VSL sodba I Cpg 1473/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da:

- se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 1.674.103,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2001 do plačila in povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka);

- se zavrne nasprotni tožbeni zahtevek na plačilo 1.841.688,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 1998 do plačila in povračilo pravdnih stroškov (II. točka izreka);

- nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper I. točko izreka sodbe je vložila pritožbo F. S.p.A. (tožeča stranka po tožbi). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženo stranko pa bremeni s stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila.“

3Na pritožbo tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) ni odgovorila.

4V nadaljevanju se bo F. S.p.A. imenovala tožeča stranka, D. d.d. pa tožena stranka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka kot izvajalec(2) in tožena stranka kot naročnik sta dne 21. 11. 1994 sklenili gradbeno pogodbo št. 18570/94 za izgradnjo premostitvenih objektov na avtocesti A – V (v nadaljevanju pogodba). Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo stroškov zaradi zamud, ki da so ji nastale po krivdi tožene stranke (skupaj 1.087.079,97 EUR) in zaradi podražitve del – razlik v ceni (587.023,16 EUR). Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožeča stranka pritožuje zgolj zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova nastalih stroškov zaradi zamud. Pritožbeno sodišče bo zato v nadaljevanju skladno s pritožbenimi navedbami presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje le v tem delu. Odločitev sodišča prve stopnje o delu tožbenega zahtevka iz naslova podražitev del – razlik v ceni je pritožbeno sodišče, ob izostanku konkretiziranega pritožbenega izpodbijanja, preverilo v okviru razlogov po drugem odstavku 350. člena ZPP, pri čemer je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7Iz navedb tožeče stranke, podanih do prvega naroka za glavno obravnavo dne 05. 07. 2005(3) izhaja, da odgovornost tožene stranke za zamude pri delu na objektih, ki so predmet pogodbe, utemeljuje na navedenih dejstvih: neizvedbe priključnih nasipov (nadvoz 4-1, 4-3, 4-5, 4-6, 4-7, 4-7a, 4-9, 4-10, 4-14, 4-15), prepozno rešeno vprašanje lastništva (nadvoz 4-2, 4-11), spremembe projekta zaradi spremenjenih okoliščin pri temeljenju objekta oziroma glede višine betonske varnostne ograje (nadvoz 4-8, 4-8a, most 5-2, 5-3, 5-6, 5-7, 5-7a), prepozno izveden izkop trase (objekt 4-11, 4-12), neprestavljeni komunalni vodi (objekt 4-11), napačne ocene kvalitete kablov (nadvoz 4-13). Razen v delu, kjer tožeča stranka toženi očita spremembo projekta (o tem v nadaljevanju obrazložitve), tožeča stranka zamudo utemeljuje na protipravnem ravnanju tožene stranke, t.j. na kršitvi (neizpolnjevanju) njenih pogodbenih obveznosti(4) v obliki prepozne uvedbe tožeče stranke v posel oziroma nezagotavljanju pogojev za izvajanje del. V ta okvir očitka tožeče stranke sodijo tudi vse navedbe o prepozno dokončanih delih s strani drugih izvajalcev. Upoštevati je namreč potrebno, da med pogoje za začetek izvajanja del, ki jih mora zagotoviti naročnik oziroma, ki spadajo v njegovo sfero, sodi tudi pogoj, da drug izvajalec (ki je prav tako v neposrednem pogodbenem razmerju z naročnikom) opravi druga dela, ki morajo biti končana pred začetkom izvajanja del, ki so predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke kot izvajalca(5).

8Tožeča stranka je označila svoj zahtevek kot zahtevek za povrnitev stroškov. Pravna narava tega zahtevka je odškodninska. Tožeča stranka je namreč zahtevala povrnitev škode, ki ji naj bi nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. To pa naj bi bilo v tem, da ji naj bi onemogočila pravočasen začetek oziroma nadaljevanje gradbenih del. Tožeča stranka je torej očitala toženi stranki, da je tožena stranka zašla v zamudo z obveznostmi, ki jih je imela do tožeče stranke, in da ji je zato nastala škoda. Tožeča stranka je torej uveljavljala odškodninski zahtevek po 2. odstavku 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.(6)

9Zastaralni rok pri odškodninskih zahtevkih je skladno z določbo 376. člena ZOR tri leta. S pritožbo neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila izvedena dela tožeče stranke prevzeta dne 18. 11. 1997(7). Najkasneje takrat je tožeča stranka lahko izračunala zamudo pri svojem delu in škodo, ki ji je vsled le-te nastala. Ker je bila tožba vložena dne 21. 12. 2001, to je po preteku triletnega zastaralnega roka, je terjatev tožeče stranke v tem delu zastarala. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno.

