VSL Sodba I Cpg 251/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"I. Toženec se izključi iz družbe I., d. o. o., S., matična št.: ..., davčna št.: ... in od pravnomočnosti predmetne sodbe ni več družbenik te družbe.

II. Na podlagi predmetne sodbe se toženec izbriše iz seznama družbenikov družbe I. d. o. o., ki je v sodnem registru Okrožnega sodišča v Kopru vpisana pri vl. št. ..."

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njegove stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.301,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 1.086,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženca izključilo iz družbe I., d. o. o., na podlagi sodbe odredilo izbris toženca iz seznama družbenikov omenjene družbe, ki je v sodnem registru Okrožnega sodišča v Kopru vpisana pri vl. št. ... ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 3.532,89 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil toženec, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge in jo je tako mogoče preizkusiti; navsezadnje se je toženec s konkretnimi razlogi sodišča prve stopnje tudi ukvarjal oziroma jim nasprotoval. Toženec pa ni konkretiziral, katerih dokazov, ki bi naj bili relevantni, sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato njegovega očitka, da mu je bila kršena pravica do izjave v postopku, niti ni mogoče konkretno preizkusiti. Pravica stranke do izjave v postopku, katere del je tudi pravica do predlaganja dokazov, ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti prav vse predlagane dokaze. Posledično je na stranki, ki očita neutemeljeno zavrnitev dokazov, da to konkretizira, česar pa toženec ni storil.

6Z očitkom, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 7. 10. 2020 tožniku neutemeljeno dalo rok za podajo dodatnih navedb, s čimer naj bi kršilo prvi odstavek 11. člena ZPP (zloraba pravic v postopku) oziroma peti v zvezi prvim odstavkom 286.a člena ZPP, je toženec uveljavljal relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Omenjena kršitev je podana, kadar je določena kršitev postopka vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Kako naj bi očitano ravnanje vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, toženec ni konkretiziral, zato tudi tega očitka ni mogoče preizkusiti.

7Z ničemer ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje na narokih za glavno obravnavo (7. 10. 2020 in 17. 2. 2021) napovedalo zavrnilno sodbo oziroma da bi naj drugače odločilo na podlagi preučitve sodne prakse (sodne prakse v izpodbijani sodbi niti ni navedene). Nič od navedenega torej ne kaže na izdajo sodbe presenečenja. Ta tudi sicer v takih okoliščinah, kot jih je navedel toženec, ni podana. Toženec je sam priznal, da pravna podlaga za odločitev, ki po ustaljeni sodni praksi¹ utemeljuje zaključek o sodbi presenečenja, ni nepričakovana oziroma takšna, na katero toženec ob zadostni skrbnosti ne bi mogel računati.

8Določba tretjega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v delu, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, določa utemeljenost izključitve (med drugim), če družbenik "ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov". Omenjeni razlog je sestavljen iz dveh okoliščin, ki morata biti kumulativno podani: družbenik ne sodeluje pri upravljanju družbe in njegova pasivnost ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov.

9Prva izmed navedenih okoliščin med pravdnima strankama pravzaprav niti ni sporna: smiselno je tudi v pritožbi toženec navedel, da ne sodeluje pri upravljanju družbe in da glede na trenutno lastniško strukturo družbe tega ni pričakovati niti v nadaljnje. To dejstvo potrjujejo tudi (sicer izjalovljena) pogajanja za izstop toženca iz družbe.

10Vendar pa po presoji višjega sodišča toženec utemeljeno opozarja na dejstvo, da tožnik ni uspel dokazati, da njegovo nesodelovanje pri upravljanju ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov. Tožnik je navajal oviranje toženca pri odprtju TRR za družbo I., d. o. o., in s tem povezano oviranje tožnika pri urejanju njegovega dovoljenja za bivanje in delo, ki naj bi bilo vezano na izplačevanje ustreznih prispevkov za socialno varnost s strani njegovega delodajalca, ki je prav družba I., d. o. o. Dodatno pa je v pripravljalni vlogi z dne (vloženi v roku, ki ga je tožniku sodišče odobrilo na pripravljalnem naroku dne 7. 10. 2010) navedel še toženčevo domnevno povzročanje škode družbi I., d. o. o., zaradi vložene tožbe zoper družbo na vračilo posojila pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Utemeljenost tega zahtevka je predmet omenjenega postopka in zgolj na podlagi vložene tožbe za vračilo posojila ni mogoče sklepati, da gre za (nedopustno) ravnanje, s katerim se družbi povzroča škoda. Zato se do tega konkretnega očitka višje sodišče ne bo nadalje opredeljevalo.

