VSRS Sodba U 5/2021-22

Tožba se zavrne.

1Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju Sodni svet) je z izpodbijano odločbo ponovno zavrnil predlog predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani za hitrejše napredovanje tožnice v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Sodni svet je predlog prvič zavrnil z odločbo Su 418/2019 z dne 17. 10. 2019, vendar je Vrhovno sodišče s sklepom U 2/2020-12 z dne 17. 12. 2020 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodni svet je svojo odločitev v ponovnem postopku utemeljil s tem, da sicer sprejema ugotovitev personalnega sveta iz zadnje ocene sodniške službe, da je tožnica prizadevna, odgovorna in nadpovprečna sodnica, da pa glede na vsa ugotovljena dejstva javni interes za njeno napredovanje v višji naziv na istem sodniškem mestu skladno z namenom Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) ni izkazan.

2Zoper odločbo Sodnega sveta, izdano v ponovljenem postopku, je tožnica vložila tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve, Ur. l. RS, št. 23/2017). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in tožnico imenuje v naziv višje sodnice oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da niti ZSS, niti ZSSve, kot tudi ne Ustava RS, toženi stranki, v okviru diskrecijske pravice odločanja o napredovanju posameznega sodnika, ne podeljuje pravice odločanja o tem, ali je napredovanje konkretnega sodnika v javnem interesu. Tovrstno tolmačenje zakona presega meje prostega preudarka tožene stranke pri odločanju o napredovanju. Tožena stranka dejansko želi skozi načelna stališča, ki jih sprejema na sejah in skozi odločbe o napredovanju posameznih sodnikov, doseči spremembo zakona. Sodni svet je v okviru razgovora s predsednikom Okrožnega sodišča v Ljubljani neutemeljeno ugotavljal, ali obstaja možnost, da bi bila tožnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv, razporejena za sojenje v pomembnejših zadevah. Peti odstavek 34.a člena ZSS namreč določa, da se sodnika, potem ko napreduje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu dodeli za sojenje v pomembnejših zadevah in za opravljanje dodatnega dela, ne določa pa, da sodnik lahko napreduje, če je zanj že vnaprej predvideno sojenje v pomembnejših zadevah in opravljanju dodatnega dela. Tožena stranka pavšalno uporablja pojem pomembnejših zadev, ne da bi se pri tem opredelila, kaj pomembnejše zadeve sploh so in tudi ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da za tožnico ni predvideno, da bi v nedoločenem krajšem časovnem obdobju obravnavala pomembnejše zadeve. Sicer pa je bilo v razgovoru s predsednikom Okrožnega sodišča v Ljubljani ugotovljeno, da v bližnji prihodnosti obstaja možnost, da bi tožnica opravljala dela na področju družinskega prava, razen tega pa tožnica že sedaj sodi tudi v nepravdnih zadevah, ki po Metodoloških osnovah za izvajanje statističnih raziskovanj o poslovanju sodišč spadajo med pomembnejše zadeve. Sodni svet dejansko onemogoča napredovanje sodnikov s tem, ko poskuša spreminjati namen zakonodajalca in si prisvaja pristojnosti, ki mu niso bile podeljene. Sodni svet se ponovno sklicuje na rezultate, ki jih je tožnica dosegala skozi celotno sodniško kariero, čeprav je Vrhovno sodišče RS v sklepu U 2/2020 z dne 17. 2. 2020 zavzelo stališče, da takšna zahteva ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja zakon. Sodni svet je dejansko ugotovil, da je tožnica izpolnila vse pogoje iz 28. člena ZSS, kljub temu pa je predlog za napredovanje zavrnil s sklicevanjem na javni interes. Ta ne predstavlja samostojnega pogoja za napredovanje, temveč se javni interes, ki ga zasleduje zakonodajalec, kaže skozi prizmo odločanja o izpolnjevanju zakonskih pogojev za napredovanje. Sodni svet je odločitev utemeljil s presojanjem opravljanja zgolj "klasičnega" sodniškega dela in še to za ocenjevalni obdobji od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2015 in od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2018, za kateri je bilo že pravnomočno odločeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Tožnica v relevantnem ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2018 ni bila razpravljajoča sodnica, zato bi tožena stranka pri presoji kriterija nadpovprečnosti, njeno delo morala primerjati z delom primerljivega sodnika. Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi v sklepu U 2/2020 že zavzelo stališče, da posebna narava dela – delo na projektih – sama po sebi ni ovira za napredovanje v višji sodniški naziv. Tožnica je opravljala delo, ki je pomembno za celotno sodstvo in ga kot takega ni mogoče primerjati z delom sodnika, ki sodi. Sodni svet je pritrdil vsem ugotovitvam Personalnega sveta Vrhovnega sodišča v oceni sodniške službe SuZ 50/2019 z dne 14. 6. 2019, vendar je svojo odločitev o zavrnitvi predloga oprl na okoliščine, ki ne spadajo v domet diskrecijske pravice. Posledično ni obrazložil odstopa od mnenja Personalnega sveta Vrhovnega sodišča. Vse navedeno pomeni, da je tožnica pogoje za napredovanje v višji sodniški naziv izpolnila tako v dejanskem kot pravnem pogledu.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je preozko stališče, ki pomen četrtega odstavka 34.a člena ZSS (in s tem tudi meje prostega preudarka Sodnega sveta) veže zgolj na namen zakonodajalca. Institut napredovanja sodnikov, kot je določen v ZSS ni cilj sam po sebi, ampak je zgolj sredstvo za dosego višjega cilja, to pa je neodvisno, odgovorno in učinkovito sodstvo. Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru presoditi, kaj je v javnem interesu. Ta presoja ne sme biti arbitrarna in samovoljna. Prav tako je preozko stališče, ki diskrecijsko polje Sodnega sveta veže zgolj na primerjavo dveh vrst napredovanj znotraj 34.a člena ZSS, saj ne upošteva umestitve tega določila v celoten normativni okvir položaja sodnikov, hkrati pa ni v skladu s položajem in avtoriteto Sodnega sveta. Cilj sistema napredovanj sodnikov ne more biti samo pozitivna osebna kariera posameznega sodnika. Javni interes zahteva, da Sodni svet pri odločanju o napredovanjih upošteva tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki in skrb za učinkovito ter odgovorno sodstvo. Sistem napredovanja, ki omogoča, da sodnik na okrajnem sodišču opravlja delo okrajnega sodnika v nazivu in s plačo okrožnega ali celo višjega sodnika, se je v tem pogledu sprevrgel v svoje nasprotje. Sodniki z območij različnih personalnih svetov nimajo enakih možnosti pri napredovanjih, saj se kriteriji ne uporabljajo enako. Za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu po četrtem odstavku 34.a člena ZSS morajo biti na ravni nadpovprečnosti izpolnjeni vsi kriteriji, navedeni v 28. členu ZSS, in to v sorazmerju s stopnjo naziva, za katerega naj bi sodnik napredoval na istem sodniškem mestu. Hkrati pa morajo ti kriteriji biti izpolnjeni na višjem nivoju kot pri hitrejšem napredovanju v plačnih razredih in napredovanju na položaj svetništva. Tožena stranka v nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je pravilna presoja, da se v postopku odločanja o predlogu za tovrstno napredovanje upoštevajo tudi podatki o delu sodnika skozi celotno njegovo sodniško kariero. Opozarja, da je Vrhovno sodišče v odločbi U 1/2020 zavzelo stališče, da ima Sodni svet v okviru četrtega odstavka 34.a člena ZSS polje proste presoje v tem, da presodi, ali bi obravnavani sodnik v izbirnem postopku lahko uspel, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim nazivom. Sodni svet zato ni mogel spregledati tega, na katerem sodišču in na kakšen način je tožnica izvrševala sodniško funkcijo v pretežnem delu dosedanje sodniške kariere, pa tudi tega, na katerem sodišču sodniško funkcijo izvršuje sedaj. Z vidika potencialne tožničine možnosti za uspeh na razpisu za prosto sodniško mesto z višjim nazivom je treba ovrednotiti tudi tožničine izkušnje s klasičnim sodniškim delom in rezultate tega dela. Smisel kariernega sistema, na katerega v razveljavitvenih odločbah opozarja tudi Vrhovno sodišče, je tudi v tem, da se poleg kvalitete nagrajujeta tudi zvestoba in obseg dela, ki ga posamezni sodnik v svoji poklicni karieri da sodnemu sistemu. Nagraditi sodnika z višjim nazivom je tako z vidika kariernega sistema, še bolj pa z vidika cilja učinkovitosti in odgovornosti sodstva, lahko le posledica tako primernega obsega kot kvalitete njegovega prispevka k delu sodstva.

4Tožba ni utemeljena.

5Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bil zavrnjen predlog predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani za njeno hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Takšno napredovanje omogoča četrti odstavek 34.a člena ZSS, ki določa, da ne glede na določbo prvega odstavka istega člena¹, lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svetnik na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja sodnika na položaj svetnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

6V sodni praksi je že dodobra uveljavljeno stališče, da Sodni svet pri odločanju o napredovanju ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet, ampak odloča po prostem preudarku.² Navedeno pomeni, da glede izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje Sodni svet lahko odloči drugače od personalnega sveta, vendar pa mora imeti v primeru drugačne odločitve zanjo utemeljene razloge, še posebej, če takšna odločitev temelji na strožji oceni predpisanih kriterijev. V nasprotnem primeru namreč (lahko) Sodni svet kot neodvisen organ prekomerno poseže v namen te oblike napredovanja, ki je po mnenju zakonodajalca (tudi) v tem, da se ohrani zasedenost sodišč nižje stopnje z izkušenimi, nadpovprečnimi sodniki, ki lahko prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na teh sodiščih.³

7Prav tako je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je Sodnemu svetu z namenom uresničevanja ustavne vloge, ki mu je zaupana pri prevzemanju dela odgovornosti za stanje v sodstvu, treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jih sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti.⁴

8Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je že zakonodajalec močno zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka pri odločanju o hitrejšem napredovanju v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu s tem, da je v četrtem odstavku 34.a člena ZSS določil dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svetnik na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv. Ta pogoja sta, da so od imenovanja sodnika na položaj svetnika pretekla najmanj tri leta in da iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Tako opredeljena pogoja pomenita, da mora Sodni svet tudi v okviru odločanja po prostem preudarku ustrezno obrazložiti svojo odločitev, če ta odstopa od ocene sodniške službe. Iz odločbe Sodnega sveta, s katero ta zavrne predlog za hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv, morajo biti razvidni razlogi, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, ali je Sodni svet pri odločanju upošteval podatke o delu sodnika in jih tudi vsebinsko poglobljeno ovrednotil, kar daje podlago za sklepanje, da je odločbo izdal v skladu z namenom, za katerega mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.⁵

9Nadaljnja omejitev pri presoji odločitve sprejete na podlagi prostega preudarka izhaja iz določbe drugega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami). Ta določa, da ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano. Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Polje proste presoje je prekoračeno tudi tedaj, ko je presoja očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna.⁶

10Vrhovno sodišče je v večih istovrstnih sporih o napredovanju v neposredni višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu opredelilo meje prostega preudarka Sodnega sveta pri odločanju na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS⁷. Pri tem je zavzelo stališče, da obstoj formalnih pogojev, ki jih določa 34.a člena ZSS, vzpostavlja močno domnevo, da obravnavani sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv. Poudarilo je, da se s tem odpira polje presoje, znotraj katerega se mora Sodni svet vprašati, ali bi obravnavani sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom, v postopku lahko uspel. Navedeno pomeni, da je določba četrtega odstavka 34.a člena ZSS treba razlagati tako, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS.⁸

11Pri presoji ali je sodnik, za katerega se predlaga napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu po merilih iz 28. člena ZSS primeren za višji sodniški naziv, pa ne more biti merodajno le to, da so od imenovanja v naziv svetnika minila tri leta in da iz zadnje ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoj za hitrejše napredovanje. Takšno pojmovanje določbe 34.a člena ZSS bi pomenilo negacijo ustavne vloge Sodnega sveta, kot od izvršilne in zakonodajne veje oblasti neodvisnega organa sui generis, ki naj na eni strani varuje neodvisnost posameznih sodnikov in sodstva kot celote, po drugi strani vzpodbuja odgovornost, učinkovitost in kakovost sodstva. Obenem bi takšno pojmovanje navedene določbe pomenilo, da polje proste presoje Sodnega sveta ni le zoženo, ampak ga dejansko sploh ni, saj bi bilo odločanje Sodnega sveta ob izpolnjenosti obeh pogojev iz 34.a člena ZSS zreducirano le na obveznost potrditve napredovanja sodnika v neposredno višji sodniški naziv. To bi bilo v nasprotju tako z zakonsko dikcijo četrtega odstavka 34. člena ZSS, ki določa, da okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik lahko napreduje (in ne da napreduje) v neposredno višji sodniški naziv, če so izpolnjeni v zakonu navedeni pogoji, kot tudi z namenom, zaradi katere je bila takšna možnost napredovanja sploh uzakonjena.

