VSM Sodba II Kp 7430/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada za njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 7430/2019 z dne 12. 4. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu (očitno po tretjem odstavku 173. člena KZ-1) izreklo kazen tri leta in dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, glede potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenih zagovornika in pooblaščenke oškodovanke B. B. pa je po prvem in tretjem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona in odločitve o kazni, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožbeno sodišče je odločilo po seji, ki jo je pritožbeni senat opravil v navzočnosti višjega državnega tožilca, obdolženca in zagovornika, kot je slednji zahteval v pritožbi. Zaradi varstva osebnega življenja obdolženca in oškodovanke B. B. je bila skladno z 295. členom ZKP javnost na pritožbeni seji izključena.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje naj bi po oceni pritožbe bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je krivdorek napadene sodbe nerazumljiv. V njem je namreč inkriminirano tudi časovno obdobje od 28. 3. 2018 do 8. 10. 2018, ko je bila oškodovanka B. B. že stara 15 let, pri čemer je pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 173. členu KZ-1 bistveno, da so subjekti kazenskopravnega varstva le oškodovanci, ki so mlajši od 15 let. Nerazumljiv je izrek sodbe tudi zato, ker iz njega ni razvidno, katera izvršitvena ravnanja naj bi bila proti oškodovanki storjena v katerem od obeh časovnih obdobij, obdobje od 28. 3. 2018 do 8. 10. 2018 pa je navedeno neupravičeno, zato je dodatno nerazumljiv, pomanjkljiva pa je tudi opredelitev očitanih izvršitvenih dejanj, ki je tako splošna, da je obdolžencu onemogočena učinkovita obramba. Inkriminirano obdobje je v krivdoreku napačno opredeljeno, ker je v njem zajeto celo leto 2017, čeprav je oškodovanka povedala, da je imela v tem letu tudi dva meseca miru, ker je bila obdolžencu izrečena prepoved približevanja njej, bratu in njuni materi.

6Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec v času od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018 kot očim z zlorabo svojega položaja storil spolna dejanja s pastorko B. B., rojeno 2003, to je z osebo, ki v času do 27. 3. 2018 še ni bila stara 15 let, od 28. 3. 2018 pa do 8. 10. 2018 pa ko je že bila stara 15 let in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, in sicer na način, da je na podlagi svoje avtoritete in njenega zaupanja dosegel, da jo je večkrat otipaval po stegnih, po prsih in po spolovilu in s tem zadovoljeval svoje spolne potrebe, opisana dejanja pa je storil v času, ko so bile njegove zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje, zaradi alkoholne omamljenosti in njenega vpliva na njegove duševne sposobnosti, občasno bistveno zmanjšane. Opisana ravnanja je torej izvrševal od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018, to je v času, ko oškodovanka še ni bila stara 15 let, in potem ko je dopolnila 15 let, zaradi tako opredeljenega obdobja storitve kaznivega dejanja in v njem izvršenih ravnanj, s katerimi je posegel v njeno spolno nedotakljivost, pa krivdorek ni nerazumljiv, kot trdi pritožba. Obdolženčeva ravnanja so razumljivo časovno opredeljena, pritožba pa neutemeljeno navaja tudi, da bi moralo biti iz opisa kaznivega dejanja razvidno, katera izvršitvena ravnanja so bila proti oškodovanki storjena v katerem od obeh časovnih obdobij. Oškodovanka je povedala, da jo je, ko matere ni bilo doma, in ko je bil precej vinjen, otipaval po bedrih, prsih in spolovilu, da se je to dogajalo enkrat ali dvakrat na teden, ko je mati delala popoldan, ko je delala dopoldan, pa so bili ti dogodki bolj redki, vse to pa se je dogajalo od njenega 13 ali 14 leta starosti in se je začelo približno dve leti po dogodkih, ko je, medtem ko se je tuširala, prihajal v kopalnico, takrat je bila stara 10 ali 11 let, in do 8. 10. 2018 kontinuirano, vendar ne vedno enako pogosto (izpovedba oškodovanke B. B. - list. št. 51 - 52). Na opisan način je torej ravnal od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018, čas storitve kaznivega dejanja pa je v opisu razmejen na dve obdobji zaradi starosti oškodovanke. Če bi bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno le v časovnem obdobju, ko je že bila stara 15 let, bi bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, ker pa je bilo izvršeno tudi ko še ni dopolnila 15 let starosti, je pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1. V primeru, ko obdolženec zoper istega oškodovanca in v kontinuiranem časovnem obdobju izpolni zakonske znake obeh navedenih kaznivih dejanj, ker v tem času oškodovanec dopolni 15 let starosti, se obdolženčevo ravnanje pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen.

