VSL Sodba I Cpg 751/2006

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko dosežejo glavnico 5.763.371,00 SIT, zavrne, v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 367,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 87.967,05 SIT od 7.7.2006 do 31.12.2006, in od zneska 367,08 EUR od 1.1.2007 do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka glede plačila glavnice 5.763.371,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1999 do dneva, ko dosežejo glavnico, potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 120,25 EUR, v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.763.371,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1999 dalje. Zahtevek za plačilo zneska 1.542.437,31 SIT in zamudnih obresti od zneska 7.305.808,15 SIT od 8.12.1999 do 23.12.1999 pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 122.412,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (1. in 3. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz tožbi priložene dokumentacije ni razvidno, na kaj se vtoževani znesek nanaša in da sodbe glede višine in obsega utrpele škode ni mogoče preizkusiti. Napada tudi odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu, ker da tožena stranka ni bila v zamudi s plačilom od 14.12.1999 dalje, pritožuje pa se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je v postopku na prvi stopnji dokazala tako višino kot obseg škode in da je sodišče prve stopnje v skladu z 919. členom ZOR tudi pravilno odločilo o zapadlosti terjatve tožeče stranke. Obe stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške.

Pritožba je le delno utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je plačilo stroškov zdravljenja, ki jih je tožeča stranka plačala izvajalcem zdravstvenih storitev (UKC ... in IRS za rehabilitacijo ...). Višino škode je izkazovala s predložitvijo potrdil izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so jih le-ti izdali za posamezne zavarovance. Iz navedenih potrdil je razvidno, na katere račune izvajalcev zdravstvenih storitev se nanašajo, navedeni so tudi zneski posameznih računov.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini tožbenega zahtevka ugovarjala povsem pavšalno, saj je navedla le, da iz tožbi priložene dokumentacije ni razvidno, na kaj natančno se vtoževani znesek nanaša. Ne drži, da bi morala tožeča stranka na tako pavšalen ugovor predložiti dodatno dokumentacijo, ki bi dokazovala za koliko in kakšne ovrednotene zdravstvene storitve je šlo. Tega ne bi bila dolžna storiti niti v primeru, če bi bil ugovor tožene stranke določnejši. Vrsta, količina in vrednost opravljenih zdravstvenih storitev namreč niso predmet tega postopka, pač pa bi bilo lahko pravno pomembno le dejstvo, ali je tožeča stranka storitve, ki jih v regresnem zahtevku uveljavlja od tožene stranke, izvajalcem zdravstvenih storitev dejansko plačala.

Pri določitvi vsebine dokaznega bremena pa je nadalje treba upoštevati okoliščino, da je tožeča stranka oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti določa zakon. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdanih računov le v primeru, če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila oziroma da jih je izpolnila brez upravičenega temelja (na primer plačala zdravstvene storitve, ki niso bile opravljene). Takšnih okoliščin pa tožena stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni zatrjevala.

Odločitev prvostopnega sodišča je bila pravilna tudi glede zapadlosti tožničine terjatve. Določilo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), na katerega se sklicuje tožena stranka, nima pomena, ki mu ga pripisuje. Navedeno določilo, po katerem naj bi tožeča stranka pridobila pravico do povrnitve stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov od zavarovalnice šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in le do višine zavarovalne vsote, res daje oškodovancem prednost pred tožečo stranko, vendar to ne pomeni, da mora tožeča stranka na izpolnitev regresnega zahtevka čakati do pravnomočnega končanja vseh postopkov, v katerih oškodovanci uveljavljajo svoje odškodninske zahtevke do zavarovalnice. Zapadlost regresnega zahtevka tožeče stranke in s tem začetek teka zamudnih obresti ne more biti odvisen od pravnih razmerij med tretjimi ali od nastopa pravnih dejstev, na katere tožeča stranka nima nobenega vpliva niti se nje ne tičejo. Nasprotno stališče bi pomenilo prehud poseg v pravni položaj tožeče stranke in bistveno ogrozilo pravno varnost.

Odškodninska terjatev tožeče stranke je povsem samostojna terjatev, ki zapade po postopku in na način, kot je določen v 919. členu ZOR, oziroma še natančneje v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Določilo 18. člena ZOZP (pred dopolnitvijo v letu 2006) pa je treba upoštevati le v smislu napotila zavarovalnici, da po prejemu regresnega zahtevka oceni razpoložljivo razliko med višino zavarovalne vsote in predvideno višino odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev (t.j. višino, ki jo je zavarovalnica oškodovancem pripravljena izplačati) in na podlagi te ocene izplača vse upravičence, tudi tožečo stranko. Če se kasneje izkaže, da je bila ocena napačna (da so odškodnine in regres presegle zavarovalno vsoto), bo lahko na podlagi 18. čl. ZOZP zahtevala povrnitev preveč plačanega od zdravstvenega zavoda.

Prvostopno sodišče pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker pri odločanju o zamudnih obrestih ni upoštevalo, da so te že pred zaključkom glavne obravnave dne 11.5.2006 prenehale teči na podlagi 376. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001-OZ). V času odločanja o zahtevku na prvi stopnji je namreč vsota od 24.12.1999 dalje zapadlih zamudnih obresti nedvomno presegla glavnico, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pravila „ne ultra alterum tantum" iz 376. člena OZ, veljavnega ob izdaji prvostopne odločbe, sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Utemeljena je pritožba tudi v delu, ki napada odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka ima prav, da bi prvostopno sodišče moralo upoštevati, da 80 % uspeh tožeče stranke z zahtevkom pomeni tudi 20 % uspeh tožene stranke. Od 80 % priznanih stroškov tožeče stranke (122.412,80 SIT) bi tako sodišče prve stopnje moralo odšteti 20 % stroškov tožene stranke. To je zato storilo pritožbeno sodišče s spremembo sodbe v stroškovnem delu, pri čemer je stroške tožene stranke odmerilo v višini odgovora na tožbo 430 OT (toženi stranki sicer pripada za odgovor na tožbo zaradi zastopanja dveh strank 880 OT, vendar je 450 OT že priglasila in tudi dobila po izdaji sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe zoper drugotoženo stranko), vloga z dne 7.2.2005 50 OT (ki jo sodišče šteje kot obvestilo), narok 25.1.2006 200 OT in dne 11.5.2006 400 OT, poročilo stranki 50 OT, skupaj 1130 OT + 2 % + 20% = 1383,12 OT (634,85 EUR). K temu je prištelo še 83,87 EUR iz naslova kilometrin in cestnin. Priznani stroški tožene stranke znašajo tako 718,72 EUR, 20 % od tega zneska pa 143,74 EUR. Razlika, do katere je tožeča stranka upravičena, je torej 367,08 EUR (87.967,05 SIT).

Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela zgolj v delu, ki se nanaša na stransko terjatev, ne pa tudi glede glavne terjatve, je višje sodišče štelo, da je uspela samo z nebistvenim delom in zato odločilo, da mora sama nositi pritožbene stroške, da pa je dolžna povrniti nasprotni stranki stroške odgovora na pritožbo v višini plačane takse za odgovor (120,25 EUR).