VSM Sodba I Cp 445/2021

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi vmesna sodba sodišče prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi v celoti utemeljen (I. točka izreka). V II. točki izreka je s sklepom, ki ni predmet pritožbe, postopek ustavilo za znesek 43,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2018 do plačila.

2Zoper odločitev z vmesno sodbo se pravočasno pritožujeta toženki.

3Prva toženka po pooblaščencu uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne sprejema stališča sodišča prve stopnje o vzroku nastanka škodnega dogodka, saj ta po navedbah pritožbe temelji na fotografijah in videoposnetku, ki ne izkazuje dejanskega stanja na dan škodnega dogodka. Videoposnetek, enako kot tudi tretja fotografija v prilogi A7, je bil napravljen šele nekaj mesecev po škodnem dogodku in izkazuje povsem drugačno dejansko stanje, kot fotografije z dneva škodnega dogodka, ki jih je predložila druga toženka (priloga B6) in ne prikazujejo nivojskega odstopanja. Če bi bilo na dan škodnega dogodka sporni tlakovec res mogoče izvzeti in premakniti, kot je to razvidno na videoposnetku, potem bi bilo to mogoče razbrati tudi na fotografijah. Tudi tretja fotografija v prilogi A7, kjer se meri nivojska razlika med tlakovci, je bila po trditvah tožnice same narejena po škodnem dogodku, niti za ostali dve fotografiji pa dokazni postopek ni pokazal, da so narejene na dan poškodovanja. Čeprav prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da na podlagi fotografij v prilogi B6 ni mogoče negirati nastanka obravnavanega škodnega dogodka, pa prva toženka meni, da na tej osnovi potem tudi ni mogoče sklepati o nastanku škodnega dogodka na v tožbi zatrjevan način. Po mnenju pritožbe na podlagi fotografij, ki niso bile posnete na dan škodnega dogodka, ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje to storilo, pa je v izpodbijani sodbi dejansko stanje nepopolno ali celo napačno ugotovljeno. Prvi toženki tako ni jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporni tlakovec ni bil stabilen in se je pogreznil, ko je tožnica stopila nanj. Na podlagi fotografij namreč najprej zaključuje, da tlakovec ni dajal vtisa o nestabilnosti, nato pa na osnovi izpovedbe tožnice in videoposnetka zaključi, da je nivojska razlika s sosednjim tlakovcem nastala, ko je tožnica stopila na sporni tlakovec. Z ozirom, da se je oprlo na dokaze, ki niso nastali na dan škodnega dogodka, je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tudi priča J.G. je izpovedal, da ni opazil posebnosti na pohodni površini. Po prepričanju pritožbe je tlakovana pohodna površina v času škodnega dogodka ustrezala standardu normalne pohodne površine. Na tem mestu namreč ni prišlo do drugih poškodb, čeprav se na tem območju giblje veliko ljudi. Tožnici je bilo stanje pohodne površine tudi poznano, zavedala se je neravnin, zato bi morala biti pri hoji bolj pazljiva, kot običajno. Prva toženka pa tlakovca ni sanirala zaradi njegovega stanja ob škodnem dogodku, temveč zaradi poslabšanja tega stanja po škodnem dogodku. Prvostopenjsko sodišče samo ugotavlja, da je bil konkretni tlakovec v času škodnega dogodka v boljšem stanju, kot izhaja iz fotografij v prilogi A7 in je bila ob njegovi ugreznitvi nivojska razlika s sosednjim tlakovcem nižja, in sicer manjša od 2 cm. Glede na obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pa so takšne nivojske razlike še v mejah normalnega in sprejemljivega, zato ni moč govoriti o krivdni odgovornosti prve toženke. Po prepričanju slednje tožnica tako ni uspela izkazati vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo prve toženke ter nastalo škodo.

