VSRS Sklep III Ips 43/97

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 102.290,00 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni. Z vidika materialnopravnega pristopa pritožbenega sodišča k rešitvi spora ima izpodbijana sodba vse potrebne ugotovitve za odločitev. V postopku tudi ni prišlo do tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pač pa je pritožbeno sodišče za odločitev zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na 10. člen ZOR sta se stranki spora lahko dogovorili za plačevanje naročenega dela tako, kot sta to storili v 5. členu pogodbe štev... z dne 20.4.1990 (v nadaljevanju: pogodba), to je s situacijami - začasnimi in končno.

Sporno je plačilo, zaračunano z začasno situacijo. Za odločitev v sporu je zato treba upoštevati določbe pogodbe, če te ne dajejo odgovora na določeno vprašanje, pride v poštev uporaba posebnih gradbenih uzanc, ki urejajo plačevanje s situacijami, šele nato pa določbe zakona.

Obe sodišči sta pristopili k reševanju spora z vidika obveznosti izvršitve celotnega naročenega posla in izročitve dokončanega dela, pri čemer naj izvajalec ne bi imel pravice zahtevati plačila za izvršitev dela naročenega posla. Takšno stališče pa je, glede na 3. alineo 5. člena pogodbe in 63. posebno gradbeno uzanco, pravno zmotno. Dokler ni izdana končna situacija, je začasna situacija samostojna podlaga za nastanek obveznosti plačila zneska, navednega v njej, če je naročnik ni izpodbijal (64. posebna gradbena uzanca in 5. alinea 5. člena pogodbe).

Glede na to, da ni nobene trditve o obstoju končne situacije, je pritožbeno sodišče pravno zmotno oprlo odločitev na 1. odstavek 613. člena in 3. odstavek 623. člena ZOR. Predvsem bi moralo izhajati iz že omenjenih pogodbenih in uzančnih določb, poleg tega pa še iz določbe 629. člena ZOR. Po tej je izvajalec upravičen do plačila opravljenega dela tudi, če naročeni posel ni končan. V obravnavanem primeru to pomeni, da je tožeča stranka upravičena zahtevati (tudi) plačilo za (delno) opravljeni posel, če je prišlo do situacije, da naročeni posel ni bil v celoti končan iz razlogov na strani tožene stranke, oziroma iz razlogov, ki zadevajo toženo stranko. Če bo ta zahtevala izročitev dejansko opravljenega dela, ji ga bo sicer morala izročiti. Plačila dejansko opravljenega dela ne bi mogla tožeča stranka zahtevati samo v primeru, če do dokončanja posla ni prišlo iz razlogov, ki kakor koli zadevajo njo, tožena stranka pa kot naročnik ne sprejema delne izpolnitve naročila (primerjaj: 1. odstavek 310. člena ZOR).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni dejanskih ugotovitev v nakazani smeri. Zato je revizijsko sodišče odločilo po 2. odstavku 395. člena ZPP. Ko bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dejansko stanje z izvedbo ustreznih dokazov popolno ugotovilo še v nakazani smeri, bo lahko materialnopravno pravilno odločilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.