VSL Sodba III Kp 55723/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo:

- v delu pod I/I razsodilo, da je obtoženi A. A. kriv, da je z dejanji na škodo mld. oškodovank B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F., opisanimi pod točko I, v točkah 1 do 7, storil pod točko 1 kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1, pod točko 2 kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, pod točko 3 kaznivo dejanje po četrtem in prvem odstavku 173. člena KZ-1, pod točko 4 poskus kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1, pod točko 5 kaznivo dejanje po drugem odstavku 176. člena KZ-1, pod točko 6 kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 176. člena KZ-1, ter pod točko 7 kaznivo dejanje po drugem odstavku 176. člena KZ-1; in da je z dejanji na škodo mld. oškodovank G. G., H. H., I. I. ter neznanih mld. oškodovank, opisanimi pod točko I/II, v točkah 1/a, 1/b, 1/c in 2, storil pod točko 1 tri kazniva dejanja po drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1 ter pod točko 2 kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Za dejanja, opisana pod točko I, točke 1 do 7, mu je sodišče določilo kazni 3 leta in 6 mesecev zapora, 10 mesecev zapora, 10 mesecev zapora, 8 mesecev zapora, 10 mesecev zapora, 6 mesecev zapora, in 10 mesecev zapora, za dejanja, opisana pod točko II, točke 1/a do 1/c in 2 pa mu je določilo kazni 6 mesecev zapora, 6 mesecev zapora, 10 mesecev zapora, in 8 mesecev zapora. Nato mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 10 let in 2 meseca zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od dne 26. 11. 2018 od 9.32 ure dalje, ko mu je bila vzeta prostost. Po petem odstavku 176. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženo pornografsko in ostalo seksualno gradivo. Oškodovanko C. C. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

- v delu pod II obtoženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 na škodo mld. oškodovanke I. I. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika za ta del sodbe bremenijo proračun.

2Zoper sodbo – smiselno njen obsodilni del pod I – je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik zaradi "kršitve določb kazenskega postopka, obtoženčevih ustavnih pravic in svoboščin, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava". Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu predsedniku senata.

3Zagovornik obtoženca je zahteval, da višje sodišče obtoženca in zagovornika povabi na sejo pritožbenega senata. Višje sodišče je zato postopalo v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP. Ob izkazanih obvestilih za obtoženca, zagovornika in državnega tožilca je na sejo pristopil zagovornik obtoženega. Državni tožilec na sejo ni pristopil, s čimer se je navzočnosti na njej odrekel, prav tako na sejo ni pristopil obtoženi, ki je sodišču preko ZPMZKZ ... predhodno sporočil, da se javne seje ne želi udeležiti (list. št. 506). Po pojasnjenem so bili podani vsi pogoji za opravo seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Pritožba ni utemeljena.

Glede (ne)zakonitosti dokazov

5Na predobravnavnih narokih v tej zadevi je zagovornik v spis vložil zahtevi za izločitev dokazov, prvostopnemu sodišču pa je v zvezi z omenjeno problematiko posredoval še vlogo z naslovom "obrambni spis". Predmet zahteve za izločitev dokazov so bili dokazi, pridobljenih ob hišni preiskavi pri obtožencu dne 3. 10. 2018, podatki, pridobljeni ob pregledu elektronskih naprav, zaseženih ob tej hišni preiskavi, in tisti deli pisanj v sodnem spisu, ki opredeljujejo vsebinsko dokazne vire, za katere obramba trdi, da so nezakonito pridobljeni.

6Zagovornik je v bistvenem očital: 1. da je bila hišna preiskava pri obtoženem A. A., takrat še osumljencu, dne 3. 10. 2018 nezakonita, obtožencu pa so bile kršene ustavne pravice, ker policija pri izvršitvi odredbe sodišča o hišni preiskavi z dne 1. 10. 2018 osumljenca ni poučila o pravici, da obvesti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi; osumljeni tako po zatrjevanju zagovornika pred začetkom hišne preiskave ni vedel, in ker je podpovprečno inteligentna oseba, kot naj bi ga opredelila izvedenka klinične psihologije J. J., tudi ni mogel vedeti, da ima pravico do zagovornika, ki bi bil lahko navzoč pri hišni preiskavi; 2. nadalje je zagovornik zatrjeval, da je policija ob pregledu elektronskih naprav obtoženca, zaseženih v hišni preiskavi, zavestno in načrtno iskala dokaze glede kaznivih dejanj, ki niso bila opredeljena v odredbi za hišno preiskavo; šlo naj bi za t. i. fishing expedition; in 3. da naj bi policija od osumljenca pridobila informacijo o identiteti oškodovanke B. B., preden je bil poučen o svojih pravicah po 4. členu ZKP, s čimer mu je bil kršen privilegij zoper samoobtožbo.

7Prvostopno sodišče je zaradi razjasnitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami zagovornika na predobravnavnem naroku opravilo (ponovni) zaslišanji obeh policistov K. K. in L. L., ki sta opravljala hišno preiskavo in sta bila sicer zaslišana že v fazi preiskave; zaslišanja prič, navzočih pri hišni preiskavi, M. M. in N. N., obtoženčeve žene O. O. in samega obtoženca.

8Sodišče prve stopnje je po navedenem presodilo, da so bili problematizirani dokazi zbrani na zakonit način, zato je s sklepom IV K 55723/2018 z dne 12. 9. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 55723/2018 z dne 27. 11. 2019 ter s sklepom IV K 55723/2018 z dne 20. 2. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 55723/2018 z dne 9. 4. 2020 zahtevi zagovornika za izločitev dokazov zavrnilo. V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje v zvezi z zakonitostjo dokazov sklicevalo na razloge citiranih sklepov o izločitvi dokazov, hkrati pa se je na straneh 13 do 19 izpodbijane sodbe do tega vprašanja ponovno samostojno opredelilo. Zaključilo je, da so v konkretnem primeru policisti ravnali na zakonit način, v skladu z odredbo o hišni preiskavi in v skladu z določili členov 214 do 219a ZKP, obtožencu pa niso bile kršene ustavne pravice.

9Zagovornik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo pri očitkih o nezakonitosti dokazov vztraja. Upoštevaje vsebino zahtev za izločitev dokazov, razloge citiranih sklepov prvega in višjega sodišča o izločitvi dokazov ter tokratne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik večinoma ponavlja svoje predhodne očitke in ponuja argumente, o katerih sta se v citiranih sklepih o izločitvi dokazov že izrekli tako prvostopno kot drugostopno sodišče in jih kot neutemeljene zavrnili, za svojo odločitev pa navedli obsežne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in se nanje v celoti sklicuje. V nadaljevanju zato pritožbeno sodišče odgovarja predvsem na tiste posamične pritožbene navedbe, ki po presoji pritožbenega sodišča še terjajo odgovor.

Pravica do navzočnosti odvetnika pri hišni preiskavi

10Pritožbeno sodišče se je do vprašanja, ali je bil obtoženi ob hišni preiskavi poučen o pravici, da obvesti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi, že opredelilo v tč. 4 do 8 sklepa V Kp 55723/2018 z dne 27. 11. 2019 ter v tč. 4 do 6 sklepa V Kp 55723/2018 z dne 9. 4. 2020. Presodilo je, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito, policisti pa so obtoženca poučili o pravici do prisotnosti odvetnika v skladu z drugim odstavkom 215. člena ZKP.

11Sodišči prve in druge stopnje sta že zavzeli stališče, da zapisnik o hišni preiskavi na list. št. 90 do 92 izrecnega pouka res ne vsebuje, vendar pa je uvodoma v zapisniku navedba, da obtoženi odvetnika ni zahteval, kar pomeni nič drugega, kot da je bil glede odvetnika poučen; sodišči sta pri tem upoštevali tudi dejstvo, da je bil zapisnik na koncu na glas prebran, vključno z navedbo, da A. A. ni zahteval odvetnika, na prebrano pa nihče – ne obtoženi ne priči – ni imel pripomb. Načeloma je sicer res, da bi bila vsebina tipičnega obrazca Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), tj. zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, ustreznejša, če bi bil v njem naveden celoten pravni pouk o pravici do navzočnosti odvetnika pri hišni preiskavi, in ne le navedba, da obtoženi odvetnika je oz. ni zahteval, kar bi eliminiralo vsakršno možnost različnih interpretacij, ki jih navaja pritožnik, da je bil obtoženi o tej pravici bodisi poučen, pa kljub temu ni zahteval odvetnika, ali pa o tej pravici sploh ni bil poučen, in (zato) ni zahteval odvetnika. Vendar pa v obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da je bil obtoženi o sporni pravici tudi dejansko poučen, saj je to poleg navedbe v omenjenem zapisniku potrjeno tudi s personalnimi dokazi.

