VSK sodba PRp 265/2009

Postopek o prekršku zoper obdolženega J. A. L. zaradi prekrška po določbi d. točke sedmega odstavka 32. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 29. junija 2008 ob 18.16 uri vozil motorno kolo, po regionalni cesti II. reda št. 409, skozi naselje P., v smeri proti Pl., pri tem pa pri km 02.450 m vozil s hitrostjo najmanj 84 km/h, kar je za 34 km/h nad omejitvijo hitrosti, ki v naselju znaša 50 km/h, se iz razloga po določbi 5. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženi.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J. A. L. odgovoren za prekršek po določbi d. točke sedmega odstavka 32. čl. ZVCP-1, ob uporabi 233. čl. istega zakona in mu na podlagi navedenih zakonskih določb izreklo globo 1.000,00 EUR, devet kazenskih točk za prekršek storjen ob vožnji motornega vozila A kategorije ter prepoved vožnje motornega vozila A kategorije za čas enega meseca. Sklenilo je še, da mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Obdolženi se je zoper sodbo pritožil zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je že na zaslišanju povedal, da kritičnega dne ni uporabljal motornega kolesa, ker ga ni mogel zaradi preobremenjenosti z drugim delom. Prav tako je na zaslišanju predstavil morebitne dejanske kršitelje ter njihove izjave, to so E. K., J. B. in D. Č.. Pri dodatnem preverjanju njegovega delovnika za tisti teden je ugotovil, da se je dne 29. junija 2008 v popoldanskem času udeležil boksarskega treninga v prostorih boksarskega kluba D. v Z.. To potrjuje pisno potrdilo kluba, ki ga prilaga pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

ZVCP-1 v prvem odstavku 233. čl. glede odgovornosti lastnika vozila določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Kot pa je navedlo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05-38 z dne 19. junija 2008 (točka 24 obrazložitve) navedena zakonska določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. točka prvega odstavka 136. čl. ZP-1). Kot še navaja ustavno sodišče, je težo dokaznega bremena treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti (načelo in dubio pro reo).

Obdolženec je že v pisnem zagovoru zatrjeval, da v časovnih in krajevnih okoliščinah obravnavanega prekrška ni storil. Pojasnil je, da imajo dostop do njegovega motornega kolesa, ki je parkirano v skladiščnem prostoru njegovega brata, vsi njegovi prijatelji, zagovoru pa je priložil tudi izjave treh oseb in sicer E. K., J. B. in D. Č., iz katerih izhaja, da obdolženčev motor resnično uporabljajo za vožnje in si med seboj motorna kolesa tudi izmenjujejo. Nobeden od navedenih tudi ni izključil možnosti, da bi prav on kritičnega dne uporabljal obdolženčevo vozilo.

Sodišče prve stopnje je, ne da bi zaslišalo predlagane priče, zaključilo, da obdolženi „ni uspel verjetno dokazati, da kritičnega dne svojega motornega vozila ni vozil in da ni storil prekrška“. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Po presoji višjega sodišča je obdolženi s tem, ko je povedal, da se sicer ne spominja točno, kdo je v času prekrška vozil njegovo motorno kolo, hkrati pa navedel osebe, ki njegovo motorno kolo vozijo, ter navedel druge okoliščine, ki potrjujejo, da so njegovo motorno kolo dejansko lahko uporabljali drugi, izkazal vsaj razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on kot lastnik motornega kolesa tudi storilec prekrška. Glede na to, da pa je obdolženi dostavil tudi potrdilo iz katerega izhaja, da je bil dne 29. junija 2008 v Z., kjer se je udeležil medklubskega boksarskega treninga, ki se je začel ob 17.00 uri (prekršek je bil storjen ob 18.16 uri), višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je očitani prekršek storil obdolženec. Iz navedenih razlogov je zato na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženca, začet na obdolžilni predlog PPP P., z dne 11. septembra 2008, ustavilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 144. čl. ZP-1, v zvezi z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1.