11Tožnik je sicer res trdil, da naj bi bil onemogočen pri odprtju TRR za družbo I., d. o. o., vendar pa je še pred vročitvijo tožbe v obravnavani zadevi (tožba je bila tožencu vročena 24. 8. 2019) družba TRR imela odprt (po podatkih AJPES od 7. 2. 2019 dalje), pri čemer iz navedb tožnika izhaja, da toženec pri tem ni sodeloval. Ob zaključku glavne obravnave, ki je z vidika dejanskega stanja relevanten trenutek za odločanje sodišča,² torej razlog, ki ga je tožnik zatrjeval, ni obstajal. Nadalje tožnik tudi ni dokazal, da bi med pravdnima strankama (z izjemo korespondence o izstopu toženca) sploh potekala komunikacija, v kateri bi toženca pozival k ravnanju, katerega opustitev mu je v tem postopku očital (čeprav je že v tožbi navedel, da je podal večkratne pisne pozive tožencu za podajo soglasja, pa nobenega takšnega pisnega poziva ni predložil). Že z dejstvom odprtja TRR je odpadla tudi podlaga očitka o nezmožnosti urejanja dovoljenja za bivanje, saj je ta očitek temeljil na nezmožnosti odprtja TRR. Pri tem velja po presoji višjega sodišča omeniti tudi dejstvo, da znaša poslovni delež toženca 20 %, tožnika pa 80 %, kar pomeni, da toženec že s tega vidika niti nima relevantnega vpliva na poslovodenje družbe, saj je tožnik tisti, ki ima v lasti kvalificirani delež, kar potrjuje prav okoliščina, da je tožnik lahko samostojno dosegel odprtje TRR. Glede na vse navedeno višje sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati tega, da naj bi toženčeva pasivnost ovirala upravljanje družbe oziroma uresničevanje tožnikovih pravic.

12Višje sodišče poudarja, da gre pri imetništvu poslovnega deleža v gospodarski družbi za izvrševanje lastninske pravice. Lastnik lahko svojo lastnino uporablja v skladu s svojimi interesi in željami.³ Nedvomno to pomeni, da lahko lastninsko pravico izvršuje tudi tako, da je v razmerju do svoje lastnine pasiven. Če tega upravičenja ne bi upoštevali, bi to pomenilo nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Sicer opisano upravičenje ni v celoti absolutno – izvrševanje lastninske pravice ne sme posegati v pravice drugih oseb. Vendar pa okoliščin, ki bi izkazovale, da toženec nedopustno posega v tožnikove pravice, kot že rečeno, slednji ni uspel dokazati – trditve o oviranju upravljanja družbe so se izkazale za nedokazane. Posledično bi po presoji višjega sodišča stališče, da zgolj porušeni odnosi med imetnikoma poslovnih deležev sodišču omogočajo poseg v toženčevo lastninsko pravico z ukrepom, ki dejansko pomeni razlastitev, v okoliščinah obravnavane zadevo nedopustno poseglo v toženčevo pravico do zasebne lastnine.

13V sodbi III Ips 24/2019 z dne 18. 6. 2019 je Vrhovno sodišče zavrnilo argumentacijo, da bi že samo porušeni odnosi med družbeniki upravičili pravico družbenika do izstopa iz d. o. o. Če (le) porušeni odnosi niso zadosten razlog, da bi družbeniku dopustili izvrševanje upravičenja do razpolaganja s svojo lastninsko pravico, ta razlog tudi ne more upravičevati odvzema lastninske pravice družbenika na način prisilnega razpolaganja z njegovim poslovnim deležem v obliki izključitve družbenika.

14Glede na vse navedeno je tako po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je podan izključitveni razlog iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. Zato je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za izključitev toženca iz družbe I., d. o. o., ter pripadajoči izbris toženca iz seznama družbenikov (358. člen ZPP).

15Spremenjena odločitev o tožbenem zahtevku terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, je dolžan po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP tožencu povrniti njegove stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V skladu s priglašenimi stroški v pisnih vlogah in na naroku z dne 17. 2. 2021 ter določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožencu priznalo 500 točk za odgovor na tožbo, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, 250 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku (ki mu ni takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo) dne 7. 10. 2020, 500 točk za zastopanje na prvem naroku dne 17. 2. 2021, materialne stroške v višini 27,5 točk (2 % od 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), skupno 1.777,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je tožnik dolžan povrniti tožencu 1.301,13 EUR pravdnih stroškov (I/II. točka izreka te sodbe).

16Glede na uspeh s pritožbo je na podlagi 154. člena ZPP tožnik dolžan tožencu povrniti tudi njegove pritožbene stroške. Višje sodišče je tožencu priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, ter 12,5 točk materialnih stroškov, skupno 637,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 466,65 EUR, ob prištetju sodne takse za pritožbo v znesku 621,00 EUR pa je tožnik dolžan tožencu povrniti 1.087,65 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožnik zaradi neuspeha v postopku sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Prim. s sodbo VSRS II Ips 311/2016 z dne 27. 7. 2017 in sklepom II Ips 122/2016 z dne 1. 9. 2016.
² Ude, L., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 193.
³ Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R.: Stvarno pravo, GV Založba, 2007, str. 206.