Druga toženka se sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično na nepravilno uporabo materialnega prava. Iz vsebinsko povsem enakih razlogov kot že pritožba prve toženke tudi druga toženka zavrača prvostopenjski zaključek, da je bil sporni tlakovec nepritrjen na podlago in razmajan do te mere, da se je ugreznil, ko je tožnica stopil nanj, v posledici česar je prišlo do nivojske razlike z robom sosednjega tlakovca, kamor je tožnica zadela in padla. Tudi po prepričanju druge toženke bi sodišče dokazno presojo moralo sprejeti zgolj izhajajoč iz fotografih, ki so bile posnete na dan škodnega dogodka (priloga B6), saj zgolj te odražajo za odločitev relevantno dejansko stanje, iz njih pa ne izhaja, da se tlakovec lahko premika oziroma da je v takšnem stanju, da bi ob hoji po njem obstajala možnost premikanja in ugrezanja. Druga toženka dodaja še, da je tudi v zdravstveni dokumentaciji navedeno zgolj, da se je tožnica spotaknila ob tlakovec, ne pa, da naj bi se ji ta ugreznil. Fotografije iz dne škodnega dogodka kažejo le minimalno odstopanje, ki ni večje od 1 cm, zato je nepravilen zaključek, da je do poškodovanja prišlo na tožbeno zahtevan način. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo tudi izpovedbo priče J.G. Na osnovi njegove izpovedbe, da sam ni opazil nobenih posebnosti na pohodni površini, je namreč napačno sklepalo o tem, da je bila domnevna nepritrjenost in nestabilnost tlakovca prikrita očem normalno pazljivega pešca, zaradi česar ta nevarnosti ni mogel predvideti in se ji izogniti. Po prepričanju druge toženke izpovedba priče G. ravno nasprotno kaže v smeri, da je predmetna pohodna površina ustrezala standardu normalne pohodne površine, o čemer govori tudi dejstvo, da na tem mestu ni prišlo do več podobnih škodnih dogodkov. Napačno je sodišče ocenilo tudi izpovedbo tožnice, iz katere po prepričanju pritožbe izhaja, da pohodna površina ni imela nepričakovanih in zakritih neravnin. Tožnica sama je izpovedala, da je bila pohodna površina malo dvignjena in nato spet malo znižana, zato bi pri hoji morala biti bolj previdna. Pohodna površina pa bi ustrezala standardu normalne pohodne površine tudi, v kolikor je res prišlo do ugreznjenja. Iz fotografij v prilogi B6 izhajajo zgolj minimalne nivojske razlike med posameznimi tlakovci, kar je še vedno v mejah sprejemljivega. Ker so bile višinske razlike jasno vidne in tožnici znane, ni šlo za nepričakovano oviro niti, če se je tlakovec ugreznil. Tudi prvostopenjsko sodišče v 20. točki obrazložitve ugotavlja višinsko razliko, manjšo od 2 cm, zaradi česar je po prepričanju pritožbe standard normalne pohodne površine še zmeraj izpolnjen.

Toženki sodišču druge stopnje smiselno predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4Tožnica v odgovorih na pritožbi toženk njuna pritožbena izvajanja v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Sodišče druge stopnje je vmesno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ter opravljenem dokaznem vrednotenju v nasprotju s prepričanjem pritožb pravilno prišlo do zaključka, da je do škodnega dogodka prišlo na v tožbi zatrjevan način. In sicer, da se je tožnica poškodovala med hojo po pohodni površini v upravljanju prve toženke, kjer je stopila na nepritrjen in razmajan tlakovec, ki se je ob tem ugreznil. To je povzročilo nastanek nivojske razlike s sosednjim tlakovcem, zaradi katere je tožnica z nogo zadela v rob le-tega, padla ter se poškodovala. Bistvo pritožbenih navedb se izčrpa z grajo prvostopenjske dokazne presoje ter na tej osnovi sprejetega zaključka o vzroku obravnavanega poškodovanja kot ključne dejanske okoliščine za odločitev v predmetni zadevi. To dejstvo pa je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenim prepričanjem razjasnilo v celoti in pravilno. Do zgornje konkluzije je namreč prišlo upoštevaje metodološke napotke za dokazno vrednotenje iz 8. člena ZPP,¹ ob dosledni uporabi katerih je opravilo celovito presojo vseh v kontradiktornem pravdnem postopku izvedenih dokazov, na tej osnovi sprejete zaključke o pravno odločilnih dejstvih pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ob razumskem sklepanju izčrpno argumentiralo. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče druge stopnje prvostopenjsko dokazno presojo in na tej osnovi sprejete zaključke o vzroku nastanka obravnavanega škodnega dogodka zato v celoti povzema kot pravilne.