7Obdolženec je opisano kaznivo dejanje storil v navedenem časovnem obdobju tako, da je oškodovanko večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu in s tem zadovoljeval svoje spolne potrebe. Opis kaznivega dejanja je ustrezen, jasen in skladen z izpovedbo oškodovanke B. B. ter ni napačno opredeljen, kot trdi pritožba, ker v njem ni navedeno, da je imela v letu 2017 dva meseca miru, ko mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja, kot je povedala v svoji izpovedbi. Takšna navedba oškodovanke ne sodi v opis kaznivega dejanja in ne spremeni dejstva, da jo je po stegnih, prsih in spolovilu v obdobju od aprila 2016 do 8. oktobra 2018 večkrat otipaval. Trditev, da tako opisano otipavanje predstavlja pomanjkljivo opredelitev obdolžencu očitanih izvršitvenih dejanj in da mu je zato onemogočena učinkovita obramba, pa je nejasna, saj ne obrazloži, zakaj naj bi bil opis obdolženčevih izvršitvenih ravnanj z očitno spolno konotacijo pomanjkljiv. Sicer pa je očitek, da je oškodovanko večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu tako določen in jasen, da obdolženec ne more biti v dvomu o tem, kaj se mu očita in pred čem se brani. Pritožba bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato uveljavlja neutemeljeno.

8Sodišču prve stopnje pritožba očita kršitev kazenskega zakona, ker je kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, čeprav bi ga moralo po njeni oceni opredeliti po četrtem odstavku tega člena, ki določa, da kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, se kaznuje z zaporom do petih let. Navaja, da je iz sodne prakse razvidno, da je mogoče spolna dejanja, ki se nanašajo na dotikanje teles, to je dotikanje tistih delov, ki sodijo v spolno sfero, pri kateri gre za kratkotrajne stike, ko se je storilec z roko, preko oblačil, dotaknil intimnih delov telesa oškodovanke, glede na njihovo intenzivnost in okoliščine primera opredeliti kot ravnanje v smislu četrtega odstavka 173. člena KZ-1. Obdolženec je namreč poskušal oškodovanko otipavati po intimnih delih telesa preko oblačil, a se mu je odločno uprla in ga nagnala, tedaj pa je odnehal.

9Pritožba nima prav. Iz verodostojne izpovedbe oškodovanke izhaja, da jo je obdolženec v obravnavanem času večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu, ne pa, da je to poskušal, kot navaja pritožba. Ravnanje, kot ga je opisala oškodovanka, ne predstavlja ravnanja po četrtem v zvezi s tretjim (ali prvim) odstavkom 173. člena KZ-1, torej privilegirane oblike tega kaznivega dejanja, ko storilec kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, temveč storitev spolnega dejanja v smislu prvega odstavka, oziroma v obravnavanem primeru, zato ker je obdolženec kot očim zlorabil svoj položaj, tretjega odstavka 173. člena KZ-1. Pritožba se sklicuje na sodno prakso - sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 13370/2010, kjer sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli stališče, da kratkotrajnost telesnih stikov, do katerih je prišlo preko oblačil in odsotnost psihičnih posledic na oškodovankah, predstavlja podlago za kvalifikacijo očitanih ravnanj v privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, pri tem pa prezre, da je to stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije ocenilo kot zmotno. V navedeni zadevi je v sodbi I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018 pojasnilo, da tako iz strokovne literature, kot tudi dosedanje sodne prakse izhaja, da prav fizični stik predstavlja razmejitev med kaznivim dejanjem po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in med kaznivim dejanjem po četrtem odstavku istega člena, da ugotovitve obeh sodišč o domnevno nižji intenzivnosti ravnanj, kljub izkazanim telesnim stikom, v okviru katerih je obsojenec "le" z rokami in "le" preko oblačil otipaval oškodovanke po intimnih predelih teles, ne morejo predstavljati zadostne podlage za milejšo pravno kvalifikacijo očitanih kaznivih dejanj in da bi opisane ugotovitve lahko vplivale kvečjemu na odmero kazenske sankcije, ne pa tudi na milejšo pravno opredelitev dejanja (točka 8 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Pritožba zato ni utemeljena, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker obdolžencu očitanega ravnanja ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku (v zvezi s prvim odstavkom) 173. člena KZ-1.

