VSRS Sodba III Ips 52/2010

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

A

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, s katero je to odločilo, da mora tožena stranka za izvedena gradbena dela plačati tožeči stranki 126.357,80 eurov skupaj z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta dne 15. 12. 2003 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko porušiti objekt na parc. št. 140/1 in na tej parceli ter na delih parc.št. 138/24, 126/4 in 126/5, vse k.o. ..., zgraditi objekt do tretje podaljšane gradbene faze v približni izmeri 744,90 m2 – skladno s projektno tehnično dokumentacijo in komercialno tehničnim opisom (gradbena pogodba). Vrednost pogodbenih del „fiksno, po sistemu ključ v roke“ je znašala 425.977,20 eurov, kar se je tožena stranka zavezala plačati v štirih obrokih v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila;

- tožeča stranka je dela po gradbeni pogodbi izvedla, tožena stranka pa je svojo obveznost plačala le delno in z zamudami, in sicer tolarsko protivrednost 355.114,20 eurov, razlika do pogodbeno dogovorjene vrednosti del, ki znaša 70.863,00 eurov, pa je ostala neplačana;

- dne 17. 6. 2004 sta pravdni stranki sklenili aneks št. 1 h gradbeni pogodbi (aneks), s katerim se je tožeča stranka zavezala izvesti še druga dela, in sicer: izvedba medetaže s spremembo višine medetažne konstrukcije, prilagoditev izvedbe fasade zaradi spremembe višine medetaže, izvedba stopnišča vključno z nosilnimi zidovi debeline 20 cm in inženiring storitve, vključno z nadzorom za naročene spremembe (dela po aneksu). Tožena stranka se je zavezala, da bo pridobila projektno tehnično dokumentacijo za naročene spremembe in gradbeno dovoljenje. Vrednost del po aneksu – po sistemu ključ v roke - je znašala 26.656.507,10 SIT – brez DDV;

- tožeča stranka je dela po aneksu izvedla, tožena stranka pa je (z zamudami) plačala skupaj 23.990.856,30 SIT, znesek 7.966.925,10 SIT pa je ostal neplačan.

B

Revizijske navedbe

6Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da pri razlagi pogodbe ni upoštevalo dogovora o storitvah, ki jih je treba še opraviti, posvedočenega v zapisniku z dne 20. 2. 2004. Razlaga, da so bila v aneksu, ki je vseboval klavzulo ključ v roke, dela navedena taksativno, naj bi bila protislovna. Klavzula ključ v roke naj bi vključevala obveznost rezultata – ta pa je pridobljeno uporabno dovoljenje. Materialnopravno zmotno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da izdelava dvižnega platoja, izgradnja svetlobnih kupol v strehi in ureditev odpiranja oken oznake FO4 in FO5 (sporna dela) predstavljajo zgolj manjkajoča, ne pa nepredvidena in presežna dela. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je izpoved priče M. M. odpravilo z enim samim stavkom, da se s trditvami priče ne strinja.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7Očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi jo bilo sodišče zagrešilo s tem, ko naj bi pri razlagi gradbene pogodbe ne obravnavalo vsebine sestanka oziroma zapisnika o sestanku dne 20. 2. 2004, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ iskalo skupen namen, ki sta ga imeli pogodbeni stranki ob sklepanju aneksa – katerega pomen je bil med strankama sporen - med drugim tudi z razlago vsebine navedenega zapisnika in z zaslišanjem prič. Ugotovilo je, da ni bil skupen namen, da bi tožeča stranka s sklenitvijo aneksa prevzela tudi obveznost izvedbe spornih del, zaradi katerih revidentka zavrača plačilo svoje pogodbene obveznosti. Ugotovljeni skupni namen predstavlja okoliščino dejanske narave in revizijsko sodišče v to ugotovitev ne more posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kolikor bi se dale pritožbene in revizijske navedbe razumeti kot revidentkino stališče, da zapisnik z dne 20. 2. 2004 predstavlja pisni dogovor, s katerim naj bi tožeča stranka prevzela tudi izvedbo spornih del, pa uporaba (razlaga) vsebine tega zapisnika tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), tudi ne more pripeljati do takšnega zaključka. O tem, da bo tožeča stranka izvedla tudi sporna dela, v zapisniku ni govora.

8Sporna dela torej z gradbeno pogodbo niso bila izrecno dogovorjena. Z razlago pogodbene klavzule „ključ v roke“ je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožena stranka morda kljub temu dolžna za pogodbeno dogovorjeno ceno izvesti tudi ta dela.

9Revizijsko sodišče ugotavlja, da sporna dela ne predstavljajo manjkajočih del. Določba o vplivu manjkajočih del na dogovorjeno ceno se ne dotika vprašanja o vsebini pogodbeno dogovorjenih del, ampak rešuje vprašanje odstopa od predvidene količine del. V tem delu klavzula ključ v roke prenaša rizik napačne ocene predvidene količine pogodbenih del na naročnika (glej še tč. 14 in 15 te obrazložitve). S tem, da je pritožbeno sodišče sporna dela označevalo kot „manjkajoča dela“, je sicer vneslo v obrazložitev določene nejasnosti, vendar je iz konteksta razvidno, da pojma ni uporabljalo v pravnotehničnem smislu, kot ga ima v mislih drugi odstavek 659. člena OZ. Odločitve, da teh del tožeča stranka kljub klavzuli ključ v roke ni bila dolžna opraviti, pa ni oprlo na določbo, da klavzula izključuje vpliv manjkajočih del na ceno, marveč na okoliščino, da ta dela niso bila nujna za izvedbo pogodbeno dogovorjenih del – da torej ni šlo za nepredvidena dela.