8V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno in ni pritožbeno sporno, da so bile fotografije v prilogi B6 narejene na dan škodnega dogodka, kar je razvidno tudi iz datuma na njih, medtem ko fotografije v prilogi A7 ter videoposnetek na USB ključku (priloga A8) prikazujejo stanje sporne pohodne površine v kasnejšem obdobju. Zmotno pa je prepričanje pritožb, da na osnovi teh ni mogoče sklepati o pravno relevantnem dejanskem stanju. Dokazna sredstva skladno z določili ZPP niso omejena zgolj na izrecno opredeljena v zakonu (z izjemo nekaterih dokaznih prepovedi), zato je v pravdnem postopku mogoče uporabiti vsak dokaz, na podlagi katerega je mogoče sklepati o za odločitev ključnih okoliščinah. Takšno kvaliteto imajo tudi fotografije in videoposnetek, ki so bile napravljene v določenem časovnem obdobju po škodnem dogodku, saj je glede na to, da so bile nedvomno narejene še pred sanacijo spornega tlakovca na mestu padca (ki je bila izvedena šele v teku predmetnega postopka), na osnovi teh moč sklepati o stanju sporne pohodne površine na dan škodnega dogodka. O tem, da je do padca tožnice prišlo zaradi ugreznitve kritičnega tlakovca ob sestopu nanj, saj je to povzročilo nivojsko razliko s sosednjim tlakovcem, tako da je tožnica zadela v rob le-tega ter padla, je namreč sklepalo tudi na osnovi fotografij z dne škodnega dogodka (priloga B6) ter na podlagi izpovedb priče J.G. ter tožnice zaslišane kot stranke, ki jih je pravilno dokazno ovrednotilo. Prosta dokazna presoja je miselni proces, ki ga sodišče opravi v več fazah ter zahteva, da ob uporabi pravil logičnega sklepanja, znanosti in stroke (kadar je v postopek pritegnilo izvedenca, kar v obravnavani zadevi ni bil primer) ter splošnega izkustva najprej vestno in skrbno pretehta vsak dokaz posebej, nato pa vsak dokaz še v razmerju do drugih dokazov, v ozir pa pri tem vzame tudi celotno procesno dogajanje. Tak miselni tok je razbrati tudi iz izčrpne obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje z razumljivimi, racionalno ter obče sprejemljivimi ter logično preverljivimi argumenti sodišče druge stopnje prepričalo o tem, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnica.

9Na osnovi fotografij, narejenih na dan škodnega dogodka (priloga B6), ter izpovedbe priče J.G., ki padca tožnice sicer ni videl, temveč ji je zgolj pomagal vstati, je pa kot zaposleni pri prvi toženki izpovedal o tem, da na sporni pohodni površini ni zaznal kakšnih posebnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo o tem, da stanje kritičnega tlakovca na dan škodnega dogodka vizualno ni bilo takšno, da bi pri običajno pazljivemu uporabniku pohodne površine moralo vzbujati pozornost v smislu, da je potrebna posebna previdnost pri premostitvi tega dela pohodne površine zaradi možnosti ugreznitve spornega tlakovca. Tožnica je skladno s svojimi zatrjevanji prepričljivo izpovedala o tem, da je zaradi podaljšanja vozovnic na avtobusno postajo prihajala enkrat mesečno ali enkrat v obdobju dveh mesecev, torej le občasno. Glede na navedeno ji je prvostopenjsko sodišče upravičeno verjelo, da ji stanje spornega tlakovca ni bilo poznano, saj je bila pohodna površina v tem delu avle precej široka, zato ni nujno, da je tožnica že predhodno kdaj izbrala smer hoje prav preko spornega tlakovca. Brez teže pa ni tudi argument, da bi se tožnica ob postopanju s skrbnostjo, kot se od posameznika pričakuje v lastnih zadevah, v kolikor bi bila s stanjem spornega tlakovca seznanjena, hoji preko tega tlakovca gotovo izognila, saj je v naravi človeka težnja po odvračanju nastanka grozeče škode. Glede na pritožbene navedbe na tem mestu ni odveč poudariti še, da vizualni vtis o stabilnosti spornega tlakovca ne izključuje zaključka o njegovi nestabilnosti v dejanskem pogledu.