12Policista K. K. in L. L. sta zaslišana na predobravnavnem naroku dne 12. 8. 2019 oz. dne 12. 9. 2019 tako tudi po presoji pritožbenega sodišča natančno in prepričljivo opisala opravo hišne preiskave pri obtožencu in njenega predhodnega protokola. Skladno in prepričljivo sta zatrdila, da je bil obtoženi v konkretni zadevi dvakrat poučen o pravici, da je lahko pri hišni preiskavi navzoč odvetnik, in sicer je bil prvič na to pravico opozorjen takoj zjutraj, ko mu je bila vročena odredba, potem pa še drugič v prisotnosti dveh prič (v zvezi s čemer je K. K. povedal, da je to iz razloga, da sta s tem seznanjeni tudi priči, ki sta prisotni). Obakrat je obtoženi po prejemu pravnega pouka možnost prisotnosti odvetnika odklonil in v kolikor pride do tega, se v tipski obrazec MNZ napiše, kot sta razložila policista, da oseba zagovornika ni zahtevala. L. L. je dodatno pojasnil, da je, enako kot v konkretnem primeru, tudi na splošno protokol pri hišnih preiskavah tak, da se osumljeni dvakrat opozori na navedeno pravico; gre za klasična opozorila.

13Pritožnik očita nekonsistentnost izpovedb obeh policistov z navedbo, da sta različno izpovedovala, kdo od njiju je dal kakšen pravni pouk, kar pa ne drži. Sodišču druge stopnje je sicer razumljivo, da policista glede na številčnost hišnih preiskav, ki jih opravljata, ter potek skoraj enega leta od oprave hišne preiskave pri obtožencu, nista bila popolnoma prepričana, kdo od njiju je dal katerega od poukov obtožencu, pa vendar sta v bistvenem skladno izpovedala, in sicer K. K., da ne ve, kdo od njiju je obtoženca poučil ob vročitvi odredbe, da pa ga je K. K. opozoril na pravico do zagovornika drugič, v prisotnosti obeh prič, L. L. pa, da je prvič obtoženca sigurno opozoril on, za drugič pa se točno ni spomnil in je povedal, da je lahko takrat obtoženca poučil tudi kolega K. K.

14Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpovedbi zaslišanih solemnitetnih prič M. M., ki se ni spomnil, ali sta policista obtožencu posredovala pravni pouk glede odvetnika, ter N. N., ki je povedal, da ni slišal tosmernega pouka, še ne pomenita, da takšnega pouka ni bilo. Priči torej res nista potrdili izpovedb obeh policistov o posredovanju pravnega pouka obtožencu, vendar njunih kot že pojasnjeno skladnih in prepričljivih izpovedb tudi nista ovrgli, saj nista trdili, da pouk ni bil dan; le v tem primeru bi se pritožbeno sodišče lahko strinjalo s pritožnikom, da bi bila izpoved policistov, upoštevaje tudi vsebino listinskega dokaza, s tem omajana do te mere, da bi nastal resen dvom o podanosti pravnega pouka obtožencu. Pritožbene navedbe, da naj bi opustitev dolžnosti policistov glede pouka obtožencu o pravici do navzočnosti odvetnika pri hišni preiskavi izhajala (tudi) iz izpovedbe obtoženčeve žene, pritožnik ne obrazloži, zato je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe kot neutemeljene zavrnilo.

Preiskava elektronskih naprav in nosilcev elektronskih podatkov

15Sodišče prve stopnje se je do bistvenih argumentov obrambe v zvezi s postopkom preiskave elektronskih naprav in nosilcev elektronskih podatkov ter zakonitosti pri tem pridobljenih dokazov, ki jih pritožnik v pritožbi ponovno navaja, v izpodbijani sodbi in sklepih o izločitvi dokazov že obširno izreklo, prav tako pa je te navedbe že dvakrat pretreslo tudi pritožbeno sodišče, in sicer v tč. 9 do 11 sklepa V Kp 55723/2018 z dne 27. 11. 2019 ter v tč. 7 do 26 sklepa V Kp 55723/2018 z dne 9. 4. 2020, ter argumente obrambe zavrnilo kot neutemeljene.

16Sodišči prve in druge stopnje sta že pojasnili, da se za presojo dovoljenosti dokazov, ki so bili najdeni ob izvrševanju odredbe za hišno preiskavo oziroma preiskavo elektronskih naprav, vendar glede na odredbo niso bili med iskanimi, t.j. dokazov, ki so bili najdeni, ker so se znašli „na očeh“, v sodni praksi uporablja ameriška doktrina plain view. V povezavi s slednjo so se v slovenski sodni praksi razvili kriteriji: (1) policist mora biti zakonito prisoten na mestu zasega (prepoved kršitve 36. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju: URS); (2) najdeni predmeti morajo imeti domnevno obremenilni značaj; morajo kazati na drugo kaznivo dejanje in (3) najdba mora biti nenamerna, nepričakovana.

17Zaradi pomembnega razlikovanja med značilnostmi elektronskih naprav od značilnosti prostorov in predmetov v „običajnem“ svetu, kar je pritožbeno sodišče obširno pojasnilo v tč. 17 sklepa z dne 9. 4. 2020, je omejevanje preiskave elektronskih naprav z analogijami s hišno preiskavo omejenega dometa. Logiko hišne preiskave je iz običajnega (fizičnega) v digitalni (kibernetski) svet torej težko prenašati, saj ima digitalni svet sicer nekaj podobnosti z običajnim svetom, vendar pa se vseeno v bistvenih lastnostih razlikujeta; fizični svet nam postavlja jasne omejitve, kaj se lahko preišče in zaseže (npr. če se išče večje orožje, potem preiskovanje knjig, manjše omarice, kuhinjskih predmetov, kjer predmeta že zaradi velikosti ne more biti, ni dovoljeno). Ko se preiskava nanaša na elektronsko napravo, je omejitev mnogo manj. Omejitve, ki jih je pravni sistem postavil v običajnem, fizičnem svetu, torej v digitalnem svetu težje delujejo (K. Šugman Stubbs, Nove tehnologije in njihov vpliv na pojavnost in pregon kriminalitete (2013), str. 198 do 199). Iskani podatek je lahko na katerikoli elektronski napravi, kjerkoli v njej, s poljubnimi identifikacijskimi podatki, za prepoznavo obremenilnega značaja elektronskega podatka pa je podatek treba odpreti, ga napraviti dostopnega čutom in ga nato še pogledati, prebrati, poslušati. Preiskava elektronskih naprav se zato bistveno razlikuje od hišne preiskave, pri čemer je za presojo naključnosti oz. nepričakovanosti najdbe dokaza, v čemer je bistvena problematika obravnavanega primera, treba ugotoviti, ali so policisti delovali v skladu s prvotno preiskavo, za katero je bila izdana sodna odredba.

18Pritožnik zatrjuje, da so policisti odredbo za hišno preiskavo zlorabili za pridobivanje dokazov glede drugih kaznivih dejanj, ki niso bila opredeljena z odredbo za hišno preiskavo; v fokusu preiskave elektronskih naprav naj ne bi bilo iskanje dokazov za kaznivo dejanje po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 in poskus kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 na škodo C. C., za kar je bila izdana sodna odredba, temveč iskanje dokazov za druga, že izvršena kazniva dejanja po 176. členu KZ-1 oz. za katerokoli kaznivo dejanje obtoženca s področja spolne kriminalitete, za kar policisti sodne odredbe niso imeli. Naključnost oz. nepričakovanost najdbe dokazov za druga kazniva dejanja, ki niso bila zaobsežena s sodno odredbo, pritožnik izpodbija s sklicevanjem na str. 7 kazenske ovadbe z dne 26. 10. 2018 (pravilno 27. 11. 2018), kjer jasno piše, da so kriminalisti „pričeli s postopkom zavarovanja zaseženih elektronskih naprav z namenom ugotoviti, ali se na teh napravah nahajajo datoteke, ki prikazujejo spolne zlorabe otrok“, čeprav se posest takšnih datotek obtožencu tedaj sploh ni očitala, ter na pobudo izdaje odredbe o hišni preiskavi, kjer je govora o „ugotovljenem vzorcu delovanja“ obtoženca.

