VSK sodba PRp 298/2009

Pritožba obdolženega J. P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J. P. odgovoren za prekršek po določbi 11. odstavka 132. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 510,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi plačati stroške postopka – sodno takso za sodbo, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi je pritožbo vložila zagovornica obdolženega, kot navaja, iz razloga bistvene kršitve določbe postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZVCP-1. Res je sicer, da je obdolženec v obravnavani prekrškovni zadevi podal svoj zagovor pred krajevnim in stvarno pristojnim sodiščem v Ajdovščini, ki je kasneje iz razlogov smotrnosti (bivališče obdolženca na območju krajevne pristojnosti drugega sodišča, prav tako sedež predlagatelja in ostali dokazi) zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Novi Gorici, ki je tudi izvedlo nadaljnji postopek in izdalo sodbo, ki jo obdolženi s pritožbo izpodbija, vendar s tem ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 155. čl. ZP-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu z določbo 81. člena ZP-1 namreč sodišče, ki je pristojno za storilca prekrška, določenega z zakonom ali z uredbo Vlade Republike Slovenije, lahko izjemoma odstopi zadevo sodišču, na katerega območju storilec stalno ali začasno prebiva, če se bo tako lažje izvedel postopek. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razumne razloge, sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa postopka, da se odloči o sporu o pristojnosti, ni sprožilo.

Obdolženec je bil pred izdajo sodbe o prekršku neposredno zaslišan ter pred podajanjem zagovora prejel pravni pouk v skladu z določbami 114. čl. ZP-1. Med drugim je bil tudi opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih sicer pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Že obdolženčev zagovor ne dopušča nikakršnega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je očitani prekršek storil in da je zanj tudi odgovoren. Da je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled, izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A/1 spisa), pa tudi iz vsebine zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu (priloga A/2 spisa), ki ga je obdolženi brez pripomb podpisal. Iz slednjega izhaja tudi povsem jasen sum, da je bil obdolženi v času navedenega prehodnega preizkusa pod vplivom mamil. V skladu z določbami prvega odstavka 133. čl. ZVCP-1 obsega strokovni pregled zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu in odvzem krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu. Četrti odstavek navedenega člena pa določa, da mora v primeru, če zaradi zdravstvenega stanja ali iz drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda, zdravnik opraviti tisti del pregleda, ki ga je mogoče opraviti, in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Zdravnik je torej tisti, ki presodi, v kakšnem obsegu bo strokovni pregled opravljen in ne obdolženec. Ta se je dolžan ravnati po odredbi policista in ne more pogojevati obsega strokovnega pregleda.

Glede na to, da je obdolženec podpisal zapisnik, iz katerega je razvidno, da je strokovni pregled odklonil, višje sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka, da je obdolženi storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren. V skladu z določbami 80. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je namreč zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim bi obdolženec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Dovoljeno je sicer dokazovati nepravilnost zapisnika, vendar bi obdolženec to moral storiti v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretji odst. 157. čl. ZP-1). Tega pa ni storil niti ni verjetno izkazal, da novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

Zagovornica v pritožbi omenja, da bi moralo sodišče raziskati pomen navajanja obdolženega o dveh sopotnikih, vendar se višje sodišče s takšnim stališčem ne strinja. Obdolženi namreč ni navedel nobenih konkretnih podatkov na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti kdo sta bila sopotnika v njegovem vozilu, iz vsebine njegovih navedb pa tudi ne izhaja, da bi sopotnika karkoli vedela, kar bi lahko privedlo do drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Obdolženi je namreč v zvezi z njuno prisotnostjo navedel le, da sta bila z njim v vozilu dva sopotnika, od katerih je eden sedel v vozilu, medtem, ko je obdolženi opravljal postopek s policisti, drugi pa zunaj vozila kadil. Glede na to, da obdolženi ni navedel, da bi kdorkoli od sopotnikov osebno zaznal kaj, kar bi lahko izpodbilo sodbo sodišča prve stopnje, se izkaže njuno zaslišanje za nepotrebno.

Nove so tudi obdolženčeve pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o sankciji. Iz podatkov, ki jih je obdolženi dal ob zaslišanju, je razvidno, da je zaposlen kot elektronik v Italiji, iz pritožbenih navedb pa izhaja, da je obdolženi zaposlen v avtomehanični delavnici ter da je njegovo delo takšne narave, da vključuje dovažanje pokvarjenih avtomobilov v delavnico. Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe glede odločitve o sankcijah ugotovilo, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v okviru predpisanih in so le-te primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženi prekršek storil naklepno, težo prekrška, ki je razvidna tudi iz predpisanih sankcij, pa je določil zakonodajalec prav z namenom, da bi preprečil ravnanja, kot je bilo v obravnavanem primeru obdolženčevo, to je, da bi se vozniki, ki so udeleženi v cestnem prometu pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, izognili preverjanju psihofizičnega stanja. Zato višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo.

Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da obdolženčeva pritožba ni utemeljena, zato jo je, potem, ko je še ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po Tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).