VSL Sodba II Cp 1276/2017

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 3.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2011 dalje. Postopek glede plačila 800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je ustavilo ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške.

2Proti ugodilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških se pravočasno pritožuje tožena stranka. Graja zaključke prvostopenjskega sodišča, da so bile med pravdnima strankama veljavno sklenjene pogodbe. Trdi da je zakoniti zastopnik tožene stranke zavrnil podpis pogodb, zato so pogodbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, ostale zgolj predlogi oziroma osnutki pogodb. Sodišču prve stopnje očita, da namesto jasne izražene volje tožene stranke upošteva nejasno izraženo voljo nepooblaščenih predstavnikov tožene stranke, ki jim pripisuje pooblastila za sklepanje pogodb. Sodba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da Sklep Vlade RS ne predstavlja zavezujočega pravnega akta in se ne more šteti za prisilni predpis v smislu 86. člena OZ. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno njeno zavrnitev.

3Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo avtorskega honorarja po več avtorskih pogodbah, ki jih je sklenila s toženo stranko za pripravo scenarijev za oddajo "P.". Ključne okoliščine za presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje predstavljajo ugotovitve (in teh pritožnica ne izpodbija), da je tožnica poleg svojega rednega dela pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o naročilu avtorskega dela kar 17 let kot scenaristka soustvarjala navedeno otroško oddajo, za kar je tožena stranka tožnici plačevala avtorske honorarje. Vse tiste pogodbe, za katere tožnica od tožene stranke ni prejela plačila, so bile s strani tožnice realizirane: vsi scenariji so bili napisani, vse oddaje po njih so bile posnete in prav vse so bile tudi predvajane.

6V predmetni zadevi je bistveno, ali so bile pogodbe, po katerih tožnica vtožuje plačilo honorarja, veljavno sklenjene. Pogodba o naročilu avtorskega dela je urejena v določilih Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Toda pisnost je predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za njeno veljavnost (ad valorem). Kršitev obličnosti torej na pogodbeno razmerje ne vpliva rušitveno, temveč ima le interpretativne posledice. Razmerje ni ne nično ne neveljavno niti brez pravnega učinka, samo razlaga se drugače, tj. v prid avtorju, ki je šibkejša pogodbena stranka.

7Ne glede na to pomanjkanje predpisane obličnosti ad valorem ne vodi vselej v ničnosti pogodbe, saj OZ v 58. členu določa, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. V obravnavanem primeru so bile pogodbe pretežno izpolnjene: tožnica je napisala scenarije, tožena pa je na njihovi podlagi posnela oddaj in jih tudi predvajala javnosti, zato njeno zavračanje edinega še neizpolnjenega dela pogodbe (plačilo honorarja) s sklicevanjem na pomanjkljivost v obličnosti pogodb ne more biti uspešno. Pogodbe so bile ustno sklenjene, tovrstno "poslovanje" med strankama pa je (na enak način) trajalo kar 17 let. Poleg tega je tožena stranka (po svojih zaposlenih) vedno znova pripravljala nove pogodbe za tožnico, in to celo v obdobju, ko z njo ni podpisovala (prejšnjih) pogodb.¹ V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo, če bi sodišče nudili pravno varstvo ravnanju tožene stranke, ki je dalj časa "s figo v žepu" aktivno sodelovala pri izvajanju ustno sklenjenih pogodb ter s tem pri tožnici ustvarjala vtis, da priznava njihovo veljavnost, sedaj pa ne želi izpolniti svojega dela pogodbeno prevzetih obveznosti, ki predstavlja ne pretežen del.

8Enako neutemeljene so pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in o zmotni uporabi materialnega prava. Tožena stranka svoje trditve gradi na stališču, da je Sklep Vlade Republike Slovenije z 9. 6. 2011, s katerim je bilo organom državne uprave in njihovim posrednim proračunskim uporabnikom prepovedano sklepanje avtorskih pogodb s svojimi zaposlenimi, prisilni predpis v smislu prvega odstavka 86. člena OZ, zaradi česar so pogodbe med pravdnima strankama nične. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da gre pri vseh neplačilih tožene stranke, z izjemo enega (pogodba z 12. 8. 2011) za obdobje pred sprejetjem predmetnega sklepa Vlade RS. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sklep vlade ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ, kar bo pojasnilo v nadaljevanju.

9Pojem prisilnega predpisa z zakonom natančneje ni določen niti ga natančneje ne pojasnjujeta strokovna literatura in sodna praksa², zato je do neke mere nejasno, kaj sploh lahko štejemo kot prisilen predpis. Toda nedvomno je bistvena značilnost prisilnega predpisa, da učinkuje erga omnes, kar pomeni, da zavezuje obe pogodbeni stranki³. Takšni so predvsem javnopravni predpisi, s katerimi so določene splošne dolžnosti in prepovedi. Navedeni sklep vlade ne vsebuje določb, ki bi bile po svoji pravni naravi abstraktna in generalna pravna pravila, prav tako pa že iz njegove vsebine izhaja, da ima vpliv samo na organe državne uprave in njihove posredne proračunske uporabnike, pri katerih ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje Vlada Republike Slovenije. Upoštevanje navedene značilnosti, predmetni sklep ne učinkuje erga omnes, zato ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ.

10Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zaključek sodišča, da pri sklepu vlade ne gre za prisilni predpis v smislu 86. člena OZ, sama odločitev prvostopenjskega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna.

11Pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Izjava priče A. A., stran 7 prepisa zvočnega posnetka s 13. 1. 2017.
² Tako Polajnar Pavčnik, dr. A., Komentar OZ, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 507.
³ Tako Juhart, dr. M., Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, letnik 2011, str. 11.