UPRS sodba II U 17/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Sodni svet zavrnil tožnikov predlog za napredovanje na položaj svetnika okrožnega sodišča. Iz obrazložitve izhaja, da je Sodni svet svojo odločitev oprl na določbo četrtega odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. list RS, št. 94/07 in nasl.), ki določa, da pridobi okrožni sodnik položaj svetnika pri prvem napredovanju po dopolnjenem 45. letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Iz ocene sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru, št. Su 100100/2007-75 z dne 18. 9. 2007 pa izhaja, da sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje, ne izpolnjuje pa pogojev za hitrejše napredovanje. Za hitrejše napredovanje je po 4. točki prvega odstavka 32. člena istega zakona potrebno v skladu z drugim odstavkom citiranega člena izpolnjevati vse kriterije iz prvega odstavka 29. člena ZSS in hkrati izkazovati nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečno sposobnost reševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešno opravljanje dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov (1. do 4. točka prvega odstavka 29. člena ZSS). Iz ocene personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da bi po navedenih kriterijih naj ocenjevani sodnik med drugim ne odstopal od povprečja pri sposobnosti pravilnega obravnavanja pravnih vprašanj, glede kriterija nadpovprečnega strokovnega znanja pa je zaključil, da ima sodnik v pravni stroki ugled, saj razpolaga z dobrim in širokim strokovnim znanjem, ki ga zna v praksi zelo dobro uporabiti, kar pa ne predstavlja nadpovprečne ocene. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdil Sodni svet s svojo odločbo št. 2/08-2212 z dne 13. 11. 2008.

V obširni tožbi in pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2008 tožnik glede pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZSS za vsak pogoj posebej navaja dokaze v zvezi z nadpovprečnim strokovnim znanjem, nadpovprečno delovno sposobnostjo in nadpovprečno sposobnostjo razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešnega opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Opozarja, da sodni svet pri odločanju o napredovanju, po kriterijih, ki jih določa ZSS, nima določbe, iz katere bi izhajalo, da je vezan na oceno sodniške službe personalnega sveta višjega sodišča ali Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Točen je sicer zaključek Sodnega sveta, da je po kriteriju uspešnosti glede opravljenega dela sicer uspešnejši od enega sodnika, povsem nelogično pa je, da je to sodnik, ki je imel slabše rezultate od njega in je bilo glede kriterija nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj v mesecu januarju 2009 zanj ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje iz 4. točke prvega odstavka 32. člena ZSS za hitrejše napredovanje. Izpostavlja, da gre za subjektivne kriterije, Personalni svet Višjega sodišča v Mariboru je ugotovil, da ne izpolnjuje enega od štirih kriterijev iz drugega odstavka 32. člena ZSS in sicer kriterija nadpovprečne sposobnosti rezreševanja pravnih vprašanj. Takšna ugotovitev ob upoštevanju argumenta a contrario pomeni, da ostale 3 kriterije izpolnjuje in bi torej ob ugotovitvi v tem postopku, da izpolnjuje tudi kriterij nadpovprečne sposobnosti rezreševanja pravnih vprašanj izpolnjeval vse 4 kriterije iz drugega odstavka 32. člena ZSS, ki pa morajo biti podani kumulativno za izpolnjevanje pogoja hitrejšega napredovanja. Predlaga, da sodišče spremeni odločbo Sodnega sveta tako, da ugotovi, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje na položaj svetnika okrožnega sodišča.