VSRS Sodba II Ips 352/2008

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Odločitev o pravdnih stroških se spremeni, tako da mora tožeča stranka plačati toženi stranki:

- 876,36 euro priglašenih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne od izdaje prve sodbe;

- stroške prvega pritožbenega postopka 269,18 euro, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne od izdaje prve odločbe višjega sodišča;

- stroške drugega pritožbenega postopka 1807,06 euro, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne od izdaje druge odločbe višjega sodišča; ter

- stroške revizije v znesku 2620,74 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne od vročitve revizije;

vse v 15 dneh od vročitve sodbe revizijskega sodišča.

1Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Po drugem sojenju je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena zavarovalnica (v nadaljevanju: toženka) odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku 9. 11. 1996, in sicer po polici št. 1076810, na podlagi Splošnih pogojev zavarovanja AO-plus-95.

2Tožnik in toženka sta se proti vmesni sodbi pritožila, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

3Proti tej pravnomočni sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe, kolikor ni bilo ugodeno tožbi, da je podana odgovornost iz naslova avtomobilske odgovornosti. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je med zavarovanjem avtomobilske odgovornosti in zavarovanjem AO plus razlika v obsegu zavarovalnega kritja. Meni sicer, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je prišlo do nesreče zaradi močnega udarca varovalnega obroča, ki je pri polnjenju gume skočil s platišča, ko je motor vozila deloval. Pri pravilni uporabi materialnega prava bi morali sodišči uporabiti 15. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ker je bilo vozilo v rabi in je bila vzročna zveza med tem in nastalo nesrečo. Tožnik je opravljal delo s povečano nevarnostjo in je prišlo do nesreče pri obratovanju motornih sil. Pri tem pa sodiščema očita, da nista pravilno ugotovili, če je bil tožnik tedaj v svojstvu voznika. Izmet in močan udarec obroča bi lahko poškodoval vsakogar, ki bi bil tedaj v bližini tovornjaka. Zato je bil tožnik tedaj v svojstvu tretjega in ne voznika. Tožnik predlaga ugoditev reviziji in spremembo vmesne sodbe tako, da se ugotovi odgovornost toženke na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

4Tudi toženka je pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih in je nasprotje med dokazi, ki se nahajajo v spisu in med razlogi sodbe. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bil tožnik tedaj, ko je menjaval gumo, v vlogi voznika. To bi bilo, če bi avtomobil popravljal na terenu v času vožnje, ker pa je vozilo zato, ker ima zadaj dve gumi, lahko odpeljal na dvorišče podjetja, kjer je najprej pokosil in se šele dve uri po prihodu lotil menjave gume, je bila pretrgana vzročna zveza med uporabo vozila in lastnostjo voznika. Zmotna je tudi ugotovitev sodišč, da je tožnik menjaval počeno pnevmatiko, ko je motor obratoval. Motor ni obratoval, pač pa je bil uporabljen le kot pogonsko sredstvo za delovanje kompresorja, s katerim se je polnila prazna pnevmatika, torej je bil v vlogi delovnega stroja. Do nesreče ni prišlo pri uporabi vozila, temveč zaradi nameščanja nove ali defektne pnevmatike. S tem je pretrgana vzročna zveza med poškodbo tožnika po 1. členu pogojev AO-plus-95. Pri takem delu ni potrebno, da bi bil motor v delujočem stanju in ni prišlo do nesreče zaradi delovanja motorja. Glede na to toženka predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka.

5Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

7Sodišči prve in druge stopnje nista storili bistvene kršitve določb ZPP. Tožnik, ki jih uveljavlja, jih ne opredeli, toženka pa pod njihovo krinko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prišlo do poškodbe gume v času vožnje, da je tožnik ni mogel zamenjati na avtocesti, zato je okrog 16 ure pripeljal tovornjak v podjetje T., kjer je to gumo zamenjal. Toženka ne pove, od kod ji trditev, da je po vrnitvi v podjetje pokosil. Tudi za trditev, da motor ni obratoval in da je bil uporabljen le kot pogonsko sredstvo za delovanje kompresorja, s katerim se je polnila pnevmatika po zamenjavi gume, nima podlage. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil motor vključen in da je bilo to po mnenju izvedenca I. K. tudi potrebno za samo menjavo gume in za polnjenje pnevmatike, pri čemer bi bilo rizično, če bi bila guma manj napolnjena. (prvi odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje).

