VSK sklep I Cp 1708/2005

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 5.081,04 EUR (tedaj 1.217.621,36 SIT) z obrestmi ter ji povrne pravdne stroške, kot je to določno opredeljeno v izreku sodbe.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti in so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma jih v sodbi ni. Sodišče odloči, da je toženec v celoti odgovoren za nezgodo, ker naj bi v levem nepreglednem ovinku zapeljal na nasprotni pas in pri tem trčil v nasproti vozeče vozilo in je krivda toženca ugotovljena s tem, da je vozilo toženca po trčenju ostalo v pretežnem delu na levem predmetnem pasu – tistem za vožnjo vozil iz nasprotne smeri. Sodišče navede, da to izhaja tudi iz tega, da udeleženca do prihoda policistov vozil po trčenju nista premikala. Gre za nejasne razloge. Gotovo je, da vozili nista zaustavili v istem trenutku, ko je prišlo do trka, nedvomno sta po trku prevozili še nekaj poti. Zato je povsem verjetno, da sta trčili približno na sredini vozišča in je vozilo toženca, ki je sicer vozilo v levi ovinek, zapeljalo še nekaj metrov naprej in obstalo na levi strani. Glede vprašanja izključne odgovornosti toženca za nezgodo sodišče jasnih razlogov ni navedlo in sodbe v tem pogledu ni moč preizkusiti. Po drugi strani pa še opozarja na določbe tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki je urejal pravila o ugotavljanju psihofizičnega stanja udeležencev v cestnem prometu predvsem v členih 116 do 121, opozarja na določbo 120.čl., da ugotavljanje alkohola s sredstvi in napravami, kakor tudi strokovni pregled udeležencev v cestnem prometu odredi policist, a je v sodbi ugotovljeno, da je toženec bil poškodovan, zato mu preizkus alkoholiziranosti na kraju samem ni bil odrejen, pač pa je bil odpeljan z reševalnim vozilom v bolnišnico, in je v PP S. šele obvestila zatem PP Š., naj nesejo odredbo v bolnico, ter je policistka PP Š. odredbo posredovala bolnici ter je strokovni pregled toženca dejansko odredil zdravnik in ne policisti. Odredba o strokovnem pregledu torej tožencu ni bila neposredno naznanjena, kršene so določbe ZCVP, opozarja v nadaljevanju pritožbe tudi na pozakonske akte, ki podrobneje določajo pravila in način izvajanja policijskih pooblastil. Napačen je zaključek sodišča, da se je toženec izmaknil strokovnemu pregledu s tem, ko je šel na kavo. Da je toženec potem, ko je klical odvetnika, čakal na hodniku debelo uro, sta potrdili dve priči, sodišče pa sodbo napačno opre na izpovedbo zdravnika, ki jo je podal v drugem postopku, pri sodniku za prekrške, čeprav zdravnik v tem postopku ni bil zaslišan in sodišče istočasno zanemari oziroma ne verjame izpovedbi dveh prič, ki sta potrdili nasprotno, to je, da je toženec čakal na hodniku na strokovni pregled. Gre tudi sicer za kršitev načela kontradiktornosti in neposrednosti, saj ta priča v pravdnem postopku ni bil zaslišan. Sodba se sklicuje tudi na dejstvo, da so policisti podali predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške zoper toženca, odločba sodnika za prekrške je bila prvič razveljavljena (odločba Višjega sodišča v Kopru opr. št. PRpv 415/2005 z dne 23.06.2005), zatem pa je bil postopek pravnomočno ustavljen.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da le-ta ni utemeljena, sodišče druge stopnje naj jo zato zavrne. Opozarja, da je v odgovoru na tožbo toženec ugovarjal le izključni odgovornosti in se skliceval na plačilni nalog, v nadaljevanju postopka pa le višini, sedaj nekorektno, nepravilno in v nasprotju s členom 337 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbija sodbo po temelju. Sklicevanje na domnevno nepravilno delo policistov in podrobnejša utemeljitev tega so novote, kar je spet v nasprotju s 337.čl. ZPP. Sicer pa se tožeča stranka sprašuje kdo drugi je de facto podal odredbo kot pa policist. V konkretnem primeru je tudi jasno, da je pritožnik kot policist poznal postopek in je bil seznanjen s postopkom dela policistov po nezgodi. Sodna praksa je tudi sicer pri tovrstnih regresnih zahtevkih jasna – neaktivnost oziroma pasivnost v smislu zagotovitve pravic iz zavarovanja bremeni zavarovanca oziroma zavarovane osebe zaradi domneve o alkoholiziranosti, kar je podrobneje tožeča stranka navedla že v 5. točki svoje pripravljalne vloge. Navedbe o razveljavitvi odločbe sodnika za prekrške pa same po sebi še ne pomenijo, da je sodba napačna. Sploh pa sodišče ni vezano na odločbo sodnika za prekrške. Gre za neutemeljeno kritiko napadene sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Izhodišče za obravnavanje predmetne zadeve in presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke so, tudi glede na trditveno podlago tožbe, Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožeče stranke AO.97 (v nadaljevanju Pogoji). Tožeča stranka je trdila, da je toženec kot njen zavarovanec svoje pravice iz zavarovanja izgubil, ker se šteje, da je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila bil pod vplivom alkohola, ker se je po prometni nesreči izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti (3.c tč. 1. odst. 3. čl. Pogojev). Sodišče prve stopnje je presodilo, da te navedbe držijo, saj je