VSC Sklep Cpg 67/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 40.800,00 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2019 dalje do plačila ter odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v istem roku plačati 220,40 EUR izvršilnih stroškov in 3.621,90 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je le pavšalno zavrnilo dokazne predloge toženke. S tem je poseglo v toženkino ustavno zajamčeno pravico do izjave (glej sklep VSRS II Ips 329/2017 z dne 22.2.2018). Ni bilo izvedeno predlagano zaslišanje priče A. G., katerega zaslišanje je nujno za odločanje v tem postopku. Bistveno je vprašanje pasivne legitimacije. Vprašanje, komu je bilo dejansko dano posojilo. Pri sklepanju dogovora je sodeloval omenjeni, medtem ko toženka ni bila udeležena. Za razjasnitev okoliščin bi bilo treba zaslišati to pričo, ki bi lahko potrdila, da se posel ni sklepal med pravdnima strankama (in da posledično ni nastopal kot zastopnik toženke). Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enaka kršitev je podana, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog toženke po preklicu naroka, s čimer ji je onemogočilo ustrezno zastopanje. Preklic pooblastila je bil takoj naznanjen sodišču. Toženka ima pravico, da se postopka udeležuje s pomočjo odvetnika, pri čemer ima z ustavo zajamčeno pravico do izbire odvetnika, ki si ga izbere sama in ki mu zaupa. Ko je ugotovila, da se je odvetnik, ki je delal na zadevi, upokojil, je zaradi pomanjkanja zaupanja v preostale odvetnike odvetniške družbe, slednji preklicala pooblastilo. Do tega je prišlo tik pred narokom, ko se je želela srečati z dotedanjim pooblaščencem. Toženka je bila zaradi nepreklica naroka onemogočena v podaji dodatnih trditev in morebitnih dokazov. Kot prava nevešča stranka ni bila seznanjena s samim potekom postopka in s svojimi pravicami in dolžnostmi v postopku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni podrobneje ukvarjalo z navedbami toženke, da sta tožnica in priča sodelovali v poslu, ki je bil ločen od njenega poslovanja in v katerega ni bila vpletena. Posledično v tem delu dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. V svojih vlogah je izpostavila, da gre v primeru posojilne pogodbe za fiktivni pravni posel, ki zakriva drug posel (dogovor med tožnico in pričo). O navedenem zatrjevanju sodba nima argumentiranih zaključkov, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi je še bolj pomembno zaslišanje omenjene priče. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo razlogov o predlogu končnega sporazuma, ki potrjuje navedbe toženke, in o skupnem poslu med tožnico in pričo.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim navaja, da je bil dokaz z zaslišanjem priče zavrnjen na naroku kot nepotreben, v izpodbijani sodbi pa kot nepotreben za razjasnitev spornih dejstev. Toženka dokaza ni substancirala. Ni bilo pogojev za preložitev naroka. Sodišče ni dolžno sanirati neskrbnosti strank na račun kršitve načela hitrosti in ekonomičnosti postopka. Toženka bi vse kršitve lahko uveljavljala že na naroku, sedaj pa je z njimi prekludirana (286.b člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče v zvezi s pomislekom tožnice o prekluziji grajanja procesnih kršitev po prvem odstavku 286.b člena ZPP poudarja, da se je toženka prvega in edinega naroka udeležila sama (kot laična stranka) in da se navedeno pravilo ne more nanašati na procesne kršitve, ki so razvidne šele iz izpodbijane sodbe. Procesni ugovori so lahko, še posebej ko gre za laično stranko, tudi konkludentni in razvidni iz drugih procesnih ravnanj, zato po presoji pritožbenega sodišča toženka s pritožbenim uveljavljanjem kršitve načela kontradiktornosti (kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v konkretnem primeru ni prekludirana. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog z zaslišanjem priče zavrnilo na naroku kot nepotreben, kar pomeni neobrazloženo, medtem ko je iz izjav (laične) toženke razvidno, da se je zavzemala za zaslišanje omenjene priče in je torej temu konkludentno nasprotovala (npr. da o zadevi ne ve nič; da je šlo za zadevo bivšega; da naj se tožnica o zadevi dogovori in pogovori s pričo). Podobno sodišče prve stopnje naroka ni prestavilo ob skopem pojasnilu, da preklic pooblastila ni razlog za prestavitev, medtem ko je iz izjav toženke razvidno, da je tudi temu smiselno nasprotovala (npr. da si mora najti odvetnika; da bo navajala, ko ga bo imela; da danes nima nobenih papirjev). Pavšalno pojasnjenim procesnim odločitvam sodišča prve stopnje je tako toženka v zadostni meri (konkludentno) nasprotovala že na samem izvedenem naroku za glavno obravnavo, zato s pritožbenimi očitki v tej smeri ni prekludirana po prvem odstavku 286.b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obe procesni odločitvi dodatno argumentiralo v izpodbijani sodbi, pri čemer ni dvoma, da se ti za stranko novi argumenti lahko izpodbijajo v pritožbi zoper sodbo.

6Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen očitek absolutne kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neutemeljeno zavrnjenim dokaznim predlogom toženke za zaslišanje priče A. G. Omenjeni dokaz je bil na naroku za glavno obravnavo zavrnjen kot nepotreben, v izpodbijani sodbi pa je dodano, da je sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago in izpovedbo zaslišanih ugotovilo, da zaslišanje te priče ni potrebno za razjasnitev spornih dejstev, ker je že iz izvedenih dokazov (op. sodišče prve stopnje je izvedlo še listinske dokaze) lahko ugotovilo relevantno dejansko stanje. Gre za tako pavšalno obrazloženo zavrnitev dokaznega predloga, da je že na tej podlagi utemeljena očitana kršitev. Iz izpodbijane sodbe namreč ni mogoče izluščiti, zakaj je bil navedeni dokazni predlog (utemeljeno) zavrnjen in gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga. Toženka v tej pravdi ni vložila le ugovora zoper sklep o izvršbi, kot bi morebiti lahko izhajalo iz izpodbijane sodbe, ampak je poleg trditev na naroku vložila še ugovor zoper izdano začasno odredbo, odgovor na dopolnitev tožbe in pritožbo zoper zavrnjen ugovor zoper začasno odredbo (op. na naroku je izrecno vztrajala pri navedbah v vseh omenjenih vlogah). V navedenih vlogah je predlagala zaslišanje priče A. G., ki se je edini ustno dogovarjal s tožnico, in med drugim poudarila; da gre za obveznosti priče, za katere toženka ne odgovarja; da je bila prodaja le formalno izvajana preko njenega s.p.; da v poslu ni sodelovala in o njem nič ne ve; da je le „dolžnica na papirju“; da je bilo posojilo fingiran posel, ki skriva dejanski posel med tožnico in pričo pri nakupu in prodaji vozil ter poslovanju z družbo A.; da posel velja le med tožnico in pričo ter še to le v obsegu soglasja volj oziroma dogovorjenega; ipd.. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Iz obrazložitve zavrnitve omenjenega dokaza ne izhaja nobeden izmed omenjenih utemeljenih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Dokaz je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben, pri tem pa niti iz obrazložitve zavrnitve dokaza niti iz izpodbijane sodbe ni razvidno katera pravno relevantna dejstva, ki naj bi se s pričo dokazovala, so že dokazana. Pritožnica ima glede na zgoraj povzeto trditveno podlago prav, ko zatrjuje, da gre za bistven dokazni predlog, katerega izvedba se nanaša na pravno odločilna dejstva v zvezi z njenimi ugovori (glej tudi razloge spodaj o fingiranosti pravnega posla v morebitni povezavi s tako imenovano pogodbo s ″slamnatim možem‶).

7Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni preložilo naroka po 115. členu ZPP. Gre za odločitev o predlogu z dne 17.2.2021 (ob 8.47 uri) za preložitev naroka iz razloga preklica pooblastila odvetniški družbi z dne 17.2.2021, ker se je upokojil odvetnik, ki je zastopal toženko, in se je toženka odločila, da si izbere drugega. Na naroku 17.2.2021 (razpisanem in začetem ob 10.00 uri) je sodišču toženka pojasnila še, da je njen odvetnik odšel v pokoj aprila, maja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo že na samem naroku, da omenjeni razlog ni utemeljen razlog za preklic naroka (op. v konkretnem sporu tudi ni predvideno obvezno zastopanje po odvetniku), in nato še v sodbi, da je toženka ravnala neskrbno in da zato niso podani pogoji za prestavitev naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP. Z navedenim ravnanjem toženki ni onemogočilo ustreznega zastopanja, ji kršilo pravice do enake obravnave in do ustreznega sodnega varstva ter jo onemogočilo v podaji dodatne trditvene podlage in predložitve morebitnih dodatnih dokazov. Drži, da gre za prava neveščo stranko, vendar iz spisa ne izhaja, da toženka ni bila seznanjena s potekom postopka, njenimi pravicami in dolžnostmi v postopku (glej predvsem vabilo za narok in zapisnik z naroka). Čeprav gre za prava neveščo stranko, le-ta ni zmogla zadostne procesne skrbnosti, ki jo je tudi od takšne stranke mogoče pričakovati. Da gre za zadevo, ki je za toženko pomembna, je pravno nerelevantno dejstvo oziroma dejstvo, ki ne more vplivati na drugačno presojo njenega ravnanja. Pritožbeno sklicevanje na pravico do zastopanja po odvetniku in do njegove proste izbire ter na ostale pravice je neutemeljeno. Uresničitve teh pravic toženki ni onemogočilo sodišče prve stopnje, ampak je to mogoče pripisati le njenemu lastnemu ravnanju. Obenem tudi morebitno neskrbno ravnanje toženkine prejšnje pooblaščenke (odvetniške družbe) in komunikacija med njo in toženko spadata v sfero toženke oziroma v okvir njene odgovornosti. Vsi zapleti, ki jih izpostavlja pritožnica (preklic pooblastila odvetniški družbi, upokojitev odvetnika, izguba zaupanja v preostale odvetnike odvetniške družbe, kdaj je toženka to izvedela – gre za novoto, da je do tega prišlo tik pred narokom, ko se je želela toženka srečati z njenim odvetnikom), preprosto ne pomenijo upravičenega razloga za preložitev naroka, saj se nanašajo le na notranje mandatno razmerje med samo stranko in njenim pooblaščencem ter hkrati lahko izražajo le neskrbno ravnanje same toženke. Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba presojati strogo, in je lahko utemeljena le v primeru upravičenih ter izkazanih razlogov. V konkretnem primeru preložitev naroka ne bi bila upravičena, prav tako pa bi bila v nasprotju z načelom koncentracije in pospešitve postopka.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi o tistih odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena, ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenih dokazov in samimi izvedenimi dokazi. Ne gre torej za napačen prenos vsebine dokazov v izpodbijano sodbo, medtem ko zmotna dokazna ocena ne pomeni navedene kršitve. Slednje velja tudi za očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi skopo opredelilo do sporazuma in do poslov tožnice in priče, zato dokaj na splošno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tej smeri ni podana. Je pa mogoče pritrditi pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov v smeri fingiranosti pravnega posla (glej zgoraj izpostavljene trditve toženke) in je iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Fingiranost pravnega posla zahteva ugotavljanje zavedanja pogodbenih strank o zavestnem razhajanju med voljo in izjavo (v konkretni zadevi predvsem med tožnico in toženkinim prokuristom v povezavi s samo toženko), torej ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, o katerih v izpodbijani sodbi ni razlogov. Upoštevaje trditveno podlago toženke, ki se sicer sklicuje na fingiranost pravnega posla (op. sodišče ni vezano na pravne kvalifikacije strank), pa iz toženkinih navedb med drugim izhaja tudi to, da v predmetnem poslu morebiti ena od pogodbenic ni bila resnična, zato bi bilo treba omenjene navedbe o fingiranosti pravnega posla presojati še v zvezi s tako imenovano pogodbo s ″slamnatim možem‶.

9Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje sta bili torej storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za kateri se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma teh (absolutnih) bistvenih kršitev odpraviti samo, saj ob neizvedbi bistvenega dokaza z zaslišanjem priče, kar bi zaradi načela neposrednosti terjalo še ponovno zaslišanje pravdnih strank, izpodbijane sodbe že zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek ter zaslišalo še izpostavljeno pričo in nato samo presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).¹ Gre za prvo razveljavitev, ki po presoji pritožbenega sodišča ob vložitvi tožbe dne 21.8.2019 ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitanima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka. Navedeno bo terjalo natančno preučitev trditvene in z njo povezane dokazne podlage obeh pravdnih strank ter opredelitev do relevantne vsebine izvedenih dokazov. Vsekakor bo moralo zaslišati omenjeno pričo, morebiti pa, če že izvedeno zaslišanje, o katerem v izpodbijani sodbi ni razlogov, ne zadošča, znova zaslišati še pravdni stranki, saj bo moralo ugotavljati okoliščine iz njihove notranje sfere (zavedanje in pogodbeno voljo v povezavi z izjavljeno voljo). V tej zvezi bo moralo z zadostnimi, jasnimi in skladnimi razlogi ugotoviti ter pojasniti pravno relevantna dejstva in šele na tej podlagi nato pravilno uporabiti materialno pravo. Velja še opozoriti, da je toženka podala sklepčno trditveno podlago v zgoraj izpostavljeni smeri, ki ji je tožnica nasprotovala; da materialno procesno vodstvo ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo; da vprašanja glede navideznosti poslov niso enostavna pravna vprašanja (glej zgoraj); da pravdni stranki, čeprav je bil že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, lahko v okviru siceršnje trditvene podlage svoje trditve v izpostavljeni smeri v nadaljevanju postopka, če bo potrebno, bolj določno konkretizirata; in da se imata pravdni stranki vsekakor pravico opredeliti do na novo izpostavljene možne pravne podlage (do tako imenovane pogodbe s ″slamnatim možem‶) za odločanje v tej zadevi. Z navideznimi pogodbami in pogodbami s „slamnatim možem“ se ukvarjata pravna teorija in dokaj obširno tudi sodna praksa, pri čemer relevantna vprašanja glede uporabe in učinkov obeh institutov v bistvenem niso različna pri različnih tipih pogodb (prodajni pogodbi, posojilni pogodbi,...).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožbo je treba vložiti pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče RS. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

¹ Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.