VSK sodba Cp 1049/2009

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba delno spremeni tako, da se v I. točki izreka v celoti na novo glasi:

„Tožena stranka F. B., je dolžna tožeči stranki J. B., plačati 32.318,00 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2006 do 31.12.2006 od zneska 7.744.685,00 SIT, vse preračunano po tečaju zamenjave in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.318,00 EUR od 1.1.2007 dalje, ter ji povrniti pravdne stroške v višini 1.590,00 EUR, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 736,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Z izpodbijano zamudno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 56.758,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.590,60 EUR, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode pa je zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožena stranka, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da tožbe ni prejela, in da na povratnici, ki naj bi dokazovala vročitev ni njenega podpisa. Opozarja, da je tožeča stranka opredelila njen naslov in da je očitno sodišče vročalo naslov, na katerem takrat ni živela in da ji tudi ni znano, da bi prejela kakršnokoli obvestilo pošte, ali sodnega vročevalca, iz katerega bi izhajalo, da jo čaka pošta in je bila zato nemalo presenečena, ko je izvedela za sodbo, katere pa tudi ni razumela, saj ji ni bila vročena v prevodu. Pritožbi prilaga fotokopijo osebne izkaznice, iz katere naj bi izhajal pravi naslov tožene stranke.

Navaja, da so prisojene odškodnine v celoti v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Opozarja, da iz listinskih dokazov izhaja, da se je tožeča stranka poškodovala na delu, čeprav tožeča stranka pri toženi stranki ni zaposlena. Po drugi strani pa iz nekaterih odločb ZZZS izhaja, da so poškodbe nastale izven dela. Tudi za vso predloženo medicinsko dokumentacijo ni mogoče šteti, da izhaja iz iste poškodbe in da je podana vzročna zveza, saj se vsa ne nanaša, oziroma se v njej ne navaja, da naj bi izhajala iz istega škodnega dogodka. Meni, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevkov za povrnitev posameznih oblik škode in da sodišče ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, zaradi česar bi si moralo pomagati z izvedencem medicinske stroke oziroma, da brez njega ni moglo relevantno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kakor tudi ne o njegovi višini. Pritožnik meni, da je bila izpodbijana sodba izdana v nasprotju z določbo 318.člena ZPP, saj toženi stranki tožba ni bila vročena,utemeljenost tožbenega zahtevka pa tudi ne izhaja iz dejstev in navedb, ki so navedena v tožbi in so dejstva, na katera se opira tožba, v nasprotju s samimi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v odgovoru prereka vse pritožbene razloge tožene stranke kot materialnopravno zmotne, neutemeljene in tudi neresnične. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca zavrne in tožeči stranki prizna stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju : ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Če tožena stranka v zakonskem roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji : da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP). V tem primeru se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi (pravna fikcija). Sodišče presoja sklepčnost na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, in izhaja tudi iz podatkov spisa, je bila tožba tožeči stranki vročena na podlagi 8. člena Uredbe ES št. 1393/2007 (Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13.11.2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah) preko tujega sodnega organa (sodišča v Rimu). Ugotovilo je, da je bila tožba z prilogami vročena tožencu dne 2.12.2008 na podlagi 140. člena Codice di procedura civile, kar je razvidno tudi iz podatkov spisa (listovna številka 23). Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pa pritožnik ni ovrgel s tem, ko je navedel, da v času vročanja tožbe ni živel na naslovu navedenem v tožbi in za te svoje trditve priložil le fotokopijo osebne izkaznice, pri čemer tudi ne gre prezreti, da gre v konkretnem primeru za fotokopijo listine v tujem jeziku. V skladu z določbo 226. člena ZPP mora biti namreč listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen prevod. Nenazadnje pa tudi ne gre prezreti, da je bila tožencu zamudna sodba vročena na naslovu, navedenem v tožbi in da jo je toženec na tem naslovu osebno dvignil.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi prvostopenjsko sodišče višino odškodnine lahko ugotovilo zgolj na podlagi izvedbe dokazov z izvedencem medicinske stroke. Tožena stranka s takšnimi navedbami uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v primeru izpodbijanja zamudne sodbe ni dopustno (drugi odstavek 338. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je pri izdaji zamudne sodbe pravilno izhajalo iz predpostavke, da so navedbe v tožbi resnične in zaključilo, da iz teh navedb izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in deloma tudi po višini. Ali je bila tožnica poškodovana na delu, ali izven dela, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Delno pa je pritrditi pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo samo višino odškodnine. Po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju : OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Glede na s tožbo zatrjevani obseg škode, ki jo je tožnica utrpela, priznana odškodnina ni v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina odstopa od odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih poškodb. To velja tako za odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za katere je prvostopenjsko sodišče dosodilo 29.940,00 EUR, kot tudi za odškodnino za prestani strah, na račun katerega je prvostopenjsko sodišče priznalo odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Ob ugotovitvi, da je tožnica utrpela kompresijski zlom hrbtenice, drugega in petega ledvenega vretenca, s prostim odlomkom v spinalnem kanalu, da je trpela 22 dni hudih, 60 dni srednjih in 90 dni lahkih telesnih bolečin, da je bila več kot desetkrat RTG slikana, da je mogla jemati in še vedno jemlje močne analgetike zaradi blažitve bolečin, da je tri mesece neprekinjeno nosila steznik in da je bila zamudna in neprijetna zdraviliška rehabilitacija, saj je trpela pri fizioterapevtskih vajah, ki jih je obiskala dvanajstkrat, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v konkretnem primeru 14.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odškodnino za to postavko nepremoženjske škode znižalo. Dejstva navedena v tožbi namreč ne opravičujejo višje denarne odškodnine. Zmotno je prvostopenjsko sodišče uporabilo materialno pravo, tudi ko je dosojalo odškodnino za prestani strah. Upoštevaje tožbene navedbe, da je tožnica v trenutku padca s konja in udarca s hrbtenico na skalnati predel doživela intenzivni primarni strah, ki ga stroka pozna kot smrtna groza, da jo je skrbelo, kako bo potekalo zdravljenje, ker je utrpela hudo poškodbo hrbtenice, da se zdravniki niso odločili za operacijski poseg, temveč jo odpustili v domačo oskrbo s posebnim steznikom, ki ga je morala nositi neprekinjeno, da jo je skrbelo, da bo ostala hroma, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 3.000,00 EUR. Ni pa mogoče slediti pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče priznalo enormno visoko odškodnino tudi na račun duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnica zaradi posledic poškodb invalid III. kategorije, da je stara 38 let, da je po poklicu kuharica in da ne bo mogla več opravljati svojega dela kot ga je pred nesrečo, saj se je njena življenjska aktivnost zmanjšala za okoli 15%. Dosojena odškodnina (12.518,00 EUR) v tem delu torej ni pretirana in ne odstopa od odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP) in tožeči stranki na račun odškodnine za nematerialno škodo priznalo 29.518,00 EUR. Ob upoštevanju na prvi stopnji dosojene odškodnine za materialno škodo v znesku 2.800,00 EUR, gre tožnici odškodnina v skupnem znesku 32.318,00 EUR. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Tožbenemu zahtevku je v bistvenem delu ugodeno, pri čemer zaradi zavrnjenega dela niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka. Odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka tako ni bilo potrebno spreminjati, saj je tožena stranka kljub delnemu uspehu na podlagi omenjene določbe ZPP dolžna tožniku povrniti njegove stroške pravdnega postopka, kakor jih je že odmerilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo glede na uspeh s pritožbo. Odškodnina je bila v pritožbenem postopku znižana za 24.440,00 EUR in od tega zneska je sodišče odmerilo pritožbene stroške v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo ter toženi stranki na račun stroškov pritožbenega postopka priznalo 736,00 EUR, od tega za sestavo pritožbe 401,65 EUR, na račun materialnih stroškov 8,03 EUR, na račun DDV 81,93 EUR in na račun sodne takse 244,40 EUR.