10Ob tehtanju vseh izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da je bil sporni tlakovec že v času škodnega dogodka nepritrjen na podlago in zato nestabilen, tako da se je ugreznil, ko je tožnica stopila nanj. S tem pa je prišlo do za predmetno odločitev bistvenega zaključka o prisotnosti zakritih neravnin na sporni pohodni površini, ki jih tožnica ni mogla pričakovati ter se jim z ustrezno skrbno prilagoditvijo hoje izogniti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ugotavlja, da je stanje konkretnega tlakovca na fotografijah v prilogi B6 vizualno precej boljše kot stanje istega tlakovca na fotografijah v prilogi A7 ter na videoposnetku. O tem, da sporni tlakovec že v času škodnega dogodka ni bil (več) pritrjen na podlago in je bil posledično nestabilen, tako da se je lahko ugreznil, ko je tožnica stopila nanj, je sodišče prve stopnje sklepalo že glede na odlomljen rob tlakovca, ki se je še zmeraj držal podlage in je, čeprav manj nazorno, razviden že iz fotografij v prilogi B6. Prepričanje o tem, da je bil sporni tlakovec že v času tožničinega padca nepritrjen in razmajan, tako da se je ugreznil, ko je stopila nanj, in ustvaril nivojsko razliko s sosednjim tlakovcem, ki je botrovala nastanku škode, pa je sodišče prve stopnje ob pravilih logičnega sklepanja ter upoštevaje izpovedbo tožnice kot stranke ob primerjavi fotografij v prilogi B6, s tistimi v prilogi A7 ter stanjem tlakovca, razvidnem na videoposnetku, le še utrdilo. Iz videoposnetka v prilogi A8, ki je bil sicer napravljen leto dni po škodnem dogodku, nazorno izhaja, da se sporni tlakovec ugrezne, če se stopi nanj, tako da nastane po sprejemljivi oceni sodišča prve stopnje do 2 cm visoka nivojska razlika s sosednjim tlakovcem, prav tako pa, da je sporni tlakovec s prosto roko mogoče preprosto dvigniti in ločiti od podlage. Sodišče druge stopnje sicer verjame pritožnicama, da se je stanje spornega tlakovca od dneva škodnega dogodka do nastanka spornega videoposnetka gotovo nekoliko poslabšalo. Vendar pa hkrati sprejema logično prepričljive prvostopenjske argumente o tem, da do občutnega poslabšanja stanja spornega tlakovca, kot je razvidno iz kasneje napravljenega videoposnetka, upoštevaje, da gre za notranjo pohodno površino, ki ni tako kot zunanje izpostavljena kvarnim vremenskim vplivom, ni moglo priti v krajšem obdobju. Razumsko sprejemljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bil sporni tlakovec že v trenutku škodnega dogodka ločen od podlage ter posledično nestabilen, tako da se je lahko ugreznil, ko je tožnica stopila nanj. Pritožbenih navedb prve toženke, da je bil sporni tlakovec v času teka predmetnega postopka saniran zgolj zaradi poslabšanja njegovega stanja po obravnavanem škodnem dogodku, naslovno sodišče zato ne sprejema. Da je tožnica padla prav v posledici zgoraj navedenega, pa potrjuje tudi njena s trditvami tožbe skladna izpovedba. Zaslišana kot stranka je namreč prepričljivo pojasnila, da je bil sporni tlakovec nestabilen (gibljiv) in se ji je ugreznil, ko je stopila nanj, potem pa se je zataknila ob naslednjo ploščo ter padla naprej. Dejstvo, da je tožnica ob obravnavi v urgentni ambulanti bolnišnice, kamor se je zaradi bolečin v zapestju napotila neposredno po škodnem dogodku, navedla, da se je spotaknila ob dvignjen tlakovec in padla, pa drugačnega zaključka ne narekuje. Obisk zdravstvene ustanove je namreč usmerjen v medicinsko oskrbo utrpelih poškodb, za katero natančnejše opisovanje mehanizma poškodovanja oziroma njegovih vzrokov ni merodajno in bi bilo navedeno od poškodovanca, primarna skrb katerega je v takšnih okoliščinah usmerjena predvsem v njegovo zdravje, tudi neživljenjsko pričakovati. Tudi sicer pa je tožnica ob obravnavi pri zdravniku točno navedla neposreden vzrok padca. Povedala je namreč, da je padla, ker se je spotaknila ob rob tlakovca, do česar pa je prišlo zaradi ugreznitve spornega tlakovca, kot je prepričljivo pokazal predmetni dokazni postopek. Prvostopenjske dokazne presoje pa po vsem obrazloženem ne omaje niti okoliščina, da pred obravnavanim škodnim dogodkom na sporni pohodni površini ni prihajalo do drugih poškodb. Zgolj dejstvo, da je na določeni lokaciji v določenih okoliščinah do škodnega primera prišlo prvič, namreč nima zadostne teže, da bi v konkurenci z drugimi prepričljivimi argumenti, ki kot v obravnavani zadevi narekujejo zaključek o odškodninski obveznosti odgovorne osebe, privedlo do zaključka o nasprotnem.

