VSC Sklep PRp 60/2021

Pritožba prekrškovnega organa se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I.) zahtevi za sodno varstvo (v nadaljevanju: ZSV) storilca zoper sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport št. ... z dne ... ugodilo in izpodbijani sklep tako spremenilo, da je predlogu storilca za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo in prekrškovni postopek vrnilo v fazo odločanja o ZSV. Pod točko II.) pa je ZSV storilca ugodilo in citirano odločbo prekrškovnega organa z dne 11. 9.2020, zoper storilca zaradi prekrška po 2. točki drugega odstavka člena 102 ZOsn, da je odgovoren za 173 ur odsotnosti njegove hčer A. S. iz obveznega osnovnošolskega izobraževanja, ker naj bi opustil dolžnost skrbstva in nadzorstva, s čemer pa bi naj storil prekršek po drugem odstavku člena 102 istega zakona, ustavilo zaradi nedokazanosti na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1). Posledično je sklep prekrškovnega organa o zavrženju ZSV odpravilo in s stroški postopka, ki je ustavljen, obremenilo proračun (četrti odstavek člena 144 ZP-1).

2Taki odločitvi odločitvi prekrškovni organ nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, obrazloži pa le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter potrdi sklep prekrškovnega organa z dne 20. 12. 2019, s katerim je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen, zaradi česar naj ZSV storilca v tem delu zavrže in potrdi odločbo prekrškovnega organa z dne 11. 9. 2019.

3Storilec je na pritožbo prekrškovnega organa odgovoril dne 19. 4. 2021 in v odgovoru zavrača vse pomisleke prekrškovnega organa o tem, da bi moral predvideti, da bo po vložitvi napovedi ZSV prejel odločitev prekrškovnega organa in pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi o tem, da so v obravnavani zadevi bili izpolnjeni zgolj objektivni, ne pa tudi subjektivni elementi prekrška, zato predlaga zavrnitev pritožbe prekrškovnega organa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna dejstva:

- prekrškovni organ je 11. 9. 2019 izdal odločbo o prekršku št. ..., s katero je spoznal storilca za odgovornega storitve prekrška po 2. alineji drugega odstavka člena 102 ZOsn in mu na podlagi tega zakonitega določila izrekel globo v višini 500,00 EUR

- storilec je zoper tako odločitev prekrškovnega organa 7. 10. 2019 napovedal vložitev ZSV

- prekrškovni organ je nato izdelal odločbo o prekršku z obrazložitvijo, ki je bila tako, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi (točka 5) storilcu prvič vročana 9. 10. 2019, vendar neuspešno, zato mu je vročevalec pustil obvestilo, da lahko sodno pošiljko prevzame v roku 15 dni, ta rok pa je začel teči od 10. 10. 2019, nato pa je bila sodna pošiljka puščena v hišnem predalčniku na istem naslovu storilcu 25. 10. 2019, rok za vložitev ZSV pa se je iztekel 4. 11. 2019

- spisovno gradivo prekrškovnega organa izkazuje, da je storilec 5. 12. 2019 pri prekrškovnem organu vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ZSV zoper prej citirano odločbo prekrškovnega organa z obrazložitvijo

- prekrškovni organ je s sklepom opr. št.... z dne ...predlog storilca za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, posledično pa storilčevo ZSV zavrgel kot prepozno

- zoper tako odločitev prekrškovnega organa je storilec 16. 1. 2020 vložil ZSV, o kateri je odločilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in storilcu pritrdilo ter prej navedeni sklep prekrškovnega organa o zavrženju ZSV kot prepozne in zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje spremenilo tako, da je prekrškovni postopek vrnilo v fazo odločanja o vloženi ZSV, o kateri je prav tako odločilo.