v bolnišnici, ko je zdravnik zahteval, da se mu odvzame kri, zahteval, da se mu omogoči posvet z odvetnikom in zatem izginil, zdravnik, ki mu je policija odredila strokovni pregled alkoholiziranosti, ga je tudi iskal oziroma so ga delavci bolnišnice iskali, a toženca ni bilo ne v ambulanti ne pred njo. Zato je zaključilo (3. odstavek na 5. strani sodbe), da je toženec izgubil zavarovalne pravice, zaključek pa sprejelo predvsem na oceni izpovedbe zdravnika O.S.G., ki je bil zaslišan kot priča pri Sodniku za prekrške. Zakon o pravdnem postopku vsebuje načelo neposrednosti v določbi 1. odst. 4. čl., po kateri sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega neposrednega in javnega obravnavanja ter tudi v določbi 217. čl., po katerem se dokazi na glavni obravnavni izvajajo (neposredno) pred senatom, razen v določenih izjemnih primerih. Odstop od načela neposrednosti, kot v konkretnem primeru, bi bil dopusten iz tehtnih razlogov, ali če s tem soglašata pravdni stranki. Kateri so ti tehtni razlogi, sodišče v razlogih sodbe ne pove, in tudi iz zapisnika o naroku z dne 06.06.2005 to ne izhaja, nasprotno, tožena stranka je navedla, da „ima pripombe tudi v zvezi z branjem zapisnika o izpovedbah prič zaslišanih pred sodnikom za prekrške, če bi sodišče hotelo upoštevati izpovedbe teh prič, bi jih moralo zaradi upoštevanja načela neposrednosti, neposredno zaslišati“. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje, ki je sicer izvedlo še druge dokaze za presojo, ali drži trditev tožeče stranke, da se je toženec v smislu Pogojev izmaknil ugotavljanju alkoholiziranosti, odločitev oprlo predvsem na oceno izpovedbe priče, zaslišane v drugem postopku, torej ko je prebralo zapisnik o zaslišanju, pritožnik pa utemeljeno opozarja, da sta o tem dogodku, ko naj bi torej, kot trdi pritožba, toženec v bolnišnici čakal da mu kri odvzamejo, izpovedali nasprotno drugi dve priči, pa jima sodišče ne verjame oziroma, kot ugotavlja drugostopenjsko sodišče, sodišče ni presodilo teh dokazov, torej izpovedb zaslišanih prič, v povezavi z dokazom, ki ga je izvedlo tako, da je prebralo zapisnik o zaslišanju priče, zdravnika. Sodišče prve stopnje je tako kršilo načelo neposrednosti iz 4. čl. ZPP kot eno temeljnih načel pravdnega postopka, na ta način je strankam, tožencu, onemogočilo da se izjavi o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo in je zato bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Te kršitve so lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe, pritožbeno sodišče je že zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zato najprej ugotoviti, katera dejstva so sploh sporna med strankama, zatem bo moralo pravno opredeliti pravno razmerje med strankama, torej oceniti in ugotoviti vsebino pogodbe in Pogojev, ki stranki zavezujeta in glede odločilnih dejstev izvesti predlagane dokaze oziroma dokazne predloge obrazloženo zavrniti, pri tem pa paziti, da ne bo kršilo načela kontradiktornosti in neposrednosti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbe tedaj veljavnega ZVCP in podzakonskih predpisov, saj v tej pravdi ne gre za vprašanje, ali so policisti kršili te določbe, pač pa gre za vprašanje, ali je toženec kršil določbe zavarovalne pogodbe in Pogojev, ki ga zavezujejo in se torej po prometni nesreči izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo je odklonil, tako da je onemogočil ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Zato tudi načeloma drži stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, če zavarovanec po nezgodi v bolnišnici odkloni odvzem krvi zaradi ugotavljanja stopnje alkohola v krvi, ki ga je odredil zdravnik, to vsekakor pomeni izmikanje preiskavi svoje alkoholiziranosti in posledično izgubo zavarovalnih pravic. Glede trditev toženca, da niso ugotovljene vse okoliščine predmetne nezgode in vzroki oziroma krivda udeležencev za nastalo škodo, pa je dodati to, na kar je uvodoma opozorjeno, da je izhodišče za presojo obveznosti toženca vsebina med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe, in tudi Pogojev. Le-tega pa, kot je že zgoraj poudarjeno, sodišče prve stopnje ni presodilo, tudi ne na primer določbe 1b 2. odst. 3. čl., po katerem zavarovanec ne izgubi svojih zavarovalnih pravic po prejšnjih določbah, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, torej ni presodilo, ali je morebiti dokazno breme na toženčevi strani, saj če je, potem tudi zgolj trditve (brez dokazne podlage) glede nepopolno in netočno ugotovljene dinamike prometne nezgode ne bodo utemeljene, če je morebiti dokaz, da nastanek škode ni v vzročni zvezi s toženčevo alkoholiziranostjo, na tožencu. Zato bo treba prvenstveno ugotoviti, kaj sta se stranki s pogodbo dogovorili (vsebina pogodbe in Pogojev), saj iz le-teh izhaja tudi trditveno in dokazno breme vsake od pogodbenih strank v regresni pravdi, torej v tej pravdi, v kateri zavarovalnica od svojega zavarovanca terja povrnitev zneska, ki ga je tretjemu povrnila kot škodo.

Posledica razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločbe o stroških ter je pritožbeno sodišče tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165.čl. ZPP).