10S trditvijo, da je sodišče prve stopnje opisano ravnanje nepravilno pravno opredelilo po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je premalo kritično izvedlo dokazno oceno in je v celoti sledilo vloženi obtožbi ter neutemeljeno ni sledilo obrambi, ki se je zavzemala za milejšo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, in sicer po prvem odstavku 173. člena KZ-1, saj obdolženec za oškodovanko ni predstavljal avtoritete, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 dokazana, kar je v sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi napadene sodbe in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

11Sodišče prve stopnje je v sodbi (točka 13 obrazložitve) odgovorilo na oceno zagovornika, da bi bilo obdolženčevo ravnanje potrebno pravno opredeliti po prvem odstavku 173. člena KZ-1 iz razloga, ker obdolženec za oškodovanko ni predstavljal avtoritete, ki bi mu zaupala in se mu zato predala, temveč ga je pri nagovarjanju k spolnim dejanjem ves čas odklanjala in jim nasprotovala ter da obdolženec zato ni zlorabil avtoritete, zaupanja in njunega odnosa. Pravilno je pojasnilo, da je obdolženec za oškodovanko predstavljal nadomestnega očeta, torej osebo, ki ji je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, da je bil kot partner njene matere v vlogi očima in da so živeli v skupnem gospodinjstvu, zlorabe pa so se vselej dogajale v odsotnosti oškodovankine matere, ter da se mu je ob spolnih dejanjih zmeraj uprla, čeprav jo je bilo strah. Sprejelo je zaključek sodne izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov mag. C. C., da obdolženec za oškodovanko ni predstavljal avtoritete v smislu, da bi se z njim poistovetila, temveč bolj avtoriteto iz strahu, da pa je bil obdolženec član družine, ki se je vključeval v oškodovankino vzgojo, česar sam ni zanikal, in kar izhaja tudi iz izpovedbe oškodovanke, ko je povedala, da je imel prav obdolženec zadnjo besedo pri njenih izhodih, četudi se je sama o tem dogovarjala z materjo, ter iz navedbe priče D. D., da se je njen oče o tem, da bo oškodovanka pri njej prespala, po telefonu pogovarjal z obdolžencem. Poudarilo je tudi, da ni šlo za enkratno dejanje obdolženca, temveč kontinuirano ravnanje skozi daljše časovno obdobje in da zato ni mogel prepričati sodišča, da pri tem ni zlorabil svojega položaja superiornosti nad oškodovanko, kar je skušal utemeljiti s prikazovanjem, da ga oškodovanka ni upoštevala, da ga je prezirala in se mu je upirala ter da zato zanjo ni predstavljal avtoritete.