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in prereka navedbe tožnika ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Pojasnjuje, da sodni svet odloča o sodnikovem napredovanju na položaj svetnika okrožnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZSS, pri tem pa mora upoštevati pogoje, ki jih določa 3. alinea tretjega odstavka 34. člena istega zakona. Tako položaj svetnika pridobi okrožni sodnik pri prvem napredovanju po dopolnjenem 45. letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet pri odločanju o napredovanju torej ne more mimo ocene sodniške službe izdelane s strani personalnega sveta, res pa je, da na podlagi 28. člena ZSS tudi sam preveri izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev. Za hitrejše napredovanje je skladno z drugim odstavkom 32. člena ZSS potrebno izpolnjevanje vseh kriterijev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 29. člena ZSS in hkratno izkazovanje nadpovprečnega strokovnega znanja, nadpovprečne delovne sposobnosti, nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečnega uspešnega opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Hkrati pa tožena stranka zagovarja uporabo stališča, sprejetega na 69. seji sodnega sveta dne 3. 10. 1996, da je potrebno pri ocenjevanju hitrejšega napredovanja zlasti upoštevati izrazito preseganje pričakovanega obsega dela, dosledno spoštovanje instrukcijskih rokov za izdelovanje sodnih odločb, odstopanje od povprečja pri sposobnosti pravilnega obravnavanja pravnih vprašanj, strokovnega znanja ipd. ter ostale objektivno primerljive okoliščine. Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz 29. člena ZSS. Vendar pa je poleg slednjega za hitrejše napredovanje, katero je pogoj za napredovanje na položaj svetnika okrožnega sodišča, potrebno na nivoju nadpovprečnosti izpolnjevati kriterij strokovnega znanja, delovne sposobnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter uspešnega opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Da ima tožeča stranka nadpovprečne delovne sposobnosti ter nadpovprečno uspešno opravlja delo pri odpravi in preprečitvi zaostankov, ni sporno. Po mnenju tožene stranke pa nivoja nadpovprečnosti ne dosega tako pri kriteriju sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, kot tudi kriteriju strokovnega znanja. Glede sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj je že personalni svet Višjega sodišča v Mariboru po oceni sodnikovega dela ugotovil, da ta ni dosežen v okviru zahtevanih kriterijev za dosego nivoja nadpovprečnosti. Tako oceno je potrdil tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, z njo pa se strinja tudi tožena stranka. Že iz samega dejstva, da je k ugotovitvam podala soglasje gre razumeti, da je izpolnjevanje pogojev preverila sama. Iz podatkov o delu tožeče stranke, v katere je vpogledala, izhaja, da je bil njen pritožbeni uspeh nižji v primerjavi s pritožbenim uspehom pravdnega področja višjega sodišča, na območju katerega dela. Tako tožena stranka zaključuje, da so ugotovitve v obeh ocenah sodniške službe, da tožeča stranka tega kriterija ne izpolnjuje nadpovprečno, pravilne. Očitke tožeče stranke, da niso bili upoštevani primerjalni podatki med številom potrjenih, spremenjenih ter razveljavljenih zadev, ni utemeljen. Upoštevane so bile namreč vse tri postavke, saj je bilo vpogledano v podatke o njenem delu, le izpostavljena je bila zgolj ena od treh postavk, to je postavka potrjenih zadev. Glede očitka, da podatki niso ločeni za okrajne in okrožne pravdne zadeve, tožena stranka izraža strinjanje z razlago Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da ni mogoče trditi, da so nekontradiktorni postopki, ki so številčnejši na okrajnih sodiščih, lažji od civilnih postopkov na okrožnih sodiščih, saj tudi okrožna sodišča odločajo v številnih nepravdnih postopkih, hkrati so pravdni postopkih okrajnih sodišč po težavnosti povsem primerljivi s pravdnimi zadevami okrožnih sodišč. Pri tem dodaja, da so v statistiki za vse sodnike zajeti enaki podatki, kar se nanaša tudi na zahtevo po upoštevanju podatkov o odločitvah med pravdo, kot tudi meritornem odločanju, zato je statistični prikaz dela za vse sodnike enak. Tudi zahteva tožeče stranke, da bi bilo potrebno upoštevati primerjalne podatke drugih višjih sodišč, ni utemeljena. Oceno namreč izdela personalni svet neposredno višjega sodišča, kateri razpolaga zgolj s podatki svojega območja. Izdelana primerjava nazorno prikaže delo na posameznem sodišču v celoti, kot tudi delo posameznega sodnika v primerjavi z ostalimi sodniki v njegovem okolju. Pri primerjavi dela sodnikov istega sodišča lahko, glede podatkov o razveljavljenih