136. člen ZP-1-UPB3

Ugotovitev prekrška temelji na inšpekcijskem nadzoru, ki ga je opravil pristojni organ. Ob zaustavitvi vozila, last storilke - pravne osebe, je bilo ugotovljeno, da se je z vozilom opravljal prevoz v okviru dejavnosti pravne osebe in kdo je bil voznik. Ta je podal tudi izjavo, da ima s pravno osebo sklenjeno pogodbo o delu, ki jo je inšpekcijski organ v nadaljevanju preverjal (ker se voznik na kraju samem ni izkazal z ustrezno listino). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v tej fazi inšpekcijskega postopka pooblaščena uradna oseba zgolj opravljala nadzor nad izvajanjem ZPDZC-1 in ugotavljala dejstva v zvezi s tem postopkom. Zato ni bila dolžna dajati osebi, pri kateri je opravljala nadzor, pravnih poukov po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Zakona o kazenskem postopku, saj postopka o prekršku v tej fazi sploh še ni bilo. Zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno zato ni nedovoljen dokaz.

Če je namreč storilka račun imela in ji ga je banka zaprla brez pojasnila2, prav tako pa tudi pri drugih bankah brez njihovega ustreznega pojasnila ni uspela doseči odprtja novega, ji ni mogoče očitati malomarnosti glede prekrška po 14. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2.

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Ker v izreku opisano ravnanje ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje ni bilo več določeno kot prekršek (Zakon o trgovini je bil spremenjen tako, da za opravljanje trgovinske dejavnosti odpravlja pogoj registracije), je sodišče prekršilo drugi odstavek 2. člena ZP-1 na način iz 1. točke 156. člena ZP-1.

Tudi zaznamek o datumu prejema spisa, ki ga je drugo sodišče prejelo od prvega na podlagi sklepa predsednika višjega sodišča po 105.a členu ZS, je pomemben za presojo poteka dveletnega relativnega zastaralnega roka za pregon za prekršek.

V hitrem postopku se na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 uporabljajo določbe rednega sodnega postopka o ustavitvi postopka.

Sodišče je z izpodbijano sodbo, s katero je odločilo o zahtevah za sodno varstvo, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, kršilo 31. in 158. člen Ustave ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1.

Smrt storilca je procesna ovira, zaradi katere postopka o prekršku ni mogoče voditi.

Z določbo drugega odstavka 131. člena ZVCP-1 se vzročna zveza med mamili (seveda tudi psihoaktivnimi zdravili in drugimi psihoaktivnimi snovmi) v organizmu voznika in vplivom le teh na zmanjšanje sposobnost za vožnjo domneva. To pa ne pomeni, da ni mogoče dokazovati, da kljub prisotnosti takšnih snovi, kot so mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi v organizmu, te niso vplivale na voznikove sposobnosti za vožnjo. Glede na to, da je bila prisotnost metadona ugotovljena v vzorcu urina (torej v fazi izločanja iz organizma) in ne v krvi, in da je iz ocene zdravnika, ki je opravil pregled obdolženke v okviru strokovnega pregleda, razvidno, da pri njej vpliv mamil ni zaznaven, pri čemer obdolženki tudi ni mogoče očitati naklepa niti malomarnosti, višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je obdolženka odgovorna za očitani prekršek.

ZVCP-1 v določbi 2. odst. 131. člena vzpostavlja zakonsko domnevo, da je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu. Vendar pa zgolj dokaz prisotnosti psihoaktivnega zdravila kot je tramadol in metabolita kokaina, kot je benzoilekgonin v urinu, ne more biti merilo za ocenjevanje zmanjšane sposobnosti obdolženca za vožnjo v času, ko so ga policisti na cesti ustavili. Znano je namreč, da se mamila kot tudi psihoaktivna zdravila (odvisno od vrste, načina vnosa v telo, količine, pogostosti jemanja) zadržujejo v organizmu še dolgo po zaužitju, vsekakor tudi po času, ko njihov učinek že izzveni. Kot je bilo že večkrat povedano v podobnih primerih, prisotnost teh snovi ali njihovih metabolitov v urinu dokazuje le uživanje določene vrste mamila ali psihoaktivnega zdravila v nekem času in prisotnosti teh snovi v urinu ni mogoče vedno povezovati z zmanjšanjem psihofizičnih sposobnosti za vožnjo v času obravnavanega prekrška. Šele prisotnost takšnih snovi v krvi je lahko zanesljiv dokaz, da je