12Napredovanje na istem sodniškem mestu v neposredno višji sodniški naziv je bilo v sedaj veljavni vsebini uzakonjeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o sodniški službi (ZSS-H, Ur. l. RS, št. 57/2007). Predlagano rešitev je zakonodajalec utemeljil s potrebo, da se ohrani zasedenost sodišč nižje stopnje z izkušenejšimi sodniki. Poudaril je, da bodo s predlagano ureditvijo sodniki, ki dosežejo pogoje za uvrstitev v višji sodniški naziv, ostali še naprej na istem sodniškem mestu, kar pomeni, da bodo sodniško funkcijo oziroma sodniško službo opravljali na istem sodišču kot pred napredovanjem v višji sodniški naziv.⁹

13Tožena stranka je v zvezi s presojo ali bi bila tožnica izbrana za višje sodniško mesto, če bi se na tak razpis prijavila, utemeljeno upoštevala tudi celotno njeno kariero. Navedeno še posebej velja v primeru, kakršen je obravnavani, ko tožnica pretežni del sodniške kariere ni sodila, temveč je kot dodeljena sodnica opravljala drugo, sicer za sodstvo prav tako pomembno in potrebno delo.

14V zvezi s tem so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodnega sveta:

- tožnica je bila na mesto okrajne sodnice izvoljena v letu 2001;

- v letu 2007 je bila za obdobje od 1. 3. 2007 do 28. 2. 2010 dodeljena na evidenčni oddelek Vrhovnega sodišča RS, nato pa je bila njena dodelitev še večkrat podaljšana, nazadnje za obdobje od 16. 7. 2016 do 15. 7. 2019;

- med dodelitvijo na Vrhovno sodišče RS je bila tožnica s 1. 6. 2012 imenovana na mesto okrožne sodnice; v času od 17. 8. 2012 do 15. 7. 2013 pa je sodniško službo opravljala na Okrožnem sodišču v Ljubljani;

- po koncu dodelitve na vrhovno sodišče je bila sodnica dodeljena na Okrajno sodišče na Vrhniki.

Navedeno pomeni, da je tožnica v devetnajstih letih opravljanja sodniške službe kot razpravljajoča sodnica delala le prvih šest let in v obdobju od 17. 8. 2012 do 15. 7. 2013 ter nato znova od 16. 7. 2019 dalje.

15Zato Sodni svet predloga za napredovanje v neposredno višji sodniški naziv utemeljeno ni presojal le na podlagi zadnje ocene sodniške službe, ki se v celoti nanaša na čas tožničine dodelitve na vrhovno sodišče, ampak je upošteval tudi prejšnje ocene in v tem okviru presojal tudi obseg in kvaliteto tožničinega dela na prvostopenjskem sodišču. Drugačen pristop bi povsem izkrivil namen navedene oblike napredovanja, ki je v tem, da najbolj izkušeni sodniki prvostopenjskih sodišč še naprej ostanejo na prvi stopnji, pri čemer se jih stimulira z napredovanjem v neposredno višji sodniški naziv. Pri tem je razumljivo, da se izkušnje in kvaliteta opravljenega dela presojajo predvsem v luči sojenja in ne ukvarjanja z nekimi drugimi nesodniškimi opravili.

16Tako je Sodni svet utemeljeno upošteval, da se vse ocene personalnih svetov o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje, kar zajema ocenjevalna obdobja od 1. 3. 2007 do 31. 2. 2018 nanašajo na čas, ko je bila tožnica dodeljena na Vrhovno sodišče RS. Izjema je le obdobje od 17. 8. 2012 do 15. 7. 2013, ko je tožnica sodniško službo opravljala na pravdnem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani. Glede obsega in kvalitete tožničinega dela v času, ko je delo opravljala tudi na Okrožnem sodišču v Ljubljani, Sodni svet v izpodbijani odločbi povzema, da je v letu 2012 dosegla 114,91 % letnega pričakovanega obsega dela (povprečje oddelka je bilo 106,72 %), v letu 2013 (oziroma v prvi polovici tega leta) pa je dosegla 66,09 % pričakovanega obsega (povprečje oddelka v prvi polovici leta 2013 pa je znašalo 53,60 %).¹⁰ Tožničin pritožbeni uspeh v letu 2013 je v štirih zadevah znašal 100 %, v letu 2014 pa je ob šestih v pritožbenem postopku obravnavanih zadevah dosegla le 36,1 % pritožbenega uspeha. V letu 2015 je bila edina njena v pritožbenem postopku obravnavana zadeva razveljavljena. Ob takšnih podatkih je pravilna ocena Sodnega sveta, da rezultati njenega sodniškega dela v tem obdobju celostno gledano niso izstopajoči. To še zlasti velja glede razmerja med zadevami, ki so bile v postopku s pravnimi sredstvi potrjene, spremenjene ali razveljavljene, kar je objektivno merilo pri ocenjevanju strokovnega znanja, zato ni mogoče govoriti o tožničini nadpovprečnosti, ki bi še zlasti v povezavi z relativno kratkim celotnim obdobjem opravljanja dela razpravljajoče sodnice, utemeljevala odločitev o napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

17Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu¹¹, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.