10Dejstvo, ki ga je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavilo sodišče prve stopnje, da sta se stranki tudi še po zaključku izvedenih del dogovarjali glede možnosti povrnitve stroškov zaradi prekoračitve rokov, namreč ne pomeni, da je prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga (387. člen ZOR). Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja v smislu 387. člena ZOR, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Sama po sebi tako ne zadostuje že izjava dolžnika, da bo upniku nekaj plačal. Izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi(8). Tožeča stranka je v zvezi s kasnejšim dogovarjanjem med pravdnima strankama (po prevzemu del) navajala „le“(9), da sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka pripravila obračun zamud. Slednjega je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da je za zamude odgovorna tožeča stranka. V tožbi z dne 21. 12. 2001 je tožeča stranka izrecno navedla, da sta pravdni stranki o zahtevku tožeče stranke razpravljali, vendar se o izračunu nista uskladili. Iz takšnih navedb tožeče stranke zaključek o pripoznavi dolga ni mogoč.

11Zastaralnega roka, kot je ta določen v zakonu, ni mogoče podaljšati s pogodbenim dogovorom (364. člen ZOR). Zato tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na dogovor pravdnih strank v določilih 53. člena SPP ne spremeni zaključka o zastaranju vtoževane terjatve tožeče stranke.

12Drugačno naravo (t.j. neodškodninsko) pa ima tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova stroškov nastalih zaradi spremembe projektov. Sprememba projekta namreč ne predstavlja protipravnega ravnanja naročnika, saj je ta skladno s 15. členom PGU upravičen spremeniti tehnično dokumentacijo, na podlagi katere se izvajajo dela. Sprememba tehnične (projektne) dokumentacije tako povzroči, da je izvajalec namesto prvotno odgovorjenih pogodbenih del zavezan opraviti druga dela. Slednja imajo značilnost poznejših/dodatnih del, do plačila katerih ima izvajalec skladno z drugim odstavkom 15. člena PGU pravico(10).

13Tožeča stranka še v pritožbi izpostavlja (med strankama sicer nesporno) dejstvo, da so bila vsa dodatna dela plačana na podlagi dogovora pravnih strank po aneksih k pogodbi. Pred sodiščem prve stopnje je svojo upravičenost do plačila stroškov zaradi spremembe projektne dokumentacije utemeljevala na ločevanju med direktnimi stroški, ki naj bi bili že plačani, in indirektnimi stroški, ki naj bi bili predmet tožbenega zahtevka. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka slednjih ni obrazložila na način, da bi bil mogoč njihov preizkus.

14Na nezmožnost preizkusa tožbenega zahtevka na splošno in tudi v tem delu je tožečo stranko opozorila tožena stranka že v odgovoru na tožbo z dne 15. 03. 2002 (str. 6 odgovora na tožbo – pod točko 5; odgovor nima l. št.) in potem še enkrat v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2005 (l. št. 35).

15Tožeča stranka kljub jasnemu opozorilu na nesklepčnost zahtevka tudi v nadaljevanju postopka ni navedla potrebnih dejstev. Sklicevala se je sicer na nastale (indirektne) stroške iz naslova režijskih stroškov gradbišča, čakajoče delovne sile in amortizacije strojev in ostalih s tem povezanih stroškov(11), po prvem naroku za glavno obravnavo(12) pa tudi na režijske stroške vodstvenih delavcev gradbišča, stroški sedeža matičnega podjetja za vodenje tega projekta, potne stroške, stroške pisarn (najemnine, telefon, elektrika, ogrevanje, voda...), nekatere stroške za opremo (najemnine, stroški začasnega uvoza...) in podobno. Odločilno pa je, da tožeča stranka stroškov ni opredelila. Ni pojasnila, v kakšni višini so nastali posamezni stroški, in kaj naj bi bil bolj natančno razlog za njihov nastanek, prav tako iz njenih navedb ni razvidno, zakaj slednji ne bi bili predmet že plačanih dodatnih del, kot je to zaključil izvedenec R. G. in mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Logično in izkustveno potrjeno je, da je cena (plačanih) dodatnih del vključevala tudi navedene stroške. Nasprotno bi morala trditi in dokazati tožeča stranka, ki svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Njen zahtevek je bil v tem delu nesklepčen.

16Ob upoštevanju zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke in nesklepčnosti tožbenega zahtevka v delu nastalih stroškov zaradi spremembe projektne dokumentacije je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka (353. člen ZPP).

17Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

--------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

(2) Pravilno kot pravna naslednica izvajalca I. S.p.A.

(3) Tč. IV odgovora na nasprotno tožbo in prve pripravljalne vloge z dne 03. 07. 2002, tč. IV pripravljalne vloge z dne 11. 04. 2005.

(4) Konkretno 42.1 člena Splošnih pogojev pogodbe (v nadaljevanju SPP), kot pojasnjuje v tč. II vloge z dne 07. 12. 2009.

(5) Primerjaj 41. člen Posebnih gradbenih uzanc, v nadaljevanju PGU.

(6) Ur. l. SFRJ 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR; skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) se za presojo predmetne zadeve uporablja ZOR.

(7) Glej tč. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.

(8) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 971/1993 z dne 06. 04. 1995.

(9) Glej tč. II odgovora na nasprotno tožbo in pripravljalno vlogo z dne 03. 07. 2002.

(10) Tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 954.

(11) Tako v tč. V odgovora na nasprotno tožbo in pripravljalne vloge z dne 03. 07. 2002.

(12) V tč. II. pripomb na dopolnitev izvedeniškega poročila z dne 18. 02. 2010.