6Pritožba problematizira najprej odločitev prvega sodišča pod točko I.) glede ugoditve storilčevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pri tem pa povzema podatke o vročanju odločbe prekrškovnega organa in nasprotuje zaključku prvega sodišča, da se storilec z odločbo o prekršku ni seznanil vse do 28. 11. 2019, ker mu žena do takrat ni predala pošte in oporeka dokazni oceni priče A. S., ki je dokazano povezana s storilcem in po prepričanju pritožbe tudi ni zanesljiv dokaz. Poudarja namen fiktivne vročitve, ki je namenjena pospešitvi postopka, kar naj bi po prepričanju pritožbe sodišče prve stopnje tudi spregledalo. Pri tem še izpostavlja, da zoper storilca prekrškovni postopek teče že od julija 2019, ko je prejel poziv na izjasnitev o dejstvih in okoliščinah prekrška in je nato po vložitvi napovedi ZSV lahko pričakoval sodno pisanje, zato je tudi lahko predvidel, da bo opravljena vročitev odločbe o prekršku in bi v tem času lahko tudi sporočil naslov za vročanje, pa tega ni storil, zato taka njegova zamuda, ki jo navaja v vloženi ZSV po prepričanju pritožbe, ni opravičljiva.

7Sodišče prve stopnje je po zaslišanju priče – storilčeve hčerke A. S. in po pregledu celotne spisovne dokumentacije sprejelo trditve storilca v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj je ocenilo, da je storilec prejel izpodbijano odločbo o prekršku šele 28. 11. 2019 in ne prej, zato je iz opravičenih razlogov tudi zamudil rok za vložitev ZSV, kar je utemeljilo s porušenimi odnosi med storilcem in njegovo ženo ter njegovo odsotnostjo zaradi terenskega dela, ko je le občasno prihajal po pošto, ki mu jo je izročala žena, tako pa je bilo tudi 28. 11. 2019, ko mu je izročila sodno pisanje (odločbo o prekršku z obrazložitvijo).

8Iz določbe prvega odstavka člena 58 ZP-1 izhaja, da, če v ZP-1 ni drugače določeno, se v hitrem postopku o prekršku, med drugim tudi glede vrnitve v prejšnje stanje uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ta pa v prvem odstavku člena 107 določa, da zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe, razen če se dovoli vrnitev na predlog, ki je bil prepozen ali ni bil dovoljen, iz določbe drugega odstavka tega istega člena pa še izhaja, da zoper sklep, s katerim se zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje je dovoljena pritožba le tedaj, če je izdal sklep organ prve stopnje. V prvem odstavku člena 258 ZUP je izrecno določeno, da je zoper sklep dovoljena pritožba samo takrat, kadar je z zakonom to izrecno določeno, pritožba zoper sklep pa tudi ni dovoljena, če ni dovoljena pritožba zoper odločbo organa, ki je sklep izdal. Navedeno torej pomeni, da je pravno sredstvo zoper odločitev glede predloga o vrnitvi v prejšnje stanje dovoljeno takrat, če je odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločal prvostopni organ. V konkretnem primeru je bil to prekrškovni organ, ki je storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, zato je storilec imel pravico vložiti zoper tako odločitev prekrškovnega organa ZSV, o kateri je odločilo prvostopno sodišče kot drugostopenjski organ. V takih primerih pa glede na določbo tretjega odstavka člena 107 ZUP ob upoštevanju določb člena 258 ZUP pritožba prekrškovnega organa ni dovoljena. Iz določbe prvega odstavka člena 66 ZP-1 namreč izhaja, da zoper sklep sodišča, s katerim je bila ZSV zavržena, je dovoljena pritožba iz vseh pritožbenih razlogov po členu 154 ZP-1. Zoper druge odločbe (drugi odstavek člena 66 ZP-1) sodišča prve stopnje pa ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-991/17-31 z dne 17. 12. 2020 lahko osebe iz prvega odstavka člena 59 ZP-1 vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa glede odločitve sodišča prve stopnje pod točko I.) zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek člena 163 ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 161 ZP-1).

9V preostalih pritožbenih navedbah pritožba izpostavlja, da je bila storilcu z odločitvijo prekrškovnega organa nedvomno dokazana malomarnost pri storitvi prekrška zaradi neupravičenega neobiskovanja pouka njegove mld. Hčere A. S. in ne vzdržijo storilčevi izgovori, da je le šola odgovorna za njene izostanke, ker imajo starši na podlagi starševske skrbi pravico in dolžnost, da v vseh svojih dejavnostih skrbijo za koristi otroka, skrbijo za njegovo življenje in zdravje, jih varujejo, negujejo in vzgajajo ter tudi nadzorujejo. To je primarna vloga staršev, v tej vlogi pa je ključno izobraževanje otrok in končanje osnovne šole. Ni dovolj, da starši samo odreagirajo na probleme takrat, ko so obveščeni s strani šole, temveč morajo ves čas izvrševati starševsko skrb. Pritožba pritrjuje razlogom prvega sodišča, da je storilec odreagiral na klice razredničarke, vendar pa pri tem izpostavlja, da pa tudi ni bil vedno aktiven in pri tem izpostavlja neudeležbo na dveh roditeljskih sestankih zaradi negativnih ocen hčere A., ki je imela popravni izpit in je bila pri enem predmetu tudi neocenjena. Zato pritožba vztraja pri tem, da je storilec prekršek storil z opustitvijo dolžnega nadzorstva nad svojo hčerko A., ki zaradi takšnega njegovega ravnanja ni redno obiskovala osnovnošolskega pouka in s tem redno izpolnjevala obveznosti in naloge, določene z akti osnovne šole.

