren tisti pes, ki je ugriznil človeka oz. žival. Dejstvo, da so psi, ki jih je na povodcu vodila tožnica, med njimi njena psica Kara, napadli in ogrizli prijaviteljevega psa Kida, je po presoji sodišča v obravnavanem primeru nedvomno izkazano. Tožnica tega niti sama izrecno ne zanika, ampak le trdi, da to ni dokazano. Ta tožbeni ugovor pa je, glede na dokumentacijo v spisih zadeve, neutemeljen.

Nesporno je, da so trije psi, ki jih je na povodcu vodila tožnica, napadli psa Kida, ki je bil zaradi ugriznih ran še isti dan oskrbljen v veterinarski ambulanti. V zadevi se vodi tudi postopek o prekršku, isti trije psi so nekaj dni kasneje ponovni napadli drugega psa. Te in ostale, v izpodbijani odločbah navedene okoliščine, po presoji sodišča nedvomno dokazujejo dejstvo, da so ravno psi, ki jih je vodila tožnica, med njimi njena psica Kara, napadli in ogrizli psa Kida, tožnica pa jim tega ni uspela preprečiti. Glede na to, da je bila tožnica z ugotovitvami inšpekcijskega organa seznanjena in pozvana, da o tem poda pisno pojasnilo, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da so podane kršitve ZUP iz razloga, ker prvostopni organ tožnice ni zaslišal. Tožnica je v postopku tudi podala pisno pojasnilo s svojimi stališči in pogledi na sporni dogodek.

Poleg tega, da so dejanske in pravne okoliščine zadeve v obeh spornih upravnih odločbah (izpodbijani in drugostopni) pravilno in popolno ugotovljene, je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi dejstvo, da gre v zadevi tudi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah ZZZiv v tem, da živali (psi) ne ogrožajo drugih živali in ljudi. Slednje pa je v obravnavanem primeru izkazano z dovolj prepričljivimi dokazi.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06).

K 2. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.