Obdolžencu je bila v postopku kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Čeprav je obdolženi v zagovoru navedel, da je vozilo v časovnih in krajevnih okoliščinah prekrška upravljal B. B., sodišče te osebe ni zaslišalo, pač pa je kot priči zaslišalo le policista A. P. V. in P. Č. ter svojo odločitev oprlo na njuno izpoved, češ da je policistka obdolženega B. P. prepoznala, saj je kot operativka na terenu že sodelovala v postopku proti njemu in ne da bi se prepričalo ali je oseba, o kateri je policistka izpovedala, da jo pozna, resnično obdolženec. Takšen zaključek sodišča prve stopnje se je izkazal za preuranjen in zmoten.

Pravnomočno odločena stvar je procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ.

Sodišče, ki v postopku o prekršku odloča o zahtevi za sodno varstvo, najprej preizkusi, ali so izpolnjene predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičeni vlagatelj) in preveri, ali je postopek o prekršku glede na potek časa še dopusten (zastaranje), šele nato zahtevo za sodno varstvo presoja vsebinsko, pri čemer po uradni dolžnosti presodi tudi taksativno naštete postopkovne kršitve (62.a člen ZP-1).

V obravnavani prekrškovni zadevi je obdolženec navedel razbremenilni dokaz – svoj alibi je dokazoval z računom gostišča. Sodišče prve stopnje se je sicer do tega dokaza opredelilo s pavšalno navedbo, da takega dokaza ni moglo upoštevati, pri tem pa ni zadostilo kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v obdolženčevo korist. Zgolj na podlagi ugotovitve, da se račun, izdan dne 4. decembra 2008 ob 15.28 uri, nanaša na štiri malice in ne na poslovno kosilo, namreč ni mogoče izključiti resničnosti navedb obdolženca, da je ob navedenem času bil v omenjenem lokalu. Zato bi moralo sodišče, če je dvomilo v obstoj navedenega alibija, obdolženčeve navedbe do konca preveriti. Tega pa ni storilo.

Obdolženec je ob podajanju svojega zagovora dne 16. junija 2009, v dokaz, da je dne 21. januarja 2009 s poslovnim partnerjem v njegovem vozilu kot sopotnik odpotoval na službeno potovanje v Nemčijo od koder se je vrnil 23. januarja 2009, predložil potni nalog z obračunom potnih stroškov za navedene tri dni, iz katerih je razvidno, da je dne 21. januarja 2009 odpotoval s P. v Nemčijo ob 6.30 uri in je glede na opis poti izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on storilec očitanega prekrška. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1, postopek zoper obdolženega S. T. zaradi prekrška po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, začet na obdolžilni predlog SE za nadzor prometa z dne 5. aprila 2009, ustavilo, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in v skladu z določbo 159. čl. ZP-1 po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka, da je obdolženi odklonil strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali vozi pod vplivom alkohola, prekoračilo obdolžilni predlog in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Iz obdolžilnega predloga predlagateljice postopka PP I. z dne 22. aprila 2009 je namreč razvidno, da je bil zoper obdolženca vložen obdolžilni predlog zaradi odklonitve preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Z dokazi kot so npr. zaslišanje priče in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom se dokazujejo navedbe v obdolžilnem predlogu, ne morejo pa ti dokazi nadomestiti (manjkajočih) navedb v obdolžilnem predlogu. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek s tem, da je odklonil preizkus z elektronskim alkotestom. Tak prekršek je mogoče storiti le z naklepom, da se prepreči, da bi se ugotovilo, da je kršitelj pod vplivom alkohola. Vendar pa je že iz obdolžilnega predloga razvidno, da je obdo

