VSL Sodba II Cpg 52/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 809,96 EUR s pripadki in stroškovni zahtevek tožeče stranke.

2Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Pritožnica navaja, da sta stranki sklenili izvensodni dogovor, na podlagi katerega je tožena stranka plačala del dolga, zaradi česar je tožeča stranka 6. 10. 2020 umaknila tožbo. V nadaljevanju naj bi sodišče izdalo izpodbijano sodbo, ki naj bi bila glede na umik tožbe prenagljena oziroma brezpredmetna ter nezakonita. Skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP lahko tožeča stranka tožbo umakne le do konca glavne obravnave, če v to privoli tožena stranka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka tožbo res umaknila 6. 10. 2020 (z vlogo na r. št. 16), kar pa je (glede na to, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo 30. 9. 2020) prepozno.

7Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost zahtevka tožeče stranke na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožena stranka in družba C., d. o. o., kot naročnici z družbo S., d. d., kot glavno izvajalko sklenili gradbeno pogodbo za izvedbo del na skladiščno-proizvodno-poslovnem objektu v P. ter da je bila s to pogodbo za podizvajalko elektroinštalacijskih del določena tožeča stranka. Neposreden zahtevek tožeče stranke kot podizvajalke glavne izvajalke S., d. d., zoper toženo stranko kot naročnico je zavrnilo iz razloga nesklepčnosti.

9Tožeča stranka v pritožbi navaja, "da je v tem postopku postregla z dovolj dejstvi in dokazi v smeri uveljavljanja svojega zahtevka ter da bi mu moralo sodišče slediti".

10Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema najprej opredelitev življenjskega primera, na katerega tožeča stranka navezuje pravno posledico, za tem opredelitev pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, ter končno subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo.

11Pogoji za neposreden zahtevek podizvajalca do naročnika so pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do njega, dospelost podizvajalčeve terjatve, obstoj in dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, koneksnost terjatev in podizvajalčeva zahteva za neposredno plačilo od naročnika.¹ Trditveno in dokazno breme glede vseh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalke. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil obstoj njene terjatve do izvajalke pripoznan s strani slednje, prav tako pa tudi ni zatrjevala, da sta dospeli terjatev tožeče stranke do izvajalke ter terjatev te družbe (za iste storitve) do tožene stranke. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov (t. i. informativni dokaz). Pravilno je zato ugotovilo, da iz tožbenih trditev (in iz ugovornih trditev tožene stranke) ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

12Pritožbeno sodišče ob navedenem poudarja, da se pridružuje argumentiranim razlogom sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi, opredeljenih v točkah od 14 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki v pritožbi niti niso obrazloženo prerekani.

13Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

14Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Glej npr. sodne odločbe VSRS II Ips 201/2018, II Ips 30/2017, III Ips 97/2016, III Ips 1/2016 in II Ips 283/2014.