12Pritožba povzetim zaključkom prvostopenjskega sodišča nasprotuje in navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker obdolženec za oškodovanko ni predstavljal avtoritete in mu tudi ni dopustila izvršitve spolnih dejanj, torej otipavanja po stegnih, prsih in spolovilu, saj je povedala, da se je spolnemu nadlegovanju močno vinjenega obdolženca vedno in takoj odločno uprla in ga je nagnala. Navedeno po oceni pritožbe potrjuje, da obdolžencu ni mogoče očitati kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker manjka bistveni del te kvalifikacije, to je dopustitev spolnih dejanj s strani oškodovanke zaradi podreditve storilčevi avtoriteti, zato bi bilo sicer mogoče očitek pravno opredeliti po prvem odstavku 173. člena KZ-1, ki določa, da kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let, a tudi pri tej pravni kvalifikaciji manjka privolitev oziroma pristanek oškodovanke k spolnim dejanjem.

13Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 56. člena določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb ter da človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Varstvo njihove spolne integritete z zakonom, kar zagotavlja Ustava v drugem odstavku navedenega člena, pa je zakonodajalec uredil v 173. členu KZ-1, ko je določil, da je spolno občevanje z otrokom, mlajšim od 15 let kaznivo dejanje, razen če ne gre za primer iz petega odstavka tega člena, ter v 173.a členu, že navedenem drugem odstavku 174. člena (če je otrok star več kot petnajst let), drugem in tretjem odstavku 175. člena in 176. členu KZ-1. Pritožba poudarja, da se je oškodovanka obdolžencu vedno in takoj odločno uprla in ga nagnala ter da zato s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, a nima prav. Oškodovanka je povedala, da se je obdolžencu upirala, čeprav jo je bilo strah, da se je izmikala, ko jo je otipaval in umaknila roko, ko jo je prijel, da bi ga prijela za spolovilo, opisane reakcije oškodovanke pa ne pomenijo, da obdolženec ni izvršil spolnih dejanj, kot trdi pritožba, saj so bila z otipavanjem po opisanih delih telesa oškodovanke spolna dejanja že izvršena, njeno umikanje in nestrinjanje z obdolženčevim ravnanjem pa predstavlja oškodovankino reakcijo na izvršene nedovoljene posege v njeno spolno integriteto. Zmotna je razlaga, da obdolženec zaradi takšnih reakcij oškodovanke ni storil očitanega kaznivega dejanja, saj se storilčevo ravnanje, če oškodovanec nudi manjši odpor in je bila uporabljena sila manjše intenzitete, opredeli po prvem odstavku 173. člena, oziroma v obravnavanem primeru po tretjem odstavku 173. člena KZ-1¹. Prepoved spolnega občevanja ali storitve kakšnega drugega spolnega dejanja z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let, je določena v prvem odstavku 173. člena KZ-1 in pomeni v zakonu udejanjeno pravico otrok do spolne integritete, varovane (razen v primeru iz petega odstavka tega člena) tako, da spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let, ni dovoljeno in te prepovedi ne more spremeniti niti morebitna privolitev otroka². Torej, če toliko star oškodovanec privoli v spolno dejanje ali če nudi manjši odpor, ker je storilec uporabil silo manjše intenzitete, se ravnanje storilca opredeli po prvem (v obravnavanem primeru po tretjem) odstavku 173. člena KZ-1. Obdolženec je kot očim izkoristil svoj položaj nadrejenosti nad oškodovanko, ki mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, in sicer ko še ni bila stara 15 let ter ko je to starost že dosegla, in nedovoljeno posegel v njeno spolno integriteto, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v sodbi, pri tem pa se je zavedal, da protipravno posega v njeno spolno integriteto in da zlorablja svoj položaj, kar potrjuje tudi njegova grožnja oškodovanki, da svoji materi o njegovih spolnih ravnanjih ne sme povedati, sicer bo moral v zapor.

14Pritožba, ki tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča v napadeni sodbi, je zato neutemeljena.