Obdolženec je z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal, da ni storilec prekrška, saj je sodišču predložil na Upravni enoti V. overjeno pogodbo o komisijski prodaji, iz katere je razvidno, da je obdolženi vozilo s katerim je bil prekršek storjen prodal 17. septembra 2008, to je pred dnem storitve očitanega prekrška (29. septembra 2008). Res je sicer, da v navedeni pogodbi registrska številka vozila ni navedena so pa navedeni drugi podatki, iz katerih je razvidno, da gre za takšno vozilo kot je vozilo s katerim je bil prekršek storjen, in glede na to, da sta v navedeni komisijski pogodbi zapisani tako številka motorja kot številka šasije, bi sodišče prve stopnje pred odločanjem o obdolžilnem predlogu predlagateljice postopka pri Upravni enoti lahko prišlo tudi do podatka o registrski številki vozila.

Obdolženi je že na poziv policije kot odgovorna oseba pravne osebe posredoval podatek, da je kritičnega dne vozilo uporabljal državljan Hrvaške N. K., vključno s podatki o datumu izdaje in številki vozniškega dovoljenja ter navedbo upravnega organa, ki je vozniško dovoljenje izdal, vendar je predlagateljica postopka s pavšalno, z ničimer izkazano navedbo, da preko uradnih evidenc policije ni mogoče ugotoviti, da bi se omenjena oseba že kdaj zadrževala na območju Republike Slovenije, brez nadaljnjega preverjanja navedb obdolženega menila, da posredovani podatek ni verodostojen in zoper obdolženega vložila obdolžilni predlog z navedbo, da so s primerjavo fotografije iz potnega lista obdolženca s povečano fotografijo prekrška ugotovili „da gre na obeh fotografijah za osebo, ki ima podobne obrazne poteze“. Takšnim navedbam v obdolžilnem predlogu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo in v utemeljitev sodbe navedlo, da je s primerjanjem povečane fotografije izmerjenega vozila, na kateri je dobro videti obrazne poteze voznika in povečane fotografije obdolženca iz njegovega potnega lista zaključilo, da je na njih ista oseba, na podlagi tega pa, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da

Obdolženec je že v pisnem zagovoru zatrjeval, da v časovnih in krajevnih okoliščinah obravnavanega prekrška ni storil. Pojasnil je, da imajo dostop do njegovega motornega kolesa, ki je parkirano v skladiščnem prostoru njegovega brata, vsi njegovi prijatelji, zagovoru pa je priložil tudi izjave treh oseb in sicer E. K., J. B. in D. Č., iz katerih izhaja, da obdolženčev motor resnično uporabljajo za vožnje in si med seboj motorna kolesa tudi izmenjujejo. Nobeden od navedenih tudi ni izključil možnosti, da bi prav on kritičnega dne uporabljal obdolženčevo vozilo. Sodišče prve stopnje je, ne da bi zaslišalo predlagane priče, zaključilo, da obdolženi „ni uspel verjetno dokazati, da kritičnega dne svojega motornega vozila ni vozil in da ni storil prekrška“. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Po presoji višjega sodišča je obdolženi s tem, ko je povedal, da se sicer ne spominja točno, kdo je v času prekrška vozil njegovo motorno kolo, hkrati pa navedel osebe, ki njegovo motorno kolo vozijo, ter navedel druge okoliščine, ki potrjujejo, da so njegovo motorno kolo dejansko lahko uporabljali drugi, izkazal vsaj razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on kot lastnik motorn

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je storilec skupaj sedem kazenskih točk v cestnem prometu dosegel kot voznik začetnik in zaradi tega tudi nepravilno uporabilo določbe ZP-1 o izreku stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Res je sicer, da iz obvestila Ministrstva za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, izhaja, da ima storilec na navedeni dan v skupni evidenci izrečenih kazenskih točk kot voznik začetnik vpisanih skupaj sedem kazenskih točk. Vendar pa navedene okoliščine sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preverilo. Upravna enota I. je Višjemu sodišču v Kopru sporočila, da je storilec pridobil prvo vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B dne 14. aprila 1986, po izrečeni sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je ponovno pridobil vozniško dovoljenje dne 14. maja 2007. ZVCP-1 v določbi 66. točke prvega odstavka 23. čl. določa, da je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21 leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini. Voznik za