19Odredba za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 10. 2018, s katero so razpolagali policisti, se je nanašala na hišno preiskavo, zaseg in preiskavo zaseženih elektronskih naprav obtoženca, pri čemer naj se z namenom odkritja sledov kaznivega dejanja, pomembnih za kazenski postopek, in uporabe kot dokaz v kazenskem postopku išče, pregleda in ustrezno zavaruje elektronske podatke v zvezi s komunikacijo med osumljencem in oškodovanko, vse v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, glede katerega so podani utemeljeni razlogi za sum, da ga je v času od konca meseca avgusta 2016 do 30. 4. 2017 storil osumljeni A. A. Izrecen zapis, da se išče, pregleda in ustrezno zavaruje elektronske podatke v zvezi s komunikacijo med osumljencem in oškodovanko C. C. v zvezi z opredeljenima kaznivima dejanjema, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno razlagati kot kakršnokoli obliko sporazumevanja, sporočanja med njima, torej poleg samega pogovora tudi posredovanje oz. izmenjavo slikovnega ali video gradiva v povezavi z očitki kaznivih dejanj v odredbi (C. C. naj bi obtoženemu v okviru poskusa kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, pod njegovim pritiskom, poslala fotografijo pomanjkljivo oblečenega dekleta, ki jo je našla na spletu; prav tako naj bi obtoženi C. C. poslal lastni fotografiji).

20Glede na zgoraj pojasnjeno vsebino odredbe je jasno, da se ta ne nanaša zgolj na pridobitev podatkov o komunikaciji med obtoženim in C. C. po telefonu oziroma Facebooku, kot neutemeljeno nakazuje pritožnik, temveč se z njo odreja celovit pregled vseh elektronskih naprav, zaseženih obtožencu. Policija je torej ob izvrševanju sodne odredbe upravičeno pregledovala vse datoteke, ki so se nahajale na elektronskih napravah obtoženega, saj bi se teoretično lahko sledovi kaznivega dejanja na škodo mld. C. C. nahajali kjerkoli v elektronski napravi, tudi v komunikaciji obtoženega z drugimi osebami, kar problematizira pritožnik. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pregledovanje oz. preiskavo datotek in podatkov na način, kot je bilo opravljeno v tem primeru, predvidevajo ustaljeni postopki digitalne forenzične preiskave¹.

21Glede ugovora pritožnika, da je že v kazenski ovadbi zapisano, da so »pričeli s postopkom zavarovanja zaseženih elektronskih naprav z namenom ugotoviti, ali se na teh napravah nahajajo datoteke, ki prikazujejo spolne zlorabe otrok«, pritožbeni senat ocenjuje, da so policisti nespretno uporabili širši, bolj splošen izraz »spolna zloraba«, z njim pa so bile mišljene datoteke, ki pričajo o kaznivih dejanjih na škodo mld. C. C., pri čemer pa je jasno, da je mogoče v primeru mld. C. C. govoriti o otroku, pa tudi, da je C. C. obtožencu poslala fotografijo neznanega pomanjkljivo oblečenega dekleta, najverjetneje podobne starosti, kot je bila sama, torej otroka. Navedba o »ugotovljenem vzorcu delovanja storilca«, ki se nanaša na ugotovitev, da je imel obtoženi na Facebook profilu med prijatelji predvsem mlajša dekleta, pa po presoji sodišča prve stopnje nima zadostne teže, da bi utemeljevala sklep, da so bile najdbe dokazov za druga kazniva dejanja pričakovane.

22Očitek, da naj bi se preiskava odkrito fokusirala zgolj na odkrivanje kaznivih dejanj, ki niso bila zajeta z odredbo, je nekonkretiziran in nepodkrepljen z dokazi, zagovornik pa v pritožbi ne pojasni, zakaj domneva, da je bilo temu tako in na podlagi katerih okoliščin sumi, da naj bi se policisti takoj lotili odkrivanja dokazov glede kaznivih dejanj, ki niso bila zaobsežena z odredbo, prav tako pa ne pojasni, na podlagi česa sklepa, da policija ni iskala dokazov o kaznivih dejanjih na škodo mld. C. C.

23Iz zapisnikov o zavarovanju in preiskavi elektronskih naprav je razvidno, na kakšen način so se preiskovalci lotili preiskave elektronskih naprav in iskanja dokazov, in sicer so iskali (tudi) po kriterijih imena in priimka oškodovanke C. C. ter njene in obtoženčeve telefonske številke, kot je višje sodišče že podrobno obrazložilo v tč. 23 sklepa z dne 9. 4. 2020. Temu pritrjuje tudi izpovedba policista L. L. v preiskavi, da je podatke na telefonu pregledoval preko iskalnih nizov in fizično s pregledom podatkov ročno. V iskalni niz je odtipkal telefonske številke, imena in druge podatke, ki so jih dobili od C. C., in podatke, ki so bili logično povezani s prvotnim primerom C. C., tj. „ime in priimek“, torej Facebook ime profila storilca, ime in priimek osumljenega, prvotno ime, s katerim se je predstavil, to je Z. Z., URL naslov od Facebooka storilca, identifikacijsko številko tega Facebook profila, telefonske številke osumljenca in oškodovanke C. C. Vprašan, kaj je sam vsebinsko iskal pri pregledu telefona CAT, je L. L. povedal, da podatke o prvotnih kaznivih dejanjih, pri pregledu teh podatkov pa so naleteli še na druge fotografije in druge kontakte. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da se je preiskava izvajala v smeri iskanja dokazov za kazniva dejanja na škodo C. C., zaobsežena s sodno odredbo, da torej policija ni opustila preiskave zaradi temeljnih, prvotno očitanih kaznivih dejanj, temveč so se novi dokazi našli naknadno, naključno med izvrševanjem prvotne preiskave. Taki dokazi pa so posledično zakoniti.

24Zgolj dejstvo, da naj hišna preiskava v konkretnem primeru ne bi rezultirala v iskanih dokazih – komunikaciji med obtoženim in oškodovanko C. C. preko socialnih omrežij in telefona ter poslani fotografiji neznanega pomanjkljivo oblečenega dekleta (čeprav ni spregledati, da je bil na podlagi izsledkov preiskave elektronskih naprav obtoženca potrjen kontakt med C. C. in obtoženim) – še ne pomeni, da preiskovalci dokazov dejansko tudi niso iskali. Zaključek, da naj bi šlo torej v primeru, da preiskava ne pripelje do iskanih, dodatnih oz. novih dokazov, za očitno zlorabo, ne zdrži kritične presoje. Na podlagi okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnik, tako ni mogoče zaključiti, da naj bi policija zavestno in načrtno iskala dokaze glede kaznivih dejanj, ki niso bila opredeljena v sodni odredbi.

25Ob ugotovitvi, da pri izvedbi hišne preiskave ni prišlo do kršitve pravice glede navzočnosti zagovornika, so pritožbene navedbe o neupoštevnosti obtoženčevega soglasja za pregled elektronskih naprav iz tosmernega razloga neutemeljene. Nadalje soglasja obtoženega za pregled elektronskih naprav ni mogoče razlagati na način, da se je nanašalo zgolj in samo na tista kazniva dejanja, ki so bila opredeljena v odredbi za preiskavo. V kolikor je dano soglasje za preiskavo elektronskih naprav, je podana zakonita podlaga za preiskavo elektronske naprave v celoti in ne glede na to, na katera kazniva dejanja se bi odkriti dokazi nanašali, enako kot v primeru sodne odredbe. ZKP v dvanajstem odstavku 219a. člena ne razlikuje med podatki, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, temveč kažejo na drugo kaznivo dejanje, ki so bili pridobljeni na podlagi sodne odredbe in tistimi, ki so bili pridobljeni na podlagi soglasja oz. vnaprejšnje pisne privolitve, temveč v obeh primerih opisuje enotno postopanje, kar je tudi logično glede na to, da gre v obeh primerih za zakonito podlago za preiskavo. Navsezadnje pa soglasje obtoženega za preiskavo elektronskih naprav tudi ni toliko bistveno, saj je bila preiskava zakonito opravljena na podlagi izdane sodne odredbe.

26Glede pritožnikovih navedb, da bi morali preiskovalci v skladu s plain view doktrino ob prvem dokazu, ki je kazal na novo oz. drugo kaznivo dejanje, ki ni bilo navedeno v odredbi, preiskavo ustaviti in pridobiti novo odredbo, je ugotoviti, da ne v 217. členu ZKP ne v 219.a členu ZKP ni pravila, ki bi preiskovalcem v zvezi s podatki, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, temveč kažejo na drugo kaznivo dejanje, nalagalo zgoraj opisano ravnanje; preiskovalci lahko preiskavo opravljajo naprej, najdene podatke pa navedejo v zapisniku in jih sporočijo državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon.

