VSL sodba II Cp 1417/2004

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnikoma 1.915.794,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas od 28.3.1994 do plačila (točka 1. izreka) ter da jima je dolžna izročiti vso potrebno dokumentacijo za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, še posebej dokumentacijo, predpisano z "Navodilom o vknjižbi pravic na delih stavb in o vodstvu zemljiške knjige E" ali z drugim pravnim aktom, ki bi navedeno navodilo nadomestil (točka 2. izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povračilo 600.550,00 SIT pravdnih stroškov tožnikov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti sodbi je vložila pritožbo tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sprejema sicer odločitev prvostopnega sodišča, da je pogodbeno kazen dolžna plačati, vendar pa meni, da sta tožnika upravičena le do pogodbene kazni za 54 dni zamude (in na na prvi stopnji priznanih 153 dni), kar utemeljuje z navedbami, da je bila zamuda za preostale dni upravičena, in sicer zato: 1) ker sta tožnika zamudila s plačilom petega obroka za 30 dni; 2) ker so bila dogovorjena tudi dodatna dela, katerih v dogovorjenem roku ni bilo mogoče izvršiti ter 3) zaradi slabih vrmenskih razmer, to je velikega števila padavinskih dni. Nadalje se tudi ne strinja z višino pogodbene kazni, pri določitvi katere je po njenem mnenju treba upoštevati Posebne gradbene uzance (Ur.l. SFRJ, št. 18/1977; v nadaljevanju PGU), saj sta pravdni stranki s prodajno pogodbo (v 7. in 8. členu) njihovo uporabo dogovorili. Prvostopno sodišče bi zato moralo upoštevati določilo 52. uzance PGU, ki določa maksimalno višino pogodbene kazni, ki ne sme preseči 5% skupne pogodbene vrednosti. Poleg tega pa je bilo v drugem odstavku 7. člena prodajne pogodbe dogovorjeno, da se zaračunajo penali za vsak zamujeni dan od vrednosti neizvršenih del, vrednost le teh pa znaša cca. 10%, zato bi moralo prvostopno sodišče 1 %o (promil) pogodbene kazni računati od zneska, ki ustreza 10% pogodbene vrednosti, in ne od celotne pogodbene vrednosti. Glede na navedeno predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Navajata, da dodatna dela niso bila tako obsežna, da bi toženo stranko upravičevala do podaljšanja roka za izročitev stanovanja. Kar zadeva zahtevo tožene stranke po uporabi PGU pa poudarjata, da uporabo le-teh stranke v pogodbi (z izjemo 8. člena pogodbe, ki se nanaša na primere podaljšanja roka za primopredajo) niso dogovorile, zato uzanc pri presoji višine pogodbene kazni ni mogoče uporabiti. Oporekata tudi zahtevi tožene stranke po izračunu pogodbene kazni od zneska, ki ustreza le 10% pogodbene vrednosti, saj jima stanovanje ni bilo izročeno "delno", temveč jima je bilo zaradi zamude z deli v celoti izročeno šele 30.3.1994. Njuna zamuda s plačilom dela petega obroka pa ni v vzročni zvezi z nezmožnostjo gradnje. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določbo 1. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Pritožba izrecno sicer ne navaja, kateri del sodbe izpodbija, vendar pa je iz njenih pritožbeni navedb razbrati, da je naperjena le zoper odločitev po 1. točki izreka, torej zoper del sodbe, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo pogodbe kazni, zato je pritožbeno sodišče pravilnost prvostopne odločitve preizkušalo le v tem obsegu.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo pogodbene kazni, ki sta jo pravdni stranki dogovorili v 7. členu prodajne pogodbe z dne 20.4.1993 za primer zamude s primopredajo stanovanja.

Po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah je bila primopredaja dogovorjena za dne 28.10.1993, do izročitve pa je dejansko prišlo dne 30.3.1994, torej s 153 dnevno zamudo. Za vsak zamujeni dan je zato sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo pogodbene kazni v vtoževani višini 1%o (promila) od celotne pogodbene obveznosti, kar znese 13.285,00 SIT dnevno.

V pritožbi ostaja sporno, ali so za zamudo tožene stranke nad 54 dni obstajali utemeljeni razlogi, zaradi katerih pogodbene kazni za te dni ni dolžna plačati. Pravno podlago za presojo teh ugovornih navedb predstavlja določba 8. člena pogodbe, pa kateri se rok za izročitev stanovanja lahko podaljša v naslednjih primerih, ko se šteje, da zamuda ni nastala po krivdi prodajalca: - če kupec ni poravnal pravočasno svojih obveznosti: to je toliko časa, kolikor je trajala zamuda; - v vseh primerih, ki jih določajo posebne gradbene uzance (PGU).