10Iz predhodno povzete in spremenjene določbe drugega odstavka člena 66 ZP-1 določno izhaja, da pritožba zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (kar je tudi obravnavana zadeva) ni dovoljena glede stroškov postopka in zaradi pritožbenega razloga po 3. točki člena 154 ZP-1, to je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje v izpodbijani sodbi pa je prvo sodišče gradilo ne le na storilčevem zagovoru, ki ga je potrdila tudi zaslišana priča A. S., temveč tudi na listinskih dokazih, ki jih je v izpodbijano sodbo tudi povzelo in dokazno ocenilo, med njimi pa so tudi poročilo CSD ... in vsa dokumentacija Osnovne šole .... Vso razpoložljivo spisovno gradivo, ki ga je predložil že prekrškovni organ je prvo sodišče dokazno ocenilo in sprejelo zaključek, da so sicer podani objektivni razlogi za storitev očitanega prekrška, ker mld. A. S. v navedenem obdobju res ni obiskovala osnovnošolskega pouka, vendar pa je prvo sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da storilcu ni mogoče očitati nobene krivdne oblike, ker je večinoma vedno ukrepal, kadar ga je šola obveščala o izostankih njegove hčerke. Ugotovilo je, da je storilec bil v kontaktih z vodstvom šole, se zanimal za hčerko, vztrajal tudi pri tem, da ta šolo obiskuje, vendar pa vedno te svoje obveze ni mogel izpolnjevati zaradi terenskega dela, zato je zaključilo, da so bili vzroki za izostanke mladoletne hčerke globlji, sistemski, ne pa izključno storilčevi, o čemer se je prepričalo predvsem na podlagi izpovedi mld. Hčerke A. S. ter nato zaključilo, da storilcu ni mogoče očitati krivdnega odnosa za izostanke mladoletne A. S. pri obiskovanju osnovnošolskega pouka.

11Zgoraj povzete pritožbene navedbe o tem, da storilec ni dovolj skrbno odreagiral na probleme, na katere ga je opozarjalo vodstvo šole in da je to storil le takrat, ko je bil izrecno opozorjen, da se dvakrat ni udeležil sestankov z vodstvom šole in pristojnim CSD, z izpostavljanjem posebne življenjske zveze in posebne odgovornosti storilca do otroka in do dolžnosti, da otrok obiskuje osnovno šolo, pa so ponavljanje dokazne ocene listinskih dokazov, s katerimi je razpolagal prekrškovni organ pred odločitvijo, torej pred izdajo odločbe o prekršku, ki jo je storilec izpodbijal z vloženo ZSV ter pomenijo podajanje lastne dokazne ocene storilčevega zagovora v postopku o prekršku in dokazne ocene izpovedbe mld. A. S.. S takimi navedbami, ko se torej problematizira predvsem dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in na podlagi katerih je utemeljevalo svojo odločitev, da storilcu ni mogoče dokazati krivde za očitani prekršek, pa se pritožba giblje izključno v polju uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog po določbi drugega odstavka člena 66 ZP-1. Pritožba načeloma sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, torej tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev zakona, vendar pa teh pritožbenih razlogov ne obrazloži, na neobrazložene navedbe pa pritožbeno sodišče ne more podati argumentiranega odgovora.

12Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo prekrškovnega organa tudi glede odločitve v izpodbijani sodbi pod točko II.), ki je zaradi uveljavljanja nedopustnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka člena 154 ZP-1) nedovoljena, zavreči na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 163 ZP1 in v zvezi z drugim odstavkom člena 161 ZP-1.