27V zvezi s pritožbenimi očitki, da v obravnavanem primeru obtoženi ne pozna programskih orodij za spremembo datotek in datumov nastanka datotek, z njimi ni razpolagal, da se s tem vprašanjem policisti ob preiskavi niso ukvarjali, da sodišče ni konkretno pojasnilo, katere datoteke, naj bi bile na takšen način spremenjene in da tega ni ugotavljalo z izvedencem, višje sodišče pojasnjuje, da v obrazložitvi sklepa z dne 9. 4. 2020, katerega glavne argumente je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, možnosti spreminjanja datotek oz. podatkov s posebnimi programi ni izpostavilo z namenom, ker bi bilo to posebej relevantno v obravnavanem primeru, temveč z namenom prikaza pomembnih razlik med preiskavo elektronskih naprav in hišne preiskave in kot podkrepitev argumenta, zakaj v primeru preiskave elektronskih naprav ne pride v poštev analogija z omejitvami hišne preiskave, za kar si je prizadevala obramba obtoženca. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe zagovornika kot neutemeljene zavrnilo.

Privilegij zoper samoobtožbo

28Do glavnine očitkov pritožnika glede kršitve obtoženčevega privilegija zoper samoobtožbo v zvezi s pridobivanjem informacij o identiteti mld. oškodovanke B. B. se je naslovno sodišče že opredelilo v tč. 12 in 13 sklepa V Kp 55723/2018 z dne 27. 11. 2019 in jih kot neutemeljene zavrnilo.

29Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča vse bistvene dejanske okoliščine v zvezi s problematiko obtoženčevega privilegija zoper samoobtožbo pravilno ugotovilo. Nobenega dvoma ni, da sta policista K. K. in L. L. dne 26. 11. 2018 z zbiranjem obvestil od obtoženega, takrat še osumljenega A. A., pričela že „na terenu“, na avtobusni postaji v bližini obtoženčeve službe v kraju ..., kjer je bila osumljencu vzeta prostost, nato pa so se odpeljali na SKP, PU Ljubljana, kjer se je zbiranje obvestil nadaljevalo in je bil sestavljen uradni zaznamek o izjavi osumljenca na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. Vendar pa je pritožbeno sodišče v nasprotju s trditvami zagovornika ugotovilo, da je bil obtoženi že pred zbiranjem obvestil na avtobusni postaji najprej poučen o svojih pravicah po 157. členu v zvezi s 4. členom ZKP oz. po četrtem odstavku 148. členu ZKP. V zvezi z dogajanjem na avtobusni postaji sta oba policista K. K. in L. L. prepričljivo pojasnila, da sta obtožencu, takoj ko sta ga tam aretirala oz. vklenila, posredovala pravni pouk - "mirando" in šele nato, ne pa tudi že prej, začela spraševati o identiteti dekleta, za katero se je kasneje ugotovilo, da je oškodovanka B. B. K. K. je tako podrobno pojasnil, da je bil obtoženi pridržan ob 9.32 uri na naslovu ... Ko je bila ugotovljena identiteta osumljenca in ko so ugotovili, da gre za pravo osebo, je bil seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, seznanjen je bil s pravicami, vročen mu je bil list s pravicami pridržane osebe in odločba o odvzemu prostosti in pridržanju, kjer so pravice navedene po alinejah (kar je razvidno tudi iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 26. 11. 2018 na list. št. 200 do 201, ki jo je obtoženi tudi podpisal). Obtožencu so povedali, da bo zaslišan, da lahko poda izjavo, da lahko sodeluje – torej poda izjavo – ali pa se brani z molkom, pa je navedel, da bo sodeloval. L. L. je izpovedbo K. K. glede časovnega sosledja podaje pravnega pouka in zbiranja izjav od obtoženca potrdil, saj je izpovedal, da so bile obtožencu pokazane fotografije (oškodovanke B. B.) iz leta 2012 in je bil povprašan, kdo je to dekle, po tem, ko mu je bila odvzeta prostost in je bil poučen o svojih pravicah - da ima pravico do odvetnika, da se ni dolžan zagovarjati in da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ter tudi, da ima pravico da obvesti svojce ter o tem da vse kar bo povedal, da se to lahko uporabi na sodišču. L. L. je povedal še, da so nato obtoženca o njegovih pravicah ponovno opozorili v prostoru, kjer so pisali „zapisnik“ (pravilno: uradni zaznamek o izjavi osumljenca). Da je bil obtožencu pred zbiranjem obvestil (tudi) na policijski upravi dan ustrezen pravni pouk, izhaja tudi iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 26. 11. 2018 (list. št. 184 do 187), ki ga je osumljeni potrdil s svojim podpisom.

30Ne držijo pritožnikove navedbe, češ da iz izpovedbe obtoženca izhaja, da sta policista od njega pridobivala informacije o identiteti B. B., še preden mu je bil dan pravni pouk. Obtoženi namreč zaslišan na predobravnavnem naroku ni izpodbil izpovedb policistov oz. ni podprl teze obrambe, da ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, saj je na vprašanji sodnice in zagovornika, če sta ga policista pred oz. ob odvzemu prostosti (vklenitvijo) poučila, da ni dolžan nič povedati oziroma mu povedala pravice, izjavil, da ni poslušal oz. da se tega ne spomni. Ne glede na to, da o pogovoru med policistoma in obtoženim na avtobusni postaji ne obstoji uradni zaznamek, kar izpostavlja pritožnik, je sodišče druge stopnje glede na zgoraj pojasnjeno prepričano, da obtožencu privilegij zoper samoobtožbo ni bil kršen.

Glede pravice obtoženca do sojenja v navzočnosti

31Pritožnik zatrjuje, da je prvostopno sodišče obtožencu kršilo pravico do sojenja v navzočnosti. Uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 340. člena ZKP.

32Pritožbeno sodišče upoštevajoč pritožbene navedbe, razloge izpodbijane sodbe in podatke spisa uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi:

- opravilo skupaj šest narokov za glavno obravnavo dne 21. 5. 2020, 8. 6. 2020, 2. 7. 2020, 20. 7. 2020, 23. 7. 2020 in 31. 8. 2020, obtoženi pa je bil na vseh narokih navzoč;

- za dne 6. 7. 2020 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega obtoženi ni pristopil, ker v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) ..., kjer je v kritičnem času prestajal pripor, zaradi kadrovskih težav odredbe za privedbo obtoženca niso mogli izvršiti. Predsednica senata je zato sprejela sklep, da se glavna obravnava ne opravi. Priči P. P. in R. R. ter sodnega izvedenca psihiatrične stroke S. S., ki so pristopili na narok, je sodišče v soglasju s strankami, to je višjo državno tožilko in zagovornikom obtoženega, tega dne zaslišalo izven glavne obravnave;

- dne 20. 7. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerega sta pristopila tako obtoženi kot njegov zagovornik. Na naroku je sodišče prebralo izpovedbi prič P. P. in R. R. ter izpovedbo sodnega izvedenca S. S., ki so bili, kot že navedeno, dne 6. 7. 2020 v soglasju s strankami zaslišani izven glavne obravnave. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 7. 2020 izrecno ne izhaja, da bi bile izpovedbe prebrane s soglasjem strank, navedeno pa je, da obtoženi na prebrane izpovedbe ni imel pripomb. Iz zapisnika nadalje ne izhaja, da bi obramba po prebranem zahtevala neposredno zaslišanje prič in izvedenca;

- na naroku dne 31. 8. 2020 zaključilo glavno obravnavo, nato pa dne 2. 9. 2020 razglasilo sodbo v nenavzočnosti obtoženca, ki ga, ponovno zaradi kadrovskih težav v ZPKZ ..., na razglasitev sodbe iz pripora niso pripeljali.

33Po 29. členu URS ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti; to ustavno pravno jamstvo v kazenskem postopku obdolžencu zagotavlja tudi zakonsko določilo o vabljenju obtoženca na glavno obravnavo (288. člena ZKP). Uresničevanje pravice do sojenja v obtoženčevi navzočnosti je omejeno z določbo tretjega odstavka 307. člena ZKP, po kateri sme senat, če obtoženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil obtoženec pred tem že zaslišan. Če sodišče opravi glavno obravnavo v nenavzočnosti obtoženca v nasprotju z določbo tretjega odstavka 307. člena ZKP, stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj opravi glavno obravnavo brez osebe, katere navzočnost je na glavni obravnavi po zakonu obvezna.

34Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj povzetih dejstev ter normativne podlage ugotavlja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo pritožbeno zatrjevane procesne kršitve absolutne narave, saj je vse naroke za glavno obravnavo opravilo v navzočnosti obtoženca. Pritožnik absolutno procesno kršitev neutemeljeno uveljavlja v zvezi z obema primeroma, ko obtoženca iz pripora zaradi razlogov izven njegove sfere niso privedli na sodišče, saj dne 6. 7. 2020 ter 2. 9. 2020 sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, temveč je zasliševalo priče in izvedenca izven le-te oz. je razglasilo sodbo po že zaključeni glavni obravnavi, kar pa ne spada pod domet določbe 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki sankcionira le kršitev določb o obvezni navzočnosti obtoženca na glavni obravnavi.