zadevah, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, zaključimo, da je uspešnejša zgolj od enega sodnika na svojem sodišču, pa še to ne v takem obsegu, da bi lahko govorili o nadpovprečnosti. Pri tem ne gre spregledati že zgoraj obrazloženih zaključkov ob ostalih statističnih podatkih. Navedeno pa nikakor ne oporeka ugotovitvam Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da sodi civilni oddelek Okrožnega sodišča na Ptuju med boljše civilne oddelke v državi. V kolikor pa bi že upoštevali primerjavo, gre pritrditi Personalnemu svetu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da podatek o odstotku razveljavljenih zadev tožeče stranke v primerjavi z istim podatkom na Višjem sodišču v Ljubljani ter Višjem delovnem in socialnem sodišču ne izkazuje njene nadpovprečnosti pri razreševanju pravnih vprašanj, temveč le, da se giblje blizu povprečja. Poleg zgoraj obravnavanega kriterija, tožeča stranka tudi kriterija strokovnega znanja ne izpolnjuje v meri nadpovprečnosti. Tožena stranka izhaja iz stališča, da personalni svet, ki izdela oceno sodnikovega dela, sodnika dobro pozna, zato v navedbe, ki zadeva njegovo delo, ne dvomi. Tako upošteva mnenje, izraženo v oceni personalnega sveta višjega sodišča, da ima tožeča stranka v pravni stroki ugled, saj razpolaga z dobrim in širokim znanjem, da je pri delu natančna, svoje strokovno znanje pa zna v praksi zelo dobro uporabiti. Hkrati pa se strinja z zaključkom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ta taka ocena ne predstavlja znanja tožeče stranke na nivoju nadpovprečnosti. Morebitno drugačno mnenje predsednika sodišča s stališča tožene stranke ne spreminja. Nadpovprečnosti tudi ne izkazujejo 4 opravljeni izpiti na magistrskem študiju, kot tudi ne v tožbi naštete dodatne dejavnosti, katere po mnenju tožene stranke s samo sodniško službo niso neposredno povezane, zato tudi ne predstavljajo strokovnega znanja v tej smeri.

Sodišče ugotavlja, da je upoštevaje navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi štelo, da tožnik smiselno izpodbija tudi odločitev Sodnega sveta opr. št. 2/08-2007 z dne 29.5.2008.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Odločanje o napredovanju po prvem odstavku 28. člena ZSS pomeni odločanje po kriterijih, ki jih ZSS določa za ugotovitev, ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnost za opravljanje sodniške službe oz. izpolnjuje pogoje za napredovanje. Za hitrejše napredovanje pa je skladno z drugim odstavkom 32. člena ZSS potrebno poleg izpolnjevanja vseh kriterijev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 29. člena ZSS hkratno izkazovanje tudi nadpovprečnega strokovnega znanja, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečnega uspešnega opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Napredovanje je pravica, ki izhaja iz sodniškega dela, namen uvedbe napredovanja v naziv svetnik pa je v zagotovitvi enakih možnosti sodniške kariere, ker je napredovanje na višje sodniško mesto pogojeno s številom praznih sodniških mest na sodiščih višjega položaja. Glede na takšen namen, mora biti za napredovanje v naziv svetnik izkazano izjemno uspešno in kvalitetno sodniško delo v daljšem času. Zato se sodišče strinja s stališčem Sodnega sveta, da v postopku odločanja o napredovanju Sodni svet ne more mimo ocene sodniške službe, izdelane s strani pristojnega personalnega sveta, v skladu z 28. členom ZSS pa je dolžan tudi sam preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev. In v obravnavani zadevi je Sodni svet ravnal tako in ugotovil, da pogoji za hitrejše napredovanje tožnika niso izpolnjeni. Sodišče ocenjuje, da je imel Sodni svet v zbranih podatkih dovolj podlage za odločitev, da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, takšno odločitev pa je tudi izčrpno obrazložil in zanjo navedel sprejemljive in razumne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS -1, Ur. list RS, št. 105/2006).

Ker je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri sodišče v primeru, ko tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Glede na to, da je v obravnavanem primeru tožbo zavrnilo, je bilo potrebno odločiti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.