11Izhajajoč iz zgoraj opisanega mehanizma nastanka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje ob uporabi določb 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno zaključilo, da prva toženka zaradi opustitve dolžne skrbnosti (sporne pohodne površine ni vzdrževala v tej meri, da ta ne bi imela nepričakovanih in zakritih neravnin) tožnici odgovarja za posledice obravnavanega poškodovanja. Pri pravnem sklepanju je v celoti upoštevalo tudi v tej povezavi v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že izoblikovana stališča. Pravilno je izhajalo iz prepričanja, da vsakršna neravnina in neustreznost pohodne površine, ne glede nato, ali je ta posledica opustitve dolžne skrbnosti ali ureditve te površine v neskladju z merili s področja gradbene stroke, še ne pomeni avtomatično protipravnega ravnanja, kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Popolna brezhibnost in absolutna ravnost pohodnih površin bi bila neživljenjska, takšna zahteva pa bi bila v razmerju do upravljavcev (vzdrževalcev) pohodnih površin hkrati tudi prestroga.² Presoditi je zato potrebno, ali pohodna površina, kjer je prišlo do škodnega dogodka, še ustreza standardu normalne pohodne površine. Pravni standard normalne pohodne površine v urbanem okolju ter na pohodnih površinah za pešce je po stališčih Vrhovnega sodišča RS izpolnjen, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin oziroma ovir, tako da bi normalno pazljiv pešec neravna tla lahko prehodil brez nevarnosti za nastanek škode.³ Glede na razlago Vrhovnega sodišča RS, da lahko normalno pazljiv pešec manjše neravnine na pohodni površini, ker so te v urbanem okolju povsem običajne in mora uporabnik računati nanje, ob postopanju s potrebno skrbnostjo premosti brez nevarnosti za nastanek škode, bi bil zgolj ob ugotovljenih manjših nivojskih razlikah na sporni pohodni površini sicer na mestu zaključek, da je ta pohodna površina še ustrezala pravnemu standardu normalne pohodne površine. Vendar pa tega zaključka v obravnavanem primeru ni mogoče sprejeti upoštevaje argumentacijo Vrhovnega sodišča RS, da je pravni standard normalne pohodne površine v mestnem okolju na pohodnih površinah izpolnjen le, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin, ovir in podobnega, tako da bi normalno pazljiv pešec neravna tla lahko prehodil brez težav. ⁴ Takšno dejansko stanje, za katerega se neutemeljeno zavzemata pritožbi, v obravnavani zadevi namreč ni podano. Tožnica je namreč padla zaradi nivojske razlike na pohodni podlagi, ki s prostim očesom ob pogledu nanjo ni bila zaznavna in je nastala ali se dodatno poglobila šele v trenutku, ko je tožnica stopila na sporni tlakovec. Nepravilnost na sporni pohodni površini je bila očem tožnice torej zakrita, tako da je nivojska razlika zaradi ugreznitve spornega tlakovca nastala nenadoma in je bila za tožnico kot uporabnico sporne pohodne površine nepričakovana, kar je za odločitev v predmetni zadevi ključnega pomena. Ker tožnica v takšnih okoliščinah, ko je do ugreznitve spornega tlakovca prišlo nepričakovano ter hipno, ni imela možnosti, da hojo ustrezno prilagodi danim razmeram, je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stanje spornega tlakovca povprečno skrbnemu pešcu ni omogočal varne hoje. Drugačnega zaključka, za katerega se zavzema druga toženka, ne narekuje niti dejstvo, da sodišče prve stopnje tudi ob ugreznitvi spornega tlakovca ugotavlja nastanek manjše nivojske razlike (manjša od 2 cm) v razmerju s sosednjim tlakovcem. Takšna neravnina je na sporni pohodni površini namreč nastala hipno in nepredvidljivo, zato tožnica ni imela na voljo reakcijskega časa, da bi se na dano situacijo lahko ustrezno odzvala z dejanji v smeri preprečitve nastanka škode. Na podlagi izkustvenih pravil pa hkrati ni mogoče oporekati dejstvu, da tudi zgolj do 2 cm visok rob zadostuje, da se pešec lahko ob tem spotakne in posledično pade. Izhajajoč iz vsega navedenega je zato pravilna prvostopenjska presoja o odškodninski odgovornosti prve toženke in posledično tudi druge toženke za posledice obravnavanega škodnega dogodka.

12Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženk skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo iz potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se ob smiselni uporabi 3. točke 365. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ 8. člen ZPP: »Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.«
² VS RS sodba in sklep II Ips 19/2009 z dne 27. 1. 2011.
³ VS RS sodba II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014.
⁴ VS RS sodba II Ips 52/2020 z dne 18. 9. 2020 in VS RS sodba 270/2016 z dne 5. 7. 2018.