8Sta pa sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo.

9Pravilno sta sicer ugotovili, da se motorno vozilo po dolgoletni sodni praksi šteje za nevarno stvar. Odgovornost za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo je urejena Obligacijskem zakoniku (OZ)(3), ker pa se je tožnik poškodoval 9. 11. 1996, je treba po 1060. členu OZ uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).(4) Ta v 173. in 174. členu določa objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari oz. izvajalca nevarne dejavnosti v zvezi z obratovanjem vozila. Ker je uporaba motornih vozil množična, je za varstvo oseb, ki nimajo nobene koristi ali povezave z določenim motornim vozilom (tretje osebe) predpisano obvezno zavarovanje odgovornosti. V 15. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu(5) je določeno, da mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo povzroči z uporabo vozila tretjim osebam. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da tožnik ne sodi v krog tretjih oseb, saj je upravljal oziroma popravljal motorno vozilo.

10Tožnik bi bil lahko zavarovan pri toženki kvečjemu kot voznik avtomobila po pogojih zavarovanja AO plus, če bi se poškodoval kot voznik motornega vozila. Voznik mora pripraviti vozilo za pot, ga med vožnjo upravljati in popraviti tudi morebitno okvaro, če je to mogoče. Zato je Arbitraža pri toženi stranki nekoč odločila, da polnjenje pnevmatike, ob kratkotrajnem postanku avtobusa, zaradi odprave defekta med vožnjo, predstavlja zavarovalni primer, ki je nastal v zvezi z uporabo motornega vozila v smislu prvega člena pogojev AO-plus-95(6). Toda v tožnikovem primeru je bilo drugače. Potem, ko je prišlo na avtocesti do poškodbe zadnje gume, se ni odločil za popravilo, temveč je kljub temu, da je bila vožnja po eni sami gumi zadaj nevarna (mnenje izvedenca I. K.), vozilo pripeljal nazaj v podjetje. Tožena stranka pravilno navaja, da je tedaj svojo vožnjo zaključil in je zavarovanje iz zavarovalne police št. ... na podlagi Splošnih pogojev zavarovanja AO-plus-1995 prenehalo. Če je na dvorišču podjetja popravljal vozilo, ni več za uporabljal motornega vozila v zvezi z vožnjo, temveč je deloval kot avtomehanik. V takih primerih pa je Vrhovno sodišče že odločilo, da zavarovanje vozila ne krije škode, ki jo trpi mehanik, bodisi v mehanični delavnici ali kje drugje.(7) Seveda je škodo tudi v takih primerih mogoče zavarovati npr. z zavarovanjem splošne odgovornosti delodajalca, ni pa mogoče zahtevati odškodnine po polici AO-plus-95.

11Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo, v kateri sicer pravilno opozarja na različne posledice zavarovanj, a to ne more vplivati na pravico do odškodnine ali zavarovalnine. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP pa je ugodilo reviziji tožene stranke in spremenilo izpodbijani sodbi tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

12Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo tudi o pravdnih stroških. Tožena stranka je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, ki jih je priglasila na naroku 5. 10. 2005 v znesku 210.010 tolarjev (za takso za odgovor na tožbo 105.510 SIT in za plačilo izvedenca 104.500 SIT) oziroma 876,36 euro; za pritožbo z dne 10. 11. 2005 znesek 64.507 tolarjev (priglašeni stroški za takso 61.507 SIT in manipulativni stroški 3000 SIT) oziroma 269,18 euro; za pritožbo z dne 2. 2. 2007 znesek 1807,06 euro (taksa 1794,54 € in manipulativni stroški 12,52 €); ter za revizijo 2620,74 euro (priglašeni stroški za takso 1.794,54 € in za sestavo revizije 826,20 €). Od navedenih zneskov je tožena stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/01-40/2007.

Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/8.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 70/94.

Op. št. (6): Odločba Arbitraže pri Zavarovalnici Triglav AR/39/98, citirano po M. Viršek: Arbitražna in sodna praksa 1991-2005, GV, Ljubljana 2007, str. 34.

Op. št. (7): Primerjajte odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 427/1997 z dne 7. 5. 1998 in II Ips 38/2006 z dne 13. 3. 2008, čeprav tu ni šlo za zavarovanje AO plus.