1107. člen ZOR

Glede na to, da po 4. členu Pogodbe A7 predstavljajo sestavne dele pogodbe tudi vsi tisti pismeni dogovori in zapisniške zahteve oz. ugotovitve, ki so jih ali jih bodo podpisali pooblaščenci obeh pravdnih strank, je zmotno pritožbeno stališče, da je bila pogodba sklenjena v smislu ˝ključ v roke˝. Iz nobenega določila pogodbe namreč ne izhaja, da se ˝pismeni dogovori, ki so ali pa še bodo˝ sklenjeni, lahko nanašajo samo na povečan obseg del za isto ceno, navedeno v 2. členu pogodbe. V nobenem členu Pogodbe A7 tudi ni navedbe ˝ključ v roke˝ ali kakšnega podobnega določila, iz katerega bi izhajalo, da se je tožeča stranka za ceno iz 2. člena zavezala izvesti skupaj vsa dela, ki so potrebna za graditev in uporabo predmeta pogodbe.

Plačnik z gradbeno pogodbo naročenih del je naročnik ne glede na vprašanje, ali je lastnik nepremičnine. Po uveljavitvi ZOR so se PGU še vedno lahko uporabljale glede vprašanj, ki so bila z njimi urejena bolj podrobno kot z ZOR.

Posebne gradbene uzance so se uporabljale, če sta se pogodbeni stranki zanje dogovorili ali če je šlo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ni urejal (argumentum a contrario). Pri uzancah (običajih) gre za vir materialnega prava. Zato njihova neuporaba nima za posledico pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, to je absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

Ker lahko pogodbeni stranki skladno z določbo 1. odstavka 271. člena ZOR poljubno določita višino pogodbene kazni, je treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 1107. člena ZOR zaključiti, da bi uporaba 52. uzance Posebnih gradbenih uzanc (ki nasprotuje citirani dispozitivni normi ZOR, saj določa najvišjo dovoljeno pogodbeno kazen) v tej zadevi prišla v poštev le v primeru, če bi stranki uporabo teh uzanc izrecno dogovorili. Res je v pogodbi izrecno določeno, da se pogodbena kazen računa od neizvršenih del, vendar pa je sodišče prve stopnje to določbo pravilno uporabilo, ko je kot osnovo za izračun pogodbene kazni vzelo vrednost celotne obveznosti, in ne zgolj vrednosti neizvršenih del. Neizvrševana dela tožene stranke pomenijo namreč neizvršeno obveznost tožene stranke, njena obveznost pa ni bila deljiva, saj tožnikoma ni bila dolžna izročati stanovanja postopoma po raznih fazah gradnje, temveč je bila njena edina obveznost izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Takšna razlaga sporne določbe je zato najbolj logična, sicer pa jo (glede na to, da je sporna določba zapisana v formularni pogodbi, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke), narekuje tudi

Račun je zasebna poslovna listina, za katero ni predpisano nobeno dokazno pravilo, zato jo sodišče ocenjuje po načelu proti presoji dokazov.

Delavec, razporejen na delo v tujino, ima v splošnem aktu obveznost, da se v primeru odpoklica nemudoma vrne v matično podjetje. Ker izpolnitveni čas vrnitve ni določen (z dnevi, meseci), ga je potrebno razlagati iz kavze, bolj namena in narave določene obveznosti, kakor tudi iz drugih okoliščin.

Po uveljavitvi Zakona o obligacijskih razmerjih se ne uporablja več določba splošnih ali posebnih uzanc o domnevi, da sta pogodbeni stranki privolili v njihovo uporabo, kolikor jih nista s pogodbo izključili, temveč se uzance uporabljajo le, če so se udeleženci obligacijskih razmerij dogovorili, ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo uporabo.

Izpodbijanje računov kot listin, ki so podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja, je zgrešeno ob situaciji, ko tožena stranka ni zatrjevala, da jim je ugovarjala (glej zlasti drugi odstavek 203. Splošne uzance za blagovni promet).

Iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev izhajajo udeleženci dvostranskih pogodb pri sklepanju pogodb, ne pa v stadiju njihovega izpolnjevanja (1. odstavek 15. člena ZOR). Za ta stadij je pomembno ohranjanje realne vrednosti s pogodbo dogovorjenih obveznosti. Za ohranitev realne vrednosti denarne obveznosti sta na voljo dve možnosti: zamudne obresti, ki vsebujejo tudi revalorizacijski del, ali pa vezava obveznosti na neko tujo valuto. Obveznost plačati zamudne obresti je zakonska obveznost, ki je strankam ni treba posebej dogovarjati, uporabo druge valorizacijske možnosti pa morata stranki pravnega razmerja izrecno dogovoriti, sicer je upnik ne more z uspehom uveljaviti. Analogno 2. odstavku 1107. člena ZOR se lahko tudi posebne uzance uporabijo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ne ureja.

Sodna praksa je povzela ureditev iz 180. splošne uzance za blagovni promet, kaj pomeni dogovor o takojšnjem plačilu, ker tega vprašanja ZOR ne ureja.