VSRS Sodba I Ips 34274/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 12. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu določilo eno leto in osem mesecev zapora ter mu ob upoštevanju s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 10619/2016 z dne 7. 2. 2019 že izrečene kazni zapora, izreklo enotno kazen tri leta zapora, za katero je odločilo, da se bo izvršila tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Obsojencu ni preklicalo pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 1409/2017 z dne 11. 9. 2017, naložilo pa mu je plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanemu B. B. v višini 52.000,00 EUR ter mu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 10.700,00 EUR. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, potrebne izdatke in nagrado po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 4. 2020 ugodilo pritožbi državnega tožilca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se alternativni način izvršitve kazni zapora ne določi, v nespremenjenih delih pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo vložil obsojenčev zagovornik, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojencu določi alternativni način izvršitve kazni zapora, kot je bil določen s sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da ni utemeljena. Trdi, da sodišče druge stopnje, izhajajoč iz jasne, tehtne in prepričljive pravne argumentacije državnega tožilca v obrazložitvi pritožbe, z ugoditvijo pritožbi ni zagrešilo očitane kršitve. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na strogo vezanost Vrhovnega sodišča na navedbe v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) mora vložnik očitke kršitev določb procesnega ali materialnega kazenskega zakona obrazložiti, kar je nujen pogoj, da lahko sodišče preizkusi njihovo utemeljenost. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje napačno zaključilo, da sodišče prve stopnje ni bilo vezano na izjavo okrožne državne tožilke, podano na naroku za izrek kazenske sankcije, da ne nasprotuje izvršitvi kazni z vikend zaporom. Izpostavlja, da je svojo odločitev utemeljilo z vezanostjo sodišča na predlagani način izvršitve kazni takrat, ko je ta izrecno vsebovan v predlogu tožilca za izrek kazenske sankcije. Meni, da je sodišče druge stopnje spregledalo peti odstavek 285.č člena ZKP, ki določa, da lahko državni tožilec še v končni besedi v korist obtoženca spremeni predlog za izrek kazenske sankcije, izjava o nenasprotovanju alternativni obliki izvršitve izrečene kazni pa je bila del tožilkinega predloga za izrek kazenske sankcije. Dodaja, da državni tožilec ni izkazal pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj je njegovo stališče v nasprotju s stališčem državne tožilke, ki je sodelovala v postopku na prvi stopnji.

7Na podlagi trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 odloči sodišče o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, v skladu s predlogom v obtožnem aktu, v katerem je za primer priznanja krivde predlagan tudi način izvršitve kazni, oziroma v skladu s sporazumom obdolženca z državnim tožilcem o priznanju krivde. Predlog za izrek kazenske sankcije lahko državni tožilec v končni besedi v korist obdolženca še spremeni, sodišče pa v sodbi, s katero obdolženca spozna za krivega, ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec (peti in šesti odstavek 285.č člena ZKP).

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik na naroku za izrek kazenske sankcije, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo še istega dne kot predobravnavni narok, na katerem je sodnica sprejela obsojenčevo priznanje, navajal razloge za alternativni način izvršitve kazni zapora, obsojenec pa zaprosil, da se mu takšna izvršitev kazni z vikend zaporom omogoči. V končni besedi strank je državna tožilka predlagala, da se obsojencu izreče na predobravnavnem naroku predlagana enotna kazen treh let zapora ter dodala, da predlogu obrambe za alternativno izvrševanje kazni zapora v obliki vikend zapora ne nasprotuje. Zagovornik je sodišču predlagal, naj sledi predlogu tožilstva glede izreka enotne kazni, oziroma obsojenca kaznuje mileje ter mu glede na »nenasprotovanje« tožilstva določi izvršitev kazni z vikend zaporom.

9Po presoji Vrhovnega sodišča iz končne besede državne tožilke, podane na naroku za izrek kazenske sankcije, ne izhaja, da bi podala izrecni predlog glede načina izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora, kot to od nje zahteva 86. člen KZ-1. Državna tožilka je vztrajala pri predlogu podanem na predobravnavnem naroku ter k temu dodala, da predlogu obrambe glede načina izvršitve kazni zapora ne nasprotuje. Nenasprotovanja predlogu obrambe ni mogoče enačiti s predlogom državne tožilke. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora sledilo predlogu obsojenca in njegovega zagovornika (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) in ne predlogu državne tožilke, ki takšnega predloga sploh ni podala. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, nima prav, zato uveljavljana kršitev ni podana in je zahteva v tem delu neutemeljena.

10Zahteva je neutemeljena tudi v preostalem delu, v zvezi z zagovornikovimi navedbami glede pravnega interesa državnega tožilca za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pravico pritožiti se zoper odločbo o kazenski sankciji v sodbi, izrečeni na podlagi sprejetega priznanja krivde, ima državni tožilec na podlagi drugega odstavka 370. člena ZKP.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

13Odločitev je bila sprejeta s tremi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Barbara Zobec in Mitja Kozamernik, ki sta dala odklonilni ločeni mnenji.

****************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC

Povezava na pdf dokument

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNICKA MITJE KOZAMERNIKA

Povezava na pdf dokument