VSK sodba PRp 313/2009

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper obdolženega B. P., zaradi prekrška po določbi 13. odstavka 132. čl., zaradi kršitve tretjega odstavka 132. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 13. julija 2008 ob 00.12 uri, potem, ko ga je kot voznika tovornega avtomobila po glavni cesti II. Reda št. 102 iz smeri Sl. proti St. zaustavila policijska patrulja PP T., odklonil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki mu ga je odredila policistka z namenom, da bi se preverilo ali vozi motorno vozilo pod vplivom alkohola, na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi B. P. odgovoren za prekršek po določbi 13. odstavka 132. čl. ZVCP-1 in mu izreklo globo v znesku 950,00 EUR. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 obdolženec plačati stroške postopka iz 143. čl. ZP-1 in sicer sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi se je obdolženec pritožil. Opozarja, da je že v zagovoru na sodišču povedal, da je v omenjenem času vozil vozilo B. B.. Policistke še nikoli ni videl in tudi ona ni mogla videti njega, saj se še nikoli nista srečala in še nikoli ni imel kakršnegakoli postopka z njo. Glede plačila kazni izreče s plačilnim nalogom pa navaja, da sam te kazni ni plačal, pač pa je izročil plačilni nalog B., ki je nato kazen plačal. Kot pričo, ki bi potrdila, da je B. plačal kazen, predlaga J. O., ki je bila prisotna. Pritožbi je priložil tudi izjavo B. P., ki priznava, da je v okoliščinah navedenih v izreku izpodbijane sodbe vozil navedeno vozilo.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1 ugotovilo, da je bila v postopku obdolžencu kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Čeprav je obdolženi v zagovoru navedel, da je vozilo v časovnih in krajevnih okoliščinah prekrška upravljal B. B., sodišče te osebe ni zaslišalo, pač pa je kot priči zaslišalo le policista A. P. V. in P. Č. ter svojo odločitev oprlo na njuno izpoved, češ da je policistka obdolženega B. P. prepoznala, saj je kot operativka na terenu že sodelovala v postopku proti njemu in ne da bi se prepričalo ali je oseba, o kateri je policistka izpovedala, da jo pozna, resnično obdolženec. Takšen zaključek sodišča prve stopnje se je izkazal za preuranjen in zmoten. Višje sodišče je ob pregledu zadeve, ob ugotovitvi, da se oseba, s katero je bil na kraju prekrška voden postopek, ni izkazala z nobenim osebnim dokumentom, ter glede na pisno izjavo B. P., da je bil v okoliščinah prekrška on voznik osebnega avtomobila, odločilo, da na ustni obravnavi zasliši B. B. ter ponovno oba policista. Ker je bilo na ustni obravnavi z zaslišanjem priče A. P. V. v prisotnosti obdolženca ugotovljeno, da na kraju prekrška ni vodila postopka z obdolženim B. P. ter da obdolženca sploh ne pozna in kot osebo, s katero je bil voden postopek o prekršku navajala pričo B. B., je višje sodišče, ne da bi kot priči zaslišalo še B. B. in P. Č., razsodilo, da se postopek zoper obdolženega B. P. zaradi prekrška po določbi 13. odstavka 132. čl. ZVCP-1, začet na obdolžilni predlog predlagateljice postopka Policijske postaje T., ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženi (5. točka prvega odstavka 136. čl. ZP-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. čl., v zvezi z določbo četrtega odstavka 144. čl. ZP-1.