35Navedbe pritožnika je pritožbeno sodišče presojalo še v okviru relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Le-ta je podana, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zagovornik pravilno zatrjuje, da je prvostopno sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 20. 7. 2020 kršilo določilo drugega odstavka 340. člena ZKP, ko je brez potrebnega soglasja strank prebralo zapisnik o zaslišanju prič P. P. in R. R. ter sodnega izvedenca S. S., ki so bili predhodno izven glavne obravnave zaslišani dne 6. 7. 2020. V sodni praksi je bilo namreč že sprejeto stališče, da mora biti v drugem odstavku 340. člena ZKP zahtevano soglasje izrecno in nedvoumno, sklepanje na obstoj soglasja na podlagi konkludentnih ravnanj, ker obtoženi ni imel pripomb na prebrano oz. on ali njegova obramba na naroku ni zahtevala neposrednega zaslišanja obtoženca, pa ne zadošča (sodba VSRS I Ips 136/1997 z dne 19. 11. 1999, VSRS sodba I Ips 147/2003 z dne 24. 2. 2005).

36Ne glede na ugotovljen obstoj kršitve drugega odstavka 340. člena ZKP, ki pomeni kršitev pravice obtoženca do obrambe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izkazal (morebitnega) vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe.

37Če želi pritožnik uspeti z uveljavljanjem relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, mora izkazati, da je le-ta vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj pritožbeno sodišče na slednje ni dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP). V pritožbi je zagovornik (le) v zvezi s prebranjem zapisnika o zaslišanju sodnega izvedenca S. S. z dne 6. 7. 2020 zatrjeval vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe z navedbo, da „obtoženi ni mogel prisostvovati ob zaslišanju izvedenca S. S., ki ga je s svojim mnenjem obremenjeval“. Po presoji pritožbenega senata so takšne navedbe premalo obrazložene, da bi na njihovi podlagi sodišče druge stopnje lahko ocenjevalo vpliv kršitve drugega odstavka 340. člena ZKP na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker pritožnik ni določno izkazal, v čem konkretno vidi omenjeni vpliv, z uveljavljanjem relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni mogel uspeti.

38Ob navedenem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da upoštevaje podatke spisa in razloge izpodbijane sodbe tudi samo ni razbralo možnosti vpliva ugotovljene kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj izpovedba izvedenca S. S. po presoji pritožbenega senata ne predstavlja ne izključnega ne odločilnega dokaza za obsodbo obtoženca.

39Medtem, ko prištevnost obtoženca v času storitve kaznivih dejanj za obrambo tekom postopka ni bila sporna, pa je bilo sporno vprašanje (ne)obstoja pravne zmote pri obtožencu in s tem vprašanje (ne)izključitve krivde. Sodišče prve stopnje ugotovitve o neobstoju pravne zmote pri obtožencu ni oprlo izključno na izpovedbo izvedenca psihiatrične stroke S. S., temveč tudi na druge dokaze, zlasti na izvedensko mnenje in zaslišanje izvedenke klinične psihologije J. J., zaslišanje mame oškodovanke B. B., C. B. (katero je obtoženi prosil, naj ne kliče policije) ter na druge okoliščine zadeve, ki so natančneje obrazložene v razdelku te sodbe o krivdi obtoženca in pravni zmoti. Za izključni, edini dokaz tako evidentno ne gre, prav tako pa ne gre za odločilni dokaz, saj njegov pomen in pomembnost nista takšna, da je verjetno, da bi bil dokaz odločilen za izid postopka; tudi če tega dokaza ne bi bilo, bi bil obtoženi še vedno obsojen storitve očitanih kaznivih dejanj. Tudi v zvezi s tem pritožbeno sodišče napotuje na obrazložitev v razdelku te sodbe o krivdi obtoženca in pravni zmoti, na tem mestu pa poudarja le to, da so bile ugotovitve izvedenca S. S. glede zavesti obtoženca o protipravnosti oziroma (ne)obstoju pravne zmote, ki izhajajo iz njegove izpovedbe, v bistvenem skladne z ugotovitvami iz izpovedbe J. J. v povezavi z njenim izvedenskim mnenjem, pri čemer je sodišče prve stopnje mnenje in izpoved izvedenca S. S. primerjalo in ocenjevalo v povezavi z mnenjem J. J., in ne obratno.

Glede uporabe kazenskega zakona in ugotovljenega dejanskega stanja

40Pritožnik glede kaznivega dejanja na škodo mld. B. B. pod točko I/I.1 izpodbijane sodbe zatrjuje nekonkretiziranost opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1. Zgolj ponovitev abstraktnega zakonskega znaka „spolno občeval“ v konkretnem opisu kaznivega dejanja po presoji pritožnika ne zadošča, saj gre za pavšalen, nekonkretiziran in vsebinsko nedorečen očitek. Besedna zveza „spolno občeval“ bi morala biti v konkretnem opisu določno opisana, najbolj tipično s penetracijo spolnega uda v vagino oškodovanke, sploh upoštevaje, da obstaja več načinov spolnega občevanja (vaginalno, oralno, analno) ter da so možna tudi sorodna dejanja, ki pravnega standarda spolnega občevanja ne dosegajo. Pritožnik priznava, da je način spolnega občevanja pri opisu kaznivega dejanja pod točko I/I.2 na škodo iste oškodovanke nekoliko bolj konkretiziran, vendar zavzema stališče, da s tem pomanjkljivost opisa pod točko I/I.1 ne more biti sanirana, saj gre za dve samostojni kaznivi dejanji. Glede na navedeno pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, opisano pod točko I/I.1, ni kaznivo dejanje, ter kršitev ustavnih pravic obtoženca po prvem odstavku 28. člena in 22. členu URS.

41Nobenega dvoma ni, da mora biti opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, s tem pa tudi uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Navedenemu stališču, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik in je poenoteno v pravni teoriji in sodni praksi Ustavnega sodišča RS ter rednih sodišč, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Vendar slednje v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da je le-temu v konkretni zadevi zadoščeno ter je opis kaznivega dejanja pod točko I/I.1 izpodbijane sodbe ustrezno konkretiziran, da obtožencu omogoča učinkovito obrambo, grajane kršitve zakona in URS pa posledično niso podane.

42Zakonski znaki kot pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, morajo biti v opisu dejanja praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami obravnavanega življenjskega primera, seveda, kolikor je to mogoče in smiselno. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (VSRS) je že izpostavila, da se dejstva v opisu konkretnega dejanskega stanu lahko prepletajo z zakonskimi pojmi, ki pa v takšnem primeru niso vedno zgolj v funkciji pravnega izhodišča odločanja, marveč prevzamejo vlogo dejstev oziroma pomenijo že tudi konkretizacijo opisa kaznivega dejanja. V primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Povedano drugače, v takšnih primerih je opis popoln, četudi je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega besedila (sodbe VSRS I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007, I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 in druge). Takšen način sestavljanja opisa se uporablja ne le pri opredeljevanju subjektivnih znakov kaznivega dejanja (v zakonu opredeljenimi z izrazi, kot so npr. "vedoma", "mu je šlo zato", "z namenom" itd.), temveč tudi pri tistih objektivnih znakih kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, tako da bi bilo opisovanje znaka z drugimi besedami za jasnost in razumljivost izreka odveč. Med take zakonske znake spada tudi pojem „spolno občevanje“ iz prvega odstavka 173. člena KZ-1.

43O tem se je že izreklo VSRS v sodbi I Ips 81507/2010 z dne 31. 5. 2018 (tč. 7), ko je kot neutemeljen zavrnilo očitek vložnika zahteve za varstvo zakonitosti o nekonkretiziranosti zakonskega znaka spolnega občevanja v opisu očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ). Najvišje sodišče je v tej zadevi presodilo, da spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije. Gre torej za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino. Zaključilo je, da je izvršitveno ravnanje v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe zato dovolj konkretizirano in ne dopušča nobenega dvoma o izvrševanju učinkovite obrambe, natančnejše opisovanje načina tega izvršitvenega ravnanja pa je lahko kvečjemu predmet obrazložitve sodbe.

44Navedeno stališče, ki se mu sodišče druge stopnje pridružuje, ima podporo tudi v pravni teoriji. V Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela KZ-1 tako avtorji navajajo, da v današnjem spolnem kazenskem pravu ni posebej sporno, kaj je spolno občevanje; kot tiha blanketa humane seksologije je to vsaj v tradicionalnem, klasično konservativnem pomenu (vsaj začeta) penetracija oz. prodiranje (moškega) spolnega uda v nožnico. Slovenija glede teoretične in pravosodne opredelitve spolnega občevanja za potrebe kazenskega prava od takega konservativnega razumevanja ne odstopa. Slovensko kazensko pravo posebne zakonske opredelitve spolnega občevanja ne pozna, je pa iz zajemanja spolnih ravnanj pri kaznivem dejanju posilstva v prvem odstavku 170. člena KZ-1, ki poleg spolnega občevanja govori o z njim izenačenimi spolnimi ravnanji, razvidno, da zakonodajalec sistemsko v pojem spolnega občevanja pripušča zgolj in samo tradicionalno konservativno razumljeno, klasično spolno nožnično občevanje. Glede nove, širše, liberalnejše oz. progresivnejše opredelitve spolnega občevanja v humani seksologiji, ki zajema tudi analno in oralno združitev dveh teles, avtorji v okviru 173. člena KZ-1 opozarjajo na spolnemu občevanju alternativni zakonski znak „kakšnih drugih spolnih dejanj“ z istim kazenskim okvirom (D. Korošec, S. Zgaga Markelj, J. Stajnko, B. Novak v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, 1. knjiga (2018), str. 1022 do 1025). Enako stališče zavzema tudi Deisinger (mag. M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del (2002), str. 228 in 244). Tudi slovenska sodna praksa analno in oralno občevanje uvrščata pod pojem spolnih dejanj v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1; to so tista dejanja, ki ne pomenijo spolnega občevanja in je zanje značilno, da gre pri njih za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca in je pogoj za njihovo pravno opredelitev kot spolnih ta, da so storjena na telesu oškodovanca, priti mora do dotikanja teles oziroma delov telesa med storilcem in oškodovancem (prim. VSRS sodba I Ips 108/2009 z dne 24. 9. 2009, tč. 8).

45V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo mld. C. C. pod točko I/I.3 izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da očitana dejanja ne predstavljajo spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj po prvem odstavku 173. člena KZ-1. Spolna dejanja predstavljajo zgolj dejanja z medtelesnim stikom, iz obtožbenih očitkov v tem delu pa ne izhaja, da bi imel obtoženi kakršenkoli telesni stik z oškodovanko. Izpostavlja, da sodna praksa za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 ni štela ovohavanja zadnjice mld. oškodovanke (VSM sodba II Kp 9633/2016 z dne 27. 3. 2018), štela pa je otipavanje mld. oškodovanke po prsih in zadnjici (VSRS sodba I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019). Glede na navedeno telefonskega pogovora o spolnosti med obtoženim in oškodovanko, kar se očita obtožencu, ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po četrtem in prvem odstavku 173. člena KZ-1.

46Pritožbene navedbe niso utemeljene. V pravni teoriji ni dvoma, da razmerje med „spolnim občevanjem“ in „kakšnim drugim spolnim dejanjem“ v opredelitvi temeljne oblike kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 v razmerju s „kakšnim drugačnim prizadetjem spolne nedotakljivosti“ iz subsidiarne privilegirane določbe iz četrtega odstavka istega člena razlagamo tako, da temeljna oblika po prvem odstavku zajema vsa spolna ravnanja z medtelesnim stikom oz. kontaktna interpersonalna ravnanja, priviligirana oblika po četrtem odstavku pa spolna ravnanja brez medtelesnega stika oz. nekontaktna interpersonalna spolna ravnanja (D. Korošec, S. Zgaga Markelj, J. Stajnko, B. Novak v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, 1. knjiga (2018), str. 1024). Enako razlago načeloma sprejema tudi sodna praksa, ki dodaja, da sicer prav vsak stik teles oziroma delov teles med storilcem ter oškodovancem še ne pomeni spolnega dejanja v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1, ampak je mogoče kot privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 opredeliti tudi kratkotrajne telesne stike majhne intenzivnosti, ko gre bolj za dotike, pa še ti so rahli, bežni ali površni, na primer v avtobusu (VSRS sodba I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019).

47Obtožencu se pod točko I.3 izpodbijane sodbe očita, da je prizadel spolno nedotakljivost mld. C. C., ki še ni bila stara petnajst let, s tem, da ji je preko različnih socialnih omrežjih, zlasti Facebook, Viber in telefonskih klicev, govoril o spolnosti, kar je konkretizirano v nadaljevanju opisa; gre za govorjenje o tem, kako bi imel z mld. oškodovanko spolne odnose, se je dotikal, jo gledal pri spolnih odnosih, prav tako jo je obtoženi nagovarjal k masturbiranju, vzdihovanju, glasnem dihanju, ji govoril, kako se rad samozadovoljuje, ko jo posluša in podobno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obtožencu očitajo tipična spolna ravnanja brez medtelesnega stika med storilcem in otrokom, storjena iz spolnih pobud z namenom, da storilec zadovoljuje svoj spolni nagon pred otrokom, ta dejanja pa pomenijo izpolnitev zakonskega znaka „kakšnega drugačnega prizadetja spolne nedotakljivosti“ oškodovanke, ki še ni bila stara petnajst let. Sodišče prve stopnje je zato po presoji, da so očitki obtožencu dokazani in je zanje tudi kriv, pravilno spoznalo za krivega kaznivega dejanja po četrtem in prvem odstavku 173. člena KZ-1 ter mu izreklo kazensko sankcijo po četrtem odstavku tega člena.

48Pritožbene navedbe, da obtožencu očitana ravnanja ne predstavljajo spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj, so neutemeljene in tudi nerazumljive, saj obtoženi ni bil obsojen za temeljno obliko predmetnega kaznivega dejanja. V kolikor pa se pritožnikovo izvajanje nanaša na omembo tudi prvega odstavka v pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dikcija četrtega odstavka 173. člena KZ-1 v delu, ko govori o „okoliščinah dejanja iz prvega odstavka“, povsem vsebinsko prazna, saj prvi odstavek ne vsebuje prav nobenih okoliščin dogajanja, razen naštevanja spolnih ravnanj, ki pa jih četrti odstavek izrecno opredeli drugače (D. Korošec, S. Zgaga Markelj, J. Stajnko, B. Novak v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, 1. knjiga (2018), str. 1029 do 1030). Z drugimi besedami, za dejanje po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi storilec poleg kakšnega drugačnega prizadetja spolne nedotakljivosti z osebo, ki še ni stara petnajst let, tudi spolno občeval ali z njo storil kakšno drugo spolno dejanje.

49V zvezi s sodbo VSM II Kp 9633/2016 z dne 27. 3. 2018, na katero se sklicuje pritožnik, sodišče druge stopnje ugotavlja, da s predmetno zadevo ni primerljiva², medtem ko pritožnik sodbo VSRS I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019 tolmači povsem zmotno. VSRS je obsojenčeva dejanja v citirani zadevi, ko je otipaval enajstletno oškodovanko po prsih in zadnjici, pri čemer ni šlo za nek rahel ali površen dotik oškodovankinega telesa, štelo za spolno dejanje v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1, in ne za drugačno prizadetje spolne nedotakljivosti oškodovanke v smislu četrtega odstavka istega člena, kot napačno razlaga pritožnik.

50V celoti neutemeljeno je pritožnikovo zatrjevanje, da dokazni postopek kazenskopravnih očitkov obtožencu pod točkama I/I.3 in I.4 na škodo mld. C. C. ni potrdil onkraj razumnega dvoma. Očitke je prepričljivo potrdila mld. oškodovanka C. C., zaslišana v preiskavi dne 9. 1. 2019, njeno izpoved pa je prvostopno sodišče ocenilo kot verodostojno na podlagi skrbne analize njene izpovedi ter dejstva, da je bila slednja, v nasprotju z zgrešenimi trditvami zagovornika, potrjena tudi z drugimi dokazi, in sicer z izpovedbami njene mame D. C., zdravnice psihiatrinje, specialistke otroške in mladostniške psihiatrije, Š. Š. in socialne delavke T. T., zaposlene na Univerzitetni psihiatrični kliniki, pa tudi z zapisnikom in poročilom Centra za socialno delo (str. 24 do 30 izpodbijane sodbe). Čeprav pri preiskavi elektronskih naprav obtoženca ni bila najdena iskana vsebina komunikacije med obtoženim in mld. oškodovanko oz. fotografija neznanega pomanjkljivo oblečenega dekleta, ki jo je oškodovanka po njegovih nenehnih pritiskih poslala obtožencu, pa so izsledki preiskave sim kartice mld. oškodovanke ter mobilnih telefonov obtoženca potrdili oškodovankino izpovedbo, da je bila v kontaktu z obtoženim. Glede na navedeno ne drži pritožnikova navedba, da je bilo dokazno gradivo po zaključku dokaznega postopka praktično identično kot ob izdaji odredbe za hišno preiskavo dne 1. 10. 2018 (in ne dne 3. 10. 2018, kot napačno navaja pritožba) zoper takrat osumljenega A. A., zgrešena pa so tudi pritožnikova izvajanja, da je bila hišna preiskava nepotrebna in posledično nezakonita. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v primeru, ko ob hišni preiskavi in sledeči preiskavi zaseženih elektronskih naprav obtoženca ne bi našli prav ničesar, kar bi potrjevalo očitke kaznivih dejanj na škodo C. C., hišna preiskava zato ne bi bila nezakonita. Enako kot nezakonita, v nasprotju z določili ZKP opravljena hišna preiskava ne postane zakonita, če se v njej najde obremenilno gradivo, tudi hišna preiskava, opravljena na podlagi sodne odredbe in v skladu z določbami ZKP ne postane nezakonita, če takšno gradivo ni najdeno.

51Glede kaznivih dejanj na škodo mld. oškodovank C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. pod točkami od I/I.4 do I.7 in II.1.a, II.1.b ter II.1.c izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je opis kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1 nekonkretiziran in ne omogoča učinkovite obrambe, saj je tožilstvo zakonska znaka „z nagovarjanjem pridobiti“ oz. „spodbujanje k izdelavi“ v obtožbi zgolj prepisalo iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja, tako da ni mogoče razbrati, katero ravnanje obtoženca tožilstvo preganja kot en in katero kot drug zakonski znak. Nadalje pritožnik zatrjuje, da je prvostopno sodišče obtožencu pripisalo izvršitev kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1 kar v treh izvršitvenih oblikah (pridobitev z nagovarjanjem, spodbujanje k izdelavi in posest), pri čemer je jasno, da so si navedene izvršitvene oblike med seboj najmanj v navideznem idealnem oz. navideznem realnem steku. Kazenskopravni pregon obtoženca zaradi posedovanja golih fotografij mld. oškodovanke I. I. je po mnenju pritožnika nesmiseln in neživljenjski, saj sta bila z obtoženim na čustveni in seksualni ravni v partnerskem odnosu. Pritožnik z opisanimi pritožbenimi navedbami sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona.

52Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se obtožencu v okviru drugega odstavka 176. člena KZ-1 očita, da je mladoletne oškodovanke nagovarjal, da mu pošljejo gradivo s pornografsko in seksualno vsebino, in jih spodbujal za izdelavo takšnega gradiva, pri čemer so le-te na njegovo nagovarjanje in spodbujanje to tudi storile in mu poslale takšne fotografije sebe (razen C. C., ki je poslala fotografijo neznanega pomankljivo oblečenega dekleta, ki jo je našla na internetu, zato je dejanje ostalo pri poskusu), v okviru tretjega odstavka pa, da je nato pridobljene fotografije posedoval na telefonu oz. namiznem računalniku. Z navedenimi ravnanji je obtoženi očitano kaznivo dejanje po 176. členu KZ-1 storil na več izvršitvenih načinov: z nagovarjanjem je pridobil mladoletno osebo za izdelavo slik pornografske in drugačne seksualne vsebine, z nagovarjanjem je spodbudil mladoletno osebo za izdelavo slik pornografske in drugačne seksualne vsebine, gradivo pa je nato posedoval na svojih elektronskih napravah. Zgrešene so pritožbene navedbe, da naj bi šlo za navidezni stek, saj se obtožencu na škodo posamezne mld. oškodovanke očita storitev le enega kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1, storjenega v več izvršitvenih oblikah, in ne več kaznivih dejanj, da bi lahko govorili o (navideznem) steku.

53Uporaba zakonskih pojmov nagovarjanje³, pridobivanje⁴ in spodbujanje⁵ v opisu kaznivih dejanj po presoji pritožbenega senata še zadosti standardu dovoljšne določnosti in jasnosti opisa, da je obtožencu zoper očitke omogočena učinkovita obramba; dodatne konkretizacije (na primer „z opolzkimi sporočili“, kot je navedeno (le) pri kaznivem dejanju pod I/I.6), navedeni zakonski znaki zato nujno ne potrebujejo.

54Zakonska ureditev kot kaznive določa spolne odnose z osebo, mlajšo od petnajst let (razen izjeme po petem odstavku 173. člena KZ-1), zato je bilo spolno občevanje med šestnajstletno oz. sedemnajstletno I. I. in obtožencem v kazenskopravnem smislu dovoljeno. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1 je po drugi strani mladoletna oseba, torej vsaka oseba, ki je v času kaznivega dejanja (tempore criminis) mlajša od osemnajst let. Ker je bila oškodovanka I. I. v času kaznivega dejanja pod tč. I/II.1.c stara med 15 in 17 let, je posledično kazenski pregon zoper obtoženca za to kaznivo dejanje utemeljen. Pritožbene navedbe glede domnevnega partnerskega odnosa med (po navedbah pritožbe) komaj šestnajstletno oškodovanko ter v kritičnem času skoraj štiridesetletnim obtožencem, pritožbeni senat ocenjuje kot neresna obrambna zatrjevanja, ki ne vzdržijo kritične presoje.

Glede krivde in pravne zmote

55Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe, ki je pritožnik ne uspe izpodbiti, da se je obtoženi zavedal protipravnosti svojih dejanj in je za očitana kazniva dejanja kriv. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na izčrpne in pravilne razloge izpodbijane sodbe na str. 41 do 52 in 56 do 57, katere je moč strniti v ugotovitve, da sta tako izvedenka klinične psihologije J. J. kot izvedenec psihiatrične stroke S. S. v zvezi z zavestjo obtoženca o protipravnosti podala v bistvenih ugotovitvah skladni mnenji oz. izpovedbi, in sicer je J. J. (katere mnenje in izpovedbo pritožnik selektivno in zmotno tolmači) prepričljivo pojasnila, da je pri obtožencu realiteta okrnjena le na področju medsebojnih odnosov – kaj kdo misli, kaj kdo dela, kaj kdo reče, kaj kdo doživi, ni pa pri njem okrnjena realiteta v smislu, da ne bi razumel, da dela nekaj kaznivega in družbeno nesprejemljivega, S. S. pa, da se je obtoženi zavedal, da je njegovo očitano ravnanje socialno nedopustno, vendar si ga je privoščil, ker je ustrezalo njegovim željam.

56Poleg izvedenskih mnenj in izpovedb obeh izvedencev obstoj zavesti obtoženca o protipravnosti očitanih dejanj potrjujejo tudi druge okoliščine, in sicer, da je oškodovanke klical iz skritih številk, da se jim je sprva predstavljal kot njihov vrstnik ter zlasti, da je starše oškodovanke B. B. potem, ko so ga zalotili z njo, prosil, naj ne kličejo policije, kar, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče na str. 51 izpodbijane sodbe, ne kaže na nič drugega kot to, da se je dobro zavedal, da je to, kar počne s takrat trinajstletno oškodovanko, protipravno. Pritožbena razlaga, da se je obtoženi kot podredljiva oseba zgolj želel izogniti kakršnemukoli konfliktu, tudi klicanju policije, je popolnoma neživljenjska in nelogična, zato pritožbenega sodišča ne prepriča.

57Neutemeljen je tudi argument pritožbe, češ da starši B. B. niso klicali policije, ker dejanja niso interpretirali kot kaznivega, saj je iz izpovedb mame oškodovanke C. B., očeta D. B. ter mld. oškodovanke v preiskavi jasno, da sta starša burno reagirala, ko sta zalotila obtoženca z mld. hčerjo. C. B. je tako povedala, da so od hčere zahtevali, da blokira Facebook in se nikoli več ne srečuje z obtoženim, obtožencu pa je dejala, da bi bila to lahko njegova hči in kaj bi bilo, če bi to – jih spolno zlorabil – nekdo naredil njegovim otrokom, ter da 13 let star otrok na samem z moškim nima kaj delati, D. B. pa, da je obtoženca nadrl in mu rekel, naj odpelje z njegovega dvorišča. Tudi mld. oškodovanka B. B. je zaslišana v preiskavi povedala, da sta mama in oče čisto znorela in da se je oče že hotel stepsti z obtoženim. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženi starša B. B. prosil, naj ne pokličeta policije in je potem res nista poklicala, kar pa nikakor ne pomeni, da dejanja obtoženega nista štela kot spornega; pogosto je razlog za neprijavo storilca tudi v tem, da starši otroku ne želijo povzročati še večje travme.

58Ugotovitev prvostopnega sodišča, da obtoženi ni bil v pravni zmoti, podpirajo tudi obtoženčevo „normalno“, povprečno funkcioniranje in vključenost v družbo, saj je obtoženi (razen obdobij brezposelnosti) hodil v službo, bil je poročen in oče več otrok, vešč je bil uporabe interneta in podobno, zato ni slediti pritožniku, ki zatrjuje, da se obtoženi v življenju ni znašel. Oba izvedenca sta ugotovila, da so obtoženčeve intelektualne sposobnosti sicer podpovprečne, kar pa pomeni, da je to še vedno v mejah normale.

59Pritožbene navedbe glede drastičnih razlik pri določitvi meje privolitvene sposobnosti oškodovank v smislu 173. in 176. člena KZ-1 v kraju in času so povsem nerelevantne, saj obtoženi živi in je ves čas živel v slovenskem prostoru in ne v Nemčiji, Argentini ali v ZDA, meje privolitvene starosti za navedena kazniva dejanja pa so bile že pred sprejemom in uveljavitvijo Kazenskega zakonika (KZ-1) leta 2008 enako določene tudi v Kazenskem zakoniku (KZ) iz leta 1994. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da zavedanje o natančnem poteku (in spreminjanju) mej privolitvene sposobnosti presega znanje povprečnega človeka, s sklicevanjem na odgovor izvedenca S. S., pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da v skladu s sodno prakso za zavest o prepovedanosti dejanja ni potrebno natančno poznati vse znake kaznivega dejanja oziroma se zavedati prepovedane posledice, zadošča že, da storilec razume socialni pomen dejanja in da se zaveda socialne nesprejemljivosti svojega ravnanja (sodba VSRS I Ips 478/06 z dne 17. 5. 2007), česar pa se je obtoženi glede na vse povedano tudi po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma zavedal. Obseg dopisovanja z oškodovankami in hramba dokazov o interakcijah ne utemeljujeta sklepa, da se obtoženi ni zavedal, da dela kaj narobe, temveč sklep, kot izhaja iz izpovedbe S. S., da si je obtoženi ob zavedanju, da je njegovo ravnanje socialno nedopustno, le-tega vseeno privoščil, ker je ustrezalo njegovim željam.

Glede kazenske sankcije

60Pritožnik brezuspešno graja višino določenih zapornih kazni za posamezna kazniva dejanja in višino izrečene enotne kazni zapora. Prvostopenjsko sodišče je obtožencu ob pravilnem upoštevanju teže storjenih kaznivih dejanj, stopnje krivde ter ustreznem ovrednotenju in upoštevanju vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin določilo primerno dolge zaporne kazni za posamezna kazniva dejanja in mu izreklo primerno in pravično enotno kazen desetih let in dveh mesecev zapora.

61Ne drži izvajanje pritožnika, da ravnanje obtoženca pri mld. oškodovankah ni pustilo negativnih posledic. B. B. in C. C. sta o njih izrecno izpovedali zaslišani v preiskavi dne 27. 12. 2018 oz. dne 9. 1. 2019, in sicer B. B. (ki je bila v času dejanja stara 13 let in je z obtoženim izgubila nedolžnost), da je dogodek želela čim prej pozabiti, dve leti je bilo kar naporno, tudi doma je bilo vse čudno, ob tem je na zaslišanju tudi zajokala, C. C. pa, da je imela kasneje občutek, da jo nekdo opazuje, občutila je sram in gnus do svojega telesa, prav tako pa strah in občutek krivde, da bi prišlo do srečanja z obtožencem, vendar do tega ni prišlo. C. C. je bila tudi hospitalizirana zaradi poskusa samomora, pri čemer je njena zdravnica Š. Š. izpovedala, da so gotovo bili tudi telefonski pogovori z obtožencem eden od sprožilnih dejavnikov za samomorilna nagnjenja mld. oškodovanke, čeprav to ni bil edini dejavnik pri njej; določena samopoškodovalna dejanja so se pojavila že pred s strani obtoženca storjenimi kaznivimi dejanji, česar sodišče prve stopnje ni prezrlo. Glede neutemeljenih zatrjevanj pritožnika, da se spolni odnos mld. B. B. z obtoženim ni zdel sporen niti njenim staršem, ki niso podali prijave policiji ali komu tretjemu, se je pritožbeno sodišče že izreklo, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na zgoraj podane razloge.

62Ne glede na to, da preostale oškodovanke o negativnih posledicah obtoženčevih dejanj niso izrecno ter obsežno izpovedovale, je splošno znano, da takšni posegi v spolno integriteto pri otrocih oz. mladoletnikih puščajo hude, pogosto vse življenje trajajoče posledice, (zlasti) psihične posledice. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se oškodovanke (to velja tudi za B. B. in C. C.) zaradi svoje starosti in z njo povezane spolne neizkušenosti in naivnosti ob podaji izpovedb vseh posledic, ki so jih na njih pustila dejanja obtoženca, sploh še niso v celoti zavedale. Tega ne more spremeniti dejstvo, da so nekatere izmed oškodovank svoje gole fotografije pošiljale tudi drugim moškim, saj slednje teže obtoženčevih dejanj in obsega posledic za oškodovanke v ničemer ne zmanjšuje, prav tako pa sodišče druge stopnje ne vidi relevantnosti v izpostavljanju višje starosti (nekaterih) oškodovank, saj so bile v času kaznivih dejanj vse oškodovanke mladoletne oz. sta bili B. B. in C. C. pri kaznivih dejanjih pod I/I.1, I.2 in I.3 mlajši od petnajst let, konkretno stari trinajst in štirinajst let. Pritožbene navedbe glede domnevnega partnerskega odnosa med mld. oškodovanko I. I. in obtoženim ne vzdržijo kritične presoje, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

63V zvezi z zatrjevano oddaljenostjo kaznivih dejanj na škodo B. B., G. G., H. H. in I. I. se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obtoženi pornografsko gradivo, med drugim tudi fotografijo spolnega občevanja z mld. oškodovanko B. B. in njenega golega oprsja, posneto med spolnim občevanjem z oškodovanko v okoliščinah pod tč. I/I.1 izreka izpodbijane sodbe, na svojem računalniku posedoval vse do leta 2018, ko je bila pri njem opravljena hišna preiskava, zato o časovni oddaljenosti dejanj kot olajševalni okoliščini ni mogoče govoriti. Osebnih okoliščin na strani obtoženca, ki jih pritožnik izpostavlja v četrtem odstavku na str. 21 pritožbe, sodišče prve stopnje ni spregledalo in jih je pri odmeri kazni zadosti upoštevalo, ob tem pa je trditve obrambe o pravni zmoti obtoženca z utemeljenimi argumenti ponovno zavrnilo (str. 53, 54 in 56 izpodbijane sodbe).

64Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožnikom, da naj bi bila obtožencu izrečena ekscesno (pre)visoka enotna zaporna kazen, temveč le-to ocenjuje kot ustrezno visoko, pravilno in pravično. Ob primerjavi zagroženih kazni za posamezna kazniva dejanja, ki so same po sebi relativno visoke, ter določenih kaznih zapora, kot jih je obtožencu odmerilo prvostopno sodišče, je ugotoviti, da so bile le-te določene na spodnji meji za ta kazniva dejanja, v višini izrečene enotne kazni pa se je odrazilo zlasti veliko število kaznivih dejanj, ki jih je storil obtoženi. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo kazensko sankcijo, glede na navedeno niso utemeljene.

***

65Sodišče druge stopnje je glede na vse obrazloženo zaključilo, da razlogi, s katerimi zagovornik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niso podani. Ker pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

66Obtoženca je pritožbeno sodišče iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

-------------------------------

¹ Takšno stališče izhaja tudi iz primera ameriške sodne prakse United States v. Gray, 78 F. Supp. 2d 524 (E.D. Va. 1999).
² V citirani zadevi mariborskega višjega sodišča se obdolžencu – za razliko od obravnavane zadeve – v opisu kaznivega dejanja niso očitala tipična ravnanja, ki jih uvrščamo pod zakonski znak „kakšnega drugačnega prizadetja spolne nedotakljivosti“, temveč večkratno ovohavanje zadnjice oškodovanke preko oblačil, za kar je sodišče presodilo, da pri skromnem opisu dejanja, ki ni vseboval navedbe, da bi storilec to storil iz spolnih pobud z namenom, da s takšnim dejanjem zadovoljuje svoj spolni nagon, ni bilo mogoče razlagati kot dejanje, s katerim je kako drugače prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke, ki še ni bila stara 15 let. Navedlo je, da so razlogi za ravnanja, kot se obdolžencu očita, lahko različni in z ničemer povezani s spolnostjo.
³ S prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori.
⁴ Vzbuditi pri kom pripravljenost na kaj.
⁵ Povzročiti, da kaj (hitreje) nastaja, se (bolje) razvija; motivirati, stimulirati.