VSRS Sodba IV Ips 40/2006

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 17.3.2006 je bil S.O. spoznan za odgovornega storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM. Izrečena mu je bila globa v znesku 60.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.5.2006 pritožbo zagovornice storilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec mag. A.F. Navaja, da ravnanja, ki sta ga ugotovili sodišči, ni mogoče subsumirati pod pojem prekrška zoper javni red in mir niti za občutno ogrožanje varnosti kake osebe v zasebnem prostoru. Ravnanje S.O. po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne predstavlja prekrška, ki bi imel posledice, ki jih predvideva 1. člen ZJRM. Navaja, da je šlo za enkratno reakcijo na nedostojne besede, s katerimi so bila razžaljena čustva verujočih, zato ravnanje obsojenega ni predstavljalo vzorca vedenja, ki bi lahko pomenilo ogrožanje varnosti, poleg tega pa so tudi domnevno ugotovljene posledice tako neznatne, da jih ni mogoče vključiti v pojem ogrozitve varnosti kake osebe. Trdi, da ugotovljeno ravnanje v konkretnem primeru nima znakov prekrška in da je v tem pogledu izrek tudi nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da S.O. oprosti odgovornosti za prekršek oziroma odpravi odločbo, s katero je bil S.O. spoznan za odgovornega za prekršek.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B.

Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je storilec dne 19.4.2005 v prostorih župnijskega urada, ko je kot duhovnik zaključil z vzgojo verskega pouka, slušateljico otroka M.V., ko je ta zakričala: "Jebem ti Boga", z roko udaril po glavi, da jo je odneslo v vrata, pri čemer je utrpela manjšo odrgnino kazalca desne roke.

V skladu s 4. točko prvega odstavka 11. člena ZJRM se za prekršek kaznuje, kdor na nedovoljen način občutno moti mir ali ogroža varnost kakšne osebe v zasebnem prostoru ali kdor kakorkoli moti nočni mir in počitek. V nasprotju s trditvijo zahteve Vrhovno sodišče ugotavlja, da opisano ravnanje ustreza znakom navedenega prekrška. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je kot posledica ravnanja storilca v obravnavani zadevi oškodovanko odneslo v vrata, pri čemer je dobila manjšo odrgnino kazalca desne roke. Za obstoj ogrožanja osebne varnosti zadošča, da storilec zagrozi (besedno ali s kretnjo) oškodovancu, da bo napadel njegovo telo. Mir posameznika lahko moti vsako dejanje, ki ga vznemiri oziroma prizadene pri rednem delu, učenju, drugih opravilih, skratka pri vsakdanjem življenju ali nočnem počitku. Razmeroma močan udarec z roko v otrokovo glavo ustreza taki opredelitvi dejanja, ki občutno moti oškodovankin mir. Zato ni mogoče utemeljeno trditi, da opisano ravnanje storilca ni niti na nedovoljen način ogrozilo varnosti oškodovanke niti občutno motilo njenega miru, kot alternativno zahteva 4. točka prvega odstavka 11. člena ZJRM.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi trdi, da ravnanje storilca ni imelo takšne posledice, kot jo predvideva 1. člen ZJRM. Ta določa, da se po tem zakonu kaznujejo kot prekrški zoper javni red in mir dejanja, s katerimi se v primerih, navedenih v zakonu, na nedovoljen način motita mir ali delo občanov, povzroča nemir, nerazpoloženje, vznemirjenost občanov ali javno zgražanje, idr. Zahteva ima sicer prav, da mora dejanje, ki naj pomeni prekršek zoper javni red in mir, povzročiti katero od posledic, kakršne so splošno (in široko) predvidene v tej določbi, vendar pa ni mogoče pritrditi trditvi, da izrek sodbe, ki se v abstraktnem opisu dejanja izrecno sklicuje na 1. člen ZJRM, takšne posledice ne vsebuje. Sodišče sicer v postopku ni ugotavljalo, ali so bili pri dejanju, ki je bilo storjeno ob zaključku verskega pouka poleg oškodovanke prisotni tudi drugi slušatelji in ali je pri njih prišlo do katere od naštetih posledic (vznemirjenosti, javnega zgražanja...). Vendar pa vsebini 1. člena ZJRM ustreza tudi posledica, ki je opisana v izreku izpodbijane sodbe. Določbe 1. člena ZJRM namreč ne gre razlagati tako, da mora posledica (nemir, nerazpoloženje) vedno nastati pri širšem krogu ljudi, temveč lahko glede na njeno naravo zadošča, da nastane le pri posamezniku, to je oškodovancu. Takšen primer je tudi obravnavani, ko je oškodovanko v posledici ravnanja storilca odneslo v vrata, pri tem pa je utrpela manjšo odrgnino kazalca desne roke. Ta razlaga upošteva, da se uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva dosega tudi z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika.

Zahteva poleg tega trdi, da ravnanje storilca ni predstavljalo vzorca vedenja, ki bi lahko pomenilo ogrožanje varnosti, ker je šlo le za enkratno reakcijo na nedostojne besede, s katerimi so bila razžaljena čustva verujočih. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da za obstoj prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM ni potrebno, da bi bilo ravnanje storilca ponavljajoče oziroma da bi predstavljalo vzorec vedenja, saj je dejanski stan prekrška podan že ob enkratnem dejanju.

Posledico obravnavanega prekrška predstavlja občutno motenje miru ali ogrožanje varnosti kake osebe. Ravnanje storilca v konkretnem primeru pomeni poseg v telesno celovitost oškodovanke, zato je trditev zahteve, da so bile ugotovljene posledice pri oškodovanki neznatne in jih zato ni mogoče vključiti v pojem ogrozitve varnosti kake osebe, neutemeljena. Za izpolnitev znakov prekrška bi namreč zadoščala že ogrozitev telesne oziroma duševne celovitosti oškodovanke kot zavarovane dobrine.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v izpodbijani sodbi opisano dejanje izpolnjuje znake prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM v zvezi s 1. členom ZJRM, zato po vsebini uveljavljana kršitev 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ni podana, medtem ko trditev, da je izrek nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi, ni dovolj konkretizirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo.