VSL Sodba I Cpg 58/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.040,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 273.713,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2019 in za plačilo izvršilnih stroškov v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka od vročitve sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20504/2019 z dne 8. 3. 2019 toženi stranki ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.609,68 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Ni utemeljen očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po vsebini iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C., ki naj bi izpovedale o prizadevanjih tožeče stranke za trženje sporne nepremičnine. V 26. točki obrazložitve (str. 14 in 15) je sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožeče stranke v zvezi z obsegom trženja sporne nepremičnine. Materialnopravna presoja dejstev v zvezi z ustrezno skrbnostjo pri trženju nepremičnine pa je na sodišču ter predlagane priče niso primeren dokaz za presojo, ali je tožeča stranka nepremičnino z ustrezno skrbnostjo tržila.

7Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se je v sodni praksi¹ izoblikovalo jasno stališče, da za leasingodajalca možnost zahtevati odškodnino, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, nastane z njegovim odstopom od leasing pogodbe (16. točka obrazložitve), saj je takrat nastala škoda že določljiva. S tem trenutkom se rodi tožba in takrat začne teči tudi zastaranje.² Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da sta za razliko od s strani sodišča citirane sodne prakse v konkretnem primeru pravdni stranki pogodbeno v naprej dogovorili izračun pozitivnega pogodbenega interesa, zato ji škoda v določljivi višini ni nastala že ob odstopu od pogodbe o leasingu, temveč ko se je skladno s 27. členom pogodbe o leasingu³ na podlagi prodaje predmeta leasinga pripravil končni obračun; takrat naj bi odškodninska terjatev zapadla, s tem pa bi tudi šele takrat začel teči zastaralni rok, ki tako do vložitve tožbe še ni potekel.

8Z odstopom leasingodajalca od pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca je slednji zavezan k plačilu odškodnine zaradi kršitve pogodbe, kar pomeni, da se njegova izpolnitvena (pogodbena) obveznost spremeni v nadomestno (subrogacijsko) odškodninsko obveznost.⁴ Glede na navedeno ima obravnavani zahtevek naravo odškodninskega zahtevka iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti.

9Iz (zgoraj navedene) ustaljene sodne prakse izhaja, da je odškodninska odgovornost že po zakonu (po višini) omejena na način, da mora leasingodajalec upoštevati tudi morebitno korist, ki izhaja iz predčasno vrnjenega predmeta leasinga (tretji odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika – OZ). S samim tem dejstvom torej pogodbeni dogovor, da je treba to korist upoštevati, ne odstopa od zakonske ureditve, s tem pa v tem delu torej tudi ne od ustaljene sodne prakse, ki začetek zastaralnega roka veže na naslednji dan po odstopu leasingodajalca od leasing pogodbe. Specifična okoliščina, na katero se tožeča stranka sklicuje, je, da 27. člen pogodbe o leasingu vsebuje v naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa.⁵ Vendar pa to ne utemeljuje zaključka, da ravno v posledici v naprej dogovorjenega izračuna pozitivnega pogodbenega interesa tožeči stranki ob odstopu od pogodbe o leasingu, ki ta izračun vsebuje, še ni nastala škoda v določljivi višini, s tem pa tudi naj še ne bi zapadla odškodninska terjatev. Prednost pogodbene določitve povrnitve škode je namreč ravno v tem, da je odškodnina vnaprej določena ali določljiva, v naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa pa pomeni prav to, da je odškodnina vnaprej določljiva. Če slednje ne drži, za kar se zavzema tožeča stranka, potem ni jasno, kaj bi bila potem sploh vsebina oziroma smisel pogodbenega dogovora. Podlago – temelj za odškodninski zahtevek v primeru odstopa od pogodbe, vključno z obveznostjo upoštevanja prejete koristi, leasingodajalcu namreč daje že zakon – OZ. Specifičnost obravnavanega dogovora je torej prav v tem, da vsebuje določljivo višino vtoževane škode, s čimer leasingodajalcu omogoča, da že ob odstopu pogodbe pridobi pravico terjati izpolnitev po vnaprej predpisanem izračunu, s tem pa takrat začne teči tudi zastaralni rok. Navedeni pogodbeni dogovor zato ne spreminja presoje, da je ob odstopu (oziroma naslednji dan po odstopu) tožeče stranke od leasing pogodbe začel teči tudi zastaralni rok za vtoževano terjatev.

10Nadaljnje sklicevanje tožeče stranke na začetek teka zastaralnega roka (šele) po pripravi končnega obračuna pa je tudi v nasprotju s kogentno določbo drugega odstavka 339. člena OZ. Ta določa, da s pravnim poslom ni mogoče določiti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo. Če je smisel pogodbenega dogovora izračuna pozitivnega pogodbenega interesa v opredelitvi določljive škode, kar ob odstopu od pogodbe o leasingu omogoča oškodovancu postavitev odškodninskega zahtevka, je že po zakonu nedopusten⁶ pogodbeni dogovor, da od odstopa od pogodbe do priprave končnega obračuna zastaranje ne bi teklo. Zadržanje zastaranja je dopustno samo v zakonsko izrecno navedenih primerih (358-363. člen OZ); obstoja nobene od navedenih okoliščin v obravnavani zadevi tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje. Enako tožeča stranka v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi se v obdobju od njenega odstopa od pogodbe o leasingu do 3 let pred vložitvijo tožbe (7. 3. 2019) zastaranje pretrgalo zaradi dejanj dolžnika v smislu pripoznave dolga po določbi 364. člena OZ. Tožeča stranka toženi v bistvenem očita, da je bila ves čas po odstopu tožeče stranke od pogodbe o leasingu popolnoma pasivna (str. 8 pritožbe), kar je ravno nasprotno od zakonskega dejanskega stanu v 364. členu OZ. Pavšalnih navedb, da naj bi delovala v smeri preprečitve prodaje tretjim osebam, pa višje sodišče iz tega razloga ni upoštevalo; pavšalnih navedb tudi ni mogoče konkretizirati z (informativnim) dokazi – izpovedbami prič. Na podlagi navedenega tožeča stranka ne more uspeti z argumentom, da zastaranje od odstopa od pogodbe do izdelave končnega obračuna ne bi smelo teči.

11Sledeč stališču, ki ga je v pritožbi zavzela tožeča stranka, bi se vzpostavilo stanje, ko se pogodba o leasingu zaradi odstopa leasingojemalca že razdre, a hkrati neurejenih razmerij, ki izhajajo iz razdrte pogodbe, ne bi bilo mogoče dokončno zaključiti. Takšno stanje bi trajalo, dokler ne bi (v konkretnem primeru) stranki bodisi sporazumno določili cene predmeta leasinga bodisi dokler predmet leasinga ne bi bil prodan. Obe navedeni okoliščini – sporazumna določitev cene predmeta leasinga in morebitna prodaja leasinga – sta bodoči negotovi dejstvi. Namen zastaranja je zagotavljanje določene stopnje varstva poštenemu dolžniku, saj upnika zavezuje k določeni stopnji aktivnosti pri varovanju svojih pravic, hkrati pa zasleduje tudi javni interes, ki je v tem, da se v nekem trenutku zagotovi dokončnost ureditve pravnega razmerja in se prepreči neskončne pravde. Če bi sledili stališču tožeče stranke, da lahko zastaralni rok začne teči šele po pripravi končnega obračuna na podlagi izvedene prodaje predmeta leasinga, bi se doseglo prav tisto, kar želi institut zastaranja preprečiti: potencialno neskončno trajajoče nerazrešeno razmerje med strankama.

12Ne drži, da v izpodbijani sodbi citirana sodna praksa ne zajema situacij, kakršna je bila v obravnavana zadevi. Višje sodišče izpostavlja sodbo VSC Cpg 29/2017 z dne 15. 3. 2017, kjer je višje sodišče za presojo začetka zastaralnega roka presojalo tudi navedbe stranke, da zastaralni rok še ni začel teči, ker višina škode zaradi neizvedene prodaje predmeta leasinga še ni znana.⁷ Ne gre spregledati niti, da se navedena sodba v opombi št. 2 pri klavzuli v pogodbi o leasingu sklicuje na sodbo VSRS III Ips 103/2013 z dne 25. 2. 2014, ki jo navaja tožeča stranka kot specifično zadevo glede vsebine pogodbe o leasingu, ki naj bi terjala drugačno obravnavo presoje začetka teka zastaralnega roka, čeprav se ta sodba sicer ne dotika vprašanja zastaranja. V sodbi VSK II Cpg 207/2018 z dne 22. 11. 2018 pa je sodišče že zavrnilo tudi argument, da naj bi zastaranje začelo teči šele s pripravo pogodbeno dogovorjenega končnega obračuna po prodaji predmeta leasinga.

13Sodba VSL I Cpg 1328/2015 z dne 13. 1. 2016, na katero se sklicuje tožeča stranka, po presoji višjega sodišča ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Višje sodišče je v prejšnji točki že citiralo več odločb, v katerih so sodišča, tudi ob upoštevanju identične vsebine pogodbe, zavzela drugačno stališče in se tudi konkretno dotikajo vprašanja zastaranja. Višje sodišče ne vidi stvarnega razloga za odstop od te prakse. Dodatno pa je v sklepu VSL Cst 683/2017 z dne 5. 10. 2017 višje sodišče izrecno zavrnilo tudi argument, da terjatev leasingodajalca v posledici še neizvedene prodaje predmeta leasinga sploh še ni nastala. Posledično tožeča stranka neutemeljeno očita, da naj bi sodišče prve stopnje arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse in s tem kršilo načeli pravne varnosti in predvidljivosti (2. člen Ustave RS) ter ustavno zagotovljeno pravico do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).

14Ker je torej za presojo začetka teka zastaralnega roka bistven datum odstopa od pogodbe o leasingu, ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz tretjega odstavka 352. člena v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ pa se je ta do vložitve tožbe že iztekel, nadaljnja presoja skrbnosti ravnanja tožeče stranke v postopku prodaje predmeta leasinga za odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena in se višje sodišče do pritožbenih navedb, skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP, v tem delu ne bo konkretneje opredeljevalo.

15Tožeča stranka se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

16Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 2.750 točk za odgovor na pritožbo in 37,5 točk za materialne stroške, skupno 2.787,5 točk. Drugih priglašenih stroškov ni priznalo, saj zanje ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 2.040,45 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Sodba VSRS III Ips 83/2016 z dne 28. 11. 2017, sodba VSL I Cp 1419/2019 z dne 20. 11. 2019, sodba VSC Cpg 29/2017 z dne 15. 3. 2017, sodba VSL II Cp 3361/2014 z dne 4. 12. 2015, sklep VSL I Cp 40/2016 z dne 17. 5. 2016, sodba VSL III Cp 1149/2009 z dne 24. 6. 2009.
² Kranjc, V., v: Obligacijski zakonik – splošni del s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 448.
³ 1. Pogodbeni stranki lahko sporazumno določita pošteno tržno vrednost predmeta leasinga. Kot pomoč za določitev te vrednosti lahko najameta cenilce, vendar na cenitev nista vezani. 2. Če se pogodbeni stranki ne moreta sporazumeti o določitvi vrednosti na način iz 1. točke tega člena ali če sploh ne želita določati vrednosti na tak način, se kot osnova za končni obračun upošteva vrednost, za kakršno uspe leasingodajalec predmet leasinga prodati ali oddati v finančni leasing ali v najem tretji osebi, pri čemer je osnova za določitev vrednosti renditni donos v višini vsaj 9,75 % neto.
⁴ Jadek-Pensa, D., Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, Pravosodni bilten, št. 3/2003, str. 219.
⁵ Kot izhaja tudi iz stališča VSRS v sodbi III Ips 103/2013 z dne 25. 2. 2014.
⁶ Vrhovno sodišče se v sodbi III Ips 103/2013 z dne 25. 2. 2014 ni dotikalo vprašanja zastaranja, zato veljavnost klavzule o v naprej dogovorjenem izračunu pozitivnega pogodbenega interesa v pogodbi ne pomeni, da pa lahko taka klavzula veljavno spreminja tek zastaralnih rokov.
⁷ Enako stališče je zavzeto tudi v sodbi VSM I Cpg 94/2019 z dne 25. 4. 2019.