Tožena stranka v pritožbi še vedno vztraja na tem, da je za 30 dni v upravičeni zamudi iz razloga, ker sta tudi tožnika zamudila s plačilom dela 5. obroka, sklicujoč se pri tem na prvo alinejo citiranega 8. člena pogodbe. V zvezi s tem je bilo na prvi stopnji ugotovljeno, da sta tožnika s plačilom dela petega obroka v višini 13.800.-DEM, ki je v celoti znašal 23.800.-DEM in je zapadel v plačilo dne 25.9.1993, res zmudila za 30 dni, vendar je sodišče prve stopnje ob nadaljnjih ugotovitvah, da sta tožnika celotno kupnino poravnala pred dogovorjenim datumom, in sicer dne 26.10.1993 namesto dne 30.10.1993, in torej tudi pred dogovorjenim dnevom izročitve ter ob dejstvu, da predstavlja zamujeni znesek relativno nizek znesek v primerjavi s celotno pogodbeno obveznostjo (169.065.-DEM) ter da je šlo za relativno kratko zamudo, zaključilo, da vzročna zveza med zamudo s plačilom dela petega obroka in primopredajo stanovanja ni izkazana ter da zato tožena strank a iz tega razloga ni v upravičeni zamudi, ki bi jo upravičevala do podaljšanja roka za izročitev stanovanja. Po oceni prvostopnega sodišča iz vsebine določbe 8. člena pogodbe, ki jo je v smislu določbe 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR) interperetiralo v korist tožnikov, ni mogoče sklepati, da se zamuda nanaša tudi na primere tako kratkotrajnih zamud s plačili posameznih obrokov.

Pritožbeno sodišče se takšnemu stališču sodišča prve stopnje v celoti pridružuje, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča očitana zamuda tožnikov ni mogla vplivati na pravočasnost izvedbe del. Da je vsekakor treba upoštevati, ali je med zamudo s plačilom posameznega obroka kupnine in primopredajo stanovanja sploh podana vzročna zveza, pa izhaja tudi iz določila prvega odstavka 42. uzance PGU, po katerem ima izvajalec pravico zahtevati podaljšanje roka za izvajanje del, kadar zaradi tega, ker naročnik ni izpolnil obveznosti, ni mogel izvajati del. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka s takšnimi ugovornimi navedbami ne more uspeti tudi iz razloga, ker v tej pravdi nikoli ni zatrjevala, da bi od tožnika iz tega razloga podaljšanje roka za izročitev stanovanja sploh zahtevala. Tako iz pogodbene določbe (po kateri "se rok lahko podaljša"), kot tudi iz citiranega določila 42. uzance PGU, namreč izhaja, da nastop okoliščin, ki lahko predstavljajo upravičen razlog za podaljšanje roka za izročitev stanovanja, ne povzroči avtomatskega podaljšanja tega roka, temveč mora izvajalec podaljšanje roka v takih primerih zahtevati.

Iz istega razloga je treba zavrniti tudi pritožbena izvajanja tožene stranke, češ da jo tudi dogovor o opravi dodatnih del upravičuje do kasnejše izročitve stanovanja. Kot ji je namreč pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, bi bilo temu tako, kolikor bi tožena stranka takrat, ko je pristala na vsa dodatna dela, ob tem tudi zahtevala, da se iz tega razloga predvideni datum izročitve preloži. V tej smeri pa tožena stranka ugovornih navedb ni podala. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer iz 8. točke tretjega odstavka 42. uzance PGU izhaja, da se za vzrok, iz katerega se lahko zahteva podaljšanje roka, med drugim sicer šteje tudi dolžnost oprave presežnih del, vendar pod pogojem, da ta presegajo 10% pogodbenih količin del. Da bi bila dodatna dela tolikšna, tožena stranka niti ni zatrjevala, iz neizpodbijanih prvostopnih ugotovitev o tem, koliko je tožena stranka tožnikoma zaračunala za opravo dodatnih del (1.848.-DEM), pa izhaja, da je bila vrednost dodatnih del bistveno nižja od 10% pogodbene količine del (10% od 169.065.-DEM znaša namreč 16.906.-DEM).