10Prvi odstavek 659. člena OZ določa, da se s pogodbeno klavzulo „ključ v roke“ izvajalec zavezuje, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo „nekega celotnega objekta“. V skladu z drugim odstavkom 659. člena OZ pa v takšnem primeru dogovorjena cena vsebuje tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del (izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo). Na del določbe, ki govori o nepredvidenih in presežnih delih, revidentka opira svoj očitek, da je pravno zmotno in protislovno stališče, da so bila v gradbeni pogodbi in aneksu dela navedena taksativno.

11Določbe prvega odstavka 659. člena OZ ni mogoče razumeti tako, da bo moral zaradi klavzule „ključ v roke“ izvajalec zgraditi celotno „gradbo“ (gl. prvi odstavek 649. člena OZ), četudi je prevzel obveznost, da bo na objektu izvedel le nekatera gradbena dela. Mogoče je sicer soglašati z revidentkinim stališčem, da gradbena pogodba (tudi brez klavzule ključ v roke) predstavlja za izvajalca obligacijo rezultata – vendar sta obseg in vsebina tega „rezultata“ določena z obsegom in vsebino pogodbeno dogovorjenih del. Izraza „ključ v roke“ ni mogoče razlagati dobesedno, pač pa le v kontekstu, v katerega je določba umeščena v OZ, to pa je izključitev vpliva nekaterih del na dogovorjeno ceno.

12Klavzula ključ v roke v relevantnem delu širi obseg del, ki jih mora izvajalec opraviti, ne da bi za to smel zahtevati spremembo cene, tudi na nepredvidena in presežna dela. V tem smislu dela, ki so dogovorjena v pogodbi s takšno klavzulo, res niso navedena taksativno. Pri razlagi te klavzule pa je treba ostati znotraj kroga tistih nepredvidenih in presežnih del, ki so povezana z izvedbo pogodbeno dogovorjenih del. Dela, ki ostajajo zunaj tega kroga, opredeljujejo Gradbene uzance v 8. točki uzance 9 kot poznejša dela – teh pa klavzula ključ v roke ne zajema. To implicitno izhaja že iz določbe drugega odstavka 659. člena OZ, izrecno pa iz drugega odstavka uzance 34.

13OZ opredeljuje, kaj so nepredvidena dela (drugi odstavek 653. člena), ne definira pa vsebine pojmov presežna (in manjkajoča) dela. Pač pa ta pojma razložijo Posebne gradbene uzance – katerih uporabo v tem sporu opira sodišče na določbo 12. člena OZ. Po 5. točki uzance 9 so presežna dela količina izvedenih del, ki presegajo pogodbeno količino del. Točka 6 uzance 9 pa opredeljuje manjkajoča dela kot negativen odmik izvedenih del glede na pogodbene količine del. Te definicije se lepo prilegajo določbi drugega odstavka 659. člena OZ in ji dajo razumen smisel: to pa je uravnotežena omejitev vpliva nekaterih okoliščin na spremembo cene. Kadar je cena dogovorjena s klavzulo ključ v roke, bo dogovorjena cena obveljala, četudi se izkaže, da je (nujno) treba izvesti tudi dela, ki niso zajeta s pogodbo (drugi odstavek 653. člena OZ in 7. točka uzance 9) ali pa, da količina izvedenih del (ki so zajeta s pogodbo), presega pogodbene količine. Na drugi strani pa se cena ne bo spremenila (znižala), četudi je moral izvajalec izvesti manjšo količino (pogodbeno dogovorjenih) del, kot je bilo predvideno s pogodbo.

14Iz povedanega je razvidno, da pojem presežnih (in pojem manjkajočih) del pride v poštev le, kadar je cena določena od merske enote dogovorjenih del – glej 654. člen OZ - (le takrat je namreč mogoče govoriti o vplivu večje ali manjše količine del na ceno). Glede na to, da je bila cena v gradbeni pogodbi in v aneksu dogovorjena v skupnem znesku za „celotni objekt“ - z upoštevanjem razlage tega pojma iz tč. 11 te obrazložitve – spornih del ni mogoče opredeliti kot presežna (in tudi ne kot manjkajoča) dela.

15Sporna dela pa tudi niso bila nepredvidena. Sporna dela (izdelava dvižnega platoja, izgradnja svetlobnih kupol v strehi in ureditev odpiranja oken oznake FO4 in FO5) je bilo morda res treba opraviti za pridobitev uporabnega dovoljenja, vendar pa jih ni bilo nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročil pa naj bi jih kakšen izreden in nepričakovan dogodek (drugi odstavek 653. člena OZ). Tudi če bi presojali, ali gre za nepredvidena dela, po milejšem kriteriju iz 7. točke uzance 9, ni mogoče reči, da bi šlo za dela, ki niso zajeta s pogodbo, pa se morajo izvesti. Katera so tista nepredvidena dela, ki jih mora izvesti izvajalec, je namreč treba presojati v povezavi z obsegom pogodbeno dogovorjenih del. Tožeča stranka je lahko v celoti izvedla vsa dela, ki so bila zajeta s pogodbo, tudi brez izvedbe spornih del.

16Neutemeljen je tudi revidentkin očitek o kršitvah določb pravdnega postopka, ki naj bi jih bilo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko je v obrazložitvi pričanje M. M. odpravilo z enim samim stavkom. Glede zavrnitve tega očitka revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, ki je na enak pritožbeni očitek odgovorilo v predzadnjem odstavku na 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Revizijsko sodišče takšni utemeljitvi pritrjuje in je ne ponavlja.

17Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa povrnitve stroškov, ki jih je imela z odgovorom na revizijo, ni zahtevala.