18Pri presoji izpodbijane odločbe je treba izhajati iz osnovnega namena hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Ta je v tem, da izkušeni sodniki sodišč nižje stopnje, ki izpolnjujejo pogoje za zasedbo mest na višjih sodiščih, kar pomeni sodnike s preverjeno uspešno kariero sojenja na nižjih sodiščih, še naprej ostanejo na teh sodiščih in s tem zagotavljajo še nadaljnje kvalitetno delo teh sodišč.¹² Glede na dosedanje izkušnje tožnice pri sojenju na prvostopenjskem sodišču ta osnovni namen hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ne bi bil dosežen.

19Vrhovno sodišče je s sodbo U 2/2021 z dne 23. 3. 2021 ugodilo tožbi, ki se je prav tako nanašala na predlog za hitrejše napredovanje okrožnega sodnika svetnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Vendar je ravno obdobje, v katerem je sodnik na katerega se nanaša navedena sodba opravljal klasično sodniško delo na okrožnem sodišču, tista bistvena razlikovalna okoliščina, ki v primeru tožnice ne omogoča enake odločitve.

20Tožnica sicer utemeljeno opozarja na zgrešeno stališče Sodnega sveta, da je predlog neutemeljen tudi zato, ker v kratkem ni predvideno, da bi bila tožnica razporejena na sojenje v pomembnejših zadevah ali k opravljanju dodatnega dela v okviru mentorstva dodelitev za opravljanja nalog. Sodni svet je pri tem očitno izhajal iz določbe petega odstavka 34.a člena ZSS, ki določa, da se sodnika iz prejšnjega odstavka (to je sodnika, ki je na istem sodniškem mestu napredoval v neposredno višji sodniški naziv) z letnim razporedom dela v skladu z zakonom, ki ureja sodišča, razporedi praviloma za sojenje v pomembnejših zadevah ter za opravljanje dodatnega dela pri izvrševanju sodne funkcije v okviru mentorstva, lahko pa se ga dodeli na sodišče višjega položaja, ki ustreza njegovemu nazivu. Iz te določbe izhaja, da je takšna razporeditev posledica napredovanja v neposredno višji sodniški naziv in ne pogoj za takšno napredovanje. Vendar pa navedeno zmotno stališče ne vpliva na pravilnost odločitve Sodnega sveta, da zavrne predlog za napredovanje tožnice v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

21Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

¹ Ta določa, da sodnik lahko iz posebno utemeljenih razlogov napreduje v neposredni višji sodniški naziv (okrožni, višji, vrhovni sodnik), pri čemer o takšnem napredovanju odloči Sodni svet na predlog personalnega sveta, ki je pristojen za oceno sodniške službe.
² Glej odločbe VS RS X Ips 184/2012 z dne 5. 7. 2012, U 8/2019 z dne 13. 1. 2020, U 3/2020 z dne 17. 6. 2020.
³ Primerjaj sklep U 1/2020 z dne 17. 2. 2020.
⁴ Primerjaj sklepa U 2/2020 z dne 17. 2. 2020 in U 1/2020 z dne 17. 2. 2020 ter sodbo X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015.
⁵ Sklep U 2/2020 z dne 17. 2. 2020.
⁶ Sodba U 2/2021 z dne 24. 3. 2021.
⁷ Primerjaj odločbe VS RS U 8/2019, U 1/2020, U 2/2020, U 3/2020.
⁸ Glej sodbe VS RS U 2/2021 z dne 23. 3. 2021, U 1 /2020 z dne 17. 2. 2020.
⁹ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodniški službi (ZSS-H) – nujni postopek – EPA 1487-IV z dne 5. 6. 2007.
¹⁰ Dejansko gre za pričakovani obseg dela oddelka v obdobju, ko je sodnica delala na tem oddelku, povprečje oddelka pa je bilo 114 %, kakor je to razvidno iz ocene sodniške službe z dne 1. 2. 2016.
¹¹ U 2/2020 z dne 17. 2. 2020.
¹² Obrazložitev k predlogu ZSS-H, EPA 1487-IV, str.22.