Tudi kar zadeva pritožbena izvajanja o slabih vremenskih razmerah, ki naj bi toženo stranko ravno tako upravičevale do kasnejše primopredaje stanovanja, se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom v izpodbijani sodbi. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, utemeljen na določilu 1. točke tretjega odstavka 42. člena PGU, da bi bile te ugovorne navedbe tožene stranke lahko utemeljene le v primeru, kolikor bi izkazala ne samo obstoj zatrjevanega števila padavinskih dni, temveč tudi, da je takšno vreme izjemno slabo glede na letni čas in kraj, v katerem se dela izvajajo.

Po obrazloženem je sodišče prve stopnje toženi stranki pogodbeno kazen utemeljeno zaračunalo za vseh 153 zamudnih dni. V nadaljevanju pa je pritožbeno sodišče presojalo še pravilnost višine za posamezen zamudni dan izračunane pogodbene kazni. V 7. členu prodajne pogodbe sta pravdni stranki dogovorili, da ima kupec pravico do penalov, in sicer 2%o (promila) za vsak zamujeni dan od neizvršenih del. Ker vtožujeta tožnika penale le v višini 1%o (promila), in sicer od zneska pogodbene vrednosti del, ki so po njunih (s strani tožene stranke neprerekanih trditvah) dejansko znašala 13.258.077,00 SIT, jima je sodišče pogodbeno kazen priznalo v vtoževani višini 13.258,00 SIT dnevno. V zvezi s tem ostaja v pritožbi sporno, ali je treba tudi pri presoji višine pogodbene kazni upoštevati določila PGU, ki v 52. uzanci določa maksimalno višino pogodbene kazni v višini 5% skupne cene del ter ali je prvostopno sodišče pogodbeno kazen pravilno računalo od celotne pogodbene vrednosti, ali pa bi moralo, kot opozarja pritožba, višino pogodbene kazni obračunati le od vrednosti neizvršenih del, kar po pritožbenih izvajanjih ustreza 10% celotne pogodbene vrednosti.

Tudi v tem delu je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da uporaba določil PGU med pravdnima strankama v prodajni pogodbi (z izjemo v 8. členu pogodbe, glede dopustnih primerov podaljšanja roka za primopredajo stanovanja) ni bila dogovorjena, zato jih sodišče pri presoji višine pogodbene kazni pravilno ni upoštevalo. Pritožbenim izvajanjem, češ da je bila njihova uporaba dogovorjena tudi v 7. členu pogodbe, tako ni mogoče pritrditi. Ob tem pa tudi ne morejo biti relevantna pritožbena izvajanja, češ da je tudi iz okoliščine, da sta tožnika postavila tožbeni zahtevek v skladu z uzanco 52, ker zahtevata le pogodbeno kazen v višini 1%o, in ne v pogodbi dogovorjenih 2%o, razvidno, da so pogodbene stranke hotele njihovo uporabo (2. odst. 21. člena ZOR). Ker lahko pogodbeni stranki skladno z določbo 1. odstavka 271. člena ZOR poljubno določita višino pogodbene kazni, je treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 1107. člena ZOR zaključiti, da bi uporaba 52. uzance PGU (ki nasprotuje citirani dispozitivni normi ZOR) v tej zadevi prišla v poštev le v primeru, ko bi stranke uporabo uzanc izrecno dogovorile.

Končno pa je treba kot neutemeljena zavrniti tudi pritožbena izvajanja o osnovi, od katere je treba računati pogodbeno kazen. Res je v pogodbi izrecno določeno, da se pogodbena kazen računa od neizvršenih del, vendar pa je sodišče prve stopnje to določbo pravilno uporabilo, ko je kot osnovo za izračun pogodbene kazni vzelo vrednost celotne obveznosti, in ne zgolj vrednost neizvršenih del.

Neizvrševana dela tožene stranke pomenijo namreč neizvršeno obveznost tožene stranke, njena obveznost pa ni bila deljiva, saj tožnikoma ni bila dolžna izročati stanovanja postopoma po raznih fazah gradnje, temveč je bila njena edina obveznost izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Takšna razlaga sporne določbe je zato najbolj logična, sicer pa jo (glede na to, da je sporna določba zapisana v formularni pogodbi, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke), narekuje tudi določba 100. člena ZOR (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 621/2000 z dne 13.9.2001).

Po povedanem je bilo treba pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih ta ni priglasila (1. odst. 163. člena ZPP), odločitev o pritožbenih stroških tožnikov pa je sodišče sprejelo na podlagi določbe 1. odstavka 155. člena ZPP in 1. odstavka 165. člena ZPP, saj jih upoštevaje vsebino odgovora na pritožbo ni štelo za potrebne pravdne stroške.