15Obdolžencu izrečena kazen zapora je po oceni pritožbe prestroga. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo kot posebno olajševalno okoliščino, da je bil obdolženec v času očitanih ravnanj bistveno zmanjšano prišteven, kar je narekovalo omilitev kazni, temveč je zmotno zaključilo, da te okoliščine ne gre upoštevati kot posebne olajševalne okoliščine, ker se je v takšno stanje spravil sam. To stališče je zmotno, ker se v stanje alkoholiziranosti ni spravil z namenom, da bi imel opravičilo za storitev kaznivega dejanja, ampak zaradi zasvojenosti s pitjem alkohola, ki je posledica tudi težkih življenjskih razmer, v katerih je odraščal, pri čemer je izvedenec psihiater ugotovil, da je bil v mladosti žrtev zlorab, njegovo pretirano pitje alkohola v obravnavanem obdobju pa je izviralo iz neurejenih odnosov z oškodovankino materjo E. E., s katero je živel, in zaradi katerih je svojo žalost utapljal v alkoholu, v alkoholiziranem stanju pa je iskal tolažbo pri oškodovanki B. B. ter pri tem poskušal posegati v njeno spolno nedotakljivost. Pritožba še poudarja, da so se obdolženčeva ravnanja zaključila s poskusi otipavanja oškodovanke po intimnih delih telesa skozi oblačila, a je svoja ravnanja zaradi njenega zavračanja kmalu opustil, zato je kazen treh let in dveh mesecev zapora, glede na vse olajševalne okoliščine, previsoka in nesorazmerna s težo dejansko storjenega dejanja, in previsoka tudi glede na kazni, izrečene storilcem enakih in podobnih kaznivih dejanj.

16Preizkus odločbe o kazenski sankciji in pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter mu izreklo primerno kazen zapora, ki je na spodnji meji kazni, predpisane za to kaznivo dejanje. Pri tem je v ustrezni meri upoštevalo, da je bil pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja že obsojen za kazniva dejanja, da je kaznivo dejanje izvrševal skozi daljše časovno obdobje, pa tudi, da je bila ohranjena njegova sposobnost razumeti pomen svojega početja v času storitve kaznivega dejanja, ob tem ko so bile bistveno zmanjšane njegove zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. V sodbi je pravilno zaključilo, da ugotovljene občasno bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje ne gre upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino v smislu omilitve kazni, ker se je obdolženec v takšno stanje spravil sam, in ker je izvedenec ugotovil, da je bila njegova sposobnost razumeti pomen svojih dejanj v času storitve kaznivega dejanja ohranjena. Z navedbami, da je obdolženec užival alkohol zaradi neurejenih odnosov z oškodovankino materjo, da je s pitjem alkohola zasvojen zaradi težkih življenjskih razmer, v katerih je odraščal, ter da je bi žrtev zlorab v mladosti, pritožba ne predstavlja okoliščin, ki bi opravičevale dalj časa trajajoče posege obdolženca v spolno integriteto otroka - njegove pastorke, izvršene na njenem domu, kjer bi se morala počutiti zaščitena in varna, in ki bi narekovale izrek nižje zaporne kazni. Tudi okoliščina, da je oškodovanko otipaval čez oblačila, glede na dejstvo, da je tako ravnal kot očim večkrat na njenem domu in skozi daljše časovno obdobje več kot dveh let, ne utemeljuje izreka nižje kazni, medtem ko je pritožbena trditev, da je oškodovanko poskušal otipavati po intimnih delih telesa čez oblačila, zmotna, saj jo je otipaval in ne le poskušal otipavati. Izrečena kazenska sankcija je zato ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

17Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Obdolženec je brez premoženja in dohodkov in je dolžan skrbeti za mladoletna otroka, zato ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse zaradi neuspešne pritožbe oprostilo, o potrebnih izdatkih in nagradi njegovega zagovornika pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Prim.: Kazenski zakonik 2017, dr. Mitja Deisinger, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., 2017, stran 295:Kaznivo dejanje je podano tudi, če je oseba pod petnajstimi leti sama dala pobudo za spolne odnose. Po prvem odstavku tega člena pa bo treba dejanje opredeliti tudi tedaj, ko je bil nuden manjši odpor oškodovanca in je bila uporabljena sila manjše intenzitete ali grožnja, ki ni pomenila grožnje za življenje ali telo oškodovanca.
² Prim.: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), dr. Damjan Korošec in ostali avtorji, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 1036