310. člen ZOR

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Presoja višine odškodnin neposrednega in posrednih oškodovancev za nepremoženjsko škodo. Od dne, ko je prvi tožnik pri tožencu podal odškodninski zahtevek (konec leta 2001 – od tedaj dalje je slednji torej v zamudi), pa do plačila akontacije odškodnine so minila več kot tri leta. Ves ta čas je toženec dolgoval ves znesek odškodninske odmere oziroma bil v zamudi s celoto dolgovanega. Ko je nato plačal del tega zneska kot akontacijo odškodnine, je postal prost dela obveznosti za naprej, nikakor pa ne za nazaj. Temu morajo slediti tudi zakonske zamudne obresti. Nobenega razloga ni, da bi bil toženec zaradi plačila odškodninske akontacije med pravdnim postopkom privilegiran glede zakonskih posledic lastne zamude. Kolikor je v kakšnem obdobju zamudno dolgoval, toliko ga mora zadeti temu ustreznih zamudnih obresti.

Ravnanje otrok kot oškodovancev je treba obravnavati po manj strogem standardu skrbnosti kot ravnanja odraslih, in sicer po merilu razumno previdnega otroka iste starosti, izkušenj in razuma. Gradbeno podjetje bi v skladu s strožjim merilom skrbnosti, ravnalo skrbno le, če bi predvidelo ravnanje potencialnih oškodovancev – otrok, vključno z dejanji, ki imajo značilnosti neskrbnega ravnanja.

Del odškodnine, ki ga je toženka plačala med pravdo, je treba valorizirati, in sicer ne glede na uveljavitev ZPOMZO-1.

Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.

Nobeni metodi valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira, ni mogoče odreči pravilnosti. Tega cilja pa ne dosega metoda, ki sta jo izbrali nižji sodišči. Ti sta toženkino plačilo valorizirali tako, da sta za čas od dneva plačila do izdaje prvostopenjske sodbe od plačanega zneska izračunali zakonske zamudne obresti po linearni metodi.

Revizija zmotno trdi, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin po 28.6.2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A, ni več pravne podlage, saj ta ni bil podlaga ne valorizaciji odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode, ne valorizaciji delnih plačil teh obveznosti.

Prevzemnik naročila ni prekoračil mej naročila, čeprav se je dogovoril za nižjo kupnino. Šteti je, da so naročitelji soglašali z dogovorjeno kupnino in z odmikom od naročila, saj so sami podpisali kupoprodajno pogodbo, za kakršno se je dogovoril prevzemnik naročila. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na nesorazmerje med opravljeno storitvijo in dogovorjenim plačilom, če se naročitelji na nesorazmernost plačila niso pravočasno sklicevali.

Pritožnik nima prav, ko meni, da bi moralo sodišče zaradi smrti tožene stranke ustaviti postopek. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel toženec v pravdi pooblaščenca (1. točka 205. člena ZPP), zato postopka ni bilo treba prekiniti. Na dedičih pa je, ali bodo pooblaščencu odpovedali pooblastilo.

Ker je tožniku zavarovalnica že prej delno plačala odškodnino, bi moralo sodišče delna plačila upoštevati pri obračunu odškodnine za vsako posamezno obliko škode. Tak pristop terja pravilna kombinacija načela samostojnosti posameznih oblik nepremoženjske škode in pravila o učinkih delne izpolnitve denarne obveznosti.

Ker je obligacijskopravno razmerje na podlagi ugotovljenega neposlovnega ravnanja toženca med pravdnima strankama obstajalo, bi tožnica bila dolžna v skladu z določbo 2. odstavka 310. člena ZOR pravilno ponujene delne denarne izpolnitve sprejeti, da ne bi prišla v t.i. upniško zamudo (1. odstavek 325. člena ZOR) in se izognila učinkom le-te, med katerimi je kot posledica predvidena tudi ta, da od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti (2. odstavek 326. člena ZOR).

Po določbi 2. odstavka 310. člena ZOR je upnik dolžan sprejeti tudi delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni. Če prejem plačila odkloni neutemeljeno, pride v upniško zamudo, kar ima za posledico prenehanje teka obresti.

Tožeča stranka je s spornim dogovorom sprejela tudi izpolnitev prvotne (znižaneĐ) denarne obveznosti tožene stranke v blagu, pri čemer delne izpolnitve (v vrednosti 1.580.052,00 SIT) ni odkolnila, da bi lahko uveljavljala razveljavitveni zahtevek in s tem oživitev prvotne terjatve. Po določbi prvega odstavka 74. člena ZOR je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. Zapis o "umiku tožbe po prejemu blaga" pa vsebinsko ne ustreza pravnemu institutu pogoja v smislu tu citiranega zakonskega pravila. Tožnica, ki delne izpolnitve nedenarne obveznosti po dogovoru s strani tožene stranke ni odklonila, se na odstopno upravičenje ne more sklicevati, zlasti ne v konkretnem primeru, ko tožene stranke ni pozvala, da pogodbo izpolni.

Tožena stranka ni dokazala, da je med njo in tožečo stranko obstajal dogovor o dodatnem 5% rabatu; takšen dogovor tudi ne more izhajati iz predložene kompenzacije, saj ni nobene ovire, da se terjatve ne bi pobotale samo delno oz. da dolžnik (tj. tožena stranka) s svojo terjatvijo ne bi samo delno pobotal terjatve upnika (tj. tožeče stranke) - prim. 343. člen in 1. odst. 312. člena ter 2. odst. 310. člena ZOR. Soglasje tožeče stranke h kompenzaciji zato lahko pomeni le, da je soglašala, do katere višine bo njena terjatev zaradi pobota ugasnila, ne pa tudi, da se je odpovedala višji terjatvi (razliki do zneska terjatve po izstavljenem računu).

Ker sta pravdni stranki razdrli pogodbo o prodaji oz. o nakupu osebnega avtomobila, ki sta jo sklenili 5.6.1995, ima tožnik, ki je izpolnil pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dal (drugi odstavek 132. člena ZOR). Ker je v tožbi navedel, da je plačal 668.000 tolarjev kupnine, ima pravico do povrnitve tega zneska. Tožniku pripadajo obresti mu pripadajo od dneva, ki ga je navedel v tožbenem zahtevku, do dneva, ko je tožnik oz. njegov pooblaščenec zavrnil delno plačilo. Tedaj je kršil dolžnost iz drugega odstavka 310. člena ZOR, ker ni imel pravnega interesa za zavrnitev delne izpolnitve. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, tožnik ni mogel imeti nobenega posebnega interesa za odklonitev delne izpolnitve, ker je šlo tedaj za enomesečne zamudne obresti, kar je predstavljalo le neznaten in zanemarljiv del, poleg tega pa je tožena stranka vrnila več, kot znaša kupnina, ki jo sedaj zahteva v tožbi.

Stranki pogodbe o delu se lahko dogovorita za plačilo na podlagi situacij. Začasna situacija je samostojna podlaga za nastanek plačilne obveznosti, čeprav naročeni posel ni v celoti končan.

Delno plačilo glavnice pomeni priznanje celotnega dolga, to je glavnice z obrestmi.

Glede plačila v pravdi spornega zadnjega obroka kupnine sta obe sodišči ugotovili, da je bil dogovor med strankama, da ta znaša tolarsko protivrednost 5.000 DEM, obračunano po tečaju na dan plačila. Ugotovili sta tudi, da je tožena stranka ta znesek nakazala tožeči stranki 27.7.1991 po pošti, vendar ga je tožnica vrnila, ker je pričakovala plačilo kot za predhodne obroke, to je v DEM. Tožena stranka je nato denar imela doma. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da učinki izpolnitve niso nastopili, ter da je tožeča stranka po tem datumu prišla v upniško zamudo. Pri tem tožena stranka zmotno meni, da so s "hrambo denarja na svojem domu" nastopili pravni učinki, ki so značilni za sodno položitev dolgovane stvari (1. odstavek 327. člena ZOR).

Upnik nima posebnega interesa odkloniti sprejema delne izpolnitve denarne obveznosti, če mu delna izpolnitev ne more povzročiti nikakršnih škodljivih posledic. V takih okoliščinah je mogoče dovoliti položitev delnega zneska